Irena Petric: Here Is the News.
Predicting listening performance for news texts
(Doktorska disertacija). Utrecht 1992, 137 str.

Knjiga pa je privlacna --- ob rodoljubnih nagibih --- predvsem zaradi zivosti svoje znanstvene teme, ki je zelo sodobna in v sklepu ponuja nastavke uporabnosti, in zaradi metodoloske natancnosti, ki je precejsnjemu delu nase humanistike tuja. Gre pravzaprav za raziskovanje na podlagi vec poskusov, ti pa so vpeti v statisticne modele in so tudi matematicno-statisticno ovrednoteni. Recenzent o teh modelih ne more zapisati strokovne sodbe in jim mora verjeti na besedo. Knjiga po tej plati ni zmeraj (jezikoslovno) privlacna, vendar to verjetno ni samo njena krivda --- zardevamo tudi slovenski jezikoslovci.

Cilj raziskovanja je bil doseci sposobnost napovedovanja poslusalne performance na podlagi preprostih besedilnih lastnosti. Napovedovanje poslusalne performance (performanca je po generativni slovnici udejanjanje govorceve kompetence v govornem dejanju) naj bi bil prvi korak do meril, po katerih bi lahko izboljsali ustreznost besedil, namenjenih poslusanju. Avtorica namrec ze ob zasnovi postavi studijo v aplikativni okvir t.i. sistemov TTS (text-to-speech); tak sistem ima za vnos pisano besedilo, ki ga pretvori v govorjenega. Ti sistemi imajo po avtoricinem mnenju tri glavne moznosti uporabe: poslusalne zbirke podatkov, poslusalna navodila in poslusalna obvestila, ki so slusna ustreznica casopisom. Za dobro delovanje sistemskih aplikacij so posebno pomembna tri merila: sintetizirani govor mora biti cim bolj naraven in razumljiv; uporabnik ne sme imeti zapletene poti do informacij; besedila, ki jih ima sistem za izhodisce, morajo biti poslusljiva, torej jih morajo poslusalci razumeti in si jih zapomniti, in sicer po enem samem poslusanju, saj gre pri takem sistemu za enosmerno komunikacijo --- interakcije med »govorcem« in poslusalcem pravzaprav ni. Avtorica se v disertaciji podrobno ukvarja samo z zadnjim merilom. Ugotovi, da imajo razlicna besedila, namenjena za tako sistemsko uporabo (npr. enciklopedijski in slovarski clanki, pisana navodila, casopisni clanki), vsa nekaj skupnega: vsebujejo stvarno, podatkovno informacijo in so navadno namenjena bralcu oziroma branju. Kaj se torej zgodi, ko poslusalec v okviru sistema TTS poslusa besedilo, ki je prvotno namenjeno branju in ne poslusanju? Tukaj je pravo delovno izhodisce disertacije; avtorica domneva, da je med branjem in poslusanjem razlika, se vec, da so verjetno »bralna« besedila pretezka, da bi jih poslusalci razumeli in si jih zapomnili.

Najprej je bilo treba dokazati domnevo, da je med branjem in poslusanjem razlika. Nekaj dokazov je ocitnih: poslusalec mora besedilo sprejemati linearno, torej se ne more ustaviti ali za hip skociti nazaj; tudi hitrosti spreminjanja ne more nadzorovati. Druga splosna razlika je ta, da so v pisanem besedilu besede locene enote same po sebi, poslusalec pa mora to sele doseci. Poslusalec pa ima po drugi strani tudi nekatere prednosti --- pri sprejemanju in dojemanju besedila mu pomagajo prozodicni kljuci, npr. intonacija, spremembe tempa in premori.

V psiholingvisticni literaturi so si mnenja o razliki med branjem in poslusanjem zelo razlicna; nekateri avtorji jo celo popolnoma zanikajo. Toda studije so tezko primerljive, saj so raziskovalci razliko ugotavljali pri zelo razlicnih skupinah, na razlicnih besedilih in z raznimi metodami. V citiranih raziskavah na podrocju vzgoje in izobrazevanja pa se je razlika zmeraj pokazala, ceprav so bile primerjane vrednosti na korelacijski lestvici razlicne. Avtorica je iz tega sklepala, da razlika med dvema nacinoma sprejemanja besedil obstaja; nadaljnje sklepanje kaze, da je realno pricakovati slabso performanco pri poslusanju »bralnih« besedil kot pri njihovem branju. Besedila, ki so namenjena poslusanju, bi morala biti ustrezno napisana; imeti morajo drugacne lastnosti kot besedila, namenjena branju.

