Pripovedni polozaji v kratkih pripovednih Andreja Blatnika

1.  Teorija pripovedi

Stanzel je izdelal izredno natancno tipologijo oblik pripovedi, ki poleg klasificiranja »idealnih« oblik v t. i. krogu pripovednih polozajev zajema tudi zapletenejse vmesne oblike. Njegove ugotovitve, kot tudi terminoloski instrumentarij, so nam lahko v veliko pomoc pri analizi in interpretaciji pripovednih del.

Za zacetek je pomembno razlikovanje med globinsko in povrsinsko strukturo. H globinski strukturi spadajo geneza, snovanje in uresnicitev neke pripovedi (torej ustvarjanje druge, fikcijske resnicnosti), medtem ko Stanzlova tipologija pripovednih situacij zajema povrsinsko strukturo --- vse prvine pripovedi, ki posredujejo zgodbo bralcu. Posredovanje je znacilnost pripovedi, saj ima proza v nasprotju z dramo posrednika, pripovedovalca, ki ocenjuje, cuti, opazuje. Glede na nacin posredovanja pripovedi locimo tir tipicne pripovedne polozaje --- PP: za prvoosebni PP je znacilno, da je posrednik, se pravi prvoosebni pripovedovalec, ravno tako oseba v fiktivnem svetu kot druge osebe v pripovedi. Svet literarnih oseb je identicen s svetom pripovedovalca. Za avktorialni PP (auctoriale ES) velja, da je pripovedovalec zunaj sveta literarnih oseb; posredovanje izhaja iz polozaja zunanje perspektive. V osebnem PP na mesto posredujocega pripovedovalca stopi odrazajoca oseba, literarna oseba, ki misli, cuti, dojema, vendar ne govori bralcu, kot to pocne pripovedovalec. Bralec z njenimi ocmi opazuje druge osebe v pripovedi in ima vtis neposrednega prikaza.

1.1  Konstituenti treh tipicnih pripovednih polozajev:

Prvi konstituent, nacin, je vsebovan v vprasanju »kdo pripoveduje?«. Odgovor je: pripovedovalec ali pa odrazajoca oseba. Pripovedovalec se lahko pojavi pred bralcem kot samostojna osebnost ali pa je umaknjen za pripoved in skrit bralcevim ocem. Za ti dve osnovni pojmovanji pripovedovalca Stanzel uporablja izraza 'porocevalna pripoved' in 'scenicni prikaz'.² Nacin je torej vsota vseh moznih razlicic pripovedi med poloma 'pripovedovalec' in 'odrazajoci'. Drugi konstituent, oseba, temelji na odnosih med pripovedovalcem in literarnim osebami. Podrocje bivanja, v katerem so pripovedovalec in osebe, je lahko identicno ali loceno. V prvem gre za prvoosebno, v drugem za tretjeosebno pripoved.³ Pri tretjem konstituentu, perspektivi, nas zanima, kako bralec spremlja prikazano mu resnicnost. Gledisce (tocka, s katere se prikazuje) je lahko znotraj zgodbe, tj. v glavni osebi ali v srediscu dogajanja, ali pa zunaj zgodbe, v pripovedovalcu, ki sam ni nosilec dogajanja, ampak npr. sodobnik glavne osebe, opazovalec ali kronist dogajanja. v skladu s tem razlikujemo notranjo in zunanjo perspektivo.

Sistem binarnih opozicij 'nacin', 'oseba' in 'perspektiva' sestavlja teorijo pripovedi, ki konkretno obliko pripovedi razume kot celoto modifikacij dolocene osnovne oblike. Ta sistem izpopolnjuje na zacetku omenjeno shemo tipicnih pripovednih polozajev tako, da vsak od teh polozajev pomeni en pol vsake od treh opozicij:

Avktorialni PP	--- prevladuje zunanja perspektiva (opozicija perspektiva);
Prvoosebni PP	--- prevladuje identicno bivanjsko podrocje pripovedovalca in oseb (opozicija oseb);
Osebni PP	--- prevladuje nacin odrazajocega lika (opozicija nacin).

