Besedi osrednje mesto v soli

Za danasnjo osnovno solo med drugim velja naslednje: velikanska sirina posredovanih vednosti in spretnosti, a nizka stopnja znanja in spretnosti ob koncu solanja; nejasno definirani osnovni smotri celotne sole, zato izcrpavanje otrok z manj pomembnimi nalogami, za osnovne naloge pa vse slabse moznosti. Zunaj sole pa si danasnja mlada »televizijska« generacija tudi ob svojem mnozicnem obcilu oblikuje sirino in hkrati sprejema plitvost kot model dojemanja sveta.

Povrsinskost, ceprav sirina znanja, slabi zmoznosti koncentracije in poslusanja, kaj sele branja z razumevanjem so vse hujse tezave mladih. Domnevamo, da jih precej pospesuje televizijski nacin zivljenja, in ugotavljamo, da solska vzgoja in izobrazevanje teh primanjkljajev se ne premaguje. Le redke posameznike resuje druzinska vzgoja.

Primerjava jezikovne in televizijske komunikacije bi nam utegnila razkriti globlje vzroke in morda nakazala resitve.

Pri komunikaciji so udelezenci dejavni. Tako naslovnik pri sprejemanju informacij razvozlava prispela znamenja in iz njih razbira sporoceno. Torej je delo, za katero je potreben dolocen napor, naj ga opazujemo v trenutku govornega dejanja ali razvojno.

Znamenja, ki sestavljajo jezik, so simbolicna, abstraktna. Pri normalnem razvoju si razvijamo zmoznost, da iz simbolicnih znamenj razbiramo stvarnost, ne da bi se tega silnega (celo samo cloveku usojenega) napora zavedali, ga obcutili kot breme.

Drugace je pri televizijski generaciji. Sodobna vizualna sredstva sporocanja so ta naravni razvoj zmotila. Pri televiziji je sprejemanje informacij olajsano s slikami, konkretnejsimi sredstvi. Za razbiranje s sliko spremljanega ali celo samo slikovnega sporocila pa je potreben manjsi napor kot pri samójezikovnem sporocanju. Saj ze sama sredstva, s katerimi sporocamo, odslikujejo stvarnost; naslovnik namrec stvarnosti ne razbira samo iz abstraktnih znamenj.

V tem je torej globlji vzrok za povecane tezave televizijsko vzgajanega otroka. Medtem ko se predvsem z besedo vzgajana generacija napora, ki je potreben za premagovanje abstraktnosti jezika, dejansko ne zaveda, ga televizijski otrok obcuti in ga le tezko premaguje. Ta povecani napor ovira razvoj zmoznosti za dekodiranje jezikovnih znamenj, moti komunikacijo. Naslovnik (otrok) razbira vse manj podatkov iz samójezikovnega besedila. Tezavo obcutimo tudi pedagogi, ki moramo z vsemi svojimi mocmi otroka vedno znova potegniti k besedi. Primanjkljaj je iz leta v leto vecji, ne le na osnovni stopnji solanja.

Ob lanskem koncnem preverjanju znanja v osnovni soli je morda zanimivo nesorazmerje med pricakovanimi in dosezenimi rezultati pri nalogi, ki je zelela ugotoviti znanje stavcnih clenov. Ce bi namrec dali opazovani stavek graficno analizirati s podcrtavanjem, bi bili z uspehom zadovoljni. Kje je vzrok za slab rezultat?

Otrok je lahko svoje znanje pokazal sele, ce je prej razumel besedilo: Iz drugega stavka gornje povedi (naloga 1) izpisi osebek, predmet. To navodilo namrec preverja tudi poznavanje strokovnih poimenovanj, in drugic, zmoznost razbiranja podatkov, strnjenih v besedno zvezo. Mnogi ucenci niso bili dovolj pozorni na strokovna poimenovanja; drugi so prezrli podatek, da gre za drugi stavek, pa so iskali kar v prvem; nekateri podatek gornja (poved), pa so se zgubljali celo na prejsnji strani (1. nalogi I. dela).

