Iz 80. v 90. leta: slovenska literatura, postmodernizem, postkomunizem in nacionalna drzava

Postmodernizem in postmoderna sta bila takoj po l. 1980 v publicisticnem in akademskem razpravljanju delezna toliksne institucionalne pozornosti (ceprav vse do konca desetletja, ko so zacela izhajati izvirna monografska dela o njiju, dokaj povrsne), kakrsne ob svojem nastopanju na Slovenskem se nobena dotedanja smer. Tak studijski, refleksivni nacin uveljavljanja novega izma je vsekakor ze znamenje umetnosti, ki se odreka aktivizmu in utopicni programatiki ter zbuja ugodje v kultiviranih univerzitetnih krogih. Toda kljub temu se ves cas izrazajo zadrzki, da bi s pojmom postmodernizem poimenovali celotno knjizevno obdobje po l. 1975, tj. po upadu modernizma in njegovih skrajnih, eksperimentalnih, neoavantgardisticnih poganjkov. Kritiki nekoliko starejsih rodov, oblikovanih se v eksistencialisticno-modernisticni ali neoavantgardisticni estetiki 60. in 70. let, so se nagibali k ozenju casovnega in besedilnogradivskega obsega/pomena postmodernizma kot dominante v literarnoumetniskih kodih novega obdobja. Mlajsi pisci (rojeni okoli l. 1960) so vecinoma intelektualno zrasli ravno ob filozofih in pisateljih postmoderne. Toda ceprav so zaradi svoje drugacne senzibilnosti velikodusneje sirili slovenski postmodernisticni kanon, so celo oni cutili, da bi bila ena sama periodizacijska dominanta za vtis o nehierarhizirani raznolikosti knjizevnega prizorisca po l. 1980 prenasilna. Tako so jo »mehcali« z drugimi izrazi, vcasih pojem postmodernizem z njimi sploh nadomescali oziroma iskali izmuzljivo »bistvo« postmodernizma --- namesto v formalnih ali vsebinskih dolocilih, znacilnih za navadne stilne formacije ali knjizevne smeri --- ravno v tem eklekticizmu, mnostvu heterogenih poetik.

Prazna, nedolocujoca, zunanja krononimija se torej kaze kot zacasna resitev iz taksnih zadreg: ce je knjizevno dogajanje idejno-stilno tako vecsmerno in vecplastno, idiolekti v njem pa nehierarhizirani, nepodrejeni kaksni totalizacijski dominanti, pac ni mogoce za njegovo oznako uporabiti pojma, ki naj bi intencionalno imel jasno dolocen obseg in pomen. Postmodernizem pa vrhu tega taksen pojem (se) niti ni; razlike v kanonu postmodernisticnih besedil in v mednarodnem slovarju njegove poetike so --- ne samo na Slovenskem --- se vedno videti skoraj nepremostljive, odvisne predvsem od ameriske ali evropske optike ter od pojmovanja njegovega razmerja do modernizma (ali z njim prelamlja ali ga nadaljuje). Pri postmodernizmu in postmoderni, ki ne le implicirata, ampak celo razglasata decentralizacijo in individualnost, odpoveduje se klasicno orodje literarnozgodovinske periodizacije --- primerjalno sklicevanje na modelotvorne kanone, bodisi mednarodne bodisi narodne (pri tem so v vlogi zgledov praviloma dela stevilcno in produkcijsko mocnih knjizevnosti).

2.   Naslednji razlog za dekadno oznacevanje literarnoumetnostnih procesov pa verjetno ni le zacasna resitev, ki bo ostala v veljavi, dokler natancnejsi razbori in casovna oddaljenost ne pripeljejo do bolj posplosene in »bistvogledne« predstavitve casa med 1980 in 1994. 80. in 90. leta na Slovenskem se namrec ujemajo z zgodovinskimi mejniki, s sinekdohicnimi zgostitvami velikih sprememb druzbenih okoliscin, v katerih gnezdi sistem knjizevne komunikacije. V l. 1979 umre vodilni slovenski in jugoslovanski komunisticni ideolog Edvard Kardelj, 1980 pa drzavni, partijski in vojaski voditelj Josip Broz-Tito; to --- ne le figurativno --- naznanja kataklizmicen razpad dveh velikih pripovedi, ki sta organizirali gospostvo jugoslovanske drzave: ideologije samoupravnega socializma (skupaj s poinformbirojevskim mitom o izvirni, nestalinisticni poti v socializem) ter ideologije jugoslovanstva (z njenim geslom o bratstvu, enotnosti in enakopravnosti narodov v zvezni drzavi). Na pragu 90. let pa ta dva procesa dozivita, vsaj kar zadeva Slovence, svoj vrh in razplet: aprila 1990 s prvimi vecstrankarskimi parlamentarnimi volitvami, junija 1991 pa z Deklaracijo o neodvisnosti, ki ji julija sledi »desetdnevna vojna« za samostojno drzavo.