Ce tipicno pripovedne polozaje shematicno razpostavimo po krogu, dobimo diagram, kot ga prikazuje slika na koncu.

2.  Sistam pripovednih polozajev in Blatnikove pripovedi

Pripovedi Andreja Blatnika iz knjig Sopki za Adama venijo (S), Biografije brezimenih (B) in Menjave koz (M) obravnavam z vidika treh opozicij. Na podlagi ugotovitev, ki sledijo analizi, vsako pripoved (ali njen del) uvrscam na pripadajoce ji mesto v krogu pripovednih polozajev.

2.1  Opozicja 'oseba'

Razlika med prvo- in tretjeosebnim pripovedovalcem je v njuni (ne)pripadnosti svetu literarnih oseb. Prvoosebni pripovedovalec fizicno obstaja v tem fiktivnem svetu, je »telesen«. Avktorialni tretjeosebni pripovedovalec se nase sicer nanasa z 'jaz', vendar »nima telesa«. Bralec lahko zazna nekatere njegove znacajske lastnosti, vendar jih ne povezuje s telesnostjo, kolikor pa ze, ima to telo zgolj funkcijo nekaksnega pisocega mehanizma. 'Jaz' prvoosebnega pripovedovalca pa ima konkretno telo, ki je del njegove eksistence, ej 'dozivljajoci jaz'. Seveda je ta »telesnost« v razlicnih pripovedih konkretizirana razlicno. Tako se bralec »sooci« s pisateljem v zakljucku Prve berivke:

Za svojo pisalno mizo sedim, pogled pridvigujem od zelenkastega ekrana, na katerem mrgoli crk, in se znova in znova zaziram skozi okno; tam je vedno znova tisto, kar pricakujem, zelena krosnja cesnje, za njo povrsne konture manjsajocih se his. (60)

Pri Blatniku tak »telesni« pripovedovalec nikoli ne pride povesem v ospredje --- pogosteje imamo opraviti z »netelesnim«, torej avktorialnim pripovedovalcem.

Druga pomembna razlika je motivacija za pripovedovanje. Za »telesnega« pripovedovalca je motivacija eksistencialna, odvisna od njegovih zivljenjskih izkusenj, razpolozenj in potreb. V pripovedi Jezik stvari (B) se tako zakljucek glasi:

Bratje in sestre so se vdali v usodo, jaz pa ponoci hodim v kuhinjo in se skusam pogovarjati s pekacem, stepacem smetane in mlinckom za kavo. Zena pravi, da norim in da jo bo od hudega pobralo, a ne razumem prav dobro, kaj misli. Mislim, da bom razresil uganko. To je vse, kar lahko povem. (112)

Prvoosebnega pripovedovalca srecamo se v kako sem dobil vojno (S), Praske na hrbtu (M), Palachov pepel (B), Moznost (B), Pravzaprav (B), Jezik stvari (B), Dan, ko je umrl Tito (B) in v Kioto (B), kjer nastopa v mnozini.

Tretjeosebni pripovedovalec nasprotno ni eksistencialno zavezan pripovedovanju. Njegova motivacija je prej literarno estetska. Prav to nam daje vedeti pripovedovalec na koncu Skice za portret (B):

O njegovi (glavna oseba) nadaljnji usodi nima smisla govoriti, saj je pravzaprav ni. Zato nam bo ostal v spominih neizrisan, le v grobih potezah. Morda je bil misljen prav on, ko je bilo zapisano: to je fant, nepomemben za skupnost, samo posameznik.

Samo posameznik ... Oprostite, se kdo spomni, kako mu je bilo ime? Ah, pa nic, saj je vseeno. (57)

Tretjeosebni avktorialni pripovedovalec se pojavlja redko, in se to le na zacetku in na koncu (Skica za portret (S), Nabrezje (S), V dvojni podobi (S)).⁴

Ker v nasi razdelitvi tipi prehajajo drug v drugega, obstajajo tudi moznost, da se prvoosebni pribliza tretjeosebnemu avktorialnemu pripovedovalcu. To se zgodi, kadar se tretjeosebni pripovedovalec udelezi eksistencialne pogojenosti »svojih« glavnih oseb, kar je sicer stvar prvoosebnega pripovedovalca. S tem se cas pripovedi zlije s casom dozivljanja osebe. Tako v pripovedi Vecerni koncert (B) ne moremo natancno dolociti, ali pripovedovalec razpolaga s telesom in je z njim tudi zamejen ali pa je nevidna in »vsevidna« prica.

