Anketa o polozaju hrvascine/srbscine v slovenski soli^*

Vprasanja so tematsko razdeljena v vec skupin: prve tri vsebujejo ozja strokovna vprasanja o funkciji, polozaju, vsebini in organizaciji (dosedanjega in morebiti prihodnjega) poucevanja tega predmeta, zadnja pa sirsa vprasanja o razvojnih usmeritvah slovenske drzave, v funkciji katerih bi moral biti tudi solski sistem.

Urednistvo ni zelelo natanko predpisovati oblike odgovorov, ampak je dopustilo odgovore na vsako vprasanje posebej ali pa strnjene v enotno besedilo, razclenjeno samo po tematskih sklopih, ustrezajocih skupinam vprasanj. Pri tem si je seveda zelelo odgovore na cim vec postavljenih vprasanj, vendar pa je dopustilo tudi moznost odgovarjanja samo na tista vprasanja, ki so blizja osebni strokovni usmeritvi sodelujocih. Urednistvo je v zelji, da bi bila anketa cim bolj odprta dopustilo tudi morebitno razmisljanje o kakem vprasanju, ki v anketi ni bilo postavljeno, a bi sodilo v okvir zastavljene problematike in bi se sodelujocim zdelo pomembno. Odgovore na postavljena vprasanja objavljamo v izvirnih zapisih, kot so prispeli na naslov urednistva.

K anketi je povabilo 20 strokovnjakov, med njimi tudi slaviste - praktike, iz Slovenije in zamejstva. Do roka smo dobili devet odgovorov, zato bomo morebitne kasneje prispele odgovore objavili v naslednji stevilki Jezika in slovstva. Vsem sodelujocim se urednistvo lepo zahvaljuje.

Odgovore, ki so bili podani v anketni obliki, bomo podali pod zastavljenimi vprasanji, z naslednjimi kraticami: Berta Golob (G), dr. Joze Pogacnik (P), Vika Slabe (S; nekaj odgovorov na zastavljena vprasanja je vzetih iz razmisljanja o pouku slovenscine v osnovni soli), dr. Joze Toporisic (T), abecedno urejene pa prispevke Petra Kolska, dr. Borisa Paternuja, dr. Brede Pogorelec, dr. Janeza Rotarja in dr. Ade Vidovic-Muha.

Skupina A: vloga predmeta

1. Ali menite, da ima ustrezno zasnovano ucenje hrvascine/srbscine lahko kaksen pomen in vlogo za boljse obvladanje slovenscine kot maternega jezika?

(G) Ustrezno zasnovano ucenje katerega koli, ne samo hrvaskega/srbskega jezika lahko pripomore k boljsemu poznavanju materinscine (primerjalni vidik).

(T) Ne. Srbokroatizme, ki nam niso potrebni, odpravljajo slovenisticni jezikovni prirocniki, kot so pravopis, slovnica, jezikovni koticki in taki prirocniki, kakrsnih eden zadnjih je Janeza Srsena.

2. Ali se je pri zagovarjanju predmeta hrvaski/srbski jezik oziroma njegovega polozaja v slovenski soli mogoce sklicevati na strokovno utemeljevanje ali pa gre samo za uveljavljanje politicne usmeritve (npr. t. i. jugoslovenarstva ipd.)?

(G) Politicne konotacije utegnejo ostati zelo vplivne, strokovnih utemeljitev pa ne bi smele preglasiti.

(T) Strokovnih argumentov za srbohrvascino v osnovni soli ni. Kolikor se kje srbohrvascina bolj potrebuje, naj bo tretji (drugi) tuji jezik v srednji soli (kakor nemscina, italijanscina, madzarscina na ustreznih sosednjih podrocjih, vendar prvi dve s prednostjo za polozaj drugega jezika ob anglescini kot prvem tujem jeziku. Za rabo srbohrvasko pisane strokovne literature (zlasti prevodov v ta jezik) zadosca srbohrvasko-slovenski slovar, zabavna literatura se obvlada iz znanja srbohrvaskega jezika, kolikor ta prihaja v hiso s televizijo in stripi ter sundliteraturo.

(P) Vprasanje hrvascine v slovenski soli je samo strokovno, ni pa politicno vprasanje. To vprasanje je v tem trenutku brez potrebe spolitizirano, za kar pa nista krivi ne hrvascina in ne sola. Hrvascina je po geografskem statusu in po kulturno-politicnem pomenu na slovenskem ozemlju enakovredna nemscini, italijanscini ali madzarscini; je jezik sosede.

3. Ali t. i. naravno ucenje tega jezika, npr. na televiziji, ulici ipd., zadosca za njegovo obvladanje; kaj menite o nevarnosti oziroma skodljivosti taksnega ucenja za kulturo slovenscine?

(G) Naravno ucenje katerega koli jezika (TV, druzbeno okolje...) zagotovo pripelje do pasivnega znanja, kar zadosca za splosno sporazumevanje, ne pa tudi za zahtevnejse oblike komuniciranja. Kultura slovenscine ob nenehnem prejemanju hrvaskega/srbskega jezika po TV resnicno slabi, to pa predvsem zato, ker ima slovenski zivelj nadvse ohlapen odnos do maternega jezika. Vzrok: desetletja nacrtovano zanemarjanje slovenscine.

(T) Na splosno zadosca. Nevarnosti ni pri tem nobene za kulturo jezika. Slengizme, kolikor niso sprejemljivi, je treba izkoreninjati v ustreznih poglavjih ucnih pripomockov slovenscine.

4. V cem naj bi bilo tezisce smotrov pouka tega predmeta: v zmoznosti razumevanja hrvaskih/ srbskih besedil, zmoznosti aktivnega sporazumevanja v hrvaskem/srbskem jeziku, uzavescanju razmerij/razlik med hrvaskim/srbskim jezi- kom in slovenscino, spoznavanju hrvaskega/ srbskega leposlovja idr.?

(G) Tezisce smotrov pouka hrvaskega/srbskega jezika si predstavljam v uzavescanju podobnosti in razlik med njim in slovenscino, prav tako v poznavanju leposlovja in drugih oblik kulture. V 70 urah si namrec nobenega jezika ni mogoce zares nauciti.

(T) Za poslovne stike naj gredo ustrezni v primerne tecaje, trenutno pa so ti tako in tako skoraj povsem pretrgani. V stiku z Makedonci naj se uporablja slovenski jezik, oni pa nastopajo v stiku z nami s svojim.

(P) Hrvascina je slovenscini najbolj soroden jezik; sorodnega jezika se je tezje dobro nauciti kot popolnoma tujega. Kontrastivnost tu prihaja v postev zaradi ucenja hrvascine, enako pa tudi zaradi uzavestitve slovnicne strukture slovenscine. Hrvascina je za Slovenca najhitrejsi vstop v slovanski svet in hkrati potrditev slovenske jezikovne identitete.

(V) Osnovni smoter pri poucevanju tega jezika je razumevanje.

Skupina B: vsebina predmeta

5. Kaj bi bilo treba spremeniti v vsebini in didaktiki tega predmeta, ce bi ostal v nasih osemletkah?

(G) Ne vem, ker tega jezika ze predolgo vec ne poucujem in sedanjih ucnih vsebin niti ne poznam.

(T) Naj bi bila sodobna, sicer pa menim, da odgovor na to odpade, ker sem mnenja, da nam srbohrvascina v osnovni soli ni potrebna.

(P) Vprasanje hrvascine je vprasanje projekcije ucenja tujih jezikov na slovenskem. Zelo narobe bi bilo, ko bi se v vseh solah ucili samo anglescine, enako usodna napaka pa bi bila, ce bi v tej projekciji izgubili hrvascino. Hrvascino kot predmet v slovenski soli je seveda treba metodicno in strokovno pripraviti. Slovenski jezikoslovni kroatisti se bodo tu morali povezati s hrvaskimi, ki imajo vec metodicnih izkusenj s pripravljanjem sodobnih ucbenikov, hkrati pa dovolj razvite teoreticne predpostavke, na podlagi katerih se ta jezik ze uci v svetu.

