Cetverostopni anapest pesmi Leningrad O. Mandelstama v slovenskem, poljskem in hrvaskem prevodu

Ena od moznosti prevoda taksnega verza v poljscino je taksnale:

Twoje wskie ramiona // spyn krwi pod biczami,
Spyn krwi pod biczami, // ugn si pod jukami.

Poljski prevod Leningrada izpod peresa Stanisawa Baraczaka sodi v metriko silabotonskega cetverostopnega anapesta:

Powróciem do miasta, gdziem tyle lat y ---
Znajomego do ez, do migdaków, do y.

Znajomego do ez

do migdaków, do y

Czekam goci noc w noc, // gryzc wargi do krwi

V primerjavi z izvirnikom je poljski prevod znatno »tezji« --- v njem je 20 zunajmetricnih naglasov (v izvirniku le eden). V izvirniku je nedvomen zunajmetricni naglas samo v vrsti I vsju noc' naprolet zdu gostej dorogix, v prevodu pa ustrezajo »cisti« shemi cetverostopnega anapesta le tri vrstice:

Znajomego do ez, do migdaków, do y

Petersburgu, ja nie chc umierac', nie dzi

I koyszc kajdany aczuszków u drzwi.

Zaradi lastnosti srbohrvaske silabotonike, in sicer zaradi prepovedanega naglasevanja zadnjega zloga veczloznih besed v knjiznem jeziku, anapest ni obicajen v hrvaski in srbski poeziji (z izjemo cisto tehniskih poskusov kot pesem R. Kosutic'a Pada tiho i sumorno jesenjsko vece...). Zato je hrvaski prevajalec Fikret Cacan izbral za pesem Leningrad simetricni dvanajsterec, oziroma sesterostopni trohej s stalno sredinsko cezuro, ki ima bogato tradicijo v ljudski in tudi v umetni hrvaski poeziji. Ljudski meter je videti taksen:

Dva mlada junaka 'z boja su jahala,
oni mi se jesu skupa zgovarali:
»Tesko c'emo mi dva Solun grad objahat
a jos c'emo teze selo solunacko«.

Simetricni dvanajsterec je bil izredno priljubljen v hrvaski poeziji srednjega veka in renesanse. Razvijal se je v dveh variantah, od katerih se je ena imenovala »dubrovniska« ali »juzna«, druga pa »severna«. Obe razlicici sta bili, v nasprotju z ljudskim verzom, rimani. V dubrovniski rabi so se zaporedno rimali konci verzov in polstisij, tako da je bil dvanajsterec podoben dvojnemu sestercu, ceprav s stevilnimi razlikami. To razlicico so uporabljali v liriki in verzni drami. V severni, dalmatinski razlicici, sta se rimi, ki zakljucujeta dva verza, ponavljali na koncu dveh naslednjih polverzov po shemi <A(B)> <A(B)> <B(C)> <B(C)> <C(D)> itd. Ta verz se je uporabljal dalj casa, zlasti v epskih delih, od katerih je najbolj znana pesnitev Judita pesnika 16. stoletja Marka Marulic'a. V hrvaski in srbski poeziji nove dobe je ta meter postal spet popularen, saj dovoljuje, da se v isti pesmi lahko vrstijo simetricne in tridelne vrstice.

Cacanov prevod je, prvic, zlogovno strog (stalna sredinska cezura, stalni naglas ali zamenjajoca ga ponaglasna dolzina na predzadnjem zlogu vsakega verza in polverza), in drugic, precej svoboden v polozaju naglasa. Uporablja pa tudi za hrvaski verz tipicno premikanje naglasa z ikta na mediktni interval (Ja zivim kraj straznjih stuba, i u celo..., I citave noc'i drage goste cekam...). Po tem lahko sklepamo, da metrika izvirnika skoraj ni vplivala na prevod in je zato ostal --- verzolosko --- popolnoma na temeljih hrvaske poezije. Simetricni dvanajsterec (v primerjavi npr. z epskim ali lirskim desetercem) nima strogo dolocene semantike, zato ga lahko razumemo kot povsem sprejemljiv v prevodu taksne vrste. Poleg tega je simetricni dvanajsterec lahko bolj ali manj »silabotoniziran«, oz. bolj priblizan ali bolj oddaljen silabotonskemu sesterostopnemu troheju; v nasem primeru je silabotonizacija minimalna, kar daje prevodu doloceno folklorno obarvanost.

Zelo tezko je dolociti metricne in ritmicne lastnosti prevoda Toneta Pavcka. Tone Pretnar ga definira kot stirinaglasni rastoci verz, vendar so v tem besedilu tudi nedvomne peteronaglasne vrstice, na primer dve prvi:

Vrnil sem se v svoje mesto, znano zares
do solza, do zil, do otroskih razsirjenih zlez.

Na crnem stopniscu zivim, in v sence
mi bije izbitega zvonca vpitje.

V razvrstitvi besednih mej v sredini verza tudi ni nobenega sistema: stirikrat se pojavi po sestem zlogu, sestkrat po sedmem, dvakrat pa po osmem, kar v nacelu ni v nasprotju z ritmiko izvirnika.

Prevod Toneta Pretnarja je stroga silabotonika, ki imitira metriko originala. V primerjavi z ruskim besedilom se je povecalo stevilo zunajmetricnih naglasov (z enega na devet). Hkrati samo v enem primeru krsi zunajmetricni naglas nacelno metriko izvirnika: v deseti vrstici se ne uresnicuje v ruskem verzu stoodstotno obvezni zadnji ikt:

...se bom nasel kje pot do glasov rajnikov...

Vecina besednih mej je v Pretnarjevem prevodu po sedmem zlogu, dvakrat po sestem, v 12. vrstici pa je njihova razvrstitev posebna:

zvon mi bije iz zivega zruvan mesa.

Od vseh iktov ni uresnicen samo ikt v tretji vrstici:

Si se vrnil --- cimprej ribje olje spet pij...

Lotimo se zdaj rime.

V izvirniku so vse rime moske: sest parov rim je tocnih, eden dopolnjen (umirat' --- nomera), stirje pari so bogate rime, med njimi ena tudi netocna (slez --- zelez, skorej --- fonarej, umirat' --- nomera, adresa --- golosa). Od vseh parov je samo eden cisto odprt (adresa --- golosa) ter eden zaprto-odprti (umirat' --- nomera). Naceloma te znacilnosti izcrpavajo raznolicnost rim v pesmi.

Posebnost poljskega prevoda je ta, da moske rime, ki jih je prevajalec skrbno ohranil, lahko uresnicijo le enozlozne besede. Od sedmih parov rim poljskega prevoda sta samo dve tocni, tri pa netocne (tam --- tran, kto --- gos, skro --- grom; pripomnimo, da sta dve rimi netocni zaradi zvocnih soglasnikov na njunih koncih), ena dopolnjena (dzi --- ic') ter ena homonimicna (y --- y). Ena od rim je bogata (skro --- grom), dve sta odprti (mgy --- mdy, krwi --- drzwi).

Hrvaski prevajalec se je lotil rime zelo svobodno, verjetno pod vplivom dojemanja ruskega verza kot verza, ki ima netocnih rim v obilju. Zanimivo je pripomniti, da je ob skrajno majhnem stevilu netocnih rim v umetni hrvaski poeziji njihov delez razmeroma velik v verznih prevodih iz ruscine. V nasem primeru ni v pesmi nobene tocne rime (v nasprotju z originalom). Trije pari rim so dopolnjeni (meni --- natecenih, mrije --- krijes, imam --- njima), trije nadomesceni (zivlje --- riblje, danak --- zutanjak, celo --- izvuceno) ter ena dopolnjena v notranji poziciji. Mesto naglasa, kot je pogosto v hrvaskem verzu, se ne ujema vedno; zadnji ikt uresnicuje v dolocenih primerih ponaglasna dolzina.

V prevodu Toneta Pavcka imamo stiri tocne rime (zares --- zlez, dan --- katran, imam --- spoznam, sence --- vpitje), dve pa sta dopolnjeni, eno od njiju bi v ruski terminologiji imenovali »jotirana« (izpij --- luci, ne da --- imas). Bogatih rim ni. Ena je odprta, stiri so zaprte in dve sta mesani.

V prevodu Toneta Pretnarja so vse rime, razen ene, tocne (kar se najbolje ujema s stilistiko izvirnika), ena je bogata (rad --- vrat), dve sta odprti, pet je zaprtih. Naslov --- rįjnikov je raznoglasna rima: ta in se dve kvalitetno raznoglasni rimi (senca --- mesį, rad --- vrįt), po prevajalcevem mnenju, pomagajo ohraniti obcutek napetosti in slutnje nesrece, ki ju oznacuje v originalu rima.

Tudi pri Alenki Glazer so vse rime tocne, ena bogata (dan --- dodan), dve sta odprti (sencu --- zidu, gosti --- vezi), pet je zaprtih (od njih pa sta dve na -j). Razlicna kvaliteta naglasa je tudi navzoca (sedaj --- kįj).

Posplosimo podatke o rimi v preglednico.

	NETOCNE
Rima Avtor	vok	kons	v-k	bog	toc	poln	nad	raz	om	ost	sk. netocn
Mandelstam	1	5	1	4	6	1	-	-	-	-	1
Baraczak	2	5	-	1	2	1	-	-	1	3	5
Cacan	2	2	3	2	-	4	3	?	-	-	7
Pavcek	1	4	2	-	4	2	-	1	-	-	3
Pretnar	2	5	-	1	6	-	-	1	-	-	1
Glazer	2	5	-	-	7	-	-	-	-	-	-

V razlicnih prevodih so torej uresnicene razlicne vrste prevodnih strategij, toda v vecini so prevajalci poskusali cim bolj natancno prikazati metriko in celo ritmiko izvirnika; iz te vrste nekako strlita hrvaski prevod Fikreta Cacana in slovenski T. Pavcka, na katera je tradicija ruske verzifikacije najmanj vplivala; v vprasanjih rime so prevajalci vecinoma upostevali osebne pesniske obcutke ter tradicije in navade svojih knjizevnosti.

Bibliografija

M. Francevic': O nekim problemima nasega ritma (Nacrt za tipologiju hrvatskoga stiha XIX. stoljec'a). RAD JAZU, Odjel za knjizevnost, knj. 313. Zagreb, 1957, str. 5 - 187.

M. L. Gasparov: Ocerk istorii evropejskogo stixa, Moskva, 1989.

M. L. Gasparov: Ocerk istorii russkogo stixa, Moskva, 1984.

A. Glazer: Na novo prevedena Mandelstamova pesem Leningrad. Slava: debatni list, letnik V, st. 2, Ljubljana, 1991, 138 - 140.

A. V. Isacenko: Slovenski verz, Ljubljana, 1939.

T. Pretnar: Samo v prid, pesnistvo, je tebi groza (O anapestnem dvanajstercu v izvirniku ter poljskem in slovenskem prevodu Mandelstamovega Leningrada), Slava: debatni list, letnik II, st.1, Ljubljana, 1987, str. 100 - 108.

I. Slamnig: Hrvatska versifikacija: narav, povijest, veze, Zagreb, 1981.

K. Taranovski: The Prosodic Structure of Serbo-Croat Verse. Oxford Slavonic Papers, vol. IX, 1960, --- str. 1 - 7.