O legendi v neprvotnem kontekstu
(v Cankarjevem besedilu Hoja v solo)^I

Besedilo Hoja v solo² je Cankar napisal v prvi polovici l. 1910; s tematskega vidika sodi v tisti del njegove ustvarjalnosti, v katerem avtor obuja spomine na mladost. V taksnih retrospekcijah prihaja do literarne transpozicije avtobiografskih elementov, z likom matere vred. Cankar je zapisal:

Skoraj na smeh mi je slo, ko sem bral, da nekaterim gospodom ni bila vsec moja zgodbica Hoja v solo. Kaj bodo sele rekli, kadar izdam celo zbirko takih melanholicnih spominov na mater! Kdor misli, da za tragiko ni mesta v pravi narodni umetnosti, temu ni pomagati. V vsaki resnicni ljubezni pa lezi globoka tragika in posebno v ljubezni do matere.³

1.  Mati --- lastnosti svetosti

Zgodba v prvi osebi pripoveduje, kako se sin (pripovedovalec) odpravlja v Ljubljano na solanje. Odhod je poln upov, toda po treh letih bivanja v mestu se sin brez nasmeha vrne domov. Mesto in njegovi prebivalci niso njegov dom; dom je tam, kjer so mati, bratje in sestre. Mati ne odobrava sinove vrnitve, se posebej pa ne njegovega resigniranega pogleda na prihodnost. Po materini smrti se sin pripravlja za odhod na Dunaj, preprican, da je treba ziveti in verovati tako kot ona. V besedilu se poleg omenjenih oseb, matere in sina, pojavljajo se druge, tudi epizodne in brezimne: oce, voznik, tri zenske, sprevodnik, gozdarji. V srediscu pozornosti sta mati in sin ter njuni odnosi.

Mati je prikazana kot potrpezljiva in izrazito krepostna oseba, tako da bi lahko tudi pri njej govorili o znanih sedmih krepostih, kakrsne ima Marija v ustni pesemski legendi Sveta druzina in razbojnik:

1. vera: »Ali nisi bral povesti o siromaku, ki je nesel domov kos zlata, pa je doma pogledal in je bilo samo suho listje? Zato je bil ogoljufan, ker ni bilo vere v njegovem ocesu, ne v njegovem srcu.« (216)⁵

2. upanje: »Kdor zaupa v bozjo milost, je bo delezen!« (216)

3. ljubezen: »Ne bodi nehvalezen mojim precutim nocem, mojim molitvam in mojim solzam! Nisem ti dajala bogastva na pot; ali vecje hvaleznosti je vredna solza, ki je privrela iz srca, nego kos belega kruha!« (211)

4. razumnost: »Potrpi se, saj ni vec dolgo! Leta bodo minila, kakor da bi trenil... in potem bo vse, vse drugace! Se mislil ne bos vec na vse tisto, kar je bilo! Saj ni lepo, da bi omagal sredi pota!« (209)

5. pravicnost: »Pa bi se vendar rajsi vozil... saj toliko se imamo, tistih dvajset krajcarjev...« (210)

6. moc: »Pes pojdem, saj ni tako dalec... tri dobre ure, ce stopim!« (205)

7. zmernost: »Kaj bi z njim in kam? Za hlapca ni, saj vidite; grunta pa mu ne morem dati, ne drugega nic, nego svojo molitev; ta pojdi z njim in bozji blagoslov, pa mu ne bo hudega!« (203)

Te kreposti so materine stalne lastnosti, konstante, ki niso odvisne od dolocene situacije, razpolozenja, materialne (ne)ogrozenosti; vseskozi so navzoce v njenih mislih, obcutjih, vedenju in govoru. Kreposti skupaj z mislimi, obcutji in dejanji pomenijo harmonicno, trdno celoto, v kateri vsaka prvina po svoje kaze skladnost celote, ujemanje vseh njenih sestavin. Taksna stanovitnost lastnosti oziroma njihova posebna vrednost v tem Cankarjevem besedilu ne oznacuje nobene druge osebe. V majhni skupnosti mora biti posebna kakovost lastnosti opazena: sin, ki se mu te lastnosti zdijo nedosezno bogastvo, postane prica njihovega obstajanja.

