Sestdeset let profesorja Jozeta Pogacnika

Kariero univerzitetnega predavatelja je prof. Pogacnik zacel v hrvaski prestolnici, nato pa je kot docent odsel na Univerzo v Novem Sadu, kjer je leta 1975 postal redni profesor za slovenski jezik in knjizevnost. 1981 je presel na Pedagosko fakulteto v Osijeku ter svojo profesuro razsiril se s komparativno jugoslavistiko. Na pobudo Franca Zadravca, Franceta Bernika in Janka Kosa je bil 1991 izvoljen za zunanjega dopisnega clana SAZU. Naslednje leto se je vrnil v ze neodvisno domovino, na Pedagosko fakulteto Univerze v Mariboru, kjer zdaj predava. O znanstveno bogati in plodni zivljenjski poti prof. Pogacnika najbolje govori podatek, da je s svojimi predavanji gostoval na slavisticnih katedrah v Italiji, na Madzarskem, v Bolgariji, Avstriji, Nemciji, na Ceskoslovaskem, v Sovjetski zvezi in Zdruzenih drzavah, v studijskem letu 1990/91 pa je bil gostujoci profesor v seminarju za slovansko filologijo v Göttingenu.

Njegov opus je v casu predloga za izvolitev v clanstvo SAZU obsegal impresivnih 34 knjig (izhajale so tako v Ljubljani in Mariboru kot v Novem Sadu, Zagrebu, Beogradu, Osijeku, Vinkovcih, Trstu, Münchnu in Frankfurtu na Maini), 28 ureditev knjig in 162 studij oz. razprav. To so stevilke, ob katerih umolkne vsak dvom o pomembnosti profesorjevega dela. Medtem sta zagledali luc sveta se dve Pogacnikovi knjigi, hrvasko pisana zgodovina slovenske knjizevnosti (skupaj z I. Cesarjem) in nic manj nespregledljivo delo Kulturni pomen Slomskovega dela.

Kratko malo je nemogoce tudi zgolj omeniti vse znanstvene probleme, s katerimi se je prof. Pogacnik ukvarjal in se se ukvarja. Po sirini in raznovrstnosti slavisticnega dela spominja na do danes nepresezenega slovenskega velikana literarne vede Matijo Murka. Reci moramo, da tudi po mednarodnem ugledu in priznanosti, deloma pa celo po usodi, ki ga je zaposlovala zunaj domovine in ga prisiljevala, ukvarjati se z najraznovrstnejsimi vprasanji zivljenja literature. Prof. Pogacnik je bil pravi ambasador slovenske kulture, kar se posebej velja za srbski (brez njegovega sodelovanja si je nemogoce predstavljati do sedaj najtehtnejsi, najtemeljitejsi in najobseznejsi izbor iz slovenske literature v kakem tujem jeziku, ki je izsel pri Matici srbski v Novem Sadu) in hrvaski prostor. Samo upati je, da sedanjih casov sile tega njegovega plemenitega prizadevanja ne bodo uspele povsem izniciti in potisniti v zgodovinskost brez sodobnosti.

Pogacnikov delo obsega tri literarnozgodovinske sklope: slovenisticnega, komparativnega jugoslavisticnega in sirsega slavisticnega, medtem ko literarnoteoretiske in literarnokritiske studije spet sestavljajo poseben segment njegovega opusa. Slovensko knjizevnost je preucil prakticno v celoti ter skupaj s Francem Zadravcem podal njeno izcrpno in po poglobljenosti ter cistosti literanovedne metodologije in koncepta do danes nepresezeno zgodovino. Posebnega pomena je Pogacnikovo raziskovanje nase starejse literature: ugled si je pridobilo tudi v nekaterih od sile strogih historiografskih oceh, ki so sicer znane po dolocenem nerazpolozenju pri motrenju literarne zgodovine kot le sektorske in potemtakem nekako pomozne zgodovine. Ne gre spregledati niti profesorjevega ukvarjanja z zamejskim in zdomskim slovstvom, ki ga je v zacetku sedemdesetih let kot prvi obravnaval tako, kakor si zasluzi, tj. kot literarni, ne pa kot politicni fenomen, cetudi so za njegovo specifiko v mnogocem krive zunajliterarne okoliscine.