6. Ali se vam zdi smiselno/potrebno, da bi se ucenci v okviru tega predmeta seznanjali tudi s cirilico ali se jo ucili brati (ne tudi pisati)?

(G) Cirilica je majhen, a pomemben ucni zalogaj. Kako naj, ce me pot zanese na srbsko ozemlje, preberem napise in druga sporocila, ce pisave ne poznam? V razredu z visoko motiviranimi ucenci bi te seznanila celo z glagolico (pri nemskem jeziku pa z gotico).

(T) Da, ce bi ta predmet ostal v osnovni soli, sicer pa seveda ne.

7. Ali se vam zdi smiselno, da bi ucence v okviru predmeta hrvaski/srbski jezik seznanjali tudi z nekaterimi lastnostmi drugih slovanskih jezikov?

(G) Da, a ni nujno, da ravno v okviru hrvaskega/srbskega jezika, lahko tudi pri pouku slovenskega jezika, ce bi zanj imeli vec ur. Primerjave med jeziki (podobnosti, razlike) so lahko odlicna motivacija za pouk materinscine in sorodnih jezikov.

(T) Kolikor je to potrebno, se vse lahko pove pri slovenscini. Doslej se to ni delalo, se zlasti ne v osnovni soli.

Skupina C: organizacija predmeta

8. Na kateri stopnji oziroma v katerem razredu naj bi se ta predmet pouceval, ce bi ostal?

(G) V petem zagotovo ne! Kolikor imam prakse s poucevanjem, bi ga prestavila v 7. ali 8. razred; predvsem z vidika primerjalnosti s slovenskim jezikom.

(T) Ze zapisal, da po posebni zelji in potrebi dolocenih obmocij kot morebitni tretji (drugi) jezik v srednji soli (morda zlasti dolocene smeri).

(P) Omejitev vprasanja hrvascine na peti razred osemletke je pravzaprav svojevrstno zavajanje; vprasanje bi veljalo postaviti v globalnem in vertikalnem smislu. Ucenje tega jezika v enem letu (70 ur) in na sedanji ravni (peti razred osnovne sole) prakticno res nima nobenega smisla, ker se v tolikem casu in na omenjeni stopnji ne da narediti nekaj, kar bi bilo kaj vec od dobro misljene improvizacije.

(S) Srbohrvascino bi v fakultativni obliki lahko prenesli v sesti razred, katerega program ni prenapolnjen. S tem bi zagotovili pravico do materinscine tudi nekaterim Neslovencem. Ura srbohrvascine je mozna tudi v osmem razredu namesto druzbenomoralne vzgoje.

9. Kateremu predmetu naj se namenijo ure tega predmeta (70 letno), ce bi bil izlocen iz osnovnosolskega predmetnika?

(G) Materinscini.

(T) Slovenscini.

(S) V petem razredu bi bilo eno uro (od dveh ur srbohrvascine) treba dodeliti slovenscini, tako da bo ta predmet v tem razredu spet imel pet ur.

10. Kaksen polozaj naj ta predmet ima ( obvezni predmet, izbirni predmet, fakultativni predmet) v osnovnosolskem predmetniku, ce bo v njem ostal ?

(G) Polozaj fakultativnega predmeta.

(T) V osnovni soli lahko le fakultativni predmet, tak pa lahko tudi v srednji soli, in sicer neobvezen.

(P) Hrvascino je v tem smislu treba obravnavati kot kateri koli drugi (neslovenski) jezik, ki ima status za slovensko kulturo funkcionalnega jezikovnega medija; o njej je zato mogoce razpravljati samo v vertikali od osnovne sole do univerze (obe univerzi naj razvijeta mocno juznoslovansko, v perspektivi pa celo jugovzhodnoevropsko filologijo). Stratifikacija ucenja hrvascine naj zajame celotni slovenski prostor kot obvezni, izbirni ali fakultativni predmet. Lokacijo za varianto obveznosti naj prav tako dolocijo strokovnjaki, drugje naj bosta izbirna ali fakultativna varianta brez omejitve s stevilcnim faktorjem.

11. Koliksno zanimanje pri ucencih (in njihovih starsih) pricakujete za ta predmet, ce postane fakultativni ali izbirni?

(G) V sedanjih politicnih okoliscinah ne najvecjega zanimanja, zdi pa se mi pomembno, da se starsi/otroci lahko odlocijo in jim predmet ni vsiljen.

(T) Ostal bi interes pri tistih, ki so srbo-hrvaskega porekla v celoti ali po katerem izmed starsev. Seveda k temu interesu ni mogoce nikogar siliti.

12. Ali je na nasih solah zadosti usposobljenih uciteljev za kakovosten pouk tega predmeta?

(G) Za kakovosten pouk najbrz ne.

(T) Na srednjih solah bi jih bilo dovolj, saj imamo fakultetno jugoslavistiko.

(S) Kadrovske spremembe ne bi bile potrebne, saj slavisti (slovenisti) poucujemo tudi srbohrvascino.

13. Ali je samo eno leto (70 ur) sistematicnega solskega poucevanja tega predmeta lahko smiselno/koristno?

(G) Smiselno/koristno le s primerjalnega stalisca, sicer se nobenega jezika ni mozno dobro nauciti v 70 urah. Niti materinscine, ki jo »znamo«, ne.

(T) V osnovni soli ni potrebno; sicer eno leto zadosca za pasivno znanje.

Skupina D: razmerje do razvojnih usmeritev slovenske drzave

14. Kaksen je po vasem mnenju pomen tega solskega predmeta za strategijo slovenskega uravnotezenega kulturnega (in drugega) razvoja na sticiscu romanskega, germanskega, slovanskega in ogrskega sveta? Kaj menite o uporabnosti slovenskih preteklih izkusenj pri tem?

(G) Pomen ucenja sosednjega jezika se mi zdi v vsakem oziru koristen. Ze po nacelu: kolikor jezikov znas, toliko moz veljas.

(T) Enako, kot je neznanje slovenscine pri Hrvatih in drugih srbohrvasko govorecih: za silo se razumemo (celo npr. z Rusi ali Cehi), specialna boljsa znanja pa si pridobivamo na univerzi in na tecajih.

(P) Slovenska zgodovina je s Hrvati vsestransko in tesno povezana; z njimi so bile, v prihodnosti pa bodo po logiki razmer taksne zveze se tesnejse (gospodarske, kulturne, znanstvene, turisticne ipd.)

15. Ali menite, da je slovenscina v neodvisni drzavi Sloveniji se lahko resno (eksistencno) ogrozena od hrvaskega/srbskega jezika? Koliko je treba pri tem misliti na mnozico priseljencev s slovenskim drzavljanstvom in na begunce, koliko na moznost gospodarsko ali politicno podprtega izrinjanja slovenscine iz javne ali iz zasebne rabe?

(G) Ogrozenost kljub neodvisni drzavi ostaja. Viri ogrozanja: mediji, priseljenci, gospodarstvo, politika; premajhna jezikovna ozavescenost Slovencev, saj sta se kar dva rodova ucila slovenski jezik brez trdne domovinske zavesti, ker je bila ta nacrtno zanemarjena. Dokler bodo celo ucitelji slovenskega jezika(!!!) v trgovino hodili »usput« in jih bo »jedva« kaj brigalo, nic pa bo ostal »nista« itd.,itd., si ne moremo obetati kake vrhunske jezikovne zavesti pri drugih slovenskih zemljanih.

(T) Neprilagodljivi, neintegrativni priseljenci so zmeraj dolocena nevsecnost, ceprav so sedaj brez tihe oz. izrecne situativne podpore unifikatorjev v smislu srbohrvascine. Priseljenci naj se nauce slovenscine, materinscino pa naj ob tem gojijo, ce se jim zdi mogoce in potrebno, sami, kolikor casa pac zmorejo in hocejo. Primer so nasi izseljenci po Evropi, v obeh Amerikah in v Avstraliji. Zal se pri nas slovenscina menda izrinja iz dolocenih podjetij (vsaj na doloceni ravni obcevanja in odlocanja), kar pa bi bilo treba zakonsko onemogociti (oz. omejiti na res razumljive okoliscine).