2.2  Opozicija 'perspektiva'

Tudi ta opozicja izhaja iz problema gledisca. Notranja perspektiva prevladuje takrat, kadar je gledisce v glavni osebi v srediscu dogajanja. Torej imamo notranjo perspektivno v avtobiografski obliki prvoosebne pripovedi, v pisemskih romanih in v avtonomnih notranjih monologih.

Zunanja perspektiva prevladuje takrat, kadar je gledisce zunaj glavne osebe, na obrobju dogajanja. Sem spadajo pripovedna besedila z avktorialnim pripovednim polozajem ali z obrobnim prvoosebnim pripovedovalcem.

Razliko med nasprotnima perspektivama ponazarja zgodba V dvojni podobi (S). Gre za osebno pripoved s tretjeosebnim pripovedovalcem, se pravi, da dogajanje spremljamo z gledisca glavne osebe --- odrazajocega lika, ki zivi v svetu, locenem od pripovedovalca. Da gre za notranjo perspektivno, dokazuje to, da lahko bralec zazna in spozna samo tisto in toliko, kar/kot Stefan Seme, glavni lik zgodbe; bralcu je omogocen vpogled v njegovo zavest, dogajanje mu je posredovano s Semetovim zaznavanjem, spoznavanjem in vrednotenjem. Bralec nima privilegija globalnejsega pogleda ali pojasnila, ki bi mu ga lahko dal avktorialni pripovedovalec. Ta se oglasi sele povem na koncu; s tem izrecno pride do preobrata iz notranje v zunanjo perspektivo:

Ozrl se je na ulico enajst nadstropij nize in pomislil, koliko ljudi bodo tisti dan sploh videli skociti. Zapustimo zdaj Stefana Semeta, ali karkoli se je ze imenoval tisti clovek, zapustimo ga na okenski polici z njegovim neizgovorjenim vprasanjem: kdo pravzaprav umira s to smrtjo? Ne more vedeti, da bo skocil zato, da bi se koncalo prezrcaljenje nekega drugega, tujega zivljenja. Stoji med nebom in zemljo ter caka besedo, ki bi ga odresila. Ni te besede, le smehljava se mu lahko, jaz in pisec te zgodbe. (23)

Avktorialni pripovedovalec (tako »jaz« kot »pisec te zgodbe« pomeni seveda pripovedovalca, dvojna podoba je namrec vodilni motiv zgodbe) kot »idealni« pokazovalec zunanje perspektive odtrga bralca od spremljanja zavesti glavne osebe. Z zgodbo je bil bralec ves cas usmerjan, nastajala je njegova prestava o svetu (zunanjem in notranjem) Stefana Semeta, ustvarjala se je torej iluzija neposrednosti. Z avktorialnim posegom pripovedovalca se ta iluzija podre, gledisce se premakne iz dogajanja, ki ga pripovedovalec zdaj komentira, umesca in s tem dopolnjuje. Bralec je seveda spet usmerjan a tokrat z gledisca --- iz zornega kota --- pripovedovalca.

Med Blatnikovimi zgodbami tezko najdemo katero, ki je pisana popolnoma v zunanji perspektivi. Navadno so prepredene z notranjim monologi, z vpogledi v notranjost oseb ali pa z dvogovorom odkrivajo njihove nazore in obcutenja. Kratka pripoved Ikar (B) je edina izjema.

Znacilno za pripoved je, da lahko bralcu z iluzijo neposrednosti prikazuje notranji svet literarne osebe (njene misli, opazanja, custva in stanja zavesti). Prav moderna pripoved tezi k temu, da ustvarja videz neposrednega, spontanega prikaza notranjosti, najraje s pomocjo odrazajoce osebe. Prikaz notranjega sveta, ki ustreza zunanji perspektivi, je »vsevedoce« porocilo avktorialnega pripovedovalca o razmisljanju osebe. Nasprotno pa obrobni prvoosebni pripovedovalec (se vedno v domeni zunanje perspektive) bralca navede k temu, da sam razbere misli glavne osebe.