Pogacnik se nikoli ni omejeval na literarnozgodovinsko prakso ter je vseskozi zivo posegal v metodoloska, konceptualna in druga teoretiska vprasanja literarne vede. Tu je najpomembnejse njegovo zagovarjanje razvojne enotnosti fenomena, ki se mu pravi slovensko slovstvo. Zanimivo pa je razmeroma majhen del njegovega opusa zaobsegla »cista« literarna teorija. Verjetno zato, ker je njegov um kljub vsej analiticni prodornosti predvsem usmerjen k sintezi in le v nji vidi veliki smisel svojega pocetja --- kajti dandanes se zdi, kakor da so literarnovedne sinteze mogoce samo se v historicni perspektivi. Ce je literarna teorija v casu Pogacnikovih studijskih let se hotela izdelati svoj celostni sistem, literarno teorijo v pravem pomenu besede (tedaj so v stroki kraljevali literarnoteoretiski sistemi tandema Wellek-Warren, Wolfganga Kayserja itd.), se je ze z delom M. M. Bahtina na eni in Paula de Mana na drugi strani izkazalo, da so v literarni teoriji mogoci pravzaprav le se posamezni teoremi. Celotno vednost stroke zaobsega samo se zgodovina njenih dosezkov in problemov, medtem ko univerzalne sodobne vednosti ni mogoce doseci. Zdi se, da je literarna teorija danes morfolosko nekje tam, kjer je bila v zacetku 17. stoletja medicina s svojo resignacijo nad moznostjo univerzalnega zdravila...

Avstrijski pisatelj Peter Rosseger je nekoc zapisal, da pesniki ne znajo misliti politicno. Pogacnik dokazuje, da tudi nekateri literarni zgodovinarji tega ne znajo, zakaj postavil je temelje primerjalne jugoslavistike, tj. edine jugoslavistike, ki ne v casu Jugoslavije ne v casu, ki ga zaznamuje njen dramaticni konec, ne more biti politicum, temvec le znanstvena disciplina. Njegovega koncepta jugoslavistike se pac ni dalo uporabiti za unitaristicne oz. integralisticne cilje, ker gre za primerjalno stroko, ta pa predpostavlja obstoj nacionalnoliterarnih entitet. Literarna veda je tako lahko ponosna na dejstvo, da njena znanstvena jugoslavisticna sestavina ni bila cvet v gumbnici raznarodovalne internacionalisticne ideologije »ancien regima« --- in za tak polozaj se ima zahvaliti predvsem prof. Pogacniku ---, cesar za jezikoslovno (vcasih celo znanstveno) jugoslavistiko ni mogoce trditi. Verjetno pa dolocenih posebnih zvez sicer zelo razlicnih in razlicno samosvojih kultur na ozemlju v krvi utopljene Jugoslavije ne bo mogoce zanikati, ceprav te zveze izhajajo iz politicne sfere in so zato poudarjeno zgodovinske, se pravi casovno omejene. Prav kakor v primeru srednejeevropskega kulturnega kroga in nekdanjega podonavskega imperija od dni barocne »ecclesiae triumphans« do izzvenenja sentimentalno-melanholicnega dunajskega valcka...

Sirsi slovanski sklop Pogacnikovega literarnozgodovinskega zanimanja obsega predvsem razprave iz najstarejsih poglavij ucene kulture Slovanov in se pretezno navezujejo na delo svetih bratov Konstantina Filozofa in Metodija, nadskofa panonske in pozneje moravske cerkve. Od filolosko usmerjenih studij te problematike v preteklosti se je Pogacniku posrecil velik premik v smeri cistejsega literarnovednega pristopa, kar pomeni veliko posodobitev preucevanja cirilmetodijskega vprasanja. Podoben premik je prof. Pogacniku uspel tudi pri raziskavah staroslovenskih Brizinskih spomenikov in poznejsega Stiskega rokopisa.