Ob materi obstaja sin, cigar prepricanja in stalisca so njenim domala popolnoma nasprotna. Nasproti materini veri, vztrajnosti in potrpezljivosti stoji sinova nejevernost, omahljivost in nestrpnost; nasproti zivljenju, ki ga napolnjujejo smisel, mir in ljubezen, stoji svet nesmisla, odtujenosti, samote. Toda sinov pesimizem ni konstanten; njegova (ne)navzocnost je odvisna od drugih, okolja, prostora, dela dneva ali leta in seveda od njegove notranje (ne)urejenosti. Medtem ko bi lahko materina razpolozenja, stalisca in mnenja prikazali z ravno crto, bi bilo v sinovem grafikonu mogoce zacrtati samo krivuljo, razpeto med plus in minus. Sinova crta razpolozenja in razmisljanja v besedilu je taka:

I. del -	1.  odhod v Ljubljano je veselo potovanje v obljubljeno dezelo; 2.  z materinim odhodom izgine vse veselje in upanje;
II. del -	3.  po treh letih se vrne domov brez slehernega upanja in vere; 4.  malodusje mu prezenejo materine besede: »Saj bo vse drugace...« (212);
III. del -	5.  po materini smrti prevladuje ravnodusnost do vsega in se bolj poudarjen obcutek osamljenosti; 6.  skrajni pesimizem: »Nikoli, mati, nikoli ne bo drugace!« (215); 7.  v sanjah mu mati ponovno vrne vero v ljubezen in sreco.

Sinov pogled na svet in nase v njem se torej giblje od optimizma k skrajnemu pesmizmu in ravnodusnosti, nato pa, nasprotno, od pesimizma k optimizmu. Iz vseh njegovih kriznih stanj ga resuje mati s svojo stanovitnostjo, nespremenljivostjo, celo tedaj, ko je ze v onostranstvu; njena vera v lepso in drugacno prihodnost namrec v dolocenih trenutkih okuzi sina, tako da ta pod njenim vplivom zares zacne verjeti, da bo lepse in drugace. Prav zato lahko v razmerju mati --- sin razpoznamo razmerje^IV imitabilne osebe in osebe, ki imitira. Vse omenjene materine kreposti so, s stalisca njenega sina, vredne posnemanja, saj se tako v duh in telo naseljujejo vera v obstoj boljsega in lepsega, mir, harmonija, ljubezen, sreca. Ziveti in misliti na materin nacin pa ni preprosto in se ne da uresniciti kadar koli:

Meni pa se zdi, mati, da nikoli ne bo drugace! Toliko casa sem mislil in mislil, pa zmerom tista skrb, zmerom tista zalost kakor noc in noc brez konca! Je ze tako narejeno in sojeno, da nikoli ne bo drugace! (209)

Situacija, ki jo opisuje besedilo Hoja v solo, potemtakem vsebuje naslednje: mati je zaradi svojih pozitivnih in nespremeljivih lastnosti za svojega sina imitabilna; ker jih on nima, tezi k imitaciji, da bi vsaj za trenutek zazivel skladno zivljenje, v katerem svet do posameznika ni sovrazen in sta v njem subjekt in objekt celota.⁶ Tisto, kar sina pri imitabilnosti se posebej privlaci, vendar pa tudi odbija, je vera v »Saj bo vse drugace...« (212): kadar mu uspeva posnemati materin nacin verovanja, se dvigne v zivljenje cloveka brez vprasanj, potrpezljivega, pokornega in zadovoljnega; kadar pa posnemanje ni mogoce, zivi zivljenje nesrecnega pesimista. Mati s svojo imitabilnostjo daje sinu zaslombo v kriznih polozajih,⁷ kar je deloma ze odgovor na vprasanje, cemu se v Cankarjevem delu kot lik tako pogosto pojavlja.