16. Ali ucenje hrvaskega/srbskega jezika v osnovni soli nasprotuje slovenski usmerjenosti »v Evropo« in ali bi bilo tudi po vsebinsko in didakticno prenovljenem programu za slovenske ucence (oziroma za slovenski narod) nekoristno, premalo koristno ali celo skodljivo? V cem bi bila morebitna skodljivost?

(G) Povezava med naso usmerjenostjo v Evropo in ucenjem hrvaskega/srbskega jezika v soli najbrz ni bistvena, ce ucenje tega jezika ni spolitizirano. V »Evropi« naj bi bilo normalno, da se ucimo sosednjih jezikov. Gorenjci, Stajerci, Korosci naj bi se fakultativno ucili nemscino, Primorci italijanscino, Prekmurci madzarscino, prav tako pa ne glede na pokrajine fakultativno tudi hrvaski/srbski jezik; vse zaradi gospodarskega povezovanja in razumevanje kulture bliznjih narodov.

(T) Nekoristno v taki splosnosti, tj. za vse otroke osnovne sole brez izjeme. Potrata energije, ce ni posebnih motivov za obvladovanje tega jezika.

(P) Ucenje hrvascine v slovenski soli je strokovno utemeljeno, razlicne oznake tistih, ki se za to zavzemajo, pa so nasledek spolitiziranosti in politikantstva, ki nikoli nista dovoljevala prave refleksije in treznih sklepov. Solske programe pa v svetu delajo strokovnjaki, nikjer pa se ni bil, kolikor mi je znano, za kaj takega razpisan referendum. Strokovna fiziognomija nasih otrok, ki bodo nosilci prihodnosti, menda vendarle ne bo odvisna od ideologije brez kritja, ki stoji na trhlih nogah in nas je bo ze jutri - sram.

17. Ali menite, da bo po umiritvi in ureditvi razmer na obmocju nekdanje Jugoslavije Republika Slovenija imela kljub svoji neodvisnosti in drugacni temeljni usmeritvi se upostevanja vredne gospodarske, kulturne, politicne idr. stike oziroma interese na omenjenem obmocju ?

(G) To je odvisno od razlicnih dejavnikov in tezko vnaprej napovedati. Stiki se najbrz bodo razvili. O tem, koliko bodo pomembni, pa ne upam soditi.

(T) Upajmo, da bo tako, trenutno se pa nasi juzni bratje vedejo prej tako, kot da si teh stikov ne zelijo ob enakovrednosti obeh strani.

18. Kaj menite o cedalje pogostnejsi rabi tujih jezikov, zlasti anglescine in nemscine, v slovenski javnosti (plakati, notranje sporazumevanje v gospodarskih podjetjih)? Kaksen razvoj pri tem pricakujete (med drugim npr. v zvezi s privatizacijo v gospodarstvu)?

(G) Cedalje pogostejsa raba tujih jezikov v slovenski javnosti je dokaz za prejsnjo trditev, da je bila slovenscina desetletja nacrtno in zelo premisljeno (politicna strategija!) zanemarjena na vseh ravneh javnega zivljenja. Materinscina brez domovinskovzgojnega jedra je postala jezik, s katerim si »ne mores pomagati«, nekaksen slovar za v domaco kuhinjo. Sicer potrebno ucenje tujih jezikov se je sprevrglo v povelicevanje tujega, najsi bo v poslovnem ali pa tudi v neposlovnem svetu. Ker tako odlocilnih stvari ni mozno cez noc spremeniti, si se dolgo ne obetam boljsega stanja. Najbolj me vznemirja dejstvo, da se pri pouku materinscine se ni nic bistvenega spremenilo. v ospredje se prerine jezikovna podatkovnost (prepoznavanje oblik), ki se ne zagotavlja znanja jezika, zadovoljivega sporazumevanja in zavestne pripadnosti slovenstvu.

Privatizacija gospodarstva sama na sebi nima nic pri upostevanju maternega jezika, zasebniki pa ostajajo v veliki meri dedici svoje jezikovne (ne)izobrazbe in (ne)vzoje. Torej?!

(T) Vredno vse obsodbe. Z zakonom to spet prepreciti.

19. Ali se Vam zdi enoletno tehtanje tega vprasanja v Strokovnem svetu za vzgojo in izobrazevanje pred dokoncno odlocitvijo upraviceno ali pa bi bilo bolje, ce bi ze pred letom sprejeli dokoncen sklep o tem?

(G) Ne vem, ali je slo za tehtanje ali za cincanje.

(T) Ze zdavnaj bi se morali odlociti za ukinitev.

20. Ali menite, da bo t.i. povprecnega slovenskega otroka/Slovenca v neodvisni slovenski drzavi mogoce »zavarovati« pred razmeroma pogostnimi prakticnimi stiki s hrvaskim/srbskim jezikom? Ce bo mogoce, kako?

(G) Ne bo mogoce. TV oddaje, casniki, priseljenci. Tudi ni treba, da otroka »zavarujemo« v tem smislu, naj bi hrvaski/srbski jezik zavracal ali celo sovrazil. Gre pa za to, ali ga bomo znali, hoteli in zmogli utrditi v spostovanju maternega jezika.

(T) Slovenec naj v svoji drzavi govori v takih primerih le slovensko. Tudi priseljenci bi storili prav, ce bi v sloveniji za stik s Slovenci uporabljali slovenscino.

21. Kaj menite o nacelu reciprocnosti kot pogoju za ohranitev tega predmeta v nasi soli?

(G) Ce velja za nas nacelo sosednosti jezika, zakaj naj to ne bi veljalo za druge? Denimo, da se solarji na Hrvaskem - vsaj v pokrajinah, ki mejijo s Slovenijo - ne bodo imeli priloznosti uciti se slovenski jezik; samo od sebe se mi ponuja vprasanje ZAKAJ? in tako dobiva vprasanje jezika neljubo politicno ozadje.

(T) To je iluzorno, kakor kaze 70 let zgodovinsko izpricane prakse. Na jugu so v citankah imeli le nekaj slovenskih besedil, ne zmeraj v slovenscini, s potrebnim komentarjem. Ohranja pa naj se na univerzitetni ravni studij srbokroatistike pri nas in slovenistike drugod po bivsi Jugoslaviji. Tu naj bo reciprocnost v doloceni obliki ohranjena, cetudi le v dosedanji.

(P) Postavljanje nacela reciprocnosti je smesno (zakaj se ni kdo v skladu s to logiko, spomnil, da ta pogoj postavi Anglezem?). Ucenje jezikov je rezultat nacionalnih kulturnih ciljev in gospodarskih potreb. Spada v tako imenovani nacionalni program, ki naj bi bil s stalisca Slovencev optimalen, nikoli pa ne bi smel vsiljevati ali pogojevati kateri koli del svoje uresnicitve s pritiskom ali izgovorom na drugega.

Dovolite mi, da na obsezni vprasalnik, ki se predmeta loteva skrajno analiticno, odgovorim (prvic) na kratko in (drugic) v takem --- premaknjenem --- vrstnem redu, ki pac ustreza mojim zmogljivostim na tem podrocju. Kljub »svoji« hierarhiji problematike bom skusal odgovoriti na cim vec vprasanj.

