Ekspresivnost v Zidarjevem Svetem Pavlu in njena didakticna uporabnost¹

»Literatura pa so nekaksna nebesa iz spirita.« (P. Zidar, Pasjansa)

Kljub jedki in ostri kritiki prikritega oblastniskega vojvodstva in neprijetnemu razgaljanju cloveske pritlikavosti vseh vrst je Sveti Pavel, prvi roman Pavleta Zidarja mojstrovina, ki je sicer krajevno in casovno odrinjena v dolenjsko odmaknjenost, ze slabo leto po izidu kot eden izmed estetskih vrhov tedanje slovenske proze prejel Prezihovo nagrado. Upraviceno, saj je pisec svojo mogocno estetsko stavbo sezidal na zlahtnih temeljih koroskega vzornika, pri njem pa se je tudi navdusil za custvenostno izrazitejse besediljenje.

Ker sem se lani lotil Prezihovega stiliziranja,² sem letos opravil se razclembo svetopavelske ekspresivnosti. Evidentiranje, klasificiranje in dolocanje slogovnih in pomenskih vrednosti podob je bilo zamudno, pocasno in v nekaterih primerih zaradi teoreticnih razglasij negotovo, je pa potrdilo vse dosedanje teze, da je Zidar nedosegljiv mojster stiliziranja in da je prav ekspresivnost ena od temeljnih in vrhunskih estetskih odlik Svetega Pavla.³ Razsejal jo je v vse besedilne segmente, skoraj v vsak odstavek, v stevilne besede, celo v locila, tako da se upraviceno sme govoriti o »slogovni eksploziji.« (Vuk 1969, 663)

Ekspresivnost je izrazito custvenostno zaznamovanje besedila; kaze se v uporabi jezikovnih sredstev na vseh ravninah, v glasovju npr. z omehcanjem soglasnikov v otroskem govoru ali z glasovnim barvanjem, v pisani besedi npr. s pogosto uporabo klicajev, z natrgovanjem povedi s tremi pikami, v slovnici z uporabo posebnih pripon (npr. za slabsalnost, ljubkovalnost), s posebnimi skladenjskimi vzorci (npr. brezvezje ali mnogovezje), vrivanjem, kopicenjem, izpostavljanjem, zamolki, ponavljanjem, vzporednostmi, ogovori, spreminjanjem besednega reda, dalje v posebnem besedju, v preneseni rabi itd. (Toporisic 1992, 18) Pisatelj svet poimenuje in preimenuje, ga 'nabije' z izrazitim custvenim razmerjem in racionalnim vrednotenjem, zavzame do njega in njegove nenavadnosti svojsko in neponovljivo ubeseditveno stalisce... Tako se navadno, znano, umirjeno, mehko, svetlo, ugodno, prijetno, logicno in pregledno spreminja v nenavadno, nemirno, grobo, ostro, temacno, neugodno, na videz alogicno in nepregledno, realisticno pa v ekspresionisticno in nadrealisticno. Ali po Zidarjevo: »Nadrealna misel in alogika sta postali nacin sodobne biti.. Ceprav sem clovek iz Kosmaceve generacije in imam rad kmecko modrost, sta mi po drugi strani Proustova barvita eleganca in Camusov nihil cudovit vlozek v tole nase kmetisko nadmodrovanje. Realizem ima ze prenucane lezaje. Treba se je dvigniti in ukiniti vecno vzrocnost. Poezija ni posledica, ampak creator spiritus.« (Zidar 1978, Pasjansa)

Literarna zgodovina je sicer Zidarja uvrstila v »socialnokriticno inacico prenovljenega realizma«, vendar z opozorili: da izkazuje v formi »nove, originalnejse in osebnejse moznosti realisticnega izraza..., (saj) kontrastno druzi naturalisticno-drasticne in lirsko-subtilne prvine, pogovorni zargon in poeticno vznesenost, naturalisticno grajeni dramaticni dogodek in metaforo, komicnost in tragiko« (Kmecl 1967, 319); da sicer v temeljih ohranja prvine »Voranceve prvinskosti in socialne slikovitosti, Kranjceve meditativnosti, Kosmaceve blescece igrivosti...« (Bohanec 1975, 385), da pa se »objektivnost umika subjektivnosti, ki stvarnost deformira, jo po svoje ekspresivno stilizira, predimenzionira ali celo groteskno paci«, zaradi cesar Zidarjev slog bolj »spominja na ekspresionisticno barocnost Pregljevega sloga.« (Kos 1975, 411) Prav z metaforicnostjo, ki »s svojo bujnostjo ponekod dobiva celo samostojno vlogo...« (Pogacnik 1972, 237), nenehno presega model socialnega realizma.⁴ Zato so 'solski' avtorji povzeli, da Zidarjev slog »vsebuje tako realisticne kot ekspresionisticne elemente« (Berilo 3, 1989, 110), da sicer ostaja »znotraj realisticnega nacina pripovedovanja«, da pa »niha med naturalizmom in ekspresionizmom«, tudi zato, ker uporablja »metaforicno nenavadno domiseln« jezik in ker je »pravi mojster v novih pripovednih prijemih« (Fatur 1992, 406-407).

