Pismo predsedniku Republike Slovenije

Spostovani gospod predsednik,

Slavisticno drustvo Slovenje v zadnjih letih ugotavlja, da je v vrenju oblikovanja nove slovenske drzavne samostojnosti in utiranja novih, samostojnih zvez s svetom prislo v Slovenji do stevilnih pojavov neustreznega razmerja do slovenscine kot zdaj drzavnega, uradnega in javnega jezika; med njimi se zdi najbolj nevarno nekaksno splosno omalovazevanje slovenscine kot jezika notranje slovenske komunikacije, nacelno neupostevanje njenih jezikovno-kulturnih in zunajjezikovnih razseznosti, to je razmerja med lastnim jezikom in samostojnostjo misli, ki jo spodbuja jezik na eni strani --- in na drugi pomena slovenscine kot posebnega razpoznavnega znaka nase identitete. Ceprav so bili ti razlogi v veliki meri ze izhodisce za nekatere javne akcije v zvezi s polozajem slovenskega jezika in njegovo kulturo v preteklih desetletjih, se zdi, da prizadevanja niso nasla do vseh, ki so odgovorni tudi za ta vprasanja, a se marsikdo med njimi pomena nacionalnega jezika sploh ne zaveda. Skoraj nepotrebno se zdi poudarjanje, da je taksno stanje v dolocenem smislu posledica skritih pritiskov na narod in na jezik, ki so v desetletjih delovala na Slovence v uresnicevanju znanih konceptov drzavne stopitve in izgube identitete.

Pojavi, ki so pobudili tole naso iniciativo, niso osamljeni: znani so iz drugih drzav, koder nacionalni jezik nima sirsih svetovnih razseznosti; jezikovno tujstvo, zlasti anglikacija in sodobne teznje po poenotenju sveta v veliki meri obvladujejo javno zivljenje in izrivajo narodni jezik, ce ta nima v prebivalstvu mocnejsih zgodovinskih korenin ali ce slabi identitetna jasnost. Ti novi pritiski na Slovence utegnejo ob posledicah pritiskov od poprej in v novih razmerah se pospesiti negativna osebna razmerja do lastnega jezika in njegove jezikovne kulture. Prepricani smo, da bi bila skoda, ki bi nastala, ko bi zoper te pojave ne delovali, ne le nepopravljiva, ampak bi utegnila scasoma postati v dolocenem smislu usodna za nadaljnji obstoj in razvoj tako slovenske narodne identitete kakor prek tega tudi za drzavo, ki se je izoblikovala ob prevladujocem slovenskem narodnem jedru.

Z znanimi prizadevanji za jezik zlasti v okviru SZDL je Slavisticno drustvo Slovenije v preteklosti zelelo doseci, da bi postalo vprasanje javnega jezika in njegove kulture samoobsebi umevna lastnost kulture nasega bivanja in da ne bi potrebovalo ob sicersnjem delezu sole in medijev se dodatne glasne javne skrbi. Vendar se danasnji polozaj od prejsnjega, v katerem so tako Drustvo kakor stevilni posamezniki v lastnem imenu zastavili jezikovno ozavescanje, pomenljivo razlikuje. Svet za jezik, ustanovljen v okviru prejsnje povezovalne organizacije civilne druzbe, je z novo politicno ureditvijo izgubil svojo druzbeno streho, glas Slavisticnega drustva Slovenje je preslab, da bi preprical vse tiste, ki bi morali v razmerah nove drzavnosti upostevati pomen in prvenstvenost slovenskega jezika kot drzavnega, uradnega in javnega jezika in ki naj bi s svojim zgledom ustvarili podlago za dejaven odnos do slovenscine in po tej poti tudi do njene kulture. Ker pa se cutimo tudi ob ponavljajocih se javnih pozivih, naj se vendar ze kaj ukrene, kot strokovno drustvo poklicani, da sprozimo akcijo za urejanje tega podrocja, obnavljamo drustveno sekcijo za slovenski jezik v javnosti. Pri tem dejanju se obracamo na Vas, gospod predsednik, s prosnjo za nasvet, za pomoc in sodelovanje.

To nase dejanje ste spodbudili s stevilnimi izjavami o lastnem razumevanju slovenskega jezika, posebej se s tisto o potrebi po tem, da z rabo slovenskega jezika pri protokolarnih priloznostih javno pokazete ne le na sporazumevalno vlogo jezika, ampak tudi na njegov pomen znaka slovenske kulturne identitete, ki uvrsca Slovence med sodobne narode. Prav tako je opazno Vase udejanjanje slovenskega jezika v posebnem polozaju, ki ga vzpostavlja nasa nova politicna ureditev.

Prizadevanje za dejansko ureditev odnosa do slovenskega jezika (in s tem tudi do obeh drugih, z ustavo dolocenih uradnih jezikov) bi bilo po nasi oceni ob vse vecjem odpiranju zlasti gospodarskega, pa tudi drugih podrocij nasega javnega zivljenja v svet verjetno ze vnaprej obsojeno na neuspeh, ce bi ostajali samo pri pozivih, prosnjah in prepricevanju. Odnos do jezika bi moral postati samoumeven atribut slovenske kulture v najsirsem smislu, seveda ne zgolj kot deklariran postulat »lepega jezika«, ampak kot njena obvezna izrazna prvina. Tako pojmovanje druzbeno obvezujoce izrazne kulture, samoumevno v javnem zivljenju v Evropi in drugod, pa je seveda zadeva primerne jezikovne politike.

Zato menimo, da bi kazalo prizadevanje za ureditev vprasanja slovenskega jezika v javnosti zastaviti okvirno z vec ravni:

• na drzavni ravni: tako drzavni zbor kakor drzavni svet in vlada naj bi uredili ustrezno pravno podlago za rabo in raven javne slovenscine, ki naj bi veljala za vsa podrocja, tudi za tuje vlagatelje. Tudi pred vojno je bil tukaj tuji kapital, toda poslovanje je potekalo v slovenskem jeziku;

• na javni ravni naj bi se poskrbelo za ustrezno kvalificiran nadzor (inspekcijsko sluzbo);

• na javni ravni naj bi poskrbeli za primerne servise jezikovne kulture in za primerno usposobljene kadre za solo;

• posebno skrb bi morali nameniti vprasanju slovenscine v zamejstvu; tako pri strnjenih manjsinah kakor tam, kjer so Slovenci posamicno razprseni (raziskave, okvirna jezikovna politika, jezikovni tecaji, ustvarjanje priloznosti za jezikovno rabo, boj za jezikovne pravice).