Irena Petric nato najprej s poskusom dokaze, da »bralna« besedila resnicno niso primerna za poslusanje. Gradivo poskusa so bili slovarski clanki, od katerih jih je po mrezi meril dolgo, kratko, konkretno in abstraktno izbrala 16. Nato so poskusne osebe besedila poslusale oziroma brale. Po posebej izdelanih merilih se izkaze, da je razlika v performanci po branju in po poslusanju bralnih besedil ocitna; najvecja je v obmocju abstraktno, dolgo. Pri ponovitvi poskusa z drugim gradivom so se rezultati potrdili.

V naslednjem poglavju avtorica doloci lastnosti besedila, ki vplivajo na njegovo poslusljivost. Pri tem se drzi nekaterih omejitev: omejuje se na lastnosti, ki so neposredno v besedilu, so opisljive in kvantitativne; neodvisne morajo biti od posebne vsebine, saj morajo biti rezultati veljavni za razlicne vrste besedil. Ker bo raziskava morda prvi korak do pravil za »poslusalna« besedila, izbrane lastnosti ne smejo biti prevec zapletene, ne smejo biti dobljene s kompleksno analizo, ki bi bila za nestrokovnjaka pretezka. Po teh merilih je izbrala 11 izhodiscnih besedilnih lastnosti na besedni, povedni, stavcni in besedilni ravnini. Naslednja stopnja poskusa je dolocitev meril za ugotavljanje performance. Izhodiscna so tri: razumevanje, pomnjenje in presoja besedil.

Besedila za glavni poskus so bila dveh vrst. V prvi skupini so »bralna« besedila --- sest krajsih casopisnih besedil z razlicnih podrocij; ta so nato novinarji, ki se s tem poklicno ukvarjajo v radijskih hisah, po svojih merilih predelali v »poslusalna« besedila. S pilotno raziskavo avtorica najprej preskusi metodologijo in ko nekatere parametre po statisticnem ovrednotenju preuredi, se loti glavnega poskusa. Z njim skusa odgovoriti na dve glavni vprasanji: kako vplivajo izbrane besedilne lastnosti na razumevanje, pomnjenje in presojanje besedil; drugic, ali je bila predelava »bralnih« besedil v »poslusalna« uspesna, ali so torej bila predelana besedila primernejsa za poslusanje.

Po statisticnem ovrednotenju rezultatov poskusa se je pokazalo, da je od 11 besedilnih lastnosti najpomembnejsih oziroma najuporabnejsih za koncni cilj raziskave pet: dolzina besedila (izrazena s stevilom besed v besedilu), dolzina stavka (izrazena s povprecnim stevilom besed v stavkih posameznega besedila --- povprecje je tu poseben termin iz statistike), odstotek trpniskih tvorb v besedilu, dolzina povedi (povprecno stevilo propozicij na nominalno in prepozicijsko besedno zvezo v besedilu) in dolzina besede (povprecno stevilo zlogov na besedo v besedilu). Nato avtorica ovrednoti vpliv posameznih lastnosti na performanco in njihov medsebojni vpliv. Ugotovi, da so izbrane besedilne lastnosti splosno veljavne glede razumevanja in pomnjenja tudi v drugacnih porocevalskih besedilih. Izkaze se tudi, da so bila prirejena besedila resnicno ustreznejsa za poslusanje. Avtorici se zdi najpomembnejsi rezultat raziskave dokaz, da je mozno razloziti izboljsavo besedila na podlagi samo petih besedilnih lastnosti.

V sklepu je postavljeno vprasanje, kako od napovedovanja performance (ki je izrazeno z izpeljano formulo poslusljivosti) storiti korak do predpisovanja, torej do pravil za tvorbo besedila, primernega za poslusanje. Nekatere besedilne lastnosti se prirejajo tezje (npr. dolzina besed), druge lazje (npr. dolzina besdila). Avtorica se seveda zaveda, da ni popolnoma jasno, ali na poslusljivost resnicno vplivajo povrsinske lastnosti besedila; verjetno se ji zdi, da so te povrsinske lastnosti samo znaki globljih mehanizmov, ki dejansko vplivajo na performanco. Ugotavljanje teh mehanizmov pa je stvar nadaljnjega raziskovanja.

Na koncu se vrnimo k rodoljubni plati recenzije: ce se Irena Petric v predgovoru zahvaljuje starsem, da so jo kljub veliki razdalji vedno spodbujali in moralno podpirali, ji omogocimo, da s to knjigo spodbudi in moralno podpre tiste odseke slovenskega jezikoslovja, ki so odprti za nove misli in pripravljeni za nove naloge.