Polozaj in delo slovenskega lektorata na trzaski univerzi

Trenutno delujejo slovenisticni lektorati, stoloce ali pa so zaposleni »poverjeni« (stalno zaposleni) profesorji za slovenscino v Neaplju, Rimu, Vidmu in Trstu, v posameznih obdobjih pa je bilo mogoce slovenscino studirati na visokosolski stopnji v razlicnih oblikah tudi v Padovi, Benetkah, Torinu, Milanu in morda se kje,² v Trstu pa tudi ne smemo pozabiti na Fakulteto za prevajalce, tako da se slovenscina poucuje v vecjem obsegu kar na dveh fakultetah trzaske univerze, kot posamezen predmet pa jo je mozno vpisati se na Fakulteti za sociologijo, na Fakulteti za pravo ter na Pedagoski fakulteti. Kljub vsem tem raznovrstnim moznostim je le na Institutu za slovensko filologijo filozofske fakultete v Trstu mogoce vpisati slovenski jezik in knjizevnost kot samostojen predmet in tudi diplomirati s slovenisticno tezo. Drugod je ta studij na nizji hierarhicni ravni, vendar se ta razmerja hitro spreminjajo, saj je enak status imel studij slovenistike v posameznih obdobjih tudi v Vidmu, Padovi in Rimu, in je odvisen predvsem od kvalifikacije in naslova univerzitetnega profesorja, ki mu je predmet zaupan.³

Pot do taksnega polozaja slovenistike v Trstu ni bila lahka, saj trzaska univerza v svoji ne pretirano dolgi zgodovine najprej ni kazala zanimanja za slavistiko, se manj pa za slovenistiko, tako da vrsto desetletij slovenisticnega lektorata pac ni bilo, kljub vsej paradoksnosti tega, da Trst meji na slovenski kulturni prostor, ce ze ni njegov del. To je znala neprimerno bolje izkoristiti videmska univerza, morda zato, ker tam »slovanska nevarnost« ni tako akutna. Slavistika se je v Trstu zacela pojavljati sele med drugo svetovno vojno in ne brez povezanosti z vojnimi dogodki ter propagando na okupiranih ozemljih, Institut za slovansko filologijo pa je bil ustanovljen sele po vojni in se je v glavnem omejeval le na dva izbirna predmeta, na rusko in slovensko knjizevnost. Najprej ju je predaval Umberto Urbani, po 1946. letu pa Wolf Giusti. Kasneje je bilo to predmetno podrocje zaupano Romeu Colognatiju, ki pa slovenskega jezika aktivno ni obvladal. Prizadevanja, da bi slovenscino prevzel slovenist, so bila dolgo casa neuspesna, tako da ni prodrl niti tako ugleden delavec in strokovnjak, kot je bil Andrej Budal.⁴ kasneje se je posrecilo, da je bil nekaj cas lektor France Drolc. V zacetku sedemdesetih let je zacela delati na Institutu Marija Pirjevec, ki je v kasnejsih letih tudi veckrat vodila Institut. V tem casu se je povecalo stevilo predmetov in je pricel redno delovati tudi lektorat za slovenscino, ki ga se sedaj vodi Ljudmila Cvetek --- Russi. Danes delajo na Institutu trije slovenisticni ucitelji, slovenscina se je kot predmet osamosvojila, poleg tega pa je Institut razvil razgibano dejavnost (gostovanja profesorjev, javna predavnaja in okrogle mize, simpoziji...), dobrsen del teh prizadevanj je povezan prav s slovenistiko.⁵

