Pogledi na Bartola
Uredil Igor Bratoz, izdala revija Literatura, zbirka Novi pristopi,
Ljubljana 1991, 142 strani.

Temeljna Kosova dilema je torej bila, ali je izrek res izmaelitska last ali pa ga je povzel po maksimi iz Nietzschejevega spisa Tako je govoril Zaratustra? Janko Kos je tako prestudiral vsa dela, ki jih je imel takrat Bartol v rokah, in dognal, da v teh virih tega izreka ni mogoce najti. Le Gustav Flügel citira v svoji Geschichte der Araber izrek: »Nic ne verjeti in vse smeti storiti« in se to v nejasnem kontekstu, ki je posledica nesporazuma med Flüglom in njegovim uciteljem de Sacyjem. Iz tega sledi, da je izrek povzet po Nietzscheju, kar napelje pisca razprave na raziskovanje korelacij med Alamutom in evropskim nihilizmom.

Nadalje Janko Kos ovrze Bartolovo lastno trditev o zgodovinski resnicnosti romana. Pisatelj je namrec studiral le vire starejsega zgodovinopisja, ki so bili napisani s stalisca ortodoksnega islama in so imel izmaelitstvo za krivoversko ali brezbozno, novejse raziskave pa to zanikujejo. Kos ovrze tudi tezo o aktualnosti romana in zvezo Hasana Ibn Sabe z diktatorji tridesetih let (Mussolini, Hitler, Stalin), saj njegove ideje niso primerljive s teorijo in prakso slednjih treh.

Tako mora imeti Hasan Ibn Saba korenine prav v nihilizmu. Zanimivo pa je, da je Bartol kasneje svoje nicejanstvo javno zanikal, vpliv pisca dela Tako je govoril Zaratustra pa je celo skusal pomanjsati ali razveljaviti, kljub temu da je v letih 1929-30 prevedel nekaj odlomkov iz te knjige.

V istem casu je po Bartolovem lastnem priznanju nanj vplival tudi Josip Vidmar s svojim esejem Cankarjeva clovecnost, kjer se tudi pojavlja sintagma »Vse je dovoljeno«. V povojnem casu je skusal Bartol dokazati, da obstaja zavrnitev nihilizma ze v samem romanu. Modrosti Hasana Ibn Sabe ni imel za pozitivno témo romana, njej nasproti pa naj bi bile postavljene drugacne vrednote (prijateljstvo, zeja po resnici). Ce je pri Kralju na Betajnovi se krscanska antiteza, ki se lahko upre nadvladi nihilizma, je v Alamutu volja do moci brez tekmecev. Le nekolikanj je omejena s cutnostjo in narodnoosvobodilnim bojem proti Seldzukom. Alamut je po Janku Kosu najdoslednejsa tematizacija evropske nihilisticne problematike v slovenski literaturi.

Na Kosovo razpravljanje o aktualizaciji Hasana Ibn Sabe lahko navezemo tudi razpravo Toma Virka Lik Klementa Juga v delu Vladimirja Bartola. Tako kot Kos je tudi Virk mnenja, da Bartol diktatorjevega amoralizma ni radikaliziral v smer hitlerjanskega brezumja, ampak ga je nevtraliziral s transmisijo eticne v ontolosko sfero, skrivno gibalo tega pa je fascinacija s Klementom Jugom. Mogoce ga je primerjati s Seiduno, ko se ta dokoncno umakne. Jug je bil nekaksen zaseben Bartolov arhetip, saj je cenil njegovo samoodlocitev cilja in zvestobo le-temu. Tako je Bartol vpleten v skrajno fazo evropskega nihilizma, zato je tudi Virk mnenja, da ga ni mogoce uvrstiti v postmodernizem.

O tem razpravlja tudi Marko Juvan v svojem spisu Alamut -- enciklopedicni roman. Juvan je dokazal, da gre tako pri Bartolu kot kasneje pri Ecu za pomenske konverzije -- odbite ali prikrite odnosnice iz evropske tradicije materializma, skepticizma, epikurejstva, subjektivizma in relativizma pripisuje v romanu vzhodnjaskim osebam in vzpostavlja sopomenskost besednih sestavov, besed, besedil, misli, podob in zgodb iz dveh razlicnih kulturnih prostorov. Prav z medbesedilnostjo se kaze roman Alamut sumljivo podoben Imenu roze in postmodernizmu. Toda razlocek od postmodernisticne realizacije enciklopedicnega romana se kaze v tem, da je vse tuje gradivo pretvorjeno v zrcalo enotni »resnicnosti« subjektovega izjavljanja in da se sklada s predstavljenim zgodovinskim svetom.

In kaksen je polozaj perzijske knjizevnosti v Bartolovem Alamutu? Tega problema se je lotila Irena Novak-Popov (Citat perzijske knjizevnosti v Bartolovem Alamutu). Po njenem se je pisec omejil vsaj na dve deli: ne Firduzijev ep Sah- -Name in na gnomicno liriko Omarja Hajama. Perzijska knjizevnost vstopa v roman kot del predstavljenega sveta. Bartolu sluzijo zanri za karakterizacijo oseb (npr. refleksivna pesem za Hasana Ibn Sabo). Iz Firduzijeve knjige kraljev je preslikal v metabesedilo ljubezenski trikotnik (Mirjam, Seiduna, Ibn Tahir), preslikavanje pa se lahko od izvirnika oddalji in predrugaci v kontrast (iz gresnice v nezno ljubimko). Se obseznejsa pa je razsejana lirika Omarja Hajama, domnevnega Ibn Sabovega sosolca, cigar rubaiji se ujemajo z alamutskim okoljem. Po vzorcu povzemanja in delnega sintetiziranja je Bartol iz njegove lirike izbral tiste ideologeme, ki jih je mogel uskladiti s koncepcijo romana. Bartolovo citiranje je po Ireni Novak-Popov konstruktivno in od dalec spominja na Goethejevo odkrivanje Hafisa, je pa podrejeno ideloloskim in politicnim pretenzijam romana.

Nekaksen uvod v raziskovanje Bertolove kratke proze pa je napisal drago Bajt v Problemu Bartolove esejistike, kjer je dokazal, da so vsi njegovi clanki in eseji znanstvena priprava za njegov opus magnus. Zlasti pomemben je esej Med clovekom in bogom, v katerem razpravlja o demonicnem (pesniski dar), ki prisili Goetheja, da se je odpovedal Lili. Ob tem pa Bajt razpravlja o zanrskem modelu prispodobe, saj je Bartol razglasal Alamuta za prispodobo, ki se po Bajtu ze cetrtic aktualizira v Homeiniju.

V zborniku sta tudi dve studiji, ki primerjata Bartola s sodobniki. V spisu Literarna oseba kot osrednji pripovedni element v Bartolovi in Zupanovi prozi je Helga Glusic zapisala, da je za oba znacilno zanimanje za nenavadna dusevna stanja: Zupana zanima JAZ v odnosu do sistema vrednot, Bartola pa clovek kot raziskovalno gradivo, objekt opazovanja. Bartolove osebe skusajo spremeniti svet, Zupanove pa obvladujejo samega sebe in jih spreminjanje sveta ne zanima. Tako je Zupanov junak svobodni zmagovalec, Bartolov pa zadovoljeni premaganec ali moralni obsojenec.

Lado Kralj se je odlocil raziskati pomemben trikotnik v slovenski knjizevnosti med Bartolom, Mrzelom in Grumom, ki so drug drugemu veljali za referencno tocko. Grum je stel Mrzela za najboljsega slovenskega pisatelja, cenil pa je tudi Bartola. Mrzel je visoko postavljal Gruma, Bartol samega sebe, Mrzela pa je imel celo za najslabsega. Kralj je dokazal, da je imel Grum Mrzela za svoj alter ego, hkrati pa je tudi Mrzel visoko cenil svojega ucitelja, obenem pa je bil sticna tocka med Grumom in Bartolom. Grum ni mogel razumeti, da je Mrzel dozivel uspeh, on pa ne, ceprav sta si bila podobna. Tega ni mogel doumeti niti Bartol, saj sta si bila z Mrzelom tako razlicna. Dediscina Cankarjevega simbolizma se mu je zdela neprimerna, saj izrazanju sentimenta, svetobolja in mistike ni priznaval umetniske vrednosti --- sentimentalna literatura skoduje odpornosti naroda, njegov razvoj pa kvari eticna zahteva, naj bo poet resigniran, pesimisticen in fatalisticen. Tudi zato je bil Mrzel zanj izvrzek slovenske literature. Njun spor se nadaljuje v teoretsko razpravo o novelistiki, ki jo Kralj dokoncno zakljuci s poimenovanjem Bartolove kratke proze za feljtone --- literarne komentarje vsakdanjega zivljenja.

V spisu Vprasanje recepcije Bartolovega »Alamuta« je Boris Paternu nakazal tri faze v sprejemanju njegovega romana. Prvo recepcijo sta motili nerealisticna poetika konstrukcije in tuja filozofsko-moralna stran. Drugo recepcijo nam v zborniku na kratko prikaze Tone Persak (Fenomenalnost fenomena »Vladimir Bartol«), ko je postal Bartol patron slovenskih postmodernistov. Tretja in poslednja recepcija njegovega dela pa se odpira prav s tem zbornikom. Zanjo naj bi bila znacilna mirna presoja stvari, vsekakor pa je veliko pravicnejsa od prve, ki jo je, skupaj z Bartolovo takratno drzo, najbolje nakazal prav Lado Kralj: »Literarni kanon je v tem casu priznaval dva ideoloska referencna okvirja, simbolizem cankarjanskega tipa in socialni realizem, z zadrzki pa celo tretjega, casovno vmesnega, tj. avantgardizem. Bartol se ni ravnal po nobenem od njih in v tem je treba videti nenavaden pogum, ce ze kaj drugega ne. (str. 124)«