V enostavni obliki, ki se imenuje legenda in ki izhaja iz imitacije kot duhovne zavzetosti,^V se osrednji lik imenuje svetnik. Ali bi lahko tudi o liku matere govorili kot o svetnici? Pisatelj sam pa tudi teoreticna literatura govorita o materi svetnici, materi mucenici.⁸ Kljub temu pa svetosti pripovedovalceve matere ne moremo povsem enaciti s svetostjo Marije, npr. iz besedila Sveta druzina in razbojnik. Nastajanje svetnika ima procesualen znacaj; v njem ima institucija Cerkve neizogibno vlogo.

Pri pripovedovalcevi materi gre za to: (1) vrlina, ki je zaradi kakovosti opazna, (2) potrjuje svoj vpliv v trenutkih sinovega optimizma (to ni cudez v srednjeveskem smislu: Marija, ki je^VI ozdravila sina, za vedno spreobrne oceta razbojnika; cudez je pri Cankarju treba razumeti bolj nevezano: ce clovek, ki je trdno preprican o nesmiselnosti, odtujenosti in sovraznosti zivljenja, spremeni prepricanje zgolj zaradi enega samega stavka, »Saj bo vse drugace...«, je to resnicno cudez v smislu duhovne, ne pa telesne ozdravitve); (3) po materini smrti se vpliv njenih kreposti se enkrat potrdi: v pripovedovalcevo ravnodusnost [»V meni ni bilo ne strahu, ne upanja, ko se je odpirala temna tujina pred menoj.« (214)] vnasa mati vero in optimizem se enkrat, a z drugega sveta (to seveda ni enako Marijinim posthumnim cudezem, kljub temu pa je eticna sprememba jasna).

Nastete prvine potrjujejo procesualnost, s katero oseba postaja svetnik,⁹ manjka pa institucija, ki sele odloca o svetnistvu. Zato pripovedovalceva mati ni svetnik, kakrsni so Marija in drugi, cerkveno priznani svetniki. Njena svetost pa kljub temu obstaja, vendar na poseben nacin, ki ga pogojuje neprvotni kontekst (zacetek 20. st.), v katerem imitacija kot duhovna zavzetost, znacilna za legendo, ni vec posebej vplivna. Kljub temu je to cas, v katerem se pojavljajo osebe z izrazito, opazno telesno in duhovno mocjo, ki se drugim zdi vredna posnemanja in doseganja: »V njih se sicer ne utelesa vrlina, se pa udejanja neka moc, v katero prenasamo naso lastno moc, moc, ki nas prevzema; zato so imitabilni.«¹⁰ V neprvotnem kontekstu se cudez sicer ne uresnici kot taksen; na njemu podoben nacin pa funkcionira rekord --- potrditev vplivne moci.^VII Pri pripovedovalcevi materi te moci sicer ne moremo, v stilu sportnega slovarja, natancno in s stevilkami dolociti, vendar pa njen neomejeni optimizem je rekord, ki ga je vredno posnemati; jezikovna kretnja, ki ga zgosceno odseva, je »Saj bo vse drugace...«

Materin optimizem je torej vreden doseganja in posnemanja; imitabilnost je bistvena dolocnica svetnika oziroma duhovne zavzetosti legende kot enostavne oblike. Njen optimizem pa ni identicen srednjeveskemu cudezu kot utelesenju dejavne kreposti, zaradi cesar je mogoce o njenem svetnistvu govoriti le z dolocenimi pridrzki.

2.  Zivljenje kot krizev pot

Literatura na prehodu iz 19. v 20. st. ni bila nenaklonjena tradiciji krscanstva oziroma Biblije (njenim temam, motivom, stilom, simbolom itn.). Cankar, pisatelj tega casa, v tem ni bil izjema.

V besedilu Hoja v solo le omenjanje Boga priziva biblicni kompleks izrecno; posredno pa k biblicni problematiki vodi pripovedovalcevo razmisljanje po materini smrti:

Sel sem pes do mesta. Lepo in toplo jesensko jutro je bilo. /.../ Ne spominjam se, da bi bil hodil kdaj z materjo ob takem jutru.
V spominu sem se razgovarjal z njo. Tam sva stala takrat, ko je dala mojemu potrtemu srcu na pot bozji in svoj blagoslov. Tam sva se poslovila nekoc, ko je dezevalo in sva gazila blato, da sva bila obadva oskropljena do kolen; pa nisva cutila dezja in ne videla blata, ker nama je bilo srce pretezko in oko od solz zameglelo. Tam, pod tistim mladim hrastom, sva nekoc pocivala, ker sva bila trudna od soparne vrocine in zalostnih misli. Tam sva se poslovila takrat, ko sem bil prvi dan v mestu in je moje veliko, veselo upanje tako nenadoma usehnilo v strahu pred crno prihodnostjo.« (213-214, podc. Z. S.)

Romanje na kraj, kjer pociva svetnik ali kjer ga zastopa relikvija, je pravzaprav fakticno ponavljanje poti k svetosti --- kolikor je to kajpada pri nesvetniku mogoce. Ce na koncu potovanja svetnik uresnici up romarjeve poti (npr. ozdravitev dolocene bolezni), tedaj se to zgodi zato, ker je romar sam v omejenem smislu postal svetnik.¹³

Zato lahko pripovedovalcevo pot v sirsem smislu razumemo kot romanje, ki v resnici ne ponavlja poti k svetosti (ker gre za neprvotni kontekst legende), ampak k udejanjenju materine moci, ki jo prenasa v lastno moc in ki ga prevzema. Na koncu se to tudi zgodi:

Ti, o mati, si me blagoslovila, ti si mi poslala v srce mir in zaupanje. Ves cas si hodila z menoj, s svojim vernim srcem sem te videl, tvoje besede sem slisal. Ostani pri meni in ne bo me strah nobene bridkosti! (216)

Ta pot se mi je zdela kakor podoba mojega zivljenja. Vsak kanton kraj ceste se je razgovarjal z menoj o veselih in zalostnih dneh, o upanju in razocaranju, o mladih sanjah in o zgodnjem trpljenju. Vsako drevo me je, popotnika, ljubeznivo pozdravilo, kakor da bi vedelo, da me dolgo vec ne bo na to romarsko pot. (214)

Obe besedili, ki ju je clanek primerjal, se razlikujeta na osnovi opozicij ustna --- pisna literatura, prvotni --- neprvotni kontekst, stvarna/aktualna enostavna oblika --- umetniska oblika. Ce ju primerjamo poblize, pridemo do se ocitnejsih podobnosti in razlik:

1. v obeh besedilih je v srediscu pozornosti izrazito kreposten lik matere (Marija --- neimenovana pripovedovalceva mati pri Cankarju);

2. zaradi posebne kvalitete (ne kvantitete) opazajo kreposti/vrline osebe ljudje okoli nje (razbojnica, razbojnik oziroma sin pripovedovalec);

3. vrlina/krepost se uresnicuje in potrjuje v cudezu (nemi razbojnikov otrok spregovori --- Cankarjev pripovedovalec premaga svoj pesimizem).

