Klemenov govorni razvoj v drugem letu njegove starosti

Kot je znano, obstajajo tri teorije otroskega govora: Skinnerjeva, Piagetova in teorija Noama Chomskega. Po Skinnerjevi behavioristicni teoriji se otrok nauci govorjenja s posnemanjem govora odraslih ljudi in ga izpopolnjuje v skladu z njihovimi pozitivnimi in negativnimi podkrepitvami. Piaget meni, da sele otrokove izkusnje, ki si jih nabere v zaznavno-gibalni fazi razvoja, odpirajo moznosti za ucenje govorjenja. Chomsky pa opozarja, da se otrok ne nauci govorjenja samo s posnemanjem, ampak ima ze zgodaj uvid v strukturo jezika in ne tvori le stavkov, ki jih prevzema od drugih ljudi, ampak tudi stavke in oblike, ki jih pred njim ni izrekel se nihce.

Tazko je na slepo zaupati tej ali oni teoriji. Verjetno bodo empiricna opazovanja, kako se razvija govor pri otrocih, podprla eno ali drugo teorijo. Zavedam se, da je moje opazovanje govornega razvoja enega samega otroka malenkost na podrocju takega raziskovanja. Imam pa vtis, da ravno raziskovanje, kako otroci usvajajo slovenscino -- jezik z bogatim oblikoslovjem --, utegne dati dragocene podatke za preverjanje teorij otroskega govora.

Pred svojim prvim rojstnim dnem se Klemen igra z zlogi: mamamama, baba, babi, dada, átaáta, papa, pipi ipd. Vcasih je tezko razlociti, ali je glas zvenec ali nezvenec: p ali b, t ali d. Kadar je razpolozen, proizvaja nekaksno petje: aáaáaáaá. Pri izdihovanju spusca tudi pripornike: fff, sss.

Za sporazumevanje uporablja bolj kretnje kot govor. Mama in ocka sta ga naucila »proskati«: udarjati z dlanjo ob dlan, kadar hoce kaj dobiti. Ocka je »proskal« in dobival od mame bobi palcke; to igro je Klemen dojel, zacel posnemati ocka in tudi dobival bobi palcke. Zdaj se je na kretnjo privadil, saj je vecinoma podkrepljena s tem, da dobi zazeleno stvar. Njegova priljubljena kretnja je tudi cukanje za hlace: na ta nacin doseze, da ga vzamem v narocje in prenasam naokrog.

Prve mesece drugega leta je bolj izrazit Klemenov zaznavni in gibalni razvoj kot govorni. Ze hodi, ne mara biti v stajici, ampak se prosto giblje po kuhinji in z njo zvezani dnevni sobi. Igra se z ropotuljico, loncki, pokrovkami, kuhalnico, svincniki. Rad odpira predale in brska po njih. Ko zaslisi vlak, ki vozi mimo hise, se odziva z glasovi uuu (menda posnema nas vzklik »ulak, ulak«) ali sss (morda oponasa sum vlaka). Kadar se pokaka v plenice, sporoci: uf, fuf ali kako podobno.

Veckrat se prerekamo, ali razume, kar govori, ali ne. Besede mama, babi, ata, deda mu verjetno pomenijo prej prihod kot kaksno doloceno osebo. Ko je v narocju pri babici, govori »babi, babi«, vendar gleda stran od nje. Iz tega sklepamo, da imajo besede zanj drugacen pomen kot za nas.

Svojo zeljo dostikrat uveljavlja s kazanjem in besedo »tist, tist«. Seveda je veckrat tezko uganiti, kaj je tisto: igraca, piskot, caj, mleko ali kaj drugega. Prva beseda z nedvoumnim pomenom je bila »kuh« (13 mesecev, 19 dni), izrekel jo je, ko je hotel kruh. Veckrat uporablja besedo »dit« (14 mesecev), ki ima zelo sirok (ekstenziven) pomen: zavojcek cigaret, vzigalnik, pepelnik, odhod v predprostor, kjer v nasem stanovanju kadimo.

Vec razume, kot govori. Ce mu recem »Prinesi copate!«, jih prinese in mu jih potem obujem. Ce mu recem »Prinesi pujska!«, prinese gumijastega pujska ali pa tudi kako drugo igraco. Ce ga vprasam, kje ima nos, se prime za nos.

Skupaj hodiva na sprehode. Zelo se zanima za zivali: pse, macke, kokosi. Izreka prve onomatopejske besede. Ko zaslisi psa, se tudi sam oglasa »ou ou«. Pri kokosnjaku oponasa kokosi »ko ko ko«. Samo mojega vzklikanja »mjav mjav« ne posnema, morda je sklop mj zanj pretezko izgovorljiv.

