Jezik in slovstvo - Razprave in clanki

Kodni sistem
Slovenska knjizevnost
Avtorji
Urednistvo <-> bralci

Jezik in slovstvo
Razprave in clanki

Jezik in slovstvo
Kazalo letnika

Zadnja verzija

Milko Maticetov

UDK 808.63-54 »kraljice«

Ljubljana

Od koroskega gralva 1238 do rezijanskega krajaua 1986

Ob bibliofilski izdaji dela Stiski rokopis (Monumenta slovenica II, februarja 1992) se je prof. V. Novak v Knjizevnih listih (Delo, 20. 2. 1992) postavil po robu cudni trditvi kralewa = adj., prof. J. Toporisic pa ga je na hitro zavrnil, da »Za nas Slovence kraljeva pac ni samostalnik« (Delo, 27. 2. 1992), ceprav je nasa leksikografija povedala svoje skoraj ze pred sto (z rokopisnim Cafom celo pred 150) leti: kraljéva f. »die Königin« (Pletersnik I, 455).¹ Seveda je tudi po letu 1894 prislo na dan se marsikaj, kar daje prav Pletersniku, in o tem bi rad povedal, kar vem. »Chi piu ne sa, piu ne metta«, pravijo Italijani, mi pa bi --- prosto za Vodnikom --- lahko rekli: Ce kdo ve kaj drujga, pove naj prav vse!

Tole pisanje se uvrsca med prispevke, ki jih odlagam zdaj tu zdaj tam kot svoj ceterum censeo, kako nujno potrebujemo »novega Pletersnika«, zakladnico vseslovenskega »ljudskega jezika«,² brez cakanja, kdaj bojo dozoreli vsi zaceti in predvideni narecni slovarji.

1. Vrata, v soboto, 1. maja 1238: stajerski trubadur Ulrih/Uolrich von Lichtenstein (1198-1275), ki je lomil kopja na viteskih turnirjih --- med drugim v Trstu, Briksnu, Brezah in kdove se kod --- se je 25. aprila 1238 vzdignil na daljso turnejo od Benetk do Ceskega, preoblecen kot »zlahtna kraljica Venera, boginja ljubezni« (diu werde küneginne Venus,³ gottinne über die minne). Pot ga je peljala tudi ob slovenski jezikovni meji na zahodu, kjer vemo za njegove postanke v krajih Clemun (furl. Glemone, sl. Gumin, it. uradno Gemona), Cluse (sl. Kluze, f. Scluse, it. ur. Chiusaforte) in Tor (sl. Vrata, n. ur. Thörl). Blizu tega zadnjega kraja --- ob vstopu v Ziljsko dolino --- ga je sprejela mnozica vitezov na celu s koroskim vojvodo Bernhardom. In tu je Ulrihovo sporocilo v izvirni podobi:

Pozdravili so me takole: »Buge waz primi, gralva Venus!«⁴
Bayer. Staatsbibliothek, München (Cgm 44)

To slovensko besedilo, vtkano v srvn. pesnitev Frauendienst (Vrouwen dienest, 1255) kot pozdrav koroskega plemstva popotnemu vitezu, so nasa publicistika,⁵ historiografija⁶ in literarna zgodovina⁷ dosledno postavljale v leto 1227. Ker Ulrih --- kakor marsikateri pesnik tistega casa --- ni znal ne pisati ne brati in je svoje verze narekoval, njegovo spominsko porocanje o cetrt stoletja starih dogodkih --- vsaj glede kronologije --- ne more biti zmerom zanesljivo. Nemski zgodovinarji so v novejsem casu odkrili to in ono, kar dopolnjuje in popravlja védenje o Ulrihu. Prof. B. Grafenauer, ki je prvi javno omenil neke dvome (M. Kosa in svoje lastne) v porocilo Lichtensteinskega,⁸ pa je vseeno se leta 1965 in 1979 pisal o njem --- po starem. Ker upamo, da nam bo kdaj sam razgrnil bistvo svojega dvoma, v zvezi s potovanjem viteza Ulriha v podobi kraljice Venere tokrat prevzemam⁹ le novo (revidirano) datacijo: 1238. Ne glede na to, da se Ulrih v svoji trubadurski »sluzbi gospe« morda res nagiblje k pravljicnosti, pretiravanju ipd. in da je od svojih nemskih rojakov zraven naslova »norec v visoki sluzbi« dobil tudi priznanje, da je njegov Frauendienst kljub dolocenim omejitvam vendarle »prva avtobiografija v nemskem jeziku«,¹⁰ se mu Slovenci doslej nismo oddolzili niti s tem, kar bi bilo od nas najprej pricakovati: z antoloskim prevodom daljsih odlomkov iz njegovega pesemskega opusa. Tudi v verze odeta pravljicna »laz« (mar ne enacimo poezija = fantazija?!) je vcasih vec vredna od prozaicne, hladne »resnice«.