Kadrovsko mocnejsa slovenisticnazasedba je le v Vidmu, kjer je bila nekaj let zasedena edina stolica za slovenscino v Italiji, zaposleni pa so se en »poverjeni« profesor, asistentka, raziskovalec ter lektorica. Kljub navidezno ugodni kadrovski slovenisticni zasedbi v Trstu pa je prav zaradi ucnega osebja Institut v zelo neugodnem polozaju, saj mu nemara grozi celo ukinitev. Po italijanskih merilih je trenutno pomembno le to, da ima Institut le enega stalno zaposlenega profesorja. Lektorji, zunanji sodelavci, gostujoci profesorji, honorarni predavatelji itd. (kaksno leto se njihovo stevilo priblizuje tudi ducatu, nikoli pa se ne spusti pod pet) v tem primeru ne stejejo nic. to se kaze tudi v stopnji njihovih pravic, ki jih sploh nimajo, saj ne sodelujejo pri obravnavi strokovnih vprasanj na ravni fakultete in univerze, pa tudi njihove pravice iz dela (pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovaje, socialna zascita) so povsem nicne. Taksno obravnavanje zaposlenih ne vpliva le na vsoto dodeljenih sredstev za delovanje Instituta, ampak tudi na njegov obstoj, saj se ne more obdrzati, ce nima vsaj treh stalno zaposlenih profesorjev.

Do taksnega polozaja je prislo po logiki kadrovske politike, ki velja na italijanskih univerzah in je v zadnjih letih, ko Italija skusa zmanjsati javne izdatke, izrazito omejevalna. Nova delovna mesta je zelo tezko odpreti, sistem napredovanja pa prakticno onemogoca, da bi kdo ostal na isti univerzi, ko napreduje v ordinarija, s cimer naj bi preprecili familiarnost, nepotizem... pri podeljevanju naslovov. Kandidati za ordinarija bo le tezko dosegel to stopnjo na svoji univerzi, kandidirati mora na razpis stolice kjerkoli v Italiji, stevilo stolic je skrajno omejeno, konkurenca pa izredno huda, ker so taksna mesta izredno prestizna. Kandidaturo nato obravnava drzava razpisna komisija, ki jo imenuje ministrstvo, kajti v Italiji je vse centralizirano do nemogoce stopnje, V zadnjih letih so tako trije izredni profesorji trzaskega Instituta zmagali na razpisih za stolice ter postali ordinariji, a so morali sprejeti mesta, ki so bila razpisana zunaj trzaske univerze, na kateri bi se teoreticno lahko pojavili sele cez tir leta, ce bi jim dodelila stolice, ki jih ima na voljo. Ker stevilo stolic doloca ministrstvo, je najvecja tezava v tem, da bi se jim moralo mesto zagotoviti v okvitur obsotjecega numerusa ordinarijev (torej ob odhodu v pokoj ali ob prekinitvi dela kakega drugega ordinarija), saj ministrstvo prakticno ne odobrava novih mest. To pomeni, da bi se moral kaka druga stroka na filozofski fakulteti odreci svojim delovnim mestom (ali se odpovedati boju za nova lastna mesta) in jih prepustiti slavistiki. Institut je zasel v slepo ulico, iz katere bi se sicer dalo najti izhod, vendar je zelo malo verjetno, da se bodo kolegi drugih strok odrekli razvoju lastne discipline v korist slavistike, tudi ce bi bili vsi se tako dobrohotni do nje in do vsega, kar v Trstu disi po slovenski nevarnosti.

Ceprav nekateri ugledni trzaski profesorji naklonjeni Slovencem in s tem tudi nasi stroki, ki ne more mimo nacionalne zaznamovanosti, se zal splosna trzaska miselnost s svojim ircaonalnim strahom pred slovensko nevarnostjo nemalokrat pokaze tudi v odnosu do Instituta za slovansko filologijo, pa ceprav zavita in prikrita z objektivnimi predpisi in okoliscinam:⁶ »ni namrec nakljucje, da se je Institut najuspesneje razvijal, ko je bil dekan profesor Giuseppe Petronio, doma iz Rima in zato neobremenjen z lokalnimi kompeksi, tako da si je upal marsikdaj z vso svojo avtoriteto in vehementnostjo zascititi Institut. V ilustracijo naj navedemo smo incident, ki je nastal, ko je trzaska obcina obravnavala interpelacijo enega svojih desnicarskih odbornikov. Protestiral je, ces da se na Institutu predava v slovenscini, ceprav je na italijanskih univerzah ucni jezik italijanscina, zaradi cesar naj bi bili ljudje prikrajsani za pravico, da se morebiti udelezijo teh tecajev. Dekan je v svojem kabinetu sicer posvaril predstojnico Instituta, javno pa je ognjevito zavrnil vsakrsen poskus, da bi se »lokalne oblasti« vmesavale v delo tako visoke »drzavne ustanove«, kakrsna je univerza.

Afera je tako takrat izgubila ost in se je polegla brez vecjih posledic, kaze pa nam poseben polozaj, ki doloca delo slovenista na trzaski Filozofski fakulteti. Vsi slovenisti so namrec Slovenci in tudi velika vecina studentov je slovenske narodnosti, najvec jih prihaja celo z italijanskih sol s slovenskim ucnim jezikom, nekaj pa tudi iz Slovenije. Po predpisih bi torej morali Slovenci Slovencem predavati v italijanscini in obcevati med seboj v italijanscini! Slo bi ne samo za nenaraven polozaj, temvec bi bilo tudi strokovno nesprejemljivo, saj bi pomenilo neupostevanje njihovega znanja in tudi strokovno nesprejemljivo, saj bi pomenilo neupostevanje njihovega znanja in tudi neprimerno vecjih studijskih pricakovanj, kot jih imajo neslovenski studentje, ki so po znanju jezika in poznavanju slovenske kulture cisti zacetniki, tako da ne obvladajo niti jezika, kaj sele kaj drugega. Problem je resen tako, da ima institut posebne tecaje za studente, ki slovenscino ze obvladajo, posebne pa za tiste, ki tega znanja nimajo. Tako poteka studij slovenistike za studente trzaske filozofske fakultete dvotirno, nasledek pa je podvajanje oziroma celo potrojevanje tecajev, kajti na institutu poleg teh studirajo slovenscino tudi nefilologi, to je studenti ekonomije, sociologije, prava... Dovolj zapleten polozaj povzroca dodatne nemajhne delovne obveznosti trem slovenistom, ki jih se povecuje italijanski studijski sistem, kjer ne poznajo predmetnega studija kot pri nas.

Na italijanskih filozofskih fakultetah ima namrec student zelo proste roke pri oblikovanju svojega studijskega programa, ki je mnogokrat individualiziran. Med visokosolskim studijem, ki se v Italiji - podobno kot v marsikateri drugi drzavi - konca z doktoratom, mora opraviti okrog 20 oziroma nekaj vec izpitov (njihovo stevilo je odvisno od tega, ali se pisni izpiti stejejo za samostojne ali za delne), izbira tecajev (oziroma izpitov) pa je dokaj poljubna, razen nekaterih obveznih povezav (arheologije npr. en morejo studirati brez izpitov iz latinscine, kdor vpisuje vec izpitov iz slovanskega jezika, mora vpisati tudi slovansko filologijo itd.). Student prilagaja svoj program tematiki diplomske naloge (tj. teze), ki jo bo na koncu studija pripravil in nato javno zagovarjal pred stevilnim akademskim senatom (in obcinstvom) ter si tako pridobil naziv doktor. Nekaksen okvir individualiziranih studijskih programov ustvarjajo le studijske usmeritve, ki deloma vplivajo na poklicno usposobljenost absolventov.

Slovenscino je tako mogoce vpisati eno, dve, tri ali stiri leta ter dokazati svoje znanje na kolokviju ali na enem, dveh, treh ali najvec stirih izpitih, pri cemer je treba v nekaterih povezavah opraviti tudi pisne izpite. Student med svojim studijem lahko opravi najvec stiri slovenisticne izpite, pisne izpite pa le tisti, ki si je izbral jezikoslovno studijsko usemritev. Vendar ni receno, da bosta imela pravico in dolznost uciti se celo paleto predmetov, od razlicnih jezikov do zgodovine in zemljepisa, kar je za nase predstave zelo nenavadno, vendar Italija s takim visokosolskim studijem sploh ni izjema.