Babica se trudi, da bi se polulal in pokakal v kahlico in ne vec v plenice. Sprasuje ga, ali bo lulal, in po lulanju na kahlici ga hvali, da je priden. Tako se je naucil zdaj dve novi besedi: »lulu« in »piden« (15 mesecev, 12 dni). Ti dve besedi zmeraj spremlja babicino in Klemenovo vzhicenje.

Od sestnajstega meseca dalje je cedalje vec povezav med besedami in predmetnostjo. Ce ga vprasam, kdo je babi, pogleda babico; ce ga vprasam, kdo je dedi, pogleda mene. Beseda »pta pta« pomeni copati, rabi jo v zvezi s preobuvanjem iz cevljev v copate ali iz copat v cevlje.

Babica ga veliko usmerja z velelnimi stavki: »Pojdi k dediju!« - »Usedi se na tepih!« Pred ognjem ali elektriko ga svari: »Ajs! Ajs!« Ko se je pri stedilniku opekel, si je za zmeraj zapomnil, kaj pomeni ajs. Babica mu prepoveduje njegovo brkljanje po predalih z odlocnim: »Ne, ne!« Ce ga vprasamo: »Kaj pravi babica?«, odgovarja: »Ne, ne, ne!« Ker njegovo govorjenje spremlja nas smeh, se veckrat ponavlja ta ne. Vprasanje pa je, ali s temi salami ne iznicujemo babicinih vzgojnih naporov.

Veliko Klemenovo pozornost vzbujajo vozila. Tako v zvezi z njimi nastajajo prvi dvodelni stavki: »Ua papa.« (Vlak je odpeljal.) - »Auto pipi.« (Avto je odpeljal.) - »Avijon tí.« (Avion leti.)

Poleg smiselnega govorjenja ima Klemen se zmeraj veliko igranja z besedami: lalala, do do do, didl didl didl ipd.

Pogosto opazujem, kako ponavlja dele nasih stavkov in jih razume po svoje. Iz nasega vprasanja »A pil bi rad?« je naredil »api«. To toliko casa ponavlja, da dobi malinovec (18 mesecev, 12 dni). Na podoben nacin je iz »A kruh bi rad?« naredil »akuk«. Na podlagi vprasanja »A to hoces?« je naredil »atá«. Besedo atá rabi velikokrat in mu pomeni »daj se, daj se enkrat«.

Mnogi enoglasniski sklopi so zanj neizgovorljivi, zato jih poenostavlja ali preimenuje: Klemen izgovarja kot Kemen, mjav kot majav (tako klice sosedovega siamskega macka), cita kot tita. Velikokrat opusca nenaglasene zloge: ník (deznik), nána (banana), lú (luknja) ipd.

Od devetnajstega meseca dalje uporablja cedalje vec dvodelnih ali celo daljsih stavkov: »Babi dela.« - »Babi padu.« (Babica je padla.) - »Babi lep.« (Babica je lepa, umita.) - »Auto je kak.« (Avto je umazan.) - »Dedi aja.« (Dedi lezi.) - »Dedi je kak.« (Dedi je umazan, zato se umiva.) (19 mesecev, 12 dni.)

Zelo pogosto se izraza situacijsko. Ker je osebek ociten, ga izpusca in izgovarja samo povedkov del stavka. Na primer: »Pala dol. Kak.« (Zlica je padla dol. Je umazana.) (20 mesecev, 10 dni.)

Z govorjenjem si zagotavlja, da naredimo, kar hoce, zato uporablja vec velelnih stavkov kot pripovednih: »Babi, na.« (Na mu pomeni vzemi in daj.) - »Dedi, zapet.« (Dedi, zapni mi gumb.) - »Dedi, stan. Tu babi cica.« (Dedi, vstani. Tu sedi babica.) Iz zadnje zahteve vidimo, da se zavzema za ustaljen red pri hisi.

Njegovi stavki so dostikrat brez slovnicnih oblik: »Babi gumb tuki.« (Babicin gumb je tukaj.) Marsikdaj po analogijah prihaja do nenavadnih oblik: »Dedi je bolana.« (Dedi je bolan.) To je naredil po vzorcu: »Babi je nelodna.« (Babica je nerodna.) (20 mesecev, 25 dni.)