Paradoksa, kako bi »nepismen« clovek lahko vec ko petnajst let obdrzal v glavi pozdravne besede, izrecene v neznanem jeziku, si ni mogoce razloziti drugace, kot da je nas pesnik bolj ali manj obvladal tudi slovenscino. V zvezi z Ulrihovim jezikovnim znanjem je mikavno se eno njegovo sporocilo: ko je lezal bolan (vnetje prsta na roki) v Bocnu, mu je neka dama poslala »lasko« (wälsch) pesem s prosnjo, naj bi jo zapel po nemsko.¹¹ Za dolgega Ulrihovega zivljenja pa so se glede jezikovne strpnosti razmere zacele spreminjati, zal na slabse. Namesto trubadurske odprtosti zavejejo drugacni vetrovi. Leta 1274 (le malo pred Ulrihovo smrtjo) npr. kralj Rudolf Habsburski odposlancu ceskega kralja Otokarja Przemysla zabrusi v obraz: »Entweder deutsch reden oder das Maul halten!«¹² (Ali govoriti po nemsko ali drzati gobec.)

2. Sticna, ok. 1428: neimenovani cistercijanec, po rodu Ceh, si zapise slovensko besedilo molitve »Salve regina«; takle je incipit:

Czetyena body kralewa mati te myloti... (= Cescena bodi kraljica, mati milosti...)

3. Kranjsko, 1826-1838: Matevz Ravnikar Pozencan,ekspozit na Gori pri Sodrazici, ima v 2. zvezku rokopisne zbirke Stare medljudne pesmi, zlozene pred 19. stoletjam ([odslej krajsano: MP] NUK, Ms. 483) v metelcici pisano pesem o umoru kraljice, naslovljeno:

Iz prvega zvezka MP vemo, da je cistopis zacel nastajati »na Gori 1. Velciga serpana 1838«, drugi zvezek pa je datiran samo 1838. To je bil za Ravnikarja cas, ko se je morda najintenzivneje posvecal ljudskemu pesnistvu. Prav tistega leta ga je na Gori obiskal tudi Emil Korytko, ki je omenjeno pesem uvrstil v prvi snopic svoje zbirke Slovénske pésmi krajnskiga naróda (SPKN, 1839, 94-97). Ravnikarju so predavanja njegovega nekdanjega profesorja Metelka o metriki in poetiki dajala oporo tako za samostojne poskuse v verzih kakor za zapisovanje ljudskega pesnistva; oboje je kajpada gojil tudi pred prihodom na Goro (1833-1838) na vseh sluzbenih mestih (Zelezniki, Breznica, Stara Loka, Trnje na Pivki). »Kraljevo umorjeno« je torej lahko slisal in prenesel na papir kadarkoli med 1826 in 1838 in tudi kraj zapisa mora ostati zal nedolocen: Kranjsko. Strekelj je pesem o umorjeni kraljevi prav tako dal ze v 1. snopic I. zvezka SNP (1895, st. 120).