Treba je opozoriti se na to, da po med drzavnem sporazumu, sklenjenim v Rimu 18. 2. 1983, Italija in Slovenija med seboj priznavata akademske nazive. Za to smo se zavzemali lahko studirajo v Sloveniji in da morejo svoj strokvni naziv uveljaviti tudi v Italiji ter tam opravljati poklic, za katerega so usposobljeni. Nostrifikacija je sicer zelo dolgotrajna, zapeletena, polna vijug in ovir, vendar je omogoceno, da se diplomant trzaske filozofske fakultete pojavi kje v Sloveniji kot povsem kvalificiran ucitelj slovenscine ali kaksnega drugega predmeta. Ta moznost je nastala, ko smo hoteli doseci nasprotno, da se lahko diplomant ljubljanske ali mariborske univerze v Italiji poteguje kot enakovreden kandidat za drzavno sluzbo, npr. na soli s slovenskim ucnim jezikom. Boj za enakopravnost je omogocil obojestransko priznavanje javne listine, kakrsna je diploma.

Ti okviri, ki so z vrsto drugih predpisov trdno in trdo zabetonirani, opredeljujejo delo slovenistov, ki marsikatere stvari ne morejo zastaviti tako, kot bi si zeleli.

Ko si slovenist prizadeva, da bi svojim studentom dal cim vec strokovnega znanja in da bi dosegali kar najvecjo strokovno usposobljenost, prej ali slej zadene ob primarni interes studentov, ki hocejo predvsem diplomirati; za kaj takega pa morajo opraviti doloceno stevilo izpitov, pri cemer jih nihce ne vprasa, koliksno znanje dokazujejo posamezni izpiti. Pomembna sta izpit in ocena (od 1 do30 z moznostjo dodatne stopnje, ki jo pomeni pohvala), kajti povprecje se steje pri zakljucni oceni teze --- diplomske naloge, za katero lahko dobi oceno do 110 tock, se pohvalo. Prestrog profesor bo kmalu slisal ocitke, da je izpit iz slovenskega jezika in knjizevnosti bistveno zahtevnejsi kot izpit iz nemscine, anglescine, spanscine, ceprav je seveda pri svojem delu povsem samostojen in nobenemu podrejen. Po drugi strani pa je treba vsaj del studentov usposobiti za ucitelje materinscine v izpostavljenem prostoru in jim dati neprimerno vec kot drugim studentom razlicnih jezikov, kjer zadostuje ze obvladanje jezika na stopnji prakticen uporabe. Upostevati je torej treba dvojnost oziroma trojnost studijskih pricakovanj in se prilagajati.

Seveda to en velja za vse studente, saj so med njimi stevilni, ki izkoristijo tudi dodatne moznosti za izpopolnjevanje v Sloveniji, in tudi taksni, ki poslusajo slovenisticna predavanja celo po sest in vec let, da si pridobijo znanje, kot si ga zelijo. Nekateri posemezni absolventi so dosegli celo taksno stopnjo, da lahko v slovenscini opravljajo svoje strokovno in raziskovalno delo. Nekaterim rabi kot pomozna disciplina (npr. zgodovinarjem, ki so vezani na slovenske vire in literaturo), drugi uporabljajo znanje pri interdisciplinarnih studijah, nekateri slovenscino upostevajo pri italijanisticnih jezikoslovnih raziskavah v sociolingvistiki, dialektologiji, etimologiji, itd., spet drugi se posvetijo prevajanju, najde pa se tudi kdo, ki posega z raziskovalnim delom prav v slovenistiko. Ob teh se seveda vecina zadovolji s taksnim znanjem, kot ga potrebujemo pri obvladovanju tujega jezika, ali pa studirajo slovenscino, ker jo bodo potrebovali pri novinarskem, publicisticnem ali podobnem delu. In potem so tu se tisti, ki bodo ucitelji na italijanskih in na slovenskih solah, pa tisti, ki bodo ucitelji slovenscine... Bolj pisan spekter studijskih interesov si je tezko zamisliti.

Delo fakultetnega ucitelja je odvisno od mnozice razlicnih kurzov, ki so vsaj deloma prilagojeni razlicnim studijskim interesom in potrebam. Poleg tega nas omejuje tudi razmeroma kratko studijsko leto, saj se predavanja zacnejo novembra in koncajo konec maja, ob sedanjem strahu Evropske skupnosti pred delavci iz tujine pa se skoraj vsako leto pojavljajo tudi dodatne administrativne ovire, ki preprecujejo in odlagajo uradni zacetek dela v seminarjih in jih je zaradi zagrozenih sankcij treba delno upostevati.