Z izbiro perspektive se usmerja bralcevo socutenje. Bolj ko so bralcu poznani vzroki za obnasanje osebe, bolj jo bo pripravljen razumeti, tolerirati itd. Vsekakor bo socutenje vecje pri na videz neposrednem vpogledu v zavest osebe kot pri pripovedovalcevem porocilu o tej zavesti. Ce nastopa vec glavnih oseb, se zaradi vecjega socutenja simpatija utegne prevesiti v korist tiste, v katere notranjo svet ima bralec najvec vpogleda. Avtor lahko kaki osebi (zavestno ali ne) daje prednost in tako propagira njene ideje. V takem primeru je tezko lociti nazore osebe od avtorjevih.

V Blatnikovih kratkih pripovedih redko nastopa vec kot dvoje glavnih oseb, pa vendar lahko usmerjanje bralcevih simpatij lepo ilustriramo z Zacasnim bivaliscem (M). Gre za scenicno predstavitev, za nekaksen reducirani dvogovor, saj zenska govori in sprasuje, moski pa se ne odziva. Zato se govor zenske sprevrze v samogovor, ki bralcu omogoci vpogled v njen notranji svet. Ceprav za bralca zunaj tega samogovora in skopih opisov prizorisca obstaja popolna praznina, bo verjetno --- simpatiziral z zensko, ker pozna stanje njene zavesti, moski pa mu bo tuj, torej nesimpaticen.

2.3  Opozicija 'nacin'

Pri tej opoziciji sta teoreticno zajeti naslednji dve pojavni obliki posredovanja: tematizirano posredovanje pripovedi in zatajeno ali prikrito posredovanje. Skoraj vsaka nekoliko daljsa pripoved niha med obema poloma. Kljub temu lahko dolocimo prevladujoci nacin.

Razliko med tema dvema oblikama pripovedi je ena najstarejsih ugotovitev literarne teorije. Pomeni namrec pojmovno jedro Platonovega nasprotja »diegesis« in »mimesis«, ki so ga razvijali v antiki in je spet postalo aktualno v 19. stoletju. Stanzel za to nasprotje uporablja termina porocana pripoved (»berichtende Erzählung«) in scenicni prikaz (»szenische Darstellung«).⁵ Gre torej za poosebljenje in razosebljenje pripovednega procesa; pri drugem z namenom, da se pri bralcu ustvari iluzija neposrednosti fiktivnega dogajanja --- da bralec pripovedovano dojema kot »dogajajoce se«.⁶

Scenicni prikaz pa se lahko ustvarja tudi z zavestjo literarne osebe kot zrcaljenje fiktivnega dogajanja; tak scenicni prikaz je domena osebnega PP in notranjega monologa. Scenicni prikaz v prvotnem pomenu nastopa v prvoosebnem PP ali v avktorialnem PP, kadar pripovedovalec prepusti prostor samemu toku dogajanja.

Opozicija 'nacin' torej pomeni nasprotje med posredovanjem s pomocjo pripovedovalca in posredovanjem s pomocjo odrazajoce osebe. Pripovedovalec pripoveduje, poroca, kaze, citira, se sklicuje na svoje lastno pripovedovanje, nagovarja bralca, komentira ali celo vrednoti povedano. Funkcija pripovedovalca zajema vse oblike avktorialnega ter takega provoosebnega pripovedovalca, ki pripoveduje (ne pa dozivlja). Odrazajoca oseba izraza, tj. zrcali dogajanja iz zunanjega sveta v svoji zavesti, dojema, ugotavlja, opaza, in to molce; ne ubeseduje svojih opazanj, misljenj in obcutij, saj ni v sporocanjskem polozaju. Funkcijo odrazajoce osebe ima lahko tudi prvoosebni pripovedovalec, ki zgolj dozivlja in razmislja, ne pa pripoveduje (tj. tematizira posredovanje dozivetega).