Sveti Pavel ima podob za mali muzej, vseh vrst in podvrst, ustvarjenih zaradi avtorjeve »custvene neposrednosti in nenehnega odpora proti varljivo pojavljajocemu se svetu« (Vuk 1969, 663), pa tudi iz zelje »po popredmetenju intelektualne predstave« in radikalnem »razgaljenju« opisovanega;⁵ niso vezane le na znane in manj znane metaforicne kode, ampak tudi na arhetipe ljudskega misljenja in vsakdanjega besedovanja, cutenja in custvovanja. »Toliksnega jezikovnega navdiha in toliksne zivahnosti v prenasanju, izumljanju pomenov, v primerjanju, v izmisljanju globokoseznih duhovitih nesmislov in smislov, preimenovanj, zasukov pac najbrz res ni zlepa kje v slovenski sodobni literaturi.« (Kmecl 1980, 603) Jezik postaja »ob vsej denotativnosti se bogato konotativen, besede pri sprejemanju omogocajo se polno razlicnih sopomenov, odtenkov, zvez in podobnega ter na ta nacin spodbujajo predstavno domisljijo, vzpostavljajo tako imenovano eideticno videnje, domala cutno otipljivo domisljijsko predstavo.« (Kmecl 1976, 28) To pa je recepcija, ki si je knjizevni didaktik lahko samo zeli.

Od prvega odstavka romana Zidar dokazuje posebno strast do nenavadnega, zaznamovanega, krepkejsega izraza, do presenetljivega pogleda, do podobe, s katero lahko doseze »vecjo 'energijo informacije', vecjo ekspresivno in pomensko 'nabitost'«. (Paternu 1988, 216) Stilno obogatena govorica Svetega Pavla je kot oster »sveder« (J. Milic 1966), s katerim ves cas neprizanesljivo vrta v bralcevo za/vest in razpira plasti soclovekove bivanjske stiske. Tako mu izpod prstov raste grozljiva sinekdoha tragicnega sveta, »stolp clovekovega trpljenja« (Paternu 1988, 251-252), mogocen eksistencialni memento.

Izpisane podobe ali retoricne figure, ta »jezikovna mikrovezja« (Koren 1991, 180), kazalce zunanjega stila, razvrscam na podlagi znanih teoreticnih metaforicnih klasifikacij in sistemov takole:⁶

1.  --- glede na izbiro posebnih (stilno zaznamovanih) besed oziroma besednih zvez z oznakami custvenosti⁷ (ekspr. --- iron. --- kletv. --- nizk./vulg. --- otr. --- slabs. --- zmer.), pa tudi socialne (knjiz. --- nar. --- pog. --- niz. pog.), funkcijske (pesn. --- urad.) in casovne zvrstnosti (novo. --- star.);⁸

2.  --- glede na uporabo zvocnosti -> glasovne figure: aliteracija, onomatopeja, rima...;⁹

3.  --- glede na uporabo besed oz. besednih zvez -> besedne figure:

a) za primerjavo ali istenje (komparacija, identifikacija),
b) v prenesenem pomenu (metafora --- tradicionalna in moderna),
c) v zamenjanem pomenu (metonimija, sinekdoha, antonomazija),¹⁰
c) v poosebitvah (personifikacija);

4.  --- glede na uporabo posebnih stavcnih oblik -> stavcne figure:

a) ogovorne: dialogizem (nagovarjanje samega sebe), eksklamacija (vzklik)...
b) kopicenje: anafora (pon. na zacetku zaporednih stavkov/povedi), epifora (pon. na koncu zaporednih stavkov/povedi), anadiploza (pon. na koncu prvega in zacetku drugega stavka/povedi), epanalepsa (pon. na zacetku in koncu stavka/povedi), geminacija (takojsnja pon. iste besede), asindeton in polisindeton (povezovanje brez veznikov in pon. istih veznikov)...
c) a/logicne: antiteza (nasprotje), emfaza (zanos), evfemizem (olepsevanje), hiperbola (pove neko misel z ocitnim pretiravanjem njenega smisla), katahreza (protiprimera, 'zloraba', druzenje besed s pomeni, ki niso zdruzljivi, nezdruzljivega), klimaks (stopnjevanje, nizanje besede/besed. zvez, katerih pomen stopnjevito narasca), oksimoron (povezava dveh besed, ki se pomensko izkljucujeta), paradoks (presenetljiva misel, ki temelji na navideznem nasprotju s stvarnim misljenjem), paralelizem (izrazanje kake misli s podobnimi, vendar drugacnimi pojmi), sinestezija (zamenjavanje ali zdruzevanje razlicnih cutnih zaznav)...
c) slovnicne: aposