|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Ocene in porocila |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Zoltan Jan |
Dve slovenisticni razpravi v videmski reviji
»Revija za pokrajinske studije« Metodi e Ricerche, ki enajsto leto izhaja v Vidmu, je po svoji zasnovi podobna stevilnim drugim italijanskim regionalnim revijam,1 poznamo pa jih tudi pri nas.2 Skupno jim je, da so zasidrane v ozjem okolju in izhajajo enkrat do stirikrat na leto. Navadno so vezane na kaksno kulturno ustanovo (muzej, knjiznico, arhiv), namenjene so objavljanju razlicnih strokovnih in znanstvenih studij, ki strokovno neoporecno obravnavajo vprasanja, povezana z ozjim pokrajinskim okoljem. V njih prevladuje humanistika, najbolj pogosto zgodovinske vede. V teh revijah se sprosca nemajhna ustvarjalna energija in odkrivajo se najrazlicnejsa spoznanja o kulturnem patrimoniju pokrajine, stevilni, tudi zelo ugledni strokovnjaki pa radi izkoristijo to moznost objavljanja, kajti v marsikateri sluzbi morajo nenehno objavljati, ce hocejo napredovati oziroma ohraniti mesto. Ceprav imajo te revije za italijanske razmere razmeroma majhne naklade, okrog 1000 izvodov, in njihova odmevnost ni pretirano velika med sirsim bralstvom, jih vsekakor ne gre podcenjevati. Ustvarjalci in izobrazenci v okolju, ki so mu namenjene, jih skrbno spremljajo, stevilni izvodi pa romajo tudi v izmenjavo, tako da je njihov doseg vecji, kot si navadno predstavljamo.Videmska revija Metodi e Ricerche (Metode in raziskave) je ze veckrat izkazala pozornost tudi Slovencem, gostila je npr. Milka Maticetova, objavila slovenisticne prispevke Arnalda Bressana, v letosnji stevilki pa je na ugledno prvo mesto postavila prispevek Mirana Kosute o italijanskih prevodih slovenskega leposlovja,3 ki mu sledi razprava Marije Pirjevec o pripovednistvu Borisa Pahorja.4
Miran Kosuta, ki ze vrsto let preucuje slovensko-italijanske literarne odnose,5 je tokrat obravnaval predvsem poznavanje slovenske knjizevnosti v Italiji, le bezno in bolj ilustrativno je omenil nesorazmerno vecje zanimanje Slovencev za italijansko knjizevnost. Tretjino prispevka sestavlja bibliografija italijanskih prevodov slovenske knjizevnosti,6 ki ji je na zacetku dodana analiza opazanj, kot jih ponuja bibliografsko gradivo.7 Kljub skromnemu naslovu --- Cronistoria bibliografica --- ta »uvod« analizira kronologijo ter zgodovinske okoliscine posameznih prevodov, ki so zajeti v bibliografijo, in tako dalec presega obicajne okvire taksnih prispevkov. Pricenja s citatom iz Trinkovega pisma Levcu, v katerem l. 1885 beneski pesnik in posrednik slovenske kulture Italijanom ugotavlja, da za Italijane slovenski narod »tamquam non essent«. Ko v nadaljevanju Miran Kosuta omenja stoletno ponavljanje podobnih ocen o poznavanju slovenske knjizevnosti v Italiji tekoce in neobremenjevalno poda historiat problema. Sledi analiza posameznih tokov, ki se trzaskemu literarnemu zgodovinarju razclenijo na nekaj znacilnih period. V prvem obdobju, ki sega nekako do romantike, so predvsem jezikoslovne informacije, sledijo posamezni prevodi poezije in nekaj proznih del zacetnikov slovenskega realizma po razlicnih periodikah. Sele na prehodu iz 19. v 20. stoletje so v italijanskih prevodih ob Presernu in Gregorcicu dostopni tudi takratni sodobni slovenski avtorji, predstavniki moderne, ki nato ostajajo v srediscu zanimanja prevajalcev slovenskega leposlovja v italijanscino. Potem ko je 1920. ustanovljena prva italijanska katedra za slovansko filologijo v Padovi, pricenjajo postopoma dozorevati prve generacije italijanskih slavistov, ki se obcasno ukvarjajo s slovenistiko. Med vojnama tako narastejo kvantiteta, kvaliteta in sirina repertoarja italijanskih prevodov, ceprav ostaja se vedno omejen. Razvoj nato na poseben nacin zaznamujeta fasizem in italijanska okupacija dobrsnega dela Slovenije. V prvih letih po drugi svetovni vojni se z demokratizacijo Republike Italije pojavljajo predvsem antologije, v katere so vkljucena tudi slovenska dela. Najodmevnejsa je vse do danasnjih dni Sempreverde e rosmarino (Zimzelen in rozmarin), ki jo je 1951. leta pripravil Luigi Salvini. Repertoar ostaja bolj ali manj klasicen, pogosto pa se v italijanscino prevajajo tudi slovenska mladinska dela. Vedno boljsi politicni odnosi med Italijo in Jugoslavijo so pospesili tudi prodiranje slovenskih del v italijanski prostor, ceprav se vedno ne moremo biti zadovoljni z obsegom prevajanja in s poznavanjem slovenske knjizevnosti v Italiji. Zanimivo je, da se pozornost obraca od klasike v novejse slovenske leposlovne tokove, vse izrazitejso vlogo pa prevzema narodnostno mesani prostor ob drzavni meji, kjer se navezuje vecina medliterarnih stikov.