80. in 90. leta na Slovenskem poleg imanentno umetniske mnogoterosti jezikov (o tem vec v nadaljevanju) zaznamujejo tektonski prelomi v razmerjih med knjizevnostjo in druzbo; spodbujajo jih trije prepletajoci se procesi: demokratizacija, narodno-drzavno osamosvajanje in kapitalizacija. Z njimi sta razpadla dva, se iz romanticnega in poromanticnega obdobja podedovana ideologema o vlogah slovenske knjizevnosti: 1. pojmovanje domace knjizevnosti kot privilegirane ali celo edine ustanove, ki da --- zaradi manjkajocih politicnih, gospodarskih, pravnih in kulturnih organizacijskih oblik --- vzpostavlja, potrjuje, ohranja in razvija »nezgodovinski«, nedrzavni narod na poti njegove emancipacije; pisatelji, ne pa politiki ali vojskovodje so v tej luci narodova vest, vidci, voditelji in zrtve, ki vzpostavljajo skupnost; 2. predstava, da je leposlovje oz. umetnost edini pristni (in s strani oblasti se razmeroma tolerirani) rezervat posameznikove identitete ter misljenjske svobode, zlasti kadar so druge poti za izrazanje politicnih mnenj in nezazelenih sporocil onemogocene.

Znacilna za osibitev teh dveh predstav, ki pa dejansko nikoli nista prodrli globoko v javno mnenje in v delovanje Slovencev, je skorajda programska, na postmoderne avtoritete oprta brezbriznost mlade generacije do triade literatura --- narod --- ideologija. Toda tudi sami oporecnisko usmerjeni knjizevniki, ki so se zbirali v vrsti partijsko zatiranih ali sikaniranih revij od 50. let naprej, so v 80. letih izziveli svojo narodnoobrambno in osebnoosvobojevalno vlogo: tezisce kritike partijskega totalitarizma so preusmerjali iz raznih literarnih in paraliterarnih ubesedovalnih strategij v cedalje bolj javno odmevno druzbeno delovanje. Slo je za vrsto prenosov politicne vsebine iz literature v cisto politicno govorico. Iz kriticno in oporecnisko usmerjene pisateljsko-razumniske srenje so se rekrutirali zakonodajalci nove slovenske drzave, ki so proti koncu 80. let pisali narodne programe in predlog ustave. Po volitvah v vecstrankarski parlament 1990 in ustanovitvi samostojne drzave 1991 pa so nastale nove, profesionalne politicne elite, v katere se ti pisatelji vecinoma niso mogli za dolgo vcleniti; novi politicni razred je pisateljem ob pomoci mnozicnih obcil, ki so zacela konjunkturni pohod v svobodni trg informacij, celo odjedel dobrsen del pozornosti, ne nazadnje z najnovejsimi nadomestki leposlovja, fikcije: s politicno memoaristiko, polemikami, javnim dopisovanjem ter z obdelavo velikih politicnih, gospodarskih in vojaskih afer.

Z ustanovitvijo slovenske drzave, z njenim mednarodnim priznanjem, se je v 90. letih dokoncno izcrpala vloga literature kot nosilne ustanove naroda, ki stremi k samostojnosti. Poleg tega je leposlovje v splosnoevropskem postmodernem kontekstu --- zaznamovanem z ekransko podobo sveta in s krizo logocentrizma --- tudi v slovenski druzbi 80. let polagoma izgubljalo tekmo z drugimi umetnostmi, zlasti tistimi, ki pri t. i. promoviranju Slovenije na »tujih trgih« niso postavljene pred jezikovne ovire. V tem se ze kazejo tudi znamenja, znacilna za najnovejsi, se nedokoncani proces --- kapitalizacijo, tj. prehod iz socialisticnega gospodarskega sestava v trznega. Zasebna pobuda vdira tudi na podrocje zaloznistva, drzava pa zmanjsuje delez subvencioniranja za izdajanje in knjiznicno odkupovanje leposlovja: ponudba se zato nujno komercializira, razprsuje po stevilnih manjsih zalozbah, vendar pa postaja tudi bolj prozna in obcutljiva za interese bralcev. Zaradi taksnih okoliscin so zlasti mladi pisatelji dodobra sekularizirali pojmovanje pisateljstva: ne dojemajo ga vec (toliko) kot poslanstvo, temvec kot poklic, vescino, ne le pisanja, ampak tudi uveljavljanja.

Osamosvojitev iz jugoslovanskega drzavnega okvira je slovenski literaturi, vezani na jezik dveh milijonov ljudi, sicer odvzela sirsi recepcijski prostor, ki je bil s svojimi festivali, antologijami, prevodi, nagradami ter z uradno politiko medsebojnega spoznavanja in bratenja juznoslovanskih narodov deloma tudi nekaksna kompenzacija za njeno sirse mednarodno potrjevanje. Vendar so slovenski knjizevniki in intelektualci po cedalje hujsem stopnjevanju unitaristicnih in dogmaticnih pritiskov z juga (po l. 1981) zaceli iskati nov resonancni prostor v srednji Evropi --- po objavi znanega Kunderovega eseja l. 1984 so ga, kot kaze, nasli in poslej se z mednarodnimi srecanji, prevodi in nagradami (npr. Vilenica od l. 1985) krepijo stiki s tem nedolocljivim prostorom, ne brez idealizacije razumljenem kot obmocje s komunizmom nasilno pretrganega izrocila demokracije, dialoga, gojene kulturnosti, strpnosti, prezemanja in oplajanja. Mlada generacija je pri promoviranju slovenske knjizevnosti na »tujih trgih« tudi polna zamisli, ki pa se zdijo bolj pragmaticne, marketinske (npr. institut za slovensko knjizevnost, informacijska sredisca, organizacija prevajalsko-distribucijske mreze).