Taka odrazajoca oseba je v Blatnikovi zgodbi Adult movies (B) nepoimenovalni glavni lik. Razen v samem zacetku pripovedi imamo ves cas vpogled v njegova opazanja, asociacije, obcutenje in razmisljanje. Enkrat samkrat se v pripovedi »spozabi« avktorialni pripovedovalec z opazko znotraj oklepajev.

Pri Blatniku, kot tudi sicer v sodobni pripovedi, je v veliki vecini zgodb posrednik odrazajoci lik, in sicer v vem besedilu (npr. Koncno raj (S), V pricakovanju (S), Izak (B), Materin glas (B), Okus krvi (M)) ali v vecjem delu besedila. Dostikrat zgodbe sestojijo pretezno iz scenicnega prikaza, in to s prvoosebnim pripovedovalcem, ki se udelezuje dvogovora Moznost (B) --- torej predvsem v Biografijah brezimenih) ali s tretjeosebnim pripovedovalcem, ki dogajanje spremlja iz ozadja s skopimi avktorialnimi porocili in spremnimi stavki (Godalni kvartet (B), Jonestown, Gvajane (B), Billie Holiday (M), Zacasno bivalisce (M).

Lik pripovedovalca nikoli ne prevladuje v vsej zgodbi, ampak najveckrat samo na zacetku in koncu, tak da dobimo nekaksno okvirno pripoved (Nabrezje (S), skica za portret (S), Stvarnik (S)), ali sele proti koncu (V dvojni podobi (S), Vecerni koncert (B), Nadaljevanje in konec zgodbe o Roslinu in Verjanku (B)). O funkcij takega koncnega preobrata kasneje.

3.  Analiza kratkih pripovedi

Natancneje analizirajmo nekaj Blatnikovih kratkih pripovedi, ki se jih brez nekaterih dodatnih ugotovitev ne da uvrstiti v sistem zaradi paradoksnih prehajanj ali zdruzevanj pripovednih polozajev.

3.1  Prehodi med slovnicnimi osebami

V zgodbi Crtomir, sam in vecen (S) je avktorialnemu pripovedovalcu Crtomirov eksistencialni polozaj izhodisce za meditacijo o pomenu clovekovega delovanja. Gre za notranji monolog, ki se delno pokriva s Crtomirovimi mislimi, vecinoma pa ne. Perspektiva je torej zunanja, le reko se spusti v Crtomirovo notranjost ali v notranjost obrobnih oseb, in se takrat gre bolj za splosno veljaven izreke (za t.i. gnomicno sedanjost), v katerih se oseba pribliza avktorialnemu pripovedovalcu:

Nekoc, cez mnogo let, bo na koncu velike zgodbe o cloveski veri in brezboznosti zapisano: smrt je nesmisel kot zivljenje. Je to misel, ki mu ni pustila cakati, d usmiljeno rezilo prekine mucno opazovanje propadanje nekega sveta, njegovega sveta? Naj bo odgovor zrtvovan neskoncni nevednosti casa, ki se ne sprasuje, ce velja umreti ali zatajiti in ziveti. Ni nam dano, da bi bili sodniki. (129)

Nato pa se pripovedovalec obrne k Crtomiru z drugoosebnim nagovorom, in tako tudi konca:

Sam stojis. Pozabil bos mec, pozabil nocojsnjo bitko, svoje tovarise, rodna polja, vero starsev, Zivo in Morano. A vprasanje te bo zasledovalo vse zivljenje in vrtalo vate, strogo in neizprosno; zakaj nisi umrl z njimi? Nikomur ne pripadas, tujec si povsod. Tega ti ne moreta odpustiti ne clovek ne Bog. (130)

Kako bi poimenovali takega pripovedovalca? Se vedno je to tretjeosebni, »netelesni« avktorialni pripovedovalec, a tokrat v razmisljanju in ne v opisovanju oseb, dogajanja. V takem notranjem samogovoru pa se meje med osebami zabrisejo: izbira med prvo, drugo ali tretjo osebo je brez strukturnega pomena za pripoved.