Nadaljnje podobnosti lahko odkrijemo le z dolocenimi pridrzki. Po prvem Marijinem cudezu se namrec zgodi se drugi: razbojnik ubijalec se pokesa, spreobrne v vernika in sledi Jezusu, pri Cankarju pa ni pravega cudeza ali kesanja. V Cankarjevem besedilu obstaja v liku matere posebno silovit optimizem, ki je zato tudi imitabilen, vendar svojega ucinkovanja ne potrjuje s cudezem (v pomenu srednjega veka), ampak predvsem s svojo rekordnostjo (v smislu neomajnega upanja, ki se ne ozira na okolje, materialne razmere in ljudi). V neprvotnem kontekstu legende torej ni mogoce dobesedno govoriti o dejavni/aktivni vrlini, ki jo ponazarja cudez, temvec o dejavni moci, ki se potrjuje z rekordom. V prvotni legendi se lahko moc svetnika in njegovih kreposti prenese na kaksen predmet --- relikvijo. V besedilu Sveta druzina in razbojnik se v tej vlogi pojavlja cerkvica Device Marije, pri Cankarju pa bi to vlogo lahko imel materin grob, cesar pa besedilo ne potrjuje.

Med besediloma potemtakem obstaja dolocena podobnost (npr. imitabilnost kot duhovna zavzetost, iz katere izhaja enostavna oblika legende), a tudi razlike (jezikovne geste so v prvotni obliki ocitnjse, njihova integracija vidnejsa, v umetniski obliki pa so bolj zbledele in nejasne). Vse to govori v prid tele trditve:

Vemo, da se v nasi dobi duhovna zavzetost, iz katere nastaja legenda, kaze povsem drugace kot v srednjem veku in da nikakor ne vlada vsepovsod; svet legende sestavlja samo zelo majhen del nasega lastnega sveta.¹⁴

Opombe

^I

Poglavje iz daljse razprave; priredil prevajalec. Njegove opombe so oznacene z rimskimi stevilkami.

^II

Avtorica definira enostavne oblike (mit, legendo, bajko, uganko, pregovor idr.) po Andréju Jollesu (Einfache Formen, Tübingen, 1958) in Milivoju Solarju (Ideja i prica: aspekti teorije proze, Zagreb, 1980) kot elementarne jezikovno-simbolicne tvorbe, ki realnost ne le opisujejo, ampak jo tudi konstituirajo. Logicno in zgodovinsko so prednice zapletenim literarnim oblikam, saj spadajo po avtoricinem mnenju v agrafijski cas in v arhaicno druzbo --- ta jim je edini naravni kontekst. V njem enostavne oblike sluzijo tudi kot neke vrste duhovna orientacija.

^III

Avtorica v ljudski legendarni pesmi o Mariji, Jozefu, Jezusu, razbojniku in razbojnici odkriva tloris biblijskega motiva (beg sv. Druzine v Egipt, kjer jo v gozdu napadeta dva razbojnika, od katerih se eden kasneje spreobrne, drugi pa ostane zlocinec): 1. Marija z druzino krene na pot, 2. v gozdu se ustavijo pred hiso strasnega razbojnika, 3. razbojnik v gozdu ubija ljudi, 4. Marija napove njegovo moralno preobrazbo, 5. pogovarja se z njegovo zeno o njunem prizadetem otroku, 6. cudez --- otrok spregovori, 7. razbojnik pride domov, 8. se kesa grehov, 9. Marija mu jih oprosti, 10. s spreobrnitvijo se vse razbojnikove prosnje izpolnijo.
V pesmi sta po avtoricinih ugotovitvah protistavljena lika Marije in razbojnika, ki izstopata po pozitivni in negativni etiki. Marija ima skoraj vseh sedem Prudencijevih kreposti: Fides, Spes, Caritas, Prudentia, Justitia, Fortitudo, Temperamentia. Njeno dejavno krepost potrjuje cudez. V trku dveh enako intenzivnih lastnosti je prevladala pozitivna, ker je svetnik osrednja oseba legende. Njene kreposti so toliksne, da jih skusa posnemati celo razbojnik. Avtorica nato opozori, da je tudi Marija sla skozi cerkveni proces sanktifikacije - prim. Blazena Devica Marija -> Sveta Marija (op. prevajalca).

^IV

To razmerje je znacilno za legendo (op. prev.).