Nove druzbene razmere so spodbudile premike v ze utrjenem narodnem knjizevnem kanonu, se pravi drugacne poglede na knjizevnost v preteklosti (vecjo tezo in ceno npr. znova pridobiva katolistvo oziroma religioznost kot kulturotvorni dejavnik in kot pisateljska usmeritev) in --- ze po l. 1989 --- cedalje bolj javno in poudarjeno odkrivanje pisateljev (emigrantov ali zrtev komunisticnega nasilja), katerih opusi so bili za casa komunisticnega rezima zamolcani, prepovedani ali pozabljeni. Toda verjetno bodo le redki med njimi prodrli v sam vrh slovenskega Parnasa ter presegli zgolj literarnozgodovinsko zanimivost in solski pomen; zlasti v emigraciji Slovenci nismo imeli pisatelja, ki bi bil tudi za maticno okolje tako karizmaticen in inspirativen, kot sta bila npr. Solzenicin ali Brodski za Ruse.

3.   Imanentnemu umetnostno-kulturnemu dogajanju v osmem in na zacetku devetega desetletja je dalo pecat uveljavljanje postmodernizma. Na Slovenskem je dobil svojo posebno podobo. Poskusu dolocitve tega pojma (ne pa njegovi izcrpni predstavitvi) se bom v nadaljevanju posebej posvetil in zato moral zanemariti stevilne pomembne literarne dosezke, ki se jih postmodernizem ni odlocilneje dotaknil.

Prve omembe postmodernizma segajo sicer v pozna 70. leta, najizraziteje v arhitekturni kritiki, na zacetku 80. let se vrstijo vecinoma publicisticne diskusije o njem, konjunkturo pa zacne dozivljati z vpeljevanjem v knjizne in revialne programe ok. l. 1985, ko pricne svoje vrste strnjevati in urejati mlada generacija.

Nekateri kritiki in esejisti so »ex post« iskali postmodernizem v drugi polovici 70. let, se preden se je ta pojem na Slovenskem sploh uveljavil, npr. v pesniski medbesedilnosti, remitizacijski folklorizaciji in priklicevanju svetega s sredstvi modernisticnih postopkov (Veno Taufer) ali v borgesovskih formah in tematiki ter metafikcijskih postopkih in znanstvenofantasticnih obrazcih kratke proze Branka Gradisnika. V 80. letih je izhajalo cedalje vec del, ki so jih recenzenti, kritiki in esejisti vodili pod okrilje oznake postmodernizem, vendar pa ostaja njihova postmodernisticna narava vse do danes sporna, ker metaliteratura se ni razcistila (ce je to sploh mogoce in potrebno) razmerja med njim, modernizmom, eksistencializmom in (post)simbolizmom. Naj navedem nekaj znacilnih zgledov iz poezije.

V klasiciziranih pesnitvah, sonetnih ciklih ter bravuroznih etudah iz svetovnih pesniskih oblik Borisa A. Novaka (Hci spomina, 1981, Kronanje, 1984, Stihija, 1991), ki skozi optiko otroske zacudenosti, zamaknjenosti ali presunjenosti prenavljajo mitoloske, pravljicne in avtobiografske motive, se postopki neoavantgardisticne jezikovne igre, znane toku ludizma, v okvirih discipliniranih verzno-kiticnih oblik resemantizirajo: paronomazijskoaliteracijski niz poraja metaforicne verige, in to v okviru (post)simbolisticne, valéryjevske metafizike korespondenc med zvenom in pomenom besed ter esteticisticnega pesniskega avtotematizma.

Se bolj prelomen pomen je bil pripisan enemu vodilnih, najopaznejsih mladih esejistov, intelektualcev in knjizevnikov, Alesu Debeljaku. Ta je v zbirki Imena smrti (1985), kjer prevladujejo vizualne simulacije sonetov, stopnjeval razosebljanje in zmuzljivost modernisticnega lirskega subjekta: shizofrena, a mocno polepotena, narcisisticna subjektiviteta, oblikovana skozi fragmentarizirano govorico medijev, palimpsestne metaforike in podob visoke pesniske tradicije (zlasti romanticne, simbolisticne in dekadencne), si prizadeva za evokacijo sledi baudelairovskega spleena, melanholije in mocnih dozivetij eksistencializma. Poleg Debeljaka je »mlado slovensko poezijo« 80. let najbolj vidno zaznamoval Alojz Ihan s prvencem Srebrnik (1986), katerega recepcija je kazala znamenja postmodernisticnih uspesnic: s svojo prozaizirano zgodbenostjo in parabolicnostjo, s presenetljivimi perspektivami na obceclovesko in vsakdanjo problematiko, z eticno poantiranostjo (ki pa na svet gleda z nekaksno scientizirano ravnodusnostjo) se je priljubila bralcem, kritikom pa zaradi odmika od prevladujocih tokov v liriki (tj. od goste metaforizacije, poudarjene zvocnosti, indirektnega sporocanja) ter zavoljo rehabilitacije in prenovitve zavrzenih, napol didakticnih zanrov (parabole, legende, basni, anekdote). Kljub temu pa je Ihan zbudil tudi pomisleke, ces da njegova poezija ni postmodernisticna, temvec le zapoznela, popularnejsa, preprostejsa razlicica modernisticne poetike Edvarda Kocbeka.