Vsebina pesmi , ki ji danes ne moremo postaviti ob stran nobene variante, je nenavadna. Do mlade kraljeve, ki je sama doma, skusa priti --- s hudimi naklepi --- drug kralj, njen prvi (morda od nje zavrnjeni) ljubi. Od podkupljive moskre dobi kljuc svitle kamre, kjer kraljevo zabode (ces: »Drugim nocem te pustiti!«) in posadi za mizo z bukvami v rokah, kot da bi brala. Ko pride domov kralj --- »nje moz zaroceni« --- in mu (mrtva) kraljeva ne odgovori, jo udari, da se prevrne. Ugibljejo, kdo je bil pri kraljevi. Moskra placa izdajstvo z glavo.

Ce opomnimo na prizorisce --- grajske line, postelja v svetli kamri, v srce zasajeni noz (neprimerno imenovan »britev«), kljucic, svileni arzet, cekini, seme-maskarade --- moramo pac priznati, da nam ta pesem, ceprav zapisana sele v prvi polovici 19. stoletja, pricara kar srednjevesko ozracje. Tako je spet potrjena stara resnica, da nekatere slovenske pripovedne pesmi (Mlada Zora, Breda, matjazevska skupina, Roslin, Gospod Baroda idr.) kolikor se dá prepricljivo pomagajo zapolnjevati literarno in jezikovno vrzel med Brizinskimi spomeniki in reformacijo. Ceprav so od stiske kralewe do Ravnikarjeve kraljeve pretekla stiri stoletja, od koroske gralve v Vratih pa se dve vec, v kontekstu nase pesmi se zmerom ustreza starinsko poimenovanje kraljeva.

In kot da bi hotela odtehtati zapostavljanje ali celo pozabo, ki je je bila delezna vec stoletij, v Ravnikarjevi pesmi nastopi kar osemnajstkrat, in sicer (razen orodnika) v vseh sklonih ednine!

4. Rezija, 1986: plevan Maurizio Ridolfi, po rodu Furlan, v zbirki sedmih molitvic, natisnjenih v Vidnu, objavi Salve regino v rezijanskem narecju takole:

Poldrugo stoletje po pesemskem pricevanju s Kranjskega imamo spet pred sabo isto besedo, samo malce spremenjeno (v palatalizirani obliki krajaua), ker prihaja pac z nasega skrajnega zahoda, kjer bi clovek mislil, da je zdavnaj potonila. V Reziji se namrec z novejso obliko »krajica« srecujemo ze dolgo: v ustno in pisno ohranjeni péti pesmi Karnicica neznanega avtorja (19. stol.?), ¹³ v pisni obliki pa ne samo v zadnjem tiskanem rez. katekizmu,¹⁴ ampak tudi v najstarejsem znanem (I: 18. stol.), ki ga je pri Rezijanih v Mariboru 1872 leta nasel in ze tri leta za tem prvic objavil J. Baudouin de Courtenay.¹⁵ Zaradi arhaicnosti rezijanskega narecja se kajpada ne smemo cuditi, ce je izdajatelj drobnega molitvenika PRUSIJMO/PREGHIAMO celo se v nasih dneh --- 1986 --- po srecnem nakljucju prisel do pisne (ali nemara le do ustno sporocene?) oblike krajaua 'kraljica', ki se kljub vsemu lepo navezuje na tri prejsnja pricevanja: korosko 1238, stisko 1428 in kranjsko 1826-1838.

Omenjeni rezijanski mini molitvenik je tiskan na listu trsega rumenkastega papirja, prepognjenega tako, da imamo v rokah »knjizico« na 4 straneh formata 19 x 13,5 cm. Na naslovnici pise: PARROCCHIA DI S. MARIA ASSUNTA /REZIJA/ PRUSIJMO ITAKO, /TEI NASI TI STARI/ Preghiamo nel linguaggio dei nostri padri. (Na dnu zadnje strani se: Arti Grafiche Friulane --- Udine --- s. a. [1986]). Knjizica je izdelek istega graficnega zavoda, kjer se tiska tudi rezijanski zupnijski list »All'ombra del Canin / Ta pod C'anynowo sinco«.