1. Prva nesreca, ki je zadela vprasanje o »srbohrvaskem jeziku« kot ucnem predmetu v nasih solah, je (bila) seveda v tem, da o njem ni mogoce mirno in strokovno razpravljati. Pri tem zal ne moremo upati, da se bo politicni kontekst, zaradi katerega je dobilo vprasanje populisticno razseznost, kmalu umaknil v ozadje in spustil k besedi zgolj stroko. Katera koli odlocitev v prid »srbohrvaskega jezika« bi bila torej sprejeta, vsaka bi morala racunati na glasno javno nasprotovanje. Toliko bolj, ker se tej prvi nesreci pridruzuje se druga: namrec ta, da tudi predmet sam ni (vec) definiran. Zadrego izkazuje tudi vasa --- zacasna? --- zapisna oblika hrvaski/srbski jezik. Gre seveda za strogo strokovno vprasanje, a dokler ne bo reseno nacelno in v nadrobnostih, s predmetom ne bo mogoce v sole. To vprasanje pa je, se bojim, spet tako usodno povezano s politicnim kontekstom, tokrat hrvasko-srbskim, da Slovenci na »pomoc« od zunaj ne moremo cakati, ampak moramo sami izdelati svojo strategijo do obeh jezikov. Pri tem se mi zdi nacelo reciprocnosti (D/21) docela irelevantno.

2. Mislim, da se moramo Slovenci pri vprasanju »srbohrvascine« ozirati le na dva vidika; prvi je funkcionalni, drugi kulturni. Razumljivo, da jasne meje med njima ni lahko potegniti. Pa vendar --- prvi vidik mora imeti pred ocmi dvoje: da imamo s Hrvasko najdaljso mejo in zato v normalnih razmerah tudi najvec neposrednih stikov in (drugic) da bo slovenske razvojna strategija (D/17) s tem prostorom morala racunati, v dobrem ali slabem. Drugi vidik je se splosnejsi in spada na podrocje osnovnih kulturnih znanj, njegova posebna, ugodna razseznost pa je seveda v tem, da gre pac za slovanski jezik, ki je za nas najtransparentnejsi. --- Zaradi obojega »srbohrvascine« ni mogoce kar preprosto odpisati.

3. Funkcionalni vidik zahteva poznanje »srbohrvascine« zaradi neposredne koristnosti. To pomeni poucevanje v tistih solskih programih, ki imajo opraviti z ustrezno slovensko strategijo glede Hrvaske (in Srbije); na primer turizem, promet, PTT, trgovina. Vse to lahko velja le za srednjesolske programe (C/8), na obmejnih obmocjih pa bi prisla v postev tudi osnovna sola, a le fakultativno (C/10).

4. Pri kulturnem vidiku je problem kompleksnejsi (D/14); v celoti si njegovo ureditev predstavljam le znotraj srednje sole. Menim, da bi bilo treba »srbohrvaski jezik« obravnavati v okviru splosne informacije o slovanskih jezikih (B/7), hkrati naj bi se dijaki naucili brati tudi cirilico (B/6) kot eno od pisav evropskega kulturnega prostora. Ta vidik torej ne zahteva »srbohrvascine« kot posebnega ucnega predmeta, ampak le kot --- obvezno in poudarjeno --- ucno vsebino znotraj najbolj elementarnih podatkov o slovanskem primerjalnem jezikoslovju; to je poglavje, ki je bilo v dosedanjih programih zanemarjeno. Tu seveda ne gre za nic drugega kot za to, da povemo, da ima nova evropska politicna slika, ki najvec zadeva prav Slovane, tudi svojo jezikovno in kulturno valenco.

5. K operacionalizaciji funkcionalnega vidika je zagotovo treba pritegniti drzavo in poslusati njene pragmaticne razloge. Pri kulturnem vidiku mora ostati stroka do konca avtonomna.

Izhodiscnega pomena je vprasanje danasnjih in jutrisnjih razlogov za ucenje in obvladovanje hrvaskega/srbskega jezika v Sloveniji in med Slovenci. Stara motivacija, ki je temeljila na utrjevanju jugoslovanske drzavne skupnosti (in prednosti srbohrvascine v njej) pa tudi se na starejsi ideji jugoslovanstva, je danes mrtva ali pa se je zaradi krutih izkusenj, v kakrsne se je naposled izteklo jugoslovanstvo, obrnila celo v svoje emotivno nasprotje. Danasnja motivacija za ucenje tega jezika je lahko samo taka, ki bo do kraja streznjena in pragmaticna, to se pravi sproscena tako imenovanih visjih razlogov in ustrezna nasim dejanskim interesom. In v nasem zelo realnem interesu je, da jezik juznih sosedov bolj ali manj obvladamo. Odreci se jezikovnemu obvladovanju njihovega prostora, ki bo po koncu vojne za nas znova gospodarsko pa tudi kulturno zanimiv, in se prepuscati trenutno negativnim emocijam bi bilo nerazsodno. Ni potrebno, da nas pri tem vprasanje morebitne reciprocnosti posebej zanima. Drzimo se pravila, da ima v normalnih razmerah prednost tisti, ki zna vec.

Táko, vseh okraskov oklesceno in koristnostno izhodisce pa zahteva pravzaprav resnejso in odgovornejso obravnavo tega predmeta v nasih solah tako glede njegove umestitve v izobrazevalni sistem kot glede usposobljenosti uciteljev. Zato bi bilo treba predmet v celoti umestiti v srednjo solo, kjer naj bi dobil mesto tretjega izbirnega tujega jezika (kot jezika sosedov) ali pa naj bi bil brezplacen fakultativni predmet. V srednjih solah bi bil pouk hrvascine/srbscine lahko do neke mere tudi ze prilagojen strokam in njihovim terminologijam, kar bi bilo zelo koristno.

To pa ze odpira tretji in najtezji krog vprasanj, tistih, ki zadevajo novo strokovno zasnovo predmeta. Nekdanja srbohrvascina je v procesu naglega in silovitega razkrajanja v hrvascino in v srbscino pa se v vec njunih variant. Razumljivo je, da se v nasih srednjih solah ne bomo ucili dveh jezikov namesto nekdanje srbohrvascine. Obenem je prav tako razumljivo, da se ne moremo zamejiti na enega samega od obeh jezikov, ker je za nas pomembno, da bolj ali manj obvladujemo sirsi nekdanji jugoslovanski prostor. Tudi na samovoljo uciteljev, da bi vsak gojil svojo varianto, ni mogoce pristati. Stroke na univerzi bodo pac morale izdelati nov in temeljito premisljen pedagoski model predmeta, ki bo za nase sole smiseln in obvladljiv. Mislim, da se v resnici tu zbira najbolj zahtevni del problematike.

Solski predmet, katerega ime se je zlasti v zadnjih desetletjih spreminjalo, je bil v slovenske sole uveden po prvi svetovni vojni. Sama uvedba je bila razumljiva, kolikor je ob zacetku slo (s slovenskega stalisca) za drugi/tretji jezik drzave, katere ustanovni del so bili tudi Slovenci in le njihov jezik nekako priznan v sklopu tako imenovanega drzavnega jezika (kar na primer jeziki drugih narodov v Jugoslaviji niso bili, saj makedonskega jezika /in makedonskega naroda/ na primer sploh niso priznavali). Ko so pripravljali po prvi svetovni vojni ucne nacrte za srednje in visoke sole, so v kar najvecji meri uporabljali zakonsko gradivo dotedanje kraljevine Srbije in ga prilagajali. V teh dokumentih je imel predmet, pri katerem naj bi ucenci spoznavali (srbsko) materinscino in njeno knjizevnost, ime narodni jezik/narodna knjizevnost. V novi drzavi Jugoslaviji ta oznaka ni bila tako enoznacna, zato so na ljubljanski slavistiki (zlasti na pobudo profesorjev Ramovsa in Nahtigala) predmet razdelili na slovenski del (posebej za jezik in posebej za knjizevnost) in na srbohrvaski del (skupna katedra za jezik in knjizevnost z enim profesorjem). Da so se ucitelji ljubljanske filozofske fakultete zavedali nastalega polozaja in ga poskusali po svojih pristojnostih primerno resevati, povzemam iz priloge k zapisniku IV. redne seje filozofskega fakultetnega sveta v Ljubljani dne 23. januarja oziroma 4. februarja 1922, na kateri so se v 3. tocki diskutirali o nacrtu zakona o srednjih solah; razvidno je, da so se vprasanja imena predmeta narodni jezik natancno zavedali, saj je diskusija o tem takole povzeta: Nekateri clani fakultete so tudi poudarjali, da bi bilo treba oznacbo »narodni jezik« in »narodna knjizevnost« izpremeniti, kajti ta oznacba ne vsebuje direktive za prakticno porabo, t.j.: kandidat, ki je vsposobljen za »narodni jezik« v Beogradu ali Sarajevu, se ni vsposobljen tudi za »narodni jezik« v Ljubljani. Zavedati se je treba, da Vidovdanska ustava daje samo dvema narodnima jezikoma /srbo-hrvascini in slovenscini/ pravice do drzavnega jezika, docim se mora pod oznacbo »narodni jezik« razumeti vsak jezik, ki se govori na teritoriju nase drzave. Da se onemogoci vsaka napacna interpretacija, naj bi se za izrazom »narodni jezik« in »narodna literatura« povsod v oklepaju dodalo pojasnilo: »srbo-hrvatski in slovenski« oziroma »srbohrvatska in slovenska«. Vendar se je slednjic po daljsi debati sklenilo, da izraz »narodni jezik« in »narodna literatura« ostane, da pa pride v predpise za diplomski izpit, ki jih predvideva nacrt uredbe za filozofsko fakulteto, v § 36. natancna dolocba, koliko mora srbo-kroatist studirati slovenistike in obratno. --- Slicno velja tudi za izraz »narodna istorija«, ki naj bi se nadomestil s tocnejsim izrazom: »istorija naroda Srba, Hrvata i Slovenaca«.