Zgovoren je paradoks »mlade slovenske proze« pisateljev, rojenih okoli l. 1960. Esejist Tomo Virk jo je predstavil kot v postmodernem duhovnem stanju utemeljeno celoto, in to kljub njenim razlicnim avtorskim poetikam --- od metafikcijske, prek eksistencialno-veristicne in arhaizatorsko-fundamentalisticne do fantasticne. Pravzaprav je znamenje casa videl ravno v tej raznolikosti. Opiraje se na poheideggrovsko oz. ponietzschejevsko misel Lyotarda in Vattima, na spise Baudrillarda, Deleuza in Guattarija ter na I. Hassana, je T. Virk tedaj in v svojih kasnejsih studijah razlagal »mlado slovensko prozo« kot postmoderno literaturo, znacilno po novem polozaju subjekta in novi postavitvi transcendence (razpad metafizicnih totalitet v labirintno mrezo ali rizom, v lokalne smisle, konec velikih zgodb, nebojevito razmerje do izrocila oz. »Verwindung«, teznja po avtonomiji knjizevnega sveta, radikalna imanenca individuuma, ki izgublja lastnosti trdnega subjekta volje do moci). Toda tako filozofsko usmerjeni T. Virk kot bolj kulturnosociolosko podkovani A. Debeljak (slednji v prvi slovenski monografiji o postmoderni in postmodernizmu, Postmoderna sfinga, 1989) sta model metafikcije, ki je --- po zgledu ameriskih pojmovanj --- vecini razlagalcev »mlade slovenske proze« (zlasti del Andreja Blatnika, Igorja Bratoza) in sorodnih besedil piscev srednje generacije (Branka Gradisnika, Draga Jancarja in Dimitrija Rupla) veljal za res nov tok, za sinonim postmodernizma, obravnavala zaradi njegove racionalnosti, samorefleksivnosti bolj kot skrajnji podaljsek modernisticnega izrocila. Resda so metafikcijske strukture stare vsaj toliko kot novoveski evropski roman, vendar pa je bolje, da v metafikcijski prozi vidimo --- naj se slisi se tako protislovno --- nekaksno avantgardo postmodernizma, ki je na znacilno »programski« nacin izpostavljala oziroma tematizirala kategorije in postopke, s katerimi so drugi postmodernisticni prozni modeli (socasni ali poznejsi) ze racunali, jih le implicirali, npr. premoscanje prepada med visoko umetnostjo in popularnimi zanri, problematiziranje avtorskega polozaja, krsenje meja med ontologijami razlicnih svetov in zanrov, sibitev avtoritete zunajbesedilnih referenc in krepitev notranjega samonanasanja, raztapljanje oziroma »mehcanje« subjekta. Ce po S. Sontag v postmodernisticni literaturi ze vidimo »beg od interpretacije«, izogibanje institucionaliziranemu razumskemu poseganju v eroticno vez besedilo --- bralec (tj. literarnovednemu iskanju »globljih temeljev« knjizevne govorice), potem je metafikcija pravsnja prehodna stopnja v »novo senzibilnost«. Interpretacijsko dejavnost namrec ze sama ustvarja, jo uprizarja, se z njo poigrava in jo spodkopava, sama pred bralci odigrava vlogo interpretov in kaze, da je smisel drseci oznacevalec.

To si lahko ogledamo tudi v izlozbenem primeru slovenske metafikcije --- v romanu A. Blatnika Plamenice in solze (1987). Skozi razlicne optike in s pomocjo arhivov nezanesljivega pripovedovalca se v njem oblikuje rekurzivna, po konceptu escherjevske dvojne zanke zasnovana pripoved --- pustolovska, vohunska in znanstvenofantasticna alegoricna zgodba o spodleteli zelji po totaliteti, pripoved, ki se z vsakim branjem znova zacenja v labirintu knjizevnosti, kjer so se izgubili njeni junaki. Ta zgodbena nit po nacelu samonanasanja odseva tudi v sestavi besedila, saj je Blatnikova motivika zlitina del Vonneguta, Borgesa, bratov Strugacki, Kisa, Kafke, Orwella, Endeja, Allena, atrakcij napetih flmskih zanrov idr. Najbolj opazno je metafikcijsko poigravanje z umetnostjo interpretacije v tem, da poglavja spremljajo kratki povzetki (vcasih daljsi od samih poglavij) in ironicna simulacija solskih, ucbeniskih vprasanj o pravkar prebranem.