^V

Po A. Jollesu se enostavne oblike, v katerih se ne gre za zavestno besednoumetnisko ustvarjanje, ampak pretezno za ustno slovstvo in pismenstvo (legenda, saga, mit, uganka, izrek, kazus, memorabile, pravljica in vic), porajajo v jeziku prek t. i. jezikovnih gest (zgostitev stvarnosti v motivnih elementih besedila) iz posebnih, kolektivnih duhovnih razmerij do sveta (nem. Geistesbeschäftigung, hrv. duhovna zaokupljenost); pri legendi je ta duhovna zavzetost oz. angazma teznja po imitaciji, sledenju oz. posnemanju moralne vzornosti, ki jo utelesa in udejanja svetnik. --- Prim. André Jolles, Jednostavni oblici, prev. V. Biti (Zagreb: Biblioteka, 1978), 22-47. (Op. prev.)

^VI

V ustni legendni pesmi Sveta druzina in razbojnik (op. prev.).

^VII

Beseda rekord, ki je etimol. povezana s srcem, je v srednjem veku pomenila tudi zapis, vreden spomina, zgled, ki si ga je treba zapomniti in se po njem vzgajati. A. Jolles jo uporablja v tistem delu razpravljanja, kjer govori o strukturi legende v »nasi dobi«; gre za danes obicajni pomen (razvil se je sele v 80-tih letih 19. st.): »a performance or occurence remarkable among or going beyond, others of the same kind«. Rekord, tudi in zlasti v sportu, nadomesca vlogo, ki jo je nekdaj imel cudez (udejanitev moci, nekaj, po cemer stremimo, kar je videti nedosegljivo); podobno medalje in pokali zastopajo relikvije. Sicer pa danes govorimo o legendah sporta. (Op. prev.)

¹

Sveta druzina in razbojnik (iz Sv. Kriza ipavskiga), Karol Strekelj, Slovenske narodne pesmi, 1. zvezek (Ljubljana: SM, 1895-1898), 519.

²

Hojo v solo literarni raziskovalci (F. Bernik, A. Ocvirk) oznacujejo kot crtico.

³

Cit. po opombah D. Moravca iz knjige I. Cankar, Zbrano delo 19 (Ljubljana: DZS, 1974), 347.

⁴

D. Pirjevec v poglavju Cankarjevo literarno obzorje (Ivan Cankar in evropska literatura, Ljubljana: Cankarjeva zalozba, 1964) pise tudi o Georgu Hirschfeldu, cigar drama Die Mütter je bila Cankarju se posebej vsec zaradi osrednjega motiva - problema matere in njene vloge v druzini.

⁵

Ta in vsi drugi citati iz Hoje v solo so po I. Cankar, Zbrano delo 19 (Ljubljana: DZS, 1974). Stran je oznacena v oklepaju.

⁶

Po mnenju D. Pirjevca je Cankar strnil smisel zivljenja v tri besede: Mati, Domovina, Bog; »od matere je prejel narocilo, naj najde sreco. Najti sreco je pomenilo realizirati soglasje med svetom in clovekom - to pa je bilo mozno le, ce postane svet zares clovekova domacija, ce postane njegov dom, njegova resnicna domovina. Sele ko bo clovek nasel svojo domacijo, ko bo postal svet zares clovekov svet in ko bo clovek zares clovek v svetu, bo dosegel tudi Boga, ki v tem primeru ni nic drugega kot Bit sama« (D. Pirjevec, n. d., 441).

⁷

»Cankar je v letih od 1910 do 1914 napisal se nekaj crtic na temo matere in skoraj v vseh teh crticah se zastavlja vprasanje religioznosti in vprasanje o clovekovem razmerju do sveta. Znacilno je, da v njih nastopa prvoosebni pripovedovalec ali glavni junak, nedvomno pisatelj sam, kot skeptik do vere starsev, vcasih celo kot njen zanikovalec, torej kot materin nasprotnik. Ker pa pooseblja mati v teh crticah, in tudi v nekaterih drugih, voljo in moc za zivljenje, svetlo, skoraj naivno upanje v prihodnost, ker predstavlja nacelo optimizma, se dogaja, da sin v hudih notranjih krizah pri materi isce moralno trdnost.« --- F. Bernik, Tipologija Cankarjeve proze (Ljubljana: Cankarjeva zalozba, 1983), 430.