Predmet, vsaj kolikor sem ga bila ob dobrohotnem in razgledanem ucitelju dr. Ljubu Jurkovic'u delezna sama na ljubljanski klasicni gimnaziji, solskega dela ni pomenljivo obremenjeval; v glavnem smo se naucili brati drugo pisavo (cirilico) in nekaj literature. Resnejsa pozornost je bila namenjena slovenscini kot materinscini ter tujima jezikoma latinscini in francoscini, od tretje gimnazije se grscini. Leta 1941 so pod okupacijo zamenjali francoscino najprej z italijanscino, po kapitulaciji Italije je prisla v ucne programe nemscina, prav tako ni bilo vec srbohrvascine. Leta 1945 so vpeljali anglescino in ruscino. Jezikovni pouk je bil tedaj in tudi pozneje odvisen ne od kaksnega nacionalnega programa, v katerem bi bil povezan z daljnorocnimi interesi narodne skupnosti, ampak od vsakokratne politicne konstelacije. To najbolj zgovorno kaze naglo opuscanje obveznega ucenja ruscine po letu 1948.

Predmet srbohrvascina je po vojni ostal v solah do danes. V slovenski soli je imel od samega zacetka znacaj tujega jezika, ceprav se to dejstvo ni omenjalo, namesto tega so ga tudi blagoslovi Zavoda za solstvo razvijali v nekaksnem smislu jezika bratstva in enotnosti; le malo uciteljev je bilo za ta pouk dobro pripravljenih. V dolocenem smislu naj bi mosko populacijo tudi pripravil na rabo srbohrvascine v vojski. To se je posebej pokazalo v zadnjih desetih, petnajstih letih, ko so se na eni strani mnozili glasovi, naj se tako zasnovan predmet ukine, ces da ni reciprocitete s slovenscino po drugih solah v tedanji Jugoslaviji, na drugi strani pa se je vse bolj razvijala didaktika tujega jezika tudi v zvezi s tem predmetom, prav tako pa so znane tudi razlicne raziskave razlik med slovenscino in srbohrvascino.

Iz takih okoliscin odgovarjam na zastavljena vprasanja. Hrvascina (hrvasko-srbscina) je jezik nasih sosedov ob najdaljsi meji, tako kakor so jeziki sosedov nemscina in madzarscina na severu in italijanscina na zahodu. Menim, da je za sosedsko komunikacijo normalno, da sosed jezik soseda pozna; glede nemscine in italijanscine v tem pogledu ni vecjih vprasanj, madzarscina je podobno kot italijanscina v Sloveniji tudi jezik okolja, glede hrvascine/srbscine pa se stopnjuje negativno politicno razpolozenje. Ne glede na nove razmere in negativno konotacijo v zvezi s tem predmetom (starejsi rodovi se bodo nemara se spomnili odpora ucencev do ucenja nemscine med vojno in po njej ...) menim, da bi bilo treba smotrnost tega jezika v danasnji slovenski soli trezno premisliti. Slovenscina (zlasti knjizni jezik) tudi v novi drzavi ne more biti »ogrozena« od hrvascine, saj je v samostojni drzavi to uradni (drzavni) jezik, pac pa utegne negativno vplivati tako imenovano »naravno« ucenje hrvascine in pojmovanje tega jezika kot toliko bliznjega jezika, da kaksno posebno ucenje ni potrebno. Stik med jezikoma je vzpostavljen s casopisjem in televizijo, pa tudi s srecanji na drugih podrocjih (v sportu, trgovini itd.). Ce je uravnan z osnovnim pojasnilom o jezikovni zgradbi, o podobnosti in razlicnostih in o kulturi ze iz sole, ga vsak posameznik lahko nadzoruje; drugace je, ce gre za divji stik brez osnovne informacije. Ceprav se zlasti otroci jezikovno nenavadno prilagodijo okolju, deluje nanje tuji jezik pogosto bolj ekspresivno, mocneje od domacega --- nepouceni o naravi jezika, o njegovi blizini in oddaljenosti seveda intenzivneje sprejemajo tuje vplive; misel, da bi jih bilo treba »zavarovati« pred tujim vplivom, pa je za jezikoslovca absurdna ideja ksenofobije, mocno podobna pomislekom nekaterih Italijanov zoper jezik avtohtone slovenske manjsine ali Nemcev na Koroskem.

S skrbmi, povezanimi s tem vprasanjem, zbuja zacudenje narascajoce obcutje jezikovne majhnosti in nekaksna »skrb za prezivetje« s poudarjanjem samoumevnega pomena ucenja tujih jezikov. Pri tem zasluzi seveda pozornost znana, malodane servilna pripravljenost Slovencev, pokazati znanje tujega jezika in se prilagoditi tujcu tudi v polozajih, ko to ni obicajno ali potrebno. Da je tu nekaj narobe, je videti iz novejse jezikovne prakse zlasti v gospodarstvu, ki je bila ze poprej obsojana (Slovenscina v javnosti, Svet za jezik z Jezikovnim razsodiscem itd.), zdaj pa se zdi, da smo svoj jezik pripravljeni prodati za »dotik svezega kapitala«. Zanimivo je, da se ob teh pojavih polagoma le mnozijo ugovori tudi zunaj nase stroke, pri posameznikih in v politiki.

Ker stiki z vzhodnimi sosedi niso zamrli niti v vojnem casu in prav gotovo tudi po umiritvi polozaja ne bodo in bo Slovenija zanesljivo tudi na tem bliznjem podrocju razvijala vsestranske interese, na sreco z jasno definiranimi lastnimi pozicijami (kar se poprej ni dogajalo!), menim, da je odlocitev, da se predmet ukine, kratkovidna in nesmotrna.