Metafikcijski tip druzi z nekaterimi drugimi modeli proze, ki so vzporedno z njo nastajali v 80. letih, predvsem teznja po literarni avtonomiji, izogibanje avtoriteti zunanje referencialnosti in vpisovanju v trdovratne ideologeme --- skratka, protirealisticna usmerjenost oziroma »osvobajanje od posnemanja« (Matej Bogataj). Medtem ko (slovenska) metafikcija pogosteje s pripovednimi strategijami derealizira empiricni, zgodovinsko znani svet ali raje uporablja in preigrava uveljavljena casoprostorja knjizevnih, filmskih in televizijskih zanrov, kot bi si sama izmisljala svoja vesolja, pa nekateri prozaisti v tem in naslednjem desetletju ustvarjajo fantasticne nove, avtonomne svetove, ki se lahko zgodbeno razvijejo --- prav kakor jezik sanj, oniricne podobe --- iz kakega besednega detajla, metaforicnega domisleka (npr. razne kafkoidne preobrazbe v prozi Milana Kleca, Lasje, 1987) ali iz asociacij ob zunanjih zaznavah, npr. naivnih, ljudskih likovnih izdelkov (skozi subtilno ironijo fabulirani folklorni iracionalizem Lojzeta Kovacica v Zgodbah s panjskih koncnic, 1993, delu sicer vodilnega prozaista starejse generacije in dedica avtobiografskega modernizma M. Prousta, J. Joycea, V. Woolf in H. Millerja).

Tudi v poeziji je v 80. in 90. letih, po obdobju kritisko-zalozniske vladavine modernisticnih in neoavantgardnih estetskih vodil, prihajalo do znacilne »raztrositve umetnostnih tendenc« in »prepletanja stilno najrazlicnejsih literarnih tokov« (Tea Stoka), ki jim je bilo tezko najti skupni imenovalec. Kljub temu je bila zlasti med mladimi kritiki tudi pri poeziji vidna teznja obravnavati nekatere izmed stevilnih »avtopoetik« tega casa kot postmodernisticne ali vsaj kot del postmodernega vzorca. Tako so iz izbranih poetik vendarle skonstruirali nekatere skupne poteze. Najbolj so podcrtavali vracanje k izrocilu. To ne pomeni le cedalje mocnejsega kulta formalne discipline, navezovanja na preverjene verzno-kiticne vzorce ali lirske oblike niti ne zgolj priklicevanja ter »klinamenskega« preoblikovanja podob, verzov, oblikovnih vzorcev iz ljudskega in umetnega izrocila prek medbesedilnih figur oziroma palimpsestnosti (citatov, stilizacij ipd.). Gre namrec tudi za teznjo po oblikovanju bolj koherentnih, ovsebinjenih in komunikativnih besedil, ki se ponekod ozirajo na zakonitosti zanra. Ta besedila so spet prezeta tudi z izpovedno vlogo, iz katere se da --- onkraj modernisticne dehumanizacije oz. prek njenih usedlin --- zaslutiti stabilnejsi, ceprav veckrat tudi fingiran, poziran lirski subjekt; prek zaloge skupnega izrocila ali eksistencialne izkusnje lahko bralec spet podozivlja njegov individualni svet, osebno mitologijo, taksno navzocnost, ki se odpira manj intelektualiziranemu dojemanju.

V tem duhu so se v 80. letih (pre)oblikovale pesniske pisave vec rodov ustvarjalcev (tudi nekoliko starejsega oziroma srednjega), izhajajocih iz modernizma, eksistencializma ali neoavantgard 60. let, npr. Veno Taufer s svojimi reminiscencami na slovensko liriko, s simulacijami mitske zavesti, citacijo folklorne poetike (Tercine za obtolceno trobento, 1985, Vodenjaki, 1986); Niko Grafenauer s soneti in elegijami, v katerih heideggrovsko revidira izrocilo pesnikov »uboznega casa« od Hölderlina in Preserna do Murna in Celana, da bi z njihovo pesnisko vizijo dolocil svoje vztrajanje v ontoloski diferenci, razprtosti med bitjo in bistvom (Palimpsesti, 1984, Izbrisi, 1989); Svetlana Makarovic s feminizirano in neodekadencno subverzijo folklornih obrazcev in odnosnic (npr. Sosed gora, 1980); Tomaz Salamun s protejsko stilno proznostjo in besedilno odprtostjo, z izrazito personalizirano domisljijo, crpajoco tudi iz mehiskega duhovnega sveta, iz dialoga z moderno evropskoamerisko umetnostjo in teorijo, a tudi z milino in naklonjenim rearanziranjem raznorodnih obrazcev, od pankovske popevke do soneta. Medtem ko so bili v prozi ravno pripadniki mladega rodu poglavitni uvajalci novih, postmodernistinih modelov, pa je bilo v poeziji drugace. Paradigmo postmodernizma je v poeziji izoblikoval pesnik srednjega rodu --- Milan Jesih.

V zbirkah Soneti (1989) in Soneti, drugi (1993) je izbral sonet kot »formo prebolevanja modernosti« (Matevz Kos); ta oblika je bila v slovenski knjizevnosti od romantika Franceta Preserna reprezentativni pesniski zanr, nekaksna metonimija lirike --- visoke, kontemplativne osebne izpovedi (bivanjske, eroticne, poetoloske, nacionalne) ali satiricnega obracunavanja. Jesihov postmodernisticni dosezek je v tem, da je sonet rehabilitiral tudi kot zanr in ga ni --- tako kot vecina modernistov pred njim --- obravnaval le kot obliko. Njegov »pasticcio« starih, predmodernisticnih lirskih tem (ljubezenske, bivanjske, pivske) in retorike se pomensko in kompozicijsko koherentno vpenja v zvesto posnet, ceprav razgibano modificiran verzno-kiticni vzorec. Ubeseden je z znacilno postmodernisticno slogovno toniranostjo, ki premosca vrzel med visokim in popularnim, v tem primeru med sentimentalnim osebnoizpovednim sonetom in njegovim satiricnim, »odcaranim« sopotnikom: izraziti romanticni poetizmi se harmonicno stapljajo z zargonizmi in slengizmi, umetelne figure s pogovornim samogovorom. Tematika se otresa metafizicnih obremenitev na eni strani s tehnikami metafikcijskega in parodicnega razgaljanja postopka, s poudarjeno fiktivnostjo in simuliranjem, na drugi strani pa z netradicionalnim lirskim subjektom: to je individuum, zamaknjen v svojo intimo, zasebnost, male zgodbe in sanjarije.

Dramatika 80. in 90. let je bila v primerjavi z drugimi zvrstmi kolicinsko precej manj zastopana, njena odmevnost pa je bila kar najtesneje povezana s spektakelsko funkcijo gledalisca. Znacilno je, da gledaliskost, vizualni kodi in scenska tehnologija v 80. in 90. letih prevladajo nad dramatiko, besedili: ne le pri stevilnih avtorskih branjih starejse dramatike, kjer reziserji sprico svojih uprizoritvenih raziskav in tematskih obsesij niso dali prav nic na normo »zvestobe izvirniku«, in pri »ad hoc« prirejenih scenarijih in montazah za spektakle raznih oblik protitradicionalnega, »neliterarnega« gledalisca (npr. za politicno gledalisce prve polovice 80. let in retrogardisticne »Gesamtkunstwerke« iz druge polovice tega desetletja), temvec tudi pri uvajanju postmodernisticne estetike.

Kot novost je v izvirni dramski produkciji od konca 70. let ucinkovala predvsem njihova prevladujoca teznja »nomadstva po zapuscenih objektih tradicije« (Tomaz Toporisic) oziroma dialoga z izrocilom. Taksna smer remitizacije v prozni (Rudi Seligo) ali poeticni, tj. verzificirani in metaforizirani drami (parafraziranje anticnih, orientalskih, germanskih in domacih mitov, legend in pravljic pri Ivu Svetini, Danetu Zajcu in Venu Tauferju). Iz arhivov zgodovine in besedne umetnosti crpa tudi tok politicne tragikomedije, drame in groteske (R. Seligo, Drago Jancar, Dusan Jovanovic'). Fantazijska, parodicna, groteskna in/ali burleskno-vodvilska komediografija pa se z literarnimi, filozofskimi, ideolosko-politicnimi in vsakdanjimi kodi ter konvencijami igra, jih sprevraca in izdeluje parodicne krpanke oziroma »quodlibete« (Dominik Smole, Milan Jesih, Emil Filipcic idr.).

Knjizevnost pri iskanju izraznih moznosti onkraj modernizma torej ni bila osamljena in niti ne najbolj odmevna. Mladi literarni rod se npr. z odmevnostjo pri postmodernisticnem »ozivljanju« dela trzaskega pisatelja Vladimirja Bartola ni mogel kosati s postmoderno usmerjenimi arhitekti, ki so --- tudi ob mednarodni pomoci (npr. razstava v Beaubourgu 1986) --- kot svojega prednika slavili Jozefa Plecnika. Znacilno je tudi, da so se poglavitni umetniski in politicni naboji 80. let sproscali zlasti v dejavnosti retrogardisticne skupine Neue slowenische Kunst, ki je z enotnim ustvarjalnim konceptom ('umetnost kot drzava') prezela rokovsko glasbo, likovne kolaze in instalacije, plakatno oblikovanje, gledalisce in arhitekturo. Skupina NSK, ki je v 2. polovici 80. let zacela razmeroma odmeven pohod po Evropi in ZDA, saj je bila radikalnejsa in totalnejsa od, recimo, ruskega soc-arta, je izzivala uradno partijsko politiko (slovensko in jugoslovansko), skandalizirala tradicionalisticne umetnostne kroge in okus zagovornikov modernizma. To je dosegala s tipicno postmoderno idejnovrednostno nedolocljivostjo, ki parodicnega razmerja do izrocila (tudi umetnisko in politicno avantgardisticnega) in do druzbenega konteksta ni enoumno zaznamovala, ceprav je njune embleme neobvezno mesala na meji med izzivalno subverzijo in fascinacijo popularne kulture, kica.

4.   Vprasanje postmodernisticnega kanona ostaja se vedno odprto, mocno odvisno zlasti od generacijske perspektive. Sam vidim mogoci izhod v tem, da bi lahko imeli postmodernizem le za tisti tok v knjizevnosti in esejistiki, ki je --- na Slovenskem nekako med l. 1982 in 1993 --- formalno in tematsko poudarjeno reflektiral ter izpostavljal aporije postmoderne dobe. Ta doba pa pokriva mnostvo raznoterih poetik, tudi taksnih, ki so odvodi modernizma ali celo starejsih zgodovinskih modelov.