Ceprav v nobenem od stirih izvirnih zapisov besede gralva-kralewa-kraljeva-krajaua mesto naglasa ni zaznamovano, skoraj ni dvoma, da je bil naglasen prvi zlog. Samo tako si namrec lahko razlozimo najstarejsi zapis, gralva (z izpadom nenaglasenega vokala), in najmlajsi zapis, krajaua (s prilagoditvijo nenaglasenega drugega vokala naglasenemu prvemu). Ravnikarjeve kraljeve pa ne moremo odpraviti kar tako mimogrede; treba jo je vzeti pod drobnogled.

Najprej nekaj nujnih ugotovitev: rokopis MP II 6 (tako kakor stevilni drugi Ravnikarjevi teksti) ne daje prave podobe ljudske pesmi, saj nikakor ni natancen zapis, ki bi nastal vsaj po nareku, ce ze ne po petju, ampak je obdelava, priredba. Postulirani prvi zapis --- ^*A --- ni prisel do nas. Kar imamo v rokah (obj. Strekelj, SNPI/1, 1895, st. 120), je popravljeno, razsirjeno besedilo - B ---, pri katerem si je prireditelj, M. Ravnikar, dovolil vpletati rime, spreminjati metrum (z besednimi premeti) in se to in ono, kar so za nas danes prepovedani posegi, takrat pa je veljalo za dobro in zasluzno. Za Korytkovo zbirko je Ravnikar pripravil prepis, in sicer v bohoricici, ki se je ohranil samo posredno, kot verzija C^*, natisnjena v SPKN I.

V verziji B, nasem izhodiscu, pri besedi kraljeva tako v naslovu kakor v tekstu ni sledu o kakem naglasu. Ta se prikaze sele v tiskani verziji 1839: najprej v naslovu in nato se v tekstu. Ker je izvirna podstava za tisk (VP 1?) izgubljena, zal ne vemo, na cigav rovas dati spremembe v SPKN. Ravnikarja si ne upam obdolziti; mislim namrec, da bi tako, kot je bil dosleden pri verziji B (brez naglasov!) tudi v verziji C^* (ce bi se bil odlocil za naglasanje na srednjem zlogu, kraljéva) operacijo izpeljal do konca. Vendar se to ni zgodilo: popravljavec je svoje spreminjanje opustil nekje na sredi C^*, v verzu 49 (kadar je kraljévo vmoril), od tam naprej pa se kraljeve ni vec dotaknil, razen enkrat, ko jo je izlocil (C^* 72). Potemtakem razmerje med popravljenimi in nepopravljenimi oblikami ostaja enako in ne daje prednosti ne tem ne onim: 9:9. Ker za vse nase stare pripovedne pesmi, zal, se zmerom ne vemo dokoncno, v kaksnih ritmih so se pele, nam ta hip nobeno improvizirano mnenje o prozodiji ne bi moglo zanesljivo odgovoriti ne v zvezi z vprasanjem králjeva/kraljéva ne s katerim koli drugim! Odvecnost kabinetnega prekladanja besedi v podporo takemu ali drugacnemu branju/naglasanju naj ponazorim z verzoma:

Kraljeva umorjena (B 74-75) Kraljéva umorjena (C* 75-76)
»Avbe! Kdo je bil per kraljevi? Kdo je bil li pri kraljevi?
Kdo je kraljevo umoril?« Kdo kraljevo je umoril?