V razpravi je trzaski literarni zgodovinar in urednik pri zalozbi Zaloznistvo trzaskega tiska, ki je opravila pomembno delo pri posredovanju slovenske knjizevnosti v italijanski prostor, strnil celo vrsto podatkov o enciklopedijah, revijah, posameznikih, ki so prispevali k uveljavljanju slovenskega leposlovja, jih pa ni vkljucil v bibliografijo, ker bi se podrla njena enotnost. Pri najpomembnejsih prevodih in prevajalcih se je ustavil tudi s kratko sodbo o kakovosti posameznih prevodov, v sklepu pa je opozoril tudi na nekaj temeljnih vprasanj: kaj se prevaja, kako, kdo, zakaj in koliko. Bibliografija italijanskih prevodov slovenskega leposlovja je glede na prejsnje v marsicem dopolnjena, vendar bi se dala najti se kaksna enota, ki je ostala prezrta,8 predvsem pa je obzalovati, da ni vkljucena mladinska knjizevnost. Morda bi bilo tudi dobro, ko bi bile kot antologije obravnavane posebne stevilke nekaterih revij, ki so v celoti posvecene slovenski knjizevnosti. Seveda pa se s taksnimi dodatki ne spremenijo bistvene konture usode slovenske literature v Italiji.9
V svoji interpretaciji isce predvsem konstante v Pahorjevem pripovednistvu. Odkriti skusa njegovo temeljno eksistencialno temo, ki je najodlocneje zaznamovala pisateljevo izpoved. Kot prevladujoca Pahorjeva tema se najprej pokaze refleksija o svobodi evropskega cloveka in se posebej Slovenca v dvajsetem stoletju, ki je v skrajno nevarnem polozaju, ker hoce biti svoboden. Svoboda pa vkljucuje vse temeljne clovekove pravice, tudi pravico do rabe maternega jezika. Ob analizi teh razseznosti se odkrivajo druge znacilne prvine tega pripovednega opusa. Vprasanje naroda in posameznikova povezanost z njim je nedvomno eden izmed znacilnih motivacijskih momentov v pisateljevem ustvarjanju, ki je zasidrano v trzaski svet v casu fasizma. Razclenitev najbolj reprezentativnih del trzaskega pripovednika in publicista avtorico vodi do ugotovitve, da v dobrsnem delu svojega leposlovja raziskuje kolektivno in individualno usodo tako, da presega nevarnosti publicisticne obravnave zgodovinsko-politicnih vprasanj. Posega v moralna vprasanja individualne rasti, s tem da njegov junak navadno prehodi pot od nezavednega v ozavesceni subjekt. Ceprav se Pahor kot pripovednik veze na dramaticne zgodovinske dogodke vzpona fasizma in divjanja druge svetovne vojne, se poglablja v notranjost cloveka in v njegove odgovore na zunanje izzive. Pirjevceva je pozorna tudi na Pahorjeve vezi s Kocbekom in na vzporednice med njima, pri cemer se naslanja tudi na njuno korespondenco ter na njune dnevnike, kar prinasa nove razseznosti v dosedanja preucevanja Pahorjevega opusa.
Nadaljnja analiza jo privede do znacilnih ugotovitev o strukturi Pahorjevega pripovednistva, ki ostaja znotraj monoloskega romana. Njegovi junaki so v sozvocju z avtorjem, radikalnih metafizicnih vprasanj in skrajne negotovosti ob vprasljivosti vrednot ne srecamo, ceprav se ponekod pisatelj dotakne lastnih korenin v najbolj globokih plasteh, ki jim vtisne univerzalen pecat in jih obogati z novimi pomeni. Njegovi junaki imajo sposobnost, da presezejo vsakdanjo bedo, upor proti krivicni resnicnosti pa je njihova nujnost.
Razprava se iztece v poglobljeno analizo romana Nekropola, v katerem se humanizem srecuje z nicem, ob cemer se razkrijejo vrednote, ki jih ni mogoce poteptati. V povezavi negacije in afirmacije vrednot prerasca delo v novo kvaliteto, ki vsebuje tudi znacilnosti dialoskega romana. Pahor se dviga nad pricevalca in opisovalca golih dejstev z razlicnimi literarnimi sredstvi, tako da mu predvsem z metaforizacijo teksta uspe prerasti opis objektivnega dogajanja, nasloni pa se tudi na refleksijo ter na zavezanost pricevalca, ki ne sme molcati o taksnih grozotah, kot se dogajajo v resnicnosti taboriscnega unicevanja zivljenja. Naslonitev na spoznanja poljske literarne vede o knjizevnosti med vojno in okupacijo avtorici omogoca dolocitev meje med literarnim in neliterarnim tekstom, tako da lahko roman uvrsti med najbolj zgovorna pricevanja o pisateljevi zmagi nad nehumano resnicnostjo v »visokih sferah poezije«.
Opombe