Najnizja stopnja znanja se zahteva od nefilologov (studentov ekonomije, socilogije, prava), ki vpisujejo slovenscino kot kateri koli drug tuji jezik, vendar pa po italijanskih predpisih vpisujejo in opravljajo izpit iz predmeta slovenska literatura in jezik, vpisujejo pa ga lahko od enega do treh let. Teh studentov je bilo v akademskem letu 1991/92 skorajda devetdeset. Vecina med njim dobro obvlada slovenscino, saj je njihova materinscina, vendar nekateri med njimi niso obiskovali sol s slovenskim ucnim jezikom ali pa vsaj ne vsega osnovnega solanja. Ti ze pred vpisom poznajo slovenscino neprimerno bolje kot domala vsi, ki vpisujejo npr. anglescino, nemscino, in imajo tako vsaj enkrat v zivljenju prednost, ker so Slovenci, ker so dvojezicni, ker imajo dostop do zivljenjskih virov dveh narodov, ker obvladajo dva jezika, kulturo dveh narodov in jim je dostopna njihova stroka v dveh nacionalnih prostorih. Vsi ti kandidati si morajo pridobiti tudi literarnozgodovinsko znanje, ki skusa doseci cilj, da bi bili kasneje bralci slovenske knjizevnosti. Za prvi izpit morajo poleg tega poznati osnove slovenske slovnice ter uporabljati jezikovne prirocnike. V drugem letniku poglabljajo svoje znanje in ga prakticno uporabljajo ter preverjajo pri ustnem in pisnem izrazanju, tako da pripravljajo razlicen seminarske naloge in referate. Ob zakljucku studija poglabljajo obvladovanje jezika svoje stroke, premagujejo jezikovne probleme, kar zahteva strokovno terminologijo, ki jim navadno povzroca vrsto tezav pri prevajanju strokovnih del in pri oblikovanju besedil, ki so vezana na njihov poklic.

Drugacen standard znanja se je oblikoval pri tistih studentih, ki slovenscino vpisujejo brez kakrsnega koli predznanja in so torej najbolj podobni studentom vseh drugih lektoratov.⁷ V glavnem so to Italijani, a med njimi je marsikdo, ki ima v drugem ali tretjem kolenu, slovenske prednike (npr. babico po ocetovi strani). Nekateri, redki sicer, izvirajo tudi iz nemesanih italijanskih zakonov in se zavedajo prednosti, ki jih ponuja obmejno mesto, vendra je med njimi malo pravih Trzacanov, vec je doseljencev, potomcev razlicnih drzavnih funkcionarjev. Vsako leto se vpise v prvi letnik pet do petnajst takih zacetnikov. Vecina vztraja do drugega izpita, vendar jim ta ne daje ne usposobljenosti ne pravice, da bi slovenscino ucili na solah, pac pa imajo znanje, ki jim ob tak ali drugace prislo prav v zivljenju in poklicu. Seveda morajo ti studentje iskati znanje tudi zunaj univerzitetnih predavanj, na izpit pa se navadno pripravljajo precej vec let, kot je predvideno. Med njimi se v vsaki generaciji najde tudi kaksen posameznik, ki potem vztraja do cetrtega izpita, nakaj pa jih je celo pripravilo diplomske naloge, ki so povezane s slovenistiko.