⁸

V razpravljanju o treh Cankarjevih orientacijah je J. Vidmar poleg duhovnega siromastva in prve svetovne vojne navedel kot tretjo usmeritev se orientacijo v notranjost, ki »je ze ocitna v ciklu Ob svetem grobu, ki je posvecen spominom in mislim na mater svetnico« (Tri Cankarjeve orientacije, Simpozij o Ivanu Cankarju, Ljubljana 1977, 9; podc. Z. S.). Na ta nacin se ze vzpostavi povezava med likoma matere in svetnice. O liku matere, ki se zrtvuje za otroke in druzino, govori tudi F. Bernik: »Taka je mati, ki jo pisatelj imenuje 'svetnica mucenica' in v tem smislu njeno pismo 'sveto pismo', spominsko srecanje z njo 'sveto bozjo pot', njeno brezmejno, do samopozabe prignano razdajanje druzini pa povelica kar v 'sveto obhajilo'.« (N. d., 430-431)

⁹

Ce navedene prvine primerjamo z nujnimi prvinami, ki dolocajo svetnika v pravem pomenu besede, lahko opazimo podobnosti. Posameznik postane svetnik skratka takole: »Tisto kar je svetnik pomenil kot oseba, potem ko so ga, prvic, ljudje v njegovem okolju gledali kot uresnicevalca kreposti in prek cudeza doziveli njeno potrditev, potem ko so, drugic, po njegovem odhodu ucinek njegove kreposti se enkrat samostojno spoznali in potrdili, potem ko so ga, tretjic, v novem odrazanju njegovega nebeskega oblicja spojili z njegovo krepostjo in ga obdarili z mocjo - vse to se lahko vtolmaci tudi v kaksen predmet, vse to lahko pomeni neka relikvija.« (A. Jolles, v op. V navedeni hrv. prevod, 28-29)

¹⁰

A. Jolles, n. d., 46.

¹¹

Ko se pripovedovalec sin v spominu pogovarja z materjo po njeni smrti, dobiva pogovor nekatere tipicne znacilnosti neposredno pragmaticnega izjavljanja, npr. povezanost s kazanjem, deikticnost. Podcrtani kazalni zaimki (tam) vodijo k sklepu, da tvorec komunikata verjame v prisotnost naslovnika (matere), ker z njimi kaze njej, ne pa implicitnemu bralcu. Komunikacija s prvinami deixisa je mozna samo tedaj, ko se govorno dejanje dogaja v kazalnem polju, ki je skupno tvorcu in naslovniku. --- Sin, ki pesaci po isti poti, kot je sel nekdaj z materjo, (pod)ozivlja obcutja, razglede in utrujenost, ki se povezujejo z dolocenim kamnom, deblom. Podozivljanje je tako intenzivno in stvarno, da tudi kazanje znanih postaj ze mrtvi materi deluje logicno in stvarno: mati je spet ziva, spet spremlja sina, ga blagoslavja, pociva in se poslavlja od njega. (O znacilnostih pragmaticne in apragmaticne izjave je pisal K. Bartoszyski, Deixis i pretpostavka u pripovjednom iskazu, Republika 40 (1984), 6, 89-98.)

¹²

»Krizev pot (lat. via crucis). Navada, da se zaznamujejo, naslikajo ali zgradijo kraji (postaje) v spomin na posamezne dele Kristusovega trpljenja; hodi se po vrsti od postaje do postaje z meditacijo in molitvijo.« --- Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krsc'anstva (Zagreb: SNL, 1985), 361.

¹³

A. Jolles, n. d., 31.

¹⁴

A. Jolles, n. d., 44.