Verzov ne bi smeli fiksnim idejam na ljubo nikdar dajati na natezalnico, se celo ne verzov iz pesmi, ki »so ble najpozneje zlozene pred 19. stoletjam«. Ob alternativnih branjih tipa Kraljeva je v post'lji lezala (B 38) in Kraljéva v postelji lezala (C^* 39) je treba jasno povedati, da nista zvelicavna ritma samo tám-tam, tám-tam... in tam-tám, tam-tám..., ampak da imamo tudi daktilske ritme in besede. Ena takih bi bila prav králjeva. Npr. Níc ne bom ¦¦králjevi¦¦ storil! Ta isti verz pa bi bilo seveda mogoce brati tudi: Níc ne bóm kraljévi stóril« (C^* 35). Ko pa se je Korytko (ali kdor mu je pomagal pripravljati zbirko za tisk) v nasi pesmi prvic srecal s kraljevo v verzu B in C^* 5 (Kraljeva je v lini stala), jo je pustil kar lepo pri miru; zdi se mi, da bi bilo mogoce tudi branje: Králjeva je v lini stala. Nekaj pa mi le ni razumljivo: zakaj Strekelj, ki v svoji objavi SNP I, st. 120 daje prednost redakciji B (brez naglasov), v naslovu vseeno ima naglas kraljéva. Tu je mogoce dvoje: ali gre za navaden prenos --- per inertiam --- iz redakcije C^* (po objavi v SPKN) ali pa je to ze vpliv Pletersnika (I, 1894, 455), ki naglas kraljéva prevzema od Cafa (pri tem zaradi unicenja listkovnega gradiva kontrola ni mogoca). Vseeno pa ne vem, kaj naj pomeni, da je Pletersnik iz »kranjske« pesmi navedel ravno nenaglaseni verz C^* 60: Kam so sli mlada kraljeva? In navsezadnje se moramo spomniti se necesa bistvenega; da pri petju naglasi iz vsakdanjega govora marsikdaj ne veljajo, saj se pevsko naglasevanje podreja drugacnim merilom in potrebam.

Na vprasanje, ali v nasem besednem zakladu kraljeva (samostalnik, kljub pridevniskemu videzu!) ni morda enkratna prikazen, moram reci, da ne, ceprav ta hip lahko postrezem samo z eno paralelo. Nasel sem jo v koroskem Kolomonovem zegnu, ¹⁶ ki je bil tiskan ok. 1740.¹⁷ »Te bukve,« beremo na hrbtu naslovnice, »so skrivnah razhi sapopadk.« V 51. kapitlu se npr. vse vrti okoli cudne svetnice, ki je »deviza noi marterniza« in ji je ime »Sv. Korona«. Prosivec se ji priporoca z besedami, ki naj bi jih ji bil nekoc rekel njen zenin Jezus Kristus:

»Ti si venka isbrana moistrova tah shazov...«¹⁸

Mojstrova: se pravi mojstrica, izvedenka za preskrbo z zakladi, saj je »od sama Gospued Boga... obvast zhries use posvatne shaze sadobiva«.

Zato kaj lahko razumemo tudi neskromne zahteve: »O dabi ti teva menei boia grieshnika inu potrebniga sromaka obdarvati... O... dai menei pomojei potribi tah notov to shumo dnarniov (!) namerzh 99000 dukatov prov dora zvata da boda kmojei zhasnei inu kuenzhnei srezhi pomagano.«¹⁹

Ne da bi se zanalasc lotevali iskanja analogij s slovenskima besedama kraljeva in mojstrova v drugih slovanskih jezikih, naj omenimo vsaj tistih nekaj zgledov, ki jih je v svoji primerjalni slovanski slovnici nastel V. Vondrák:²⁰ starorusko csareva, koroléva »coniunx imperatoris, regis«: poljsko królewa in krejcová (krojaceva zena, sivilja). Iz cescine smo poleg Vondrákovih zgledov nekako dolzni navesti se besedo mistrová,²¹ ker gre pac za vzporednico k »mojstrovi« iz koroskoslovenskega »Kolomona«. Iz Makedonije pa bi spomnil le na zensko ime Caréva (Bitola, Ohrid).