Od enaindvajsetega meseca naprej Klemen uporablja cedalje vec slovnicnih oblik. Tretjo osebo tvori z -a ali -u: »Dedi nesa.« (Dedi me nese ali bo nesel.) - »Tic hoda.« (Stric hodi.) - »Auto voza.« (Avto vozi.) (21 mesecev, 6 dni.) - »Kemen padu.« (Klemen je padel.) - »Dedi bo gau.« (Dedi se bo igral.) Velelnik dela z -i ali -j: »Nalisi auto.« (Narisi avto.) - »Poiski auto.« (Poisci avto.) - »Dej loko.« ( Daj roko.) Od sklonov zacenja uporabljati poleg prvega se cetrti in sesti sklon: »Babi miva sodo.« (Babica pomiva posodo.) - »Piha. Dej kapo gol.« (Piha. Daj kapo gor.) - »Dedi papa autobusom.« (Dedi se je odpeljal z avtobusom.) (23 mesecev, 2 dni.)

Iz gradiva je tezko zanesljivo ugotavljati, kaj Klemenu pomeni ta ali ona koncnica, ali rekonstruirati, kako se v njegovi zavesti oblikuje oblikoslovni sistem slovenscine. Ta se je bolj oblikoval med drugim in tretjim Klemenovim rojstnim dnem. Ze iz tega jezikovnega gradiva pa je ocitno, da Klemenovo ucenje jezika ni samo posnemovalno, ampak tudi ustvarjalno. Uporablja tudi oblike, ki jih ni slisal od odraslih ljudi v svojem okolju, na primer hoda namesto hodi, nosa namesto nosi, voza namesto vozi, poiski namesto poisci ipd.

Ker Klemen razume cedalje vec besed, se lahko z njim vec pogovarjamo:

- Kaj dela babi?
- Babi pakila (pakira).

- Kaj dela ocka?
- Oci lefonila (oci telefonira).

- Kaj dela avto?
- Avto dela bi bi bi.

- Kaj bova kupila v trgovini?
- Mek, kuh, jajc (mleko, kruh, jajca).

- Kateri avto ma dedi Ivan?
- Dedi ma golfa.

Preden je Klemen praznoval svoj drugi rojstni dan, sem naredil seznam besed, ki jih je v tem casu uporabljal. To sem naredil zato, ker sem imel obcutek, da bo kmalu uporabljal toliko besed, da bo pisanje takega seznama vse prevec zamudno delo.

Glagoli

aja (ajati, spati)
ama (amati, jesti)
bi, bo, je, ni (biti)
cica (cicati, sedeti)
dau (dati)
delou (delati)
dobu (dobiti)
geda (gledati)
ge (gre, iti)
gemo (gremo, iti)
hoda (hoditi)
ma (imeti)
gau, gat (igrati se)
jedu (jesti)
dit (kaditi)
kuha (kuhati)
kupa (kupiti)
leta (leteti)
lulu (lulati)
lupu (lupiti)
mazat (mazati)
nagaja (nagajati)
nalisou (narisati)
nasa (nesti)
opala (oprati)
padu (pasti)
pakila (pakirati)
piha (pihati)
piu (piti)
pocak (pocakati)
pojedu (pojesti)
poliu (politi)
métat (pometati)
popavit (popraviti)
pala (prati)
pesu (priti)
posim (prositi)
abi (rabiti)
lezat (rezati)
lisou (risati)
smedi (smrdeti)
pi (spati)
sou (sel, iti)
lefonila (telefonirati)
mit (umiti)
voza (voziti)

Samostalniske besede

avijon (avion)
auto (avto)
autobus (avtobus)
babi
bato (blato)
bombon (bonbon)
bucine (bucnice)
caj
dedi, deda
duda
goba
golf ('avto')
hisa (hisa)
jajc (jajce)
jes (jaz)
jugo ('avto')
juha
kapa
Kemen (Klemen)
kivi
kiga (knjiga)
kobuk (klobuk)
koza
kuh (kruh)
kuga, smedi ko kuga
lada (ladja)
mami
mi
motol (motor)
malin (malinovec)
mek (mleko)
meso
muc
noga
nos
ocala (ocala)
pajk (pajek)
papil (papir)
polenta
pokou (pokrov)
liba (riba)
loka (roka)
salam (salama)
sil (sir)
sok
solata
sajca (srajca)
slon
soba
stou (stol)
tic (stric)
voda
ulak (vlak)
volan
jaba, zaba (zaba)
zoga (zoga)

Pridevniske besede

bolan
en
geda (grda)
kak
lepa
mali, je mali
moj
mokana (mokra)
nelodna (nerodna)
piden (priden)
tist (tisti)
toj (tvoj)
velik

Druge besede

adijo
bibibi
bumf
dol
fuj
gol (gor)
hala (hvala)
hov ('pes')
ihaha ('konj')
ke (kje)
ko ko ('kokos')
mu ('krava')
na
ne
not (noter)
okol (okoli)
papa ('odhaja')
pipi ('pelje')
sam
spet
se (se)
koj (takoj)
tam
tud (tudi)
tuki (tukaj)
ven
se (vse)

Klemen se je od svojega prvega do drugega leta starosti naucil zelo veliko govoriti: od bebljanja do dvobesednih ali tribesednih stavkov, od prve besede z jasnim pomenom do priblizno 140 besed, od kretenj do preprostega pogovarjanja. Domaci nismo mogli ocenjevati, koliko je govorno razvit; vzgojiteljica, ki ima primerjavo med govornimi sposobnostmi vec otrok, pa je presodila, da je njegov besedni zaklad velik in da se razumno in zivahno pogovarja.