Druga oseba v Nabrezju (S) ima drugacno funkcijo. Avktorialni pripovedovalec posreduje z nagovorom odrazajocega lika. POleg tega je vsa pripoved v sedanjiku, kar oboje zbuja vtis neposrednosti, dramaticnosti. Gre za dramaticni monolog, v katerem se »jaz« sprevrze v »ti«. Zacetek in konec zgodbe vsebinsko nakazujeta razcepljenost subjekta pripovedovalca --- problem identitete pripovedovalca:

Recimo, da igras flavto; pravijo, da si zelo nadarjen, da ze sedaj igras s tehniko izurjenega koncertanta. (24) (...)

Smehljas se; treba se je smehljati, veliko smehljati, potem gre lazje. Tako nekako je, kajne? Koliko sem povedal po pravici, koliko dodal, kolik spremenil? (33)

Bralec ima v tej pripovedi obcutek, da se pripovedovalec pogovarja sam s sabo, da is izbira vlogo, kakrsno bo imel kot neavktorialni prvoosebni pripovedovalec. Spet se ustvarja iluzija, da bralec vidi v zavest pripovedovalca v samem ustvarjalnem procesu. (Tako tudi v zgodbi Skica za portret (S)). Podobno kot Nabrezje je strukturirana tudi zgodba Geneza in potem (S), v kateri je sklep na moc podoben zgornjemu: pripovedovalec »jaz« ocita pripovedovalcu »ti«, da si je zgodbo »samo izmislil«. Tudi v pripovedi Poizkus (B) naletimo na notranji dvogovor v drugi osebi, ki se radikalizira v Na robu neke druge zgodbe (S). Tu se prvoosebni pripovedovalec pogovarja s svojim »drugim jazom« v obliki literarne osebe. Druga oseba kot pokazovalec dramaticnega monologa se pojavi se v zgodbi Sopki za Adama venijo (S).

Nekaj drugega so obcasna nagovarjanja bralca v drugi osebi. Ta vzpostavljajo iluzijo neposredne komunikacije, v pripovedi Kako sem dobil vojno (S) celo nekaksnega domacnega kramljanja:

Prizgal sem televizor --- ne obtozite me nicesar, prosim, to storim vsak vecer! --- in cakal konec programa. (...) Nedolzni so umirali, je z drhtecim glasom oznanil napovedovalec, jaz pa sem se --- proti svoji volji, to vam zagotavljam --- spomnil prizora, ki sem mu bil prica popoldne. (70)

Tako tudi v delu Besede in molcanja (B).

Drugoosebna pripoved ima pri Blatniku torej vec vlog:

ucinkuje kot notranji dvogovor pripovedovalca ali literarne osebe, pri cemer se zabrise meja med pripovedovalcem in odrazajocim likom ter med prvoosebno in tretjeosebno pripovedjo. Druga vloga je dramatizacija fiktivnega dogajanja. V takem primeru drugo osebo spremlja sedanjik, ki ima isti ucinek. Tretja vloga je avktorialno nagovarjanje bralca, ki vzpostavlja iluzijo komunikacije.

Blatnik zlasti v prvi knjigi kratkih pripovedi Sopki za Adama venijo, sorazmerno pogosto sega po drugoosebni pripovedi nato pa vse manj. V novejsih pripovedih iz zadnje knjige Menjave koz je ni vec. Zato lahko recemo, da je bila drugoosebna pripoved eksperiment, nov tehnicni prijem, ki pa se ni izkazal ploden za kasnejse Blatnikovo pisanje.

3.2  Prehodi med svetovi pripovedovalca in oseb

Ker sistem pripovednih polozajev ni staticne in strogo zamejen, je mozno tudi prehajanje med prvo- in tretjeosebno pripovedjo. Tak paradoks pri bralcu razblini iluzijo, da je prica nekemu dogajanju, ki poteka po enakih zakonih casa, prostora, vzrokov in posledic kot resnicni svet. seveda bralec ves cas ve, da je dogajanje v pripovedi fiktivno, a vendar pricakuje, da se bo odvijalo po neki naravni logiki. Avtor se trudi, da bralca zadovolji v tem pricakovanju, zato brise vse sledi, ki bi dale vedeti, kako so osebe odvisne od pisca. Tak v konvencionalni pripovedi.