Mnenja sem, naj predmet ostane; prav tako menim, naj ostane v osnovni soli, le prestavi naj se v predzadnji razred (ce bo osemletka, v sedmi, ce desetletka, v deveti); tako bodo vse generacije ne glede na poznejso izbiro kar najsirse delezne skromne informacije o znacaju jezika sosedov, o razmerju do slovenskega jezika, okvirno o njegovi zgradbi in se bodo naucile osnovnega razumevanja. Posredno bo tak pouk vplival na sirso in globljo zavest lastnega slovenkega jezika in nemara tudi na vedenje o njegovem ustroju. Jasno mora biti povedano, da gre za slovenscini tuj jezik, ceprav spadata oba v isto skupino slovanskih jezikov. Nepotrebna obremenitev in razblinjanje ucinka bi bilo seznanjanje z nekaterimi lastnostmi drugih slovanskih jezikov. Prenasanje predmeta v srednjo solo je neustrezno, ker je najsirsi divji stik prav pri manj izobrazenih. Ce bo predmet izlocen --- to napako bo kasneje tezje odpravljati, kakor je zdaj videti ---, naj se predmetnik in ucni nacrt z vsebinami in smotri prediskutira na novo; ure naj se dodajo predmetu, kjer bodo najbolj potrebne. Ce bi se pokazalo, da jih je najbolj smotrno oddati slovenscini, naj se uporabijo za usposabljanje pisnosti, razvijanje govora in kulture bralnega izraza, odpravljanje govornih primanjkljajev, nikakor ne za kako drugo snov. --- Kolikor bo predmet ostal, naj bo organiziran najprej kot obvezni predmet, mozno pa naj bo tudi fakultativno nadaljevanje tega ucenja za tiste, ki bi se hoteli nauciti vec. Za osnovno informacijo je dosedanje stevilo ur dovolj, seveda pa morajo pouk izvajati resnicno usposobljeni ucitelji (studij, seminarji permanentnega izobrazevanja itd.).

Menim se, da bi Zavod za solstvo lahko sam in pravocasno poskrbel za ustrezno preobrazbo predmeta, saj take vrste politizacija v javnosti skoduje vsakemu predmetu, kaj sele pouku jezika, ki je iz preteklosti nesmotrno obremenjen z negativnimi custvi.

(Prispevek je bil izrocen urednistvu Jezika in slovstva ob vabilu k anketi, in sicer z dovoljenjem, da se objavi v anketnem delu, hkrati s pojasnilom, da je nastal v zvezi z dopisom Zavoda Republike Slovenije za solstvo o tem vprasanju in da mu je bil posredovan tudi kot mnenje Oddelka za slovanske jezike in knjizevnosti.)

1. Iz Vasega gradiva sklepamo, da bosta v srediscu obravnave 1. in 3. razlicica, ki predvidevata relativno obvezen pouk sr/hr kot tujega jezika. Pouk postane obvezen s fakultativno prijavo.

Ce v sedanjem iskanju poti glede »srbohrvascine« kot drzavnega jezika v SFRJ more kakor koli koristiti zgodovinska vzporednica, je bil pouk madzarscine na Hrvaskem v gimnazijah relativno obligaten po uvedbi dualizma 1868, ko je Hrvaska, kot vrsto stoletij poprej, ostala sestavni del Ogrske (od 1102 do 1918). Po prvi svetovni vojni je Hrvaska izstopila iz drzavnega okvira Ogrske oziroma tedaj Avstro-Ogrske in pouk madzarscine na Hrvaskem nikakor ni bil vec ne predstavljiv in ne aktualen, ceravno je meja med Hrvasko in Ogrsko dolga najmanj dvakrat toliko kot meja med Slovenijo in Hrvasko, da o stoletnih kulturnih, politicnih in gospodarskih stikaliscih ne govorimo, da na kulturo pokrajine in urbanizacijo mest od Reke prek Zagreba dol v Slavonijo in Baranjo, pogojenima z zvezo z Madzarsko, ne opozarjamo; eno in drugo je danes prepoznavno iz slovstvene in kulturne zgodovine. Meja med Hrvati in Ogri je po letu 1918 meja med dvema samostojnima narodoma in pouk madzarscine kot jezika ogrske drzave, politicno, zgodovinsko in sicer mocnejse od poprej vanjo vkljucenih hrvaskih regnumov - ogrski kroni pripadajocih dezel (Slavonije, Hrvaske, Dalmacije) - tedaj in danes na Hrvaskem ne prihaja v postev.

Med sedanjo slovensko in sedanjo hrvasko drzavo gre za podobne zgodovinske, ceprav le kratkotrajne okoliscine. Naroda sta kot podrejena zivela skupaj v istem ohlapnem drzavnem okviru od dualizma, od 1868 dalje, le da Hrvati v okviru Ogrske kot dotlej, Slovenci pa enako v okviru Avstrije. V drugacnih okoliscinah sta naroda po letu 1918 in po letu 1945. Standardni jezik Hrvatov je bil v casu od 1918 v odnosu do slovenscine v privilegiranem polozaju, ker je bil in je tudi danes lingvisticno in tedaj geneticno pa zgodovinsko istoroden jezik kot jezik Srbov, drzavotvornega in od leta 1918 tako se uveljavljajocega naroda v skupni drzavi. Ta jezik je bil vseskozi v nadrejenem polozaju, prej kot slej »drzavni« jezik v prakticnem, ce ne vedno tudi v formalnem pogledu.

Slovenci smo danes pred vprasanjem, ali naj to razmerje mutatis mutandis ohranjamo tudi naprej, ga sprejmemo in njegovo politicno bistvo prekrijemo s kulturoloskimi dobrimi nameni in pricakovanji. Kajti vemo, da je posebej se drzavna politika vedno nad kulturnimi hotenji in kulturnim ravnanjem, da se jezikovnokulturna ravnanja vselej pojavljajo v funkciji dolocene politike. To nam najjasneje ponazarja boj za samostojnost slovenskega knjizevnega jezika v prejsnjem in tem stoletju in danes boj za samostojnost hrvaskega standardnega jezika.

2. Iz povedanega sledi, da je vprasanje pouka hr/sr jezika v Sloveniji predvsem vprasanje politicne odlocitve, torej vprasanje pristajanja na relativni suverenosti Republike Slovenije zlasti v odnosu do poprejsnjih soclanic v skupni federaciji ali vztrajanja pri uresnicevanju popolne suverenosti. To bistvo je nadrejeno in ga trenutna aktualizacija kulturne razseznosti, ki ni odvisna zgolj in predvsem od tega, ali se bo v slovenskih osnovnih solah se naprej pouceval sr/hr jezik, ne more spremeniti, ker nastopajo politicne okoliscine in posledice. Vnaprejsnje podrejanje na enem podrocju prinasa partnerju, ki se kot tak se sploh ni definiral, ni v soodnosu izprical se nobene politicno institucionalne geste in dejanja in ju privedel do stopnje politicnega dejanja, tak polozaj, da dobiva vlogo nadrejenosti v tem in v vseh naslednjih primerih. Nadrejenost in podrejenost pocasi postajata samoumevni, posebno se zaradi zgodovinske podrejenosti slovenscine v poprejsnjem drzavnem okviru v odnosu do srbohrvascine.

3. Predlagano priblizevanje in izvajanje pouka hr/sr jezika v slovenski osnovni soli s tako imenovano kontrastivno metodo (kakor je deklarirano v Vasem gradivu), katere blagodejni vpliv in sad bi bil tudi varovanje slovenscine, otrokove materinscine, je didakticno nedomisljena, podana ni ne teoreticna in ne prakticna osnova zanjo, za ta lingvisticno in ne le didakticno zahtevni postopek, ki pred ucitelja postavlja obvladanje obeh jezikov, ucnega in ucecega. Najprej bi se bilo treba vprasati, ali se po taksni improvizirani metodi ni poucevala srbohrvascina v slovenski osnovni soli ze 45 let ! Kot ucenje tujega, nadrejenega jezika, je slovenscino, otrokovo materinscino seveda podrejala in njen pomen relativizirala, in sicer strokovno in ideolosko. Materinscina je bila zgolj pomozno sredstvo, favoriziran je tuji jezik. Taka metoda bi v slovenski soli tudi dandanes ohranjala polozaj sr/hr jezika kot nadrejenega in kontrastivna metoda bi ne nazadnje miselno in politicno aktualizirala sr/hr jezik sedaj, ko ta jezik sploh ni vec opaznejsi del nasega okolja. Sr/hr jezik v Republiki Sloveniji ni na avtenticnem podrocju in danes ni toliko navzoc, da bi zaradi njega morali v solskem sistemu v Sloveniji posebej varovati slovenscino. Slovenscino je mogoce in potrebno varovati pred nami samimi, in sicer z resnicnim kultiviranjem rabe nase materinscine, z razvijanjem misljenja in kulturne stopnje jezikovno avtenticnega izrazanja in nastopanja v javnosti, potem ko je v slovenscino nebrzdano vdirala srbohrvascina s svojim substandardom, s politicnim in poulicnim govorjenjem. Slovenscino je treba varovati z njeno primerno zastopanostjo v osnovni in srednji soli, s primernimi ucbeniki, ki bodo utrjevali takó stanovitno stavbo, kot je sistem materinscine, slovenscine. Ta sistem je trden sam po svoji naravi, seveda ob uciteljih, ki so nalogam kos in ki jih solski sistem skupaj z ustreznimi ucbeniki v tem nadvse pomembnem delu podpira.