Z opazovanjem Klemenovega govora si nisem mogel ustvariti mnenja, kateri teoriji otroskega govora naj bi dajal prednost. Medtem ko se pri poskusih z zivalmi, ki jih je delal Skinner, natancno ve, katera podkrepitev je pozitivna in katera je negativna (hrana - elektricni sok), se pri otroku to ne ve. Vcasih ponavlja besedo, da bi kaj dobil, drugic zato, da se mu ljudje smejijo, tretjic zato, da vzbuja pozornost ali celo kljubuje.

Po Piagetovi teoriji poteka otroski razvoj stopnicasto: najprej se razvijajo zaznavne in gibalne sposobnosti, sele nato govorne. Tako zaporedje razvijanja sposobnosti je bilo opazno tudi pri Klemenu. Kaj bolj natancnega o vzrocnih zvezah med zaznavanjem s cuti, gibanjem in govorom je na podlagi zunanjih opazovanj tezko soditi. Problem je pomemben, ker nekateri pedagogi menijo, da z ustreznimi gibalnimi vajami lahko ustvarjajo moznost za odpravo jecljanja ali legastenije.

V skladu z nazori Noama Chomskega sem v Klemenovem govoru opazal poleg posnemanja govora odraslih tudi veliko ustvarjalnosti (oblik, ki jih otrok ni slisal, ampak jih je sam skonstruiral). Tudi hitrost, s katero se je razvijal Klemenov govor v drugem letu njegove starosti, je presenecala; ni cudno, da se Chomsky nagiba k prepricanju, da je govor bolj posledica prirojene kot pridobljene sposobnosti. Chomsky predpostavlja, da ima clovek v nasprotju z drugimi zivimi bitji napravo za usvajanje jezika (Language acquisition device), ki je razmeroma neodvisna od drugih umskih sposobnosti. O tem je tezko nepristransko debatirati, saj o otrokovem umu predvsem sklepamo, neposrednega vpogleda vanj pa nimamo.

V teorijah otroskega govora razpravljajo o zvezah med jezikom in raznimi abstrakcijami: med otrokovim govorom in zaznavami, spominom, umom. Pri empiricnem raziskovanju pa so ocitne predvsem zveze med otrokovimi potrebami ali dejavnostmi in govorom. Bojim se, da bo zaradi teh razlik vrzel med teorijo in empirijo zelo tezko zamasiti. Ker je slovenscina jezik z bolj razvitim oblikoslovjem, kot je v anglescini ali francoscini, studij slovenskega otroskega govora daje lepe moznosti za opazovanje, kako prilagodljiv in iznajdljiv mora biti nas otrok pri ucenju svoje materinscine. Tako se se enkrat vracam k svoji zacetni misli, da je vredno studirati, kako se otrok nauci slovenscine. Po eni strani so nam vzorci govora slovenskega otroka blize kot prevedeni primeri otroskega govora iz drugih jezikov, po drugi strani pa je mozno, da bo prav slovenski prispevek pomemben za izbiro najboljse teorije otroskega govora.

Literatura

HORVAT, Ludvik, Lidija MAGAJNA: Razvoj govora. V: Ludvik Horvat, Lidija Magajna: Razvojna psihologija, Ljubljana, Drzavna zalozba Slovenije, 1987. Str. 69-75, 154-163.

KOLARIC, Rudolf: Slovenski otroski govor. V: Godisnjak Filozofskog fakulteta 4, Novi Sad 1959. Str. 229-258.

KRANJC, Simona: Otroski govor. Jezik in slovstvo 1992/93, st. 1-2, str. 19-28.

MARJANOVIC-UMEK, Ljubica: Misljenje in govor predsolskega otroka. Ljubljana, Drzavna zalozba Slovenije, 1990.

PREBEG-VILKE, Mirjana: Vase dijete i jezik. Zagreb, Skolska knjiga, 1991.

ZNIDARIC, Darinka: Otrokov govor. Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za solstvo in sport, 1993.