V pripovedi, ki se teh konvencij ne drzi, avtor to iluzijo zmoti s tematiziranjem odnosov pripovedovalec --- literarna oseba.⁷ To se dogaja na vec nacinov. Pripovedovalec npr. da vedeti, da os osebe odvisne od njega in da lahko pocen z njimi, kar ga je volja; s tem bralcu prikaze predstopnjo pripovedi, dopusti mu vpogled v ustvarjalni proces (ki je seveda navidezen, saj ne ustvarja pripovedovalec, ampak avtor). Blatnik ta postopek uporablja pogosto. Tipicen zgled je Skica za portret (S) Pripovedovalec zbira podatke za karakterizacijo glavne osebe. Pripoved je sprva avktorialna, ko pa oseba zadobi dovolj zivljenjskih potez, zazivi pred bralcem v vlogi odrazajocega lika, ki dozivlja in razmislja. Ta prehod se kaze tudi v prehodu slovnicnih casov. Osnutek je v t. i. sinopticnem sedanjiku, opis dozivljanja zavesti osebe pa ze v pretekliku:

Moski, Starost ... recimo 25 ali se raje 30 let. Srednje visok, sportne postave. (...)

(...) Cez kakega pol leta ga je nenadoma zgrabilo:

zazdelo se mu je, da jo mora nujno videti. Zvecer je cakal ure in ure v mraku otroskega igrisca pred njenim domom, da se vrne.

Blatnikov pripovedovalec tematizira fikcijskost literarnih oseb se v zgodbah V dvojni podobi (S), Nabrezje (S), Geneza in potem (S), Vasco de Gama (S) in na robu neke druge zgodbe (S), torej v prvi knjigi Sopki za Adama venijo; kasneje pa v drugacni obliki (Prva berivka (B), Dva (M) in zlasti roman Plamenice in solze).

Avtor lahko stori se korak naprej; tudi pripovedovalca razglasi za fiktivno osebo, oz. to stori le-ta sam. Zakljucek v pripovedi Prva berivka:

Vse osebe in dogodki smo izmisljeni. Vsaka sorodnost z resnicnimi ljudmi, zivecimi ali umrlimi, ali z njihovimi dejanji je povesem nakljucna. (60)

Tudi pripovedovalec je »samo« literarna oseba. To ni nic novega; pomembno pa je, da to izjavlja sam pripovedovalec, da se torej znotraj pripovedi tematizira fiktivnost prikazanega sveta.

Mozen je tudi nasproten prestop --- literarni lik pristopi v svet pripovedovalca. Spet gre za »izigranje« bralceve iluzije, da resnicni pripovedovalec pripoveduje o izmisljenih osebah. Literarne osebe se osamosvojijo od pripovedovalca in s tem postanejo ravno tolik resnicen kot on, postavijo se na njegovo ekvavilentno ravnino. Tak je v Na robu neke druge zgodbe (S), kjer pripovedovalec svojega literarnega junaka v svoji domisljiji tako »ozivi«, da se slednji navsezadnje pojavi kot prava oseba v svetu svojega »Stvarnika:

Odkimavam, zanikujem, ni res, govorim, ti zivis, si ... seveda le v moji zgodbi, vendar ...

Tvoji zgodbi? Tisti, ki jo pises dan za dnem, ker si preslaboten, da bi jo zivel? Naj jo jaz zivim namesto tebe, ker si vezan na resnicnost s kosilom ob enih in ne mores kar vstati in oditi v zgodbo? (138)

Podobno tudi pripoved Dva (M), kjer se pripovedovalec sprasuje, ali ni tudi sam izmisljena oseba, in s tem tematizira fiktivnost samega sebe.

4.  Avtor, pripovedovalec, literarna oseba

V zvezi z zgornjimi ugotovitvami se enkrat opozorimo na razliko med globinsko in povrsinsko strukturo. H globinski spada konkretni pisatelj (v nasem primeru Blatnik) v ustvarjanju pripovedi; k povrsinski strukturi spada izdelana pripoved s svojim »posredovalnim aparatom«. torej moramo strogo locevati med avtorjem, ki sodi h globinski, in pripovedovalcem, ki sodi k povrsinski strukturi.