4. Celovito obvladovanje materinscine kot samostojnega in od drugih jezikov neodvisnega organizma, torej z lastnim sistemom, obvladovanje materinscine po njeni strukturni naravi in v prakticnem funkcioniranju je prvi pogoj za uspesno ucenje tujih jezikov, anglescine, nemscine, italijanscine, ruscine, francoscine, spanscine in ne nazadnje latinscine in sr/hr. Iz gradiva, ki ga je prilozil Zavod za solstvo, je razvidno, kaksna je strokovna usposobljenost uciteljev sr/hr jezika v slovenskih solah. Manj kot polovica jih ima ustrezno izobrazbo, med ucecimi je zelo veliko uciteljev razrednega pouka. Iz tega podatka je mogoce sklepati, da so to ucitelji, ki so se usposobili za pouk v nizjih razredih v solah zunaj Slovenije, kjer je poucevalni jezik hr/sr ali makedonscina; s slovenscino se studijsko niso srecevali in se niso mogli seznaniti z njenim jezikovnim sistemom.

5. Zaradi razpada drzave, v kateri je imela srbohrvascina tudi izrazito integrativno, torej idejnopoliticno vlogo in jo je iz teh razlogov upostevala tudi slovenska sola, po bistveno spremenjenih drzavnopoliticnih razmerah torej pouk tega jezika v slovenskih osnovnih solah danes ni smiseln iz vrste razlogov, izmed katerih bomo pojasnili se naslednje:

a) Jezik Srbov, Hrvatov in Muslimanov je institucionaliziran in kot knjizevni standard zivi v srbskem, hrvaskem, bosenskohercegovskem in crnogorskem tipu. Lingvisticno so vsi istorodni, vendar je med njimi vecja ali manjsa razlika, najizrazitejsa pac med hrvaskim in srbskim knjizevnim standardom. Vendar med njima ni razlika toliksna, da bi sploh otezevala sporazumevanje med uporabniki enega in drugega knjizevnega standarda v pisani besedi, kaj sele v govoru. Toda poglabljajoce se razlike imajo nelingvisticno ozadje, kar pa Slovencev nikakor ne zadeva in o tem ne zelimo govoriti. Pomembnejse za nas in naso osnovno solo je to, da ucitelji sr/hr jezika v Sloveniji pripadajo ali srbskemu ali hrvaskemu ali bosenskohercegovskemu standardu; vsak ucitelj bo po naravnem nagibu in po institutu, ki mu jezikovno pripada, uveljavljal svojo jezikovno pripadnost in jo izvajal v pouku tem izraziteje, kolikor bi bil predpisan in s tem favoriziran en sam izbrani tip standardnega jezika. Ucbenik hr/sr jezika v Sloveniji potemtakem ne bi mogel biti oprt le na en standard, kar pa je strokovno vprasljivo, v vsakem primeru pa bodo ucitelji, eni bolj, drugi manj, favorizirali vsak svoj standardni jezik, pri cemer didakticno ne bodo uporabljali kontrastivne metode do drugega standarda istorodnega jezika, saj bi tako ucence seznanjali z dvema, politicno oponentnima in forsiranima standardoma, od katerih je bil eden doslej v javnosti favoriziran.

b) Zaradi vsega tega slovenska sola ni vec primerna in vsaj za zdaj ne more nuditi primernejsega ozracja za poucevanje sr/hr jezika, kakor je to bilo v poprejsnji skupni drzavi, ko je ta »srbohrvaski« jezik imel v znaku ideologije integrativne cilje, ker je bil institucionaliziran kot »drzavni« jezik.

Treba je upostevati tudi okoliscino, da so v nasih solah ucenci, ki je srbohrvascina njihova materinscina, kakor velja to tudi za ucitelje tega jezika. Kolikor bi se v poucevanju uveljavljal en sam standard, bi se v pouk in v sole na Slovenskem nenehno vnasala napetost in nemir ter razklanost, ki bi zadevala tudi starse. Posledice si je komaj mogoce predstavljati.

6. Umestitev sr/hr jezika, ki ima vzajemne lingvisticne in sistemske paradigme, v najvecji meri pa tudi vzajemno leksiko ali vzajemno znane dvojnice, je smiselna, kar zadeva slovensko solstvo, le v srednje strokovno solstvo kot izbirni tuji jezik, kolikor se presodi, da bi bilo to koristno in kolikor bi omogocilo ustno in pisno obvladovanje do taksne stopnje, ki omogoca kvalitetno uporabo v komerciali, v poslovni korespondenci, v podjetnistvu, turizmu. Pri tem je treba upostevati oba doslej prevladujoca standarda, tako srbskega kot hrvaskega, in vsakega od njiju je treba striktno upostevati glede na naslovnika, hrvasko ali srbsko okolje. Poslovanje s poslovnimi partnerji ali strankami ze danes nalaga taksno upostevanje, kar se z druge strani kaze v okoliscini, da slovenski naslovniki vse pogosteje prejemajo anglesko pisane dopise iz drzav nekdanje Jugoslavije, kjer odposiljatelji niso zmozni slovenscine.

7. Prav zaradi tega je primerno v nasi drzavi uporabljati binomno poimenovanje jezika, o pouku katerega je tu beseda. Z binomnim poimenovanjem ne bo krnjena samostojna pot hrvascine na njenem avtenticnem podrocju, v Hrvaski, prav tako pa z binomnim poimenovanjem ne bo s slovenske strani blokirana raba jezika drugih narodov z obmocij nekdanje Jugoslavije. Binomno poimenovanje je tudi v skladu z intencijami in dosezki v procesu zelene pomiritve med Srbi in Hrvati, kar se danes ze uveljavlja na politicnih in drugih ravneh in v cemer ima hrvaska politika vecjo pobudo. Naj pripomnimo, da smo pred leti (1966) prav iz strokovnih vrst protestirali in dosegli, da cilj in predpis tedanje sekretarke za vzgojo in izobrazevaje, ko je predpisala ekavsko varianto za poucevanje srbohrvascine v slovenskih osnovnih solah, ni obveljal. Favoriziranje enega knjiznega standarda nasproti drugim istorodnega jezika za slovensko solo, stroko in prakso prej kot slej ni sprejemljivo, ker dobi politicne razseznosti. Pri tem se opiramo izkljucno na strokovne okoliscine.

Zahvaljujem se vam za prijazno povabilo k sodelovanju v okviru ankete, ki ste jo pripravili v zvezi s polozajem hrvascine/srbscine v nasih solah. Dovolite, da izkoristim moznost, ki jo dajete v uvodnem dopisu, in upostevam anketo bolj kot spodbudo za razmisljanje, katerega jedro ni vprasanje hrvascine/srbscine v nasih solah, ampak predvsem polozaj materinscine v razmerju do tujih jezikov in v tem okviru seveda tudi do hrvascine/srbscine.