Kakor smo videli, je kraj, od koder prihaja najnovejse slovensko pricevanje (1986) za besedo kraljeva v pomenu 'kraljica', dolina Rezije. Zato ne more biti odvec, ce si ogledamo celotno kraljevsko terminologijo, kolikor je premore arhaicna govorica te doline. Posebno v casu intenzivnega zbiranja rezijanskega ljudskega pripovednistva, med letoma 1962 in 1976 (se pravi do potresa) se mi je tam --- pri poslusanju pravljic in v prijateljskih stikih z domacini --- nabralo marsikaj mikavnega, vendar moram priznati, da se mi je beseda krájawa gladko izmuznila. Srecanje z njo v molitveni knjizici 1986 je bilo torej tudi zame nemajhno presenecenje. Za samo 'kraljico' mi je zraven italijanske reine dostikrat prisla na uho (in na trak!) oblika krajesa (na slov. deblo kralj-kraj cepljeno romansko obrazilo -essa). 'Kraljevic' je brez izjeme pryncip: 'kraljicne' so ponavadi principese, samo kraljicna Líncica iz matjazevskih pesmi je zmerom in povsod kraja hc'i (gl. SLP I, 1970, 5/3-10); Matjaz, unarski kraj, predstavi resiteljici Lincici svojo zeno ne kot kraljico, ampak kot mô zanó . 'Kraljestvo', ki je v vsakdanjem govoru renjo (it. regno), se v ocenasu (najstarejsi znani zapis: konec 18. stol.) redno glasi krajúska (crajuscha: po analogiji s sl. samostalniki tipa 'soseska', 'gosposka', 'vojska' ipd.).

Dogodivscine rezijanskega Krpana na dunajskem dvoru, kjer je kot »mocni Löl« dosegel, da ni prislo do vojske med »nasim« (= italijanskim) in »niskim« (= avstrijskim) kraljem, so temu ali onemu morda dosegljive v nekem mojem 30 let starem prispevku v Sodobnosti.²² Tu pa naj za konec pokazem --- s saljivo zgodbico²³ --- v kaksnih neverjetnih okoliscinah lahko kralj pride na misel odrezavim Rezijanom.

Nekoc je rezijanski zupan moral po opravkih v Ucjo. Tamkajsnje vode (Ucja, Beli potok in druge manjse) sicer odtekajo v Soco, ampak upravno in jezikovno je ta stranska dolina se zmerom del Rezije. Rezijanom iz glavne doline so Ucjárji od nekdaj veljali za posebneze, cudake, neke vrste »Ribnicane«, ki se na njihov racun lahko kadarkoli ponorcujes... Pride torej rezijanski zupan ze blizu Ucje in na razdrapani poti sreca Ucjárja. Ne more si kaj, da ne bi pozabavljal, kako ozko in zanikrno pot imajo v Ucji. Ucjár ga z ocmi premeri od glave do petá in ze izstreli vanj litanije castnih naslovov, ki pa jih v isti sapi tudi iznici s hladno prho zanicevanja:

»Kraj majesta, re inkoronáto, orefice pontefice! Besemo vëdeli, ko za dna üsjawa, sküljawa krepa ma prejté' skuza Ucjo, tesemo cësto náredit!« (Prosto poknjizeno: Kraljevska visokost, kronani kralj, zlatar in veliki far! Ce bi bili vedeli, kaksna usiva, grintava butica bo prisla skozi Ucjo, bi bili cesto naredili!)