Locevanje osebe avktorialnega pripovedovalca od osebnosti avtorja se je zacelo sele v 50-ih letih. Anglesko govoreci teoretiki ta dva pojma se vedno radi mesajo; od tod verjetno tudi nekatere zmote in nejasna terminologija v slovenski literarni teoriji.

Z locitvijo avtorja od pripovedovalca se postavi tudi vprasanje razmerja med pripovedovalcem in literarnimi osebami. Vsak, tudi najbolj umaknjeni »breztelesni« pripovedovalec je literarna oseba, bodisi v istem bodisi v razlicnem svetu kot druge literarne osebe. Zato je mogoca komunikacija med pripovedovalcem in osebami, ki jih je (navidezno) sam ustvaril. Gre zgolj za prestop z ene ravnine fikcije na drugo --- za »fikcijo znotraj fikcije«, kar lahko poimenujemo tudi metafikcija.

S tega vidika je metafikcija problematiziranje fikcionalnosti literarnih oseb s pripovedovalcem vred; tematiziranje izmisljenosti prikazanega sveta, bodisi izrecno (z besedami pripovedovalca, osebe) bodisi neizrecno (npr. s prehodi lika z ravnine oseb na ravnino avktorialnega pripovedovalca).

Viri in literatura:

BLATNIK, Andrej: Sopki za Adama venijo (MK, Ljubljana 1983); Biografije brezimenih (Aleph, Ljubljana 1989); Menjave koz (Emonica, Ljubljana 1990.

DEBELJAK, Ales: Postmoderna sfinga (Wieser, Celovec, Salzburg 1989).

DOLGAN, Marjan: Pripovedovalec in pripoved (Zalozba Obzorja, Maribor 1979).

JUVAN, Marko: Postmodernizem in »mlada slovenska proza« (JiS 3, 1988/89).

KMECL, Matjaz: Mala literarna teorija (Zalozba Borec, Ljubljana 1977).

KOS, Janko: Roman (Literatura leksikon, DZS 1983).

STANZEL, Franz K.: ITheorie des Erzählens (4. pregl. izdaja, Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen 1989).

VIRK, Jani: Postmoderna in »mlada slovenska proza« (Zalozba Obzorja, Maribor 1991).

ZADRAVEC, Franc: Zavest o romanu in njegova »prva oseba« v danasnji slovenski literaturi (Literatura 13/1991).

Opombe

¹

Clanek je izvlecek iz diplomske naloge z enakim naslovom.

²

Obstaja se moznost t. i. dramatiziranega prizora, ki sestoji iz cistega dvogovora ali dvogovora s kratkimi porocili neosebnega pripovedovalca.

³

Seveda je tudi v tretjeosebni pripovedi pripovedovalec v prvi osebi, saj niso odlocilni prvo- oz. tretjeosebni zaimki, pac pa podrocje pripovedovalca (zunaj ali znotraj fiktivnega sveta pripovedi).

⁴

Sicer pa v domeno tretjeosebnega pripovedovalca spadajo tudi scenicni prikaz, odvisni govor in pojav odrazajoce osebe, le da je v teh pripovednih polozajih umaknjen v ozadje. Takih pripovedi je pri Blatniku precej, obravnavane pa so pri opoziciji 'nacin'.

⁵

Na anglesko govorecem podrocju so se uveljavili termini »telling« in »showing« oz. »simple narration« in »scenic presentation« (P. Lubbock in za njim N. Friedman).

⁶

Scenicni prikaz se bliza dramatskemu postopku, vendar je treba razlikovati med pripovednimi in nepripovednimi deli besedila. Dvogovori oseb brez narekovajev in avktorialnih »rezijskih« spremnih stavkov so nepripovedni deli, ki ne sodijo v pojem scenicni prikaz. Scenicni prikaz kot pripovedna oblika opremlja dvogovor z narekovaji, avktorialnimi spremnimi stavki in s porocilom (lahko tudi skrajno skopim) o dogajanju.

⁷

Zlasti v sodobni, ceprav ta postopek ni nov; uporablja ga npr. ze Fielding.