Kljub danes bistveno drugacnemu formalnopravnemu polozaju slovenscine --- drzavno zascitena domovinska pravica jezika --- menim, da ostaja razmerje Slovencev do njihovega maternega jezika v veliki meri se naprej nenaravno, nekako prezece, tabuirano ali pa skrajno podcenjevalno; posredna ali neposredna posledica tega je spontani ali celo nacrtni beg v tuji jezik. V mislih imam predvsem dve skrajnosti - govorico zlasti solajoce se mladine in v veliki meri govorico znanosti na Slovenskem; kot je razvidno tudi iz ankete, se je v zadnjem casu zacela ali pa kar nadaljevala getizacija slovenscine tudi na podrocju gospodarskega poslovanja in celo »notranjega sporazumevanja v gospodarskih podjetjih« (vpr. 18): nekdanjo srbohrvascino »uspesno« zamenjujeta nemscina in anglescina --- na Primorskem se italijanscina --- s cenenim predznakom evropskosti oziroma evropske prestiznosti. Zgodovinske izkusnje slovenske humanistike kot sooblikovalke in ne samo prevzemovalke t.i. evropskosti v tem trenutku niso »moderne«. Kot vedno, ko gre za druzbeni polozaj slovenscine, vprasanja presegajo stroko in se uveljavljajo v svoji temeljni narodo- in danes tudi drzavnopotrditveni vlogi.

Izhajajoc iz naravne vloge materinscine kot samoumevnega in spontanega zivljenjskega izraza, mi je nekako nerazumljivo prvo in deloma tudi cetrto vprasanje, ali ima lahko »ustrezno zasnovano ucenje hrvascine/srbscine kaksen pomen in vlogo za boljse obvladanje slovenscine kot maternega jezika«. Ker je hrvascina/srbscina tuji jezik, bi po mojem moralo biti vprasanje zastavljeno obratno: na kateri stopnji solanja si otroci ze toliko uzavestijo svoj materni jezik, zlasti temeljne prvine njegove zgradbe, da jim lahko sluzi kot trdna opora za ucenje tujega jezika --- ali drugace: na kateri stopnji solanja so otroci sposobni izlocati motece prvine, tudi ce so iz sorodnega jezika? Ali sploh na kateri? In tu se mi zdi jedro problema. Dvomim, da bi ga lahko resevali z uvajanjem kontrastivnosti. Prej obratno: pristajanje na kontrastivnost po mojem pomeni posredno priznavanje (vsaj delne) dvojezicnosti; to seveda potiska slovenscino iz skupnosti modernih jezikov --- tudi stevilcno manjsih narodov --- in jo vraca za stoletje nazaj, ko se je skusala izviti iz dvojezicnega polozaja med drugim tudi s tem, da je bila zlasti za njeno normiranje uporabljena protistavnost z nemscino. Nismo tega ze davno presegli?

Razumljivejse postane omenjeno anketno vprasanje v celotnem sklopu vprasanj (A), kjer se izpostavi moznost »t.i. naravn/ega/ ucenj/a/ tega jezika /hrvascine/srbscine/, npr. na televiziji, ulici ipd.« (vpr. 3). Ce se je mogoce hrvascine/srbscine na eni strani, na drugi pa nemscine ali anglescine uciti »naravno na ulici ali televiziji«, to seveda pomeni tudi (potencialno) sprejemanje teh jezikov za svojo »naravno« govorico. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da gre pri tem za kljucni druzbeni problem: t.i. naravno sprejemanje okolju nelastnega (tujega) jezika pomeni neposredno priblizevanje dvojezicnosti, kar seveda tudi strokovna literatura bistveno loci od dvo- ali vecjezikovnosti.

Ponavljam svoje stalisce: izredno kriticen druzbeni polozaj slovenscine je nujno resevati znotraj nje same --- med drugim tudi s splosno sprejetim temeljnim nacelom jezikovne kulture (vpr. 3), to je s skladnostjo besede in njenega namena po eni strani in z ustrezno jezikovnozvrstno normo po drugi. Se je z napovedovanim prenavljanjem slovenisticnega pouka po anketno ugotovljenem poraznem razmerju ucencev do svojega maternega jezika v nasih solah zgodilo ze kaj pomembnega? So dobila jezikovnokulturna vprasanja moznost ustreznega resevanja v okviru strokovne ustanove, npr. Filozofske fakultete? Strokovna institucionalizacija jezikovne kulture je npr. pri Cehih stara ze krepko cez pol stoletja, pri nas pa mislim, da se niti danes, ko so zagotovljene vse objektivne moznosti, v tej smeri kaj bistvenega ne dogaja: kot da je dovolj, ce vsakih nekaj (deset) let --- odvisno pac od dnevne politike --- vnesemo v ziva jezikovna vprasanja zvrhano mero custvenosti, kot se pac za dnevno politiko spodobi. Se vedno se ne moremo otresti politicno pogojenega refleksa jezikovnega beganja, o katerem je npr. ze v tridesetih letih tako aktualno razmisljal B. Vodusek: za vsako ceno je treba jezik resiti enkrat germanizmov, drugic spet za vsako ceno vnesti cim vec (ilirskih) slavizmov, ki jih krepko (politicno) razocarani spet lahko menjamo za nemcizme in danes se za anglizme. Razumljivo je, da to beganje v casu politicne, do neke mere pa tudi se jezikovne neustaljenosti (do konca druge polovice 19. stol.) ne more imeti vedno negativne konotacije, saj je dokazovalo zdravo samoohranitveno reakcijo (vpr. 14); danes pa so okoliscine take, da slovenscina mora tako rekoc samodejno prevzeti vse vloge, ki modernemu drzavnemu jeziku pripadajo, z drugimi besedami --- beg v tuji jezik ali resevanje vprasanj materinscine s pomocjo tujega jezika ne more in ne sme imeti objektivne utemeljitve.

Ce smo danes sposobni v cim krajsem casu dati slovenscini tisto mesto, ki ji kot drzavnemu jeziku pripada, pri cemer je bistvenega pomena nasa sposobnost oblikovanja taksne jezikovne politike, ki bo v vsakrsnih dnevnopoliticnih okoliscinah lahko tvorna in trajna sestavina jezikovne kulture, se mi zdi, da je vprasanje hrvaskega/srbskega jezika v nasih solah drugotno: ce je mogoce vzpostaviti do tega jezika interesno razmerje predvsem na ravni drzave, potem ne vidim razloga, da se ga v soli ne bi ucili tako kot pac vsakega drugega tujega jezika, za katerega smo zainteresirani. Ker se o solskih programih, tudi v zvezi s tujimi jeziki, odlocamo samostojno, kot receno, s stalisca lastnih interesov, se mi zdi »nacelo reciprocnosti kot pogoj za ohranitev« hrvascine/srbscine (vpr. 21) nerelevantno.

Ob vsem povedanem pa ostaja odprto vprasanje: Ali smo se sposobni v tem trenutku v zvezi s hrvascino/srbscino racionalno odlocati, ali smo sposobni vzpostaviti tudi do tega tujega jezika normalno interesno razmerje in s tem seveda zagotoviti nujno potrebno motivacijo tako pri ucencih kot pri uciteljih. Morda bi bilo prav, da zdaj ponudimo predmet kot fakultativno moznost ob seveda temeljito spremenjeni vsebinski zasnovi, z metodiko, ki bo prilagojena modernemu ucenju tujih jezikov, s tehnicno opremljenostjo, ki jo uporabljajo tuji jeziki, idr. (vpr. 5). Ce ti pogoji vsaj v bistvenih prvinah ne morejo biti izpolnjeni, je tako za predmet sam kot tudi za vse, ki se z njim ukvarjajo, veliko bolje, da gre cim prej iz sole.

Opombe

^*

Ceprav z odlocitvijo Strokovnega sveta Republike Slovenije za vzgojo in izobrazevanje (17. decembra 1992), da se srbohrvaski jezik izloci iz osnovnosolskega predmetnika, anketa ni vec neposredno aktualna, se je urednistvo JiS-a odlocilo, da jo zaradi strokovnega razmisljanja objavi, kot je bilo prvotno misljeno.