Pri opravljanju dusnopastirske sluzbe je bil vesten zagovornik clovekovih pravic in krscanskih vrednot ter je v skladu s hudimi casi vedno zagovarjal tudi slovenscino v cerkvi in v javnosti. Zato je nujno prisel navzkriz z nacionalisti, ki so dokazovali italijanski znacaj Nadiskih dolin. Pogumno se je postavljal po robu krivicam in napadom, dobil je celo pravdo proti dnevnikoma Il Corriere della sera iz Milana in Il Messaggero veneto iz Vidna, ki sta mu ob koncu vecletne gonje s strani tiska ocitala izdajstvo in titovstvo (1952). V teh letih je vzorno uredil podutanski zupnijski arhiv in resil stevilne rokopisne slovenske, deloma narecne pridige, katekizme in dokumente. V stevilnih priloznostnih objavah, ki jih je sam dal tiskati ob novih masah in jubilejih, je posvetil veliko pozornost domacemu izrocilu in preteklosti, pisal o pomembnih Nadizevcih, zapisoval priimke in hisna imena, pregovore, ljudske motive in vrsto zanimivosti ter poveliceval slovenscino ter slovenskost Benecije. Redno je s podobnimi prispevki sodeloval tudi pri furlanskih publikacijah.

S Cuffolom in drugimi sobrati si je vedno prizadeval opozarjati cerkveno oblast na potrebe in pravice slovenskih vernikov ter na krivice, ki so prizadejale benesko obcestvo. Ko je bil l. 1966 »promoviran« v monsinjorja in dekana (arciprete) ter premescen v Buio, pomembno in bogato furlansko sredisce, severno od Vidna, je vodil obsiren dekanat in stevilcno mocno zupnijo z enako gorecnostjo, ne da bi se odpovedal skrbi za beneske brate. Tedaj se je vpisal na teologijo, nekaj let opravljal izpite najprej v Padovi, pozneje v Rimu, in tu je na Lateranski univerzi l. 1974 promoviral z doktoratom iz pastoralne teologije z disertacijo Gli slavi della Val Natisone. Religiosita e problemi pastorali (Slovenci v Nadiski dolini. Vernost in pastoralni problemi). To delo je izslo v nekoliko razsirjeni obliki in s sirsim naslovom l. 1978 pri videnskem zalozniku Del Biancu. Knjiga je hkrati zajetna zbirka nadiskega verskega izrocila in zgodovinskih dokumentov.

Po upokojitvi je postal kanonik cedajskega stolnega kapitlja in se je preselil prav v Cedad. Tu je bil blizu rojstnemu kraju, spet je navezal stike z rodno zemljo in je rad obiskoval brata v Campeju, saj kljub ucenosti ni nikoli pozabil na zvestobo zemlji, temvec je ohranjal smisel za dobrine, ki mu jih je ta zemlja dajala. V Cedadu je posvetil novo pozornost stolnemu arhivu in v njem odkril Starogorski rokopis, ki ga je najprej objavil v Koledarju GMD 1974 in za tem se v brosuri Antiche preghiere popolari slovene del Santuario di Castelmonte (Stare slovenske ljudske molitve pri starogorskem samostanu). S tem odkritjem si je zasluzil trajen spomin v zgodovini slovenskega pismenstva, kakor si je bil pridobil zasluge za slovensko narodopisje predvsem z objavo Devetice bozicne v podutanski fari.

Kremenit clovek z mocno voljo, bogatimi kulturnimi zanimanji in izkustvi, je bil hkrati priljubljen dusni pastir, pozoren na vsakovrstne potrebe ozjega cerkvenega obcestva in sirse druzbe. Ko se je kak slovenski, a tudi furlanski ali italijanski kulturnik obrnil k njemu, mu je rad razkazoval svoj arhiv in mu pomagal, kolikor mu je cas dopuscal, pri raziskovanju in delu.