Ponavadi temu recemo kar »povrsnost«. Pa ni tako. Razlogi so globlji. Gre za nemoc pri razbiranju besede. Ucenci se niso mogli opreti na vizualna pomagala. Beseda sama pa je za nasega solarja trd oreh, trsi kot za generacijo pred njim.

Sicer slovnicno zasnovana naloga je torej preverjala uresnicenost osnovnega smotra osnovne sole, to je razumevanje prebranega, oziroma najbolj osnovni pogoj za nadaljnje delo in solanje. Ucenci, ki se niso prebili do besede, bi tezko presli zahtevnejso pot skozi sole.

»Saj je bilo lahko, samo...,« je bilo slisati po preverjanju. Tako so menili ucenci, tudi ucitelji, ne le pri slovenscini, tudi pri matematiki.

Celotni soli naj bi vrnili besedo. Slabo se usmerja pozornost na poimenovanje opazovanih pojavov, odrinjena je govorjena beseda... Ucni predmeti, ki naj bi jezikovno zmoznost se posebej razvijali oz. nanjo neposredno vplivajo, izgubljajo svoje nekdanje moznosti. Televizijskost zivljenja je realnost, sola pa naj bi prednost (to je informativna sirina) in pomanjkljivost (poglabljanje jezikovnih primanjkljajev in plitvost spoznanj) upostevala tudi pri svojih organizacijskih potezah. (Bi bili tako lahko celo mocnejsi od danasnjega, televiziji nekriticno predanega sveta?)

Cetudi ne bi bili uspesni pri zagovarjanju materinscine kot kulturne vrednote, naj bi solstvo novi, povecani jezikovni primanjkljaj mlade generacije resevalo, saj so prizadeti skoraj vsi ucni predmeti. Vizualizacija pouka sicer ustreza mladi generaciji, vendar primanjkljaja ne premaguje.

Na gornje se navezuje tudi spoznanje, da je veselje do besede mogoce doseci predvsem s povecanim trudom. Zdi se, da bi sele takrat nasli svojo pravo osnovo igrivost in prijaznost v soli. Ucenec je zadovoljen, ce ovire premaguje, ne pa, ce mu jih sploh ni treba premagovati.

Tretja naloga sole v zvezi z nasim problemom je premagovanje povrsinskosti sploh. Ce je nasi mladi generaciji tudi zunaj sole zagotovljena sirina znanja, je s solanjem treba zagotoviti globino, vsaj na nekaterih osnovnih podrocjih. V vseh smereh je na osnovnosolski stopnji ni mogoce doseci. Tudi tu je mogoce iskati resitev v besedi kot abstraktnem pojavu. Najgloblje védenje morda lahko pridobi osnovnosolec prav pri materinscini --- ceprav abstraktna kot jezikovni sistem, pa vendarle najblizja.

In navsezadnje: televizija s svojimi konkretnimi slikami vsiljuje predstave o pojavih in ne omogoca ustvarjanja lastnih, osebnih predstav, kot jih ustvarja beseda --- simbolicno izrazno sredstvo. Samo beseda najbolj naravno spodbuja clovekovo dejavnost in ustvarjalnost.

Vse navedeno med drugim povecuje odgovornost pouka materinscine. Sklepno preverjanje znanja ze vraca dva predmeta na osrednje mesto v osnovni soli, vendar se zapleta v nasprotju: neselektivno zasnovana sola, a brezpogojno selektiven zakljucek. Oba ucna predmeta se nimata moznosti za tako nalogo, se vec, moznosti so vse slabse, in to na vseh ravneh, kar se kaze v uspehih sole.

Zdi se, da je najvecja nalozba v osnovni soli nalozba v materinscino. Tudi drugi jeziki bodo z njo pridobili, jo dopolnjevali, se poglabljali (tudi vpogled v sorodne slovanske jezike). Samozavest, izvirajoca iz usposobljenosti v lastnem jeziku, bo premagovala tuje vplive.

Skratka, korak v globinski svet je za danasnjo mlado generacijo tezavnejsi, saj ga ovira povrsinski vizualni svet televizije.

Povedano utemeljuje zahtevo po povecanju sedanjega stevila ur materinscine oziroma zahtevo po enakem stevilu ur, kot smo jih imeli do leta 1972; takrat sta bili materinscini odvzeti dve uri.