Opombe

¹: Kraljeva je prvotno --- po obliki --- resda svojilni pridevnik, ampak zdavnaj posamostaljen!
²: V duhu Breznikove razprave Ljudski jezik, ki je bila postumno tiskana dvakrat (1945, 1982), kot bibliografska enota pa je poslastica za bibliofile, saj je izsla stirikrat: kot p. o. iz Narodopisja Slovencev II pri zalozbi »Klas« (J. Zuzek, 1945 in 1946), v samem NS II pri DZS 1951 in se v Breznikovih izbranih Jezikoslovnih razpravah (1982, ur. J. Toporisic).
³: Romanist prof. M. Skubic mi ljubeznivo sporoca, da mu je tukajsnja Venus obudila spomin na neka mesta v ital. jezikovnem dokumentu iz 12./13. stol., kjer pred imenom boginje prav tako stoji samostalnik, ne sicer kraljica, ampak madonna: »parla Panfilo a madona Venus« in »responde madona Venus a Panfilo« (E. Monaci, Crestomazia italiana dei primi secoli. Citta di Castello, 1912, str. 146-147).
⁴: V svojem nadaljnjem potovanju proti SV se Venera (Ulrih) se dvakrat znajde v zelo podobnem polozaju. Prvic: ko po nekaj bojih v Brezah 6. 5. 1238 pusti za sabo Korosko in pride na Stajersko, jo tam zbrano vitestvo pozdravi: »Venus vil edelin künegin, - ir sült got willekomen sîn...« (Kres 1882, 330). Drugic: ko jo 16. 5. 1238 po prehodu s Stajerskega na Avstrijsko, nekje onkraj [Dunajskega] Novega mesta (Niwenstadt) trideset avstrijskih vitezov prijateljsko pozdravi z enako formulo: »Venera, prezlahtna kraljica!« (Venus vil edelin künegin... Kres 1883, 34). Ce bi se kdaj prikazal nov neverni Tomaz, ki bi podvomil o branju gralva = kraljica, se mi zdi, da za to ni prepricljivejsega dokaza, kot je analogni --- v istem delu »Frauendienst« nekajkrat ponovljeni --- nagovor »prezlahtna kraljica« (vil edelin künegin). Isti ogovor pa srecamo tudi v drugacnih zvezah, ne samo ob prestopanju dezelnih mej. Za nas je npr. zelo mikavno, da je z besedami »vil edelin künegin« ogovoril Venero tudi odposlanec viteza Otona z Buhove; le-ta se je namrec 11.5. 1238 v gornjestajerskem kraju Kinnenberc zelel spopasti z Venero, preoblecen kot »zena Slovenka« (ein windisch wîp: z dolgima kitama cez sedlo, v godezah in z dragim sapljem --- Kres 1882, 331).
⁵: J. Majciger, Ulrih vitez zlahtni Lichtenstein. Kres 1882 in 1883; I. Maierhofer, Pred 700 leti. Mir 30, 21. in 29. 4. 1911.
⁶: J. Gruden 1910; F. Kos, Gradivo 5; M. Kos 1933 in 1955; B. Grafenauer 1965 in 1979.
⁷: I. Grafenauer 1920, F. Kidric 1929, L. Legisa 1956, J. Pogacnik 1968. Enako tudi skripta za germaniste: A. Janko, Altdeutsche Texte, Ljubljana 1982, 132; 1987₂, 137.
⁸: Gl. ZC 10-11, 1956-57, 340: »Po preiskavi Maje Loehrove je prislo vse porocilo Liechtensteinskega o potovanju kot Venere v zelo nevarno blizino pesniskih pripovedk --- zato je postal dvomljiv seveda tudi njegov opis sprejema po Bernardu in njegovem spremstvu pri Vratih ob Zilji, o katerega zanesljivosti je Kos sam zase ze pred objavo te razprave [= M. Loehr; MIÖG 65, 1957] dvomil.«
⁹: Po njegovem ustnem sporocilu in literaturi, ki mi jo je prijazno posodil. Najvec sem o tem stajerskem »minnesängerju« zvedel iz dela: Ulrich von Liechtenstein --- Narr im hohen Dienst (Nach der Textausgabe von K. Lachmann ausgewählt, übertragen und eingeleitet von Dr. W. Zitzenbacher). Stiasny Verlag, Graz-Wien 1958.