Zdi se, da je mogoce kod postmodernizma tudi na Slovenskem literarnozgodovinsko konstruirati samo na zelo abstraktni ravni, pravzaprav ze bolj z dolocili postmoderne dobe (npr. razpad velikih pripovedi, »Verwindung« metafizike, pluralnost resnic, prehajanje subjekta v individuum) kot z vzorci ubesedovalnih strategij (npr. prevladovanje ontoloske dominante nad epistemolosko), ki bi bile »obvezne« za pripadnost posameznih besedil postmodernizmu. Podobno kot je za razmerje besedilo --- zanr ugotavljal Derrida, je tudi z razmerjem besedilo --- postmodernizem: v zablodi bomo, ce bomo merili njegovo postmodernisticnost kot pripadnost neki »ideji« postmodernizma, nekemu fenomenolosko vzpostavljenemu bistvu; namesto tega se zdi bolje, za postmodernizem se toliko bolj kot za druge smeri, da presojamo, kako besedila participirajo na diskurzivnem polju postmodernizma, kako se vanj afiliacijsko umescajo in katere moznosti tega umetnostnega koda aktualizirajo, katere opuscajo, katere pa zavracajo.

Na podlagi taksnega razmisleka je mogoce za zdaj skicirati le odprt in ohlapen seznam lastnosti postmodernizma na Slovenskem:

• pluralnost stilov, poetik in naziranj je, paradoksalno, dozivljena kot novo stanje, vendar prosto pritiska ideje napredujocega preseganja preteklosti in prevladujocih estetskih vodil;

• estetiko eksperimenta in inovacije zamenja estetsko vodilo navezovanja na izrocilo (na njegove motive in teme, trdnejse besedilnoorganizacijske oblike in zanre), vendar po nacelih dvojnega kodiranja, se pravi prek izkusnje z modernizmom: renoviranje namesto inoviranja pomeni tudi opuscanje antagonisticnega razmerja do izrocila, saj to ne ucinkuje vec kot avtoriteta, pa tudi postmoderni avtorski polozaj je izgubil substanco ter vsakrsne oporne diskurze: nasprotovanje nadomesti kvecjemu pietetna ironija;

• teznja po avtonomiji knjizevnosti in njenih besedilnih svetov ali vsaj ideologija antiideoloskosti, ki se kaze v opuscanju ali relativiziranju tistih odnosnic, ki so bile v preteklosti obremenjene s politicnimi, narodnimi in podobnimi interesi; zamenjuje jih poudarjanje literarnosti (npr. z medbesedilno zaprtostjo v svet kot knjiznico), fiktivnosti (z metafikcijo), mnogoterosti ontologij (s fantastiko), tehnike samonanasanja, parodicnosti, opozarjanje na medijsko, diskurzivno posredovanost »resnice«;

• individualizacija perspektive, kar pomeni rehabilitiranje custvenosti, intuitivnosti, osebnih mitologij, zasebnosti in intimnosti na racun modernisticne razosebitve, racionalnosti, refleksivnosti ali druzbeno relevantnih projektov, vsebin;

• »prebolevanje« metafizike, njenih dihotomij, ki se veze tudi z opuscanjem t. i. velikih pripovedi: gojenje paradoksa, aporeticnosti, »mehkih« prehodov, alogicnosti, odprto razmerje do sveta in zgodovine, cut za ekologijo in za neantropocentricno svetost bivajocega;

• teznja po neposrednem, interpretativno neposredovanem nagovarjanju bralca oziroma po izogibanju globinskim pomenom v prid zbujanju zanimanja za atrakcije povrsine, forme.

V zadnjih letih je dozivela pravo rast zanrska literatura (kriminalke, ljubezenski romani in zgodbe itn.) kot izid aspiracij po obrtno-tehnolosko brezhibni, urbanizirani, komercialni, mnozicni produkciji. Toda »cistost« zanrske izpeljave nemalokrat moti refleksivnost, psihologiziranje ali pa ironicno-parodicna, metafikcijska distanca, ki kaze na neskladje utrjenih obrazcev s sodobno slovensko druzbeno resnicnostjo, pa tudi z ambicijo pisca, ki bi hotel obdrzati dobro ime, status »pravega« umetnika (Branko Gradisnik, Miha Mazzini, Mart Lenardic, Maja Novak, Aaron Kronski, Vladimir P. Stefanec idr.).

Kot samosvoja kategorija pridobivajo tezo tudi male oziroma obrobne knjizevnosti, ki so bile ves cas izlocene iz srediscnega narodnega kanona oziroma iz prevladujocih razvojnih crt. V teh besedilih se uveljavljajo odrinjeni, pozabljeni in prezrti druzbeni prostori ter skupine, njihova problematika, pogledi; v nacinih izrekanja praviloma prihaja do vdorov magicnega, miticnega, folklornega, fantasticnega, distopicnega, bolezenskega ali obscenega. Gre za regionalno-dialektalno obarvano poezijo in prozo, s prvinami ljudskih verovanj, seg in navad (Renato Quaglia, Marjan Tomsic, Feri Lainscek), nato za razne tipe zenske pisave --- od trse, militantne in crnoutopicno parabolizirajoce do mehkejse, minimalisticne in rafinirano ironicne (Berta Bojetu, Ifigenija Zagoricnik, Irena Zorko-Novak), ne nazadnje za gayevsko eroticno liriko, ki se napaja pri vrelcih dekadence (Brane Mozetic).