Prof. Pogacnik je v svojih prvih sestdesetih letih opravil po obsegu in po rezultatih velikansko delo, ki bo se dolgo aktualna vrednota in ne bo imelo le zgodovinskega pomena. Samo zeleti si je, da bo bolj kot doslej spodbujalo k znanstvenim »discorsom« cim stevilnejsi krog poklicanih sogovornikov, ki jih je profesorju zaradi njegovega velikega znanja vselej manjkalo, in to ne le na literarnozgodovinskem podrocju, saj Pogacnik ni avtoriteta le v svoji stroki. Tako je npr. dandanes zunaj vsakega dvoma najvecji poznavalec dela vsestranskega filoloskega ucenjaka Jerneja Kopitarja, ki seveda ne sodi le v naso literarno zgodovino. To nikakor ne pomeni, da se jezikoslovci s Kopitarjem niso dovolj ukvarjali, temvec samo to, da se niso dovolj kakovostno ukvarjali z njim, se pravi na ravni, ki jo je kot standard vzpostavil prof. Pogacnik. Dragoceno je zlasti profesorjevo stalisce, ki ga je zapisal v sklepni besedi k studiji Starejse slovensko slovstvo, namrec da je cenil zlasti tiste strokovnjake, »ki so se mu argumentirano in v interesu stvari zoperstavljali«. Kajti pri nas se zal preredkokdaj zgodi, da se kritika ukvarja s kritike vrednimi, se pravi kakovostnimi deli; na Slovenskem je kvaliteta vse prepogosto sprejeta z molkom, ki so ga vredna edino nicvredna dela. Pogacnik se kot malokdo pri nas zaveda pomena zivega znanstvenega dialoga, iz katerega je navsezadnje tudi zrasla najvelicastnejsa srednjeveska ustanova --- avtonomna univerza. Ker profesor ni vselej imel pravega sogovornika, je moral dialog vcasih voditi sam s sabo, tj. s svojimi stalisci iz preteklosti, ki so jih nova spoznanja presegla. Pogacnik se ni citiral iz samoljubja, kakor se naravnost nasladno, do meja patoloskosti marsikateri slovenski avtor, marvec je bil v to prisiljen, ker drugi niso opravili svojega dela. Njegova znanstvena etika je terjala obracun s samim sabo, to je vse.

V anticnem republikanskem Rimu so bili sestdesetletniki naravnost obsojeni na to, da so koncali svoje javno delovanje, svoje javno zivljenje. Ce so se poslej silili na volisca, so jim zmetali z mostov pred njimi in jih tako »raz-mostili«. Dr. Josip Vosnjak je menil, da je to bil »jako pameten obicaj«, toda ne gre spregledati njegovega pristavka, da le za politike. Nikakor pa to ne velja za strokovnjake, ki so si pridobili bogatih izkusenj --- in teh ni mogoce nadomestiti z nicimer. Vse drugo je mogoce odtehtati z ostroumnostjo in delovno ucinkovitostjo, le izkusenj, tako zelo potrebnih za velike znanstvene preboje in rezultate v humanistiki, ne. Tako ob sestdesetletnici prof. Pogacnika oci ne gre upirati le v preteklost, ki je bila uspesna kot le malokatera kariera slovenskega literarnovednega strokovnjaka in ki je lahko vir samozavesti, temvec z velikimi pricakovanji tudi v prihodnost.

V uvodu v eno svojih --- ni dvomiti, da le ta hip --- poslednjih knjig, je prof. Pogacnik pisal o novih obalah nasih zivljenj, ki jih pravzaprav bolj slutimo kot poznamo. Ni dvoma, da bodo profesorju te obale dovolj velik izziv za se nadaljnje plodno raziskovalno delo.

Prof. Pogacnik je humanist v najcistejsem pomenu in smislu te besede. To pomeni, da je njegovo delo zapisano »vecnemu vracanju« k vedno istim temeljnim vprasanjem in problemom (o tem pricuje po vec njegovih studij in knjig o eni tematiki), kar pa ni nihilisticno vrtenje v (hermenevticnem) zacaranem krogu, temvec clovesko polno dozivljanje usode znanstvenika, kajti, kakor pravi Tennyson in kakor za njim v svojem znamenitem spisu Del sentimiento tragico de la vida ponavlja don Miguel de Unamuno, eden najvecjih grandov spanskega duha, se nic, kar je vredno dokazati, ne more dokazati, ne ovreci:

For nothing worthy proving can be proved,
Nor yet disproved.

Naj za voscilo, ki ga prof. Pogacniku izrekam ob njegovem jubileju ne le v svojem imenu, temvec tudi v imenu vseh, ki jim gre za ustvaritev kar najspodbudnejsih razmer v literarni vedi pri nas ter za preseganje tako ali drugace nevarnih razmerij v nji, velja, kar je Beethoven zelel za svojo Misso solemnis: Od srca --- naj gre spet --- do srca!