Najsirse zanje in najvecje zahteve so za tiste studente, ki prihajajo iz sol s slovenskim ucnim jezikom in pri katerih je najvecja verjetnost, da bodo znanje slovenscine potrebovali za opravljanje svojega poklica. Vsako leto se jih vpise v prvi letnik okrog dvajset, vendar se tudi ti odlocajo za en, dva, tri ali stiri izpite. Najvec jih vztraja od tretjega izpita, le redki se odlocijo za diplomsko nalogo iz slovenistike, ki jo potem pripravljajo vrsto let, ker se navadno se pred dokoncanim studijem zaposlijo; to jim omogocajo italijanski predpisi, ki med drugim dovoljujejo, da se uvrstijo na lestvico suplentov. Gre za nekaksne ucitelje za dolocen cas, ki ucijo vsakokrat po eno leto, ceprav ne izpolnjujejo predpisanih pogojev in ne morejo dobiti stalne zaposlitve, lahko pa se njihovo »nadomescanje« podaljsuje vsako leto posebej. Taksno izobrazevanje ob delu se potem marsikdaj ustavi s srecno poroko ali pa se iz mnogoterih vzrokov zelo zavlece. Marsikdaj kandidat tudi ni sposoben napraviti preskoka k povsem samostojnem in ustvarjalnem strokovnem delu, ki ga zahteva oblikovanje diplomske naloge, saj je do te stopnje studija opravljal le posamezne izpite, in ce pri tem ni sam skrbel, da bi si tudi v resnici pridobil dovolj potrebnega znanja, bo zelo tezko kos samostojni nalogi. V lektoratu po svojih moceh vkljucujemo tudi informacije, ki navadno ne sodijo v ta tip seminarja. Poleg deskriptivne gramatike in znanja, ki ga obicajno daje klasicen lektorat, posredujemo tudi vpogled v dealektologijo, historicno gramatiko, predstavljamo funkcijske in socialne zvrsti jezika, preletimo zgodovino knjizevnega jezika itd., kolikor je pac mogoce strpati v enega izmed stevilnih, a casovno omejenih kurzov. V visjih letnikih se studentje navajajo tudi na samostojno ustvarjalnost. Samostojno pripravljajo krajse seminarske naloge (intervjuje, reportaze, recenzije, kritike ipd.) ter spoznavajo klasicno lektorsko delo, pri katerem upostevamo posebnosti jezikovno mesanega prostora, v katerem bodo najverjetneje delali. Vse to naj bi olajsalo prehod na stopnjo, ko bodo morali pripraviti tezo.

To je le ena stran znanja, ki si ga mora kandidat pridobiti in pokazati pri vsakem slovenisticnem izpitu, v katerega je vedno vkljucena tudi literarna zgodovina. Na stopnji lektorata namrec noben jezik nikjer v Italiji ni samostojen, temvec je redno povezan s knjizevnostjo. Vsi izpiti iz slovenscine so tako pravzaprav dvojcki, na katerih se preverjata jezik in literarna zgodovina. Le kdor mora opraviti pisni izpit, pri ustnem ne odgovarja iz jezika, ker italijanski predpisi zahtevajo pri taksnem studiju, kakrsen je zanje tudi ucenje »slovenske literature in jezika«, le prakticno znanje tujega jezika, ki ga je kandidat pokazal v zadostni meji ze pri pisnem izdelku. Kaksne posebno visoke jezikoslovne znanosti italijanski univerzitetni studij tujih jezikov (sem spada tudi slovenscina) ne priznava, pac pa neprimerno bolj poudarja poznavanje literarne zgodovine, in to v najsirsem pomenu, tako da sega od splosne kulturne zgodovine prek klasicne literarne zgodovine do literarne kritike, teorije in drugih disciplin literarne vede.⁸

Teh nekaj informacij je mogoce komu odprlo vpogled v povsem drugacen in nepricakovan studijski sistem, v katerega je vkljucena tudi slovenistika na Institutu za slovansko filologijo trzaske »Fakultete za lepe umetnosti in filozofijo«. Vse je precej drugacno od tistega, cesar smo navajeni v Ljubljani, in marsikaj zbuja pomisleke, morda je celo nesprejemljivo, vendar je edino, kar pac obstaja. Tudi v Trstu marsikaj zbuja dvome in se skusa spremeniti, toda pred oblikovanjem dokoncne sodbe bi bilo treba brati tudi kaksno podobno razmisljanje, npr. italijanskega lektorja, ki bi v kaki rimski reviji porocal o studiju italijanscine v Ljubljani in o polozaju italijanscine kot materinega jezika dolocenih studentov, ki se usposabljajo za ucenje na solah z italijanskim ucnim jezikom, za razlicen oklice v kulturi, novinarstvu itd., pa morajo izbirati med ozko, vrtickarsko zakolicenim strokami in se odlocati med studijem italijanscine ali drugih strok. Zaradi tega bo npr. ucitelj zemljepisa in zgodovine na soli z italijanskim ucnim jezikom moral shajati s srednjesolskim znanjem italijanscine. Tudi taksen prispevek bi odkrival nesmisle, paradokse in posebnosti ljubljanskega studijskega sistema, ki verjetno ni popoln niti ne najboljsi, pac pa eden izmed moznih.