Naslednja vidnejsa smer na prehodu iz 80. v 90. leta je v Sloveniji minimalizem (tudi v likovni, scenski in glasbeni umetnosti); lotevali so se ga vecinoma nekdanji izraziti postmodernisticni pisci oziroma metafikcionalisti (zlasti Andrej Blatnik in Igor Zabel). Na tematski in pripovedni ravni ga odlikuje cut za atmosfero, tudi za povsem neugledne, efemerne realije, za fabulativne okruske iz druzinskih in intimnih scenarijev brez dramatizirajoce arhitekture in brez pretenzij po sporocilni globini; stilno pa se odmika od eklekticizma in manierizma medbsedilno-metafikcijskega postmodernizma tako, da goji videz preprostosti, neumetelnosti in/ali se odpira pogovornosti, vendar ne vec zato, da bi ta postala stilno zaznamovana kategorija.

Metafizika je na zacetkih antike locila misljenje od pesnistva, v zadnjem casu pa skusajo nekateri pisatelji spet doseci enost modrosti, spoznanja in pesniske intuicije. Gre za razlicne teznje po filozofski, gnosticni, misticni, religiozni oziroma ezotericni literaturi, ki se vcasih ze odreka temeljni postavki umetnosti, tj. estetski avtonomiji. Zdi se, da nad oblikovalno voljo, ki je ponekod se postmodernisticno citacijska, drugod pa ze blize romanticni »novi mitologiji«, vcasih ze prevlada volja po individualno pristnem nagovarjanju transcendence, po molitvi, crpanju iz nemetafizicne, hermeticne modrosti --- iz izrekov predsokratikov (Milan Dekleva), judovske mistike in anticno-krscanskega izrocila (Vid Snoj, Joze Snoj), islama, budizma, daoizma itn. (Ivo Svetina, deloma Uros Zupan). Teznja po resakralizaciji literature sicer ni nova, se pa v 90. letih vsaj pri nekaterih piscih osamosvaja, izciscuje in sama postaja prevladujoca. Pri tem jo deloma miselno podpira poheideggerjanska »mehka misel«, se bolj pa, se zdi, splosno in celo mnozicno zanimanje za nove oblike religiozne izkusnje, ki je nastalo v »novi dobi«. Lahko bi rekel, da je to iskanje odgovor literarno in miselno zahtevnejse govorice na cedalje bolj trivializirano in eklekticno (para)religioznost »nove dobe«.

Literatura

Bajt, Drago: Slovene short prose of the last twenty years. Litterae slovenicae 1 (1991), 211-216.

--- --- ---: Postmodernizem po slovensko. Nova revija 7/73-74 (1988), 907-911.

Bogataj, Matej: Osvobajanje od posnemanja. Literatura 1/6 (1989), 126-134.

Jancar, Drago --- Adam Michnik: Disput ali Kje smo, kam plovemo? Pog. vodil N. Jez (Celovec, Salzburg, 1992).

Juvan, Marko: Postmodernizem in »mlada slovenska proza«. Jezik in slovstvo 34/3 (1988-89), 49-56.

Kermauner, Taras: Vracanje mita v sodobni slovenski dramatiki (Ljubljana, 1988).

Kos, Janko: Novi pogledi na slovensko literaturo. Sodobnost 40 (1992), st. 3, 4, 5, 6-7, 10.

--- --- ---: Slovenska literatura po modernizmu. Sodobnost 37 (1989), 225-233, 408-417, 484-492, 642-652, 825-834, 933-945.

Kos, Matevz: Sonet kot forma prebolevanja modernosti. Literatura 2/7 (1990), 111-120.

Mlada slovenska poezija sedemdesetih in osemdesetih let. Sestavil in spremno besedo napisal D. Poniz (Celovec, 1989).

Paternu, Boris: Sodobna slovenska poezija kot evolucijski problem. Obdobja in slogi v slovenski knjizevnosti (Ljubljana, 1989), 195-222.

Snoj, Vid: Zgodnost (Ljubljana, 1993).

Stoka, Tea: Prevara ogledala (Ljubljana, 1994).

Toporisic, Tomaz: Dramatika na poti nomadov. Nova revija 8/87-88 (1989), 930-943.

Virk, Tomo: Postmoderna in »mlada slovenska proza« (Maribor, 1991).

Zabel, Igor: Nekaj pripomb k polozaju literatov v osemdesetih letih. Literatura 2/7 (1990), 106-110.

Opombe

¹

Clanek je nekoliko prirejena razlicica prispevka za tematsko stevilko italijanske slavisticne revije Europa Orientalis, ki bo posvecena slovanskim literaturam v casu »tranzicije«.