¹⁰: C. Balzer, Frauendienst. Kindlers Literaturlexikon III, Zürich 1967, 241-3.
¹¹: Ulrih je italijansko znal (bivanja v Rimu, Benetkah in drugod v Italiji), ampak pod »wälsch« bi kdo lahko pomislil tudi na juznotirolsko (reto)romanscino, kar je sicer manj verjetno, ne pa izkljuceno.
¹²: W. Zitzenbacher, Ulrich von Liechtenstein - Narr im hohen Dienst. Graz-Wien 1958, 15.
¹³: M. Maticetov, Scritti resiani, Ricerche Slavistiche 12, 1964, 130: vi smilna craiza/craizza, ak. smilno chraizo; vendar se v istem tekstu prikaze tudi »nebesca regina«!
¹⁴: J. Kramaro, To kristjanske ucilo. Gorica 1927, 7.
¹⁵: Rez'janskij katixizis. Varsava-Peterburg 1875, 4 in 30: crajzza.
¹⁶: Kolomonov zegen: vojakom, popotnikom, siromakom, bolnikom namenjena zbirka zarotitev, praznovernih prosenj, apokrifnih molitev ipd., ki naj bi jih s pomocjo bozjih svetnikov (in vcasih tudi duhov-hudicev!) varovala pred nesrecami, sovraznim orozjem, hudobnimi ljudmi, jim odkrivala ukradene reci ali jim pomagala do denarja in posvetnega blaga, kajpada vse »bogu h' zhesti noi tabuernam knuzi inu viernam dusham h' pomuezhi«. (Gl. se J. Navratil v LMS 1894, 178-182).
¹⁷: Toje / tapravi / inu tazieli / Colemone-Shegen... (Tiskan v Celovcu ali Salzburgu ok. 1740. Ponatis posnetek je verjetno izsel v tiskarni Kinreich v Gradcu ok. 1830.) Tako je ugotovil Ivan Grafenauer (Duhovna bramba in Kolomonov zegen. Nove najdbe in izsledki. AZU, Filozofsko-filolosko-historicni razred, Razprave I/4, Lj. 1943, 201-339), ki med prvim tiskom in ponatisom suponira (gl. n. d., str. 204, op. 6c) celo se en natisk KZ, ki »zanj... nicesar ne vemo«. Nov posnetek KZ --- za znanstvenike in ljubitelje redkih knjig --- pa je pripravil J. A. Glonar leta 1920 pri Umetniski propagandi v Ljubljani; da bi nefilologom olajsal branje, je tu in tam popravil kaksno grobo tiskovno napako, delitev besed ipd.
¹⁸: Tu navedeno po Glonarju 1920, Izvirnik ima na str. 216: Ti si venha (!) is brana moistrova tah shazov inu pateronjenja usah bojah« (patroninja, zavetnica vseh ubogih). »Venka izbrana«: kalk po »ausgewählte«.
¹⁹: V pomenku s tako imenitno mojstrovo, nebesko ekspertko za bancne zadeve, je pri znesku skoraj sto tisoc dukatov kajpada vec ko na mestu skrb, naj bi bili kovanci zares »iz prav dobrega zlata«, s cimer bo pac najlepse poskrbljeno za »casno in vecno (!) sreco« prosivca.
²⁰: Vergleichende Slavische Grammatik. Göttingen 1924, 524. (Za prijazno opozorilo hvala urednici JiS, prof. Alenki Sivic-Dular)
²¹: Ljubeznivo opozorilo na to cesko vzporednico dolgujem prof. D. Ludviku.
²²: M. Maticetov, Löl Kotlic' --- Krpan iz Rezije. Sodobnost 11/2, 1963, 249-256.
²³: Povedala pravljicarka Tina Wájtawa (1900-1984) na Solbici 12. 8. 1966, ponovila pa na cesti med Zago in Ucjo 30. 6. 1967 pred kamero, za oddajo »Pri nasih pravljicarjih«, ki je bila na programu RTV Ljubljana 25. marca 1968.

Kraljeva umorjena (B 74-75)	Kraljéva umorjena (C* 75-76)
»Avbe! Kdo je bil per kraljevi?	Kdo je bil li pri kraljevi?
Kdo je kraljevo umoril?«	Kdo kraljevo je umoril?