Opombe

¹

Cronia, Arturo: La conoscenza del mondo slavo in Italia. Padova, istituto di studi adriatici Venezia 1958, 792 str. Slovenistiko v Italiji je odpravil z enim samim odstavkom!
Prim. tudi: Damiani, Enrico: Cultura slovena in Italia, SR 1950, str. 485 - 464; Maver, Giovanni: La slavistica in Italia. Scuola e cultura nel mondo 1957, str. 235.

²

Bidal, Andrej: O slovenistiki v Italiji po drugi svetovni vojni. SR 1961/62, 1-4, 267-275; Jevnikar, Martin: Slovenistika v Padovi; Most 1967; Brecelj, Marijan: V spomin dr. Alojzija Resa, neumornega kulturnega delavca. PDk, 14. 8. 1974, st 189, str. 4-6; Renko Srecko: I primi insegnanti di sloveno in Italia. Bruno Buyon, docente al R. Instituto Orientale di Napoli. (Prvi ucitelji slovenscine v Italiji. Bruno Guyon, docent kraljevega Instituto Orientale di Napoli). Europa Orientalis l/1982, str. 83 - 86; Pirjevec, Marija: Slovenistika v Italiji (1921 - 1951). SR 1990, str. 221 -232; Petaros, Robert: Italijanska slovenistika. KolGMD 1992, str. 100 -103.

³

Italijanske univerze poznajo po zadnji reformi tri stopnje napredovanja ucnega osebja. Najnizji naziv je »ricercatore« (raziskovalec), naslednja je professore associato (izredni profesor), najvisjo stopnjo pa je professore ordinario (redni profesor), ki ima katedro. Ker italijanska delavska zakonodaja daje precejsnje pravice drzavnim usluzbencem v »stalnem« delovnem razmerju, so nekateri ucitelji ohranili tudi naslove, ki so jih imeli ob uvedbi reforme univerz sredi sedemdesetih let, ko so bili v »stalnem« delovnem razmerju, tako da ponekod lahko srecate tudi asistente ali ucitelje, ki imajo kaksen drug naziv.

⁴

Pirjevec, Marija: Preteklost in perspektive slovenistike v Trstu. Delo, 29. 10. 1087, st. 252, str. 3 (Knjizevni listi). Budal, Andrej: Arturo Cronia --- Poznavanje slovanskega sveta v Italiji, PDk, 1. 2. 1959, st. 28, str. 3.

⁵

Jan, Zoltan: Vpogled v delo Instituta za slovensko filologijo v Trstu; JiS 1987/88, 7-8, 244 -245; Jan, Zoltan: Obracun cikla predavanj v akademskem letu 86/87, PDk, 23. 6. 1987, st. 147, str. 9; Jan, Zoltan: o slovenscini in studiju slovenistike v zamejstvu. --- PDk, 4. 2. 1988, st. 28, str. 13.

⁶

Horvat, Joze: Upati je, da bodo komunikacijski procesi res dvosmerni. Gostja iz Trsta. Intervju z Marijo Pirjavec. Delo, 15. 3. 1990, st. 92, str. 8 (Knjizevni list).

⁷

To problematiko je predstavila Ljudmila Russi --- Cvetek v referatu Slovenscina za Italijane zacetnike, in sicer na seminarju za lektorje na neslovenskih univerzah, ki ga je 8. 7. 1992 priredila Komisija za pospesevanje slovenscine na neslovenskih univerzah.
Tematiko je referentka obravnavala tudi na posvetovanju jugoslovanskih lektorjev v Makedoniji in objavila v clanku: Nekaj metodicnih smernic za ucenje slovenscine italijansko govorecih; JiS 1983/84, st. 4, str. 132-134.

⁸

Tudi zahtevana strokovna usposobljenost lektorjev je vec ko minimalna. Zadostuje, da ima lektor univerzitetno diplomo (njihov doktorat) katere koli stroke in da je jezik, ki ga poucuje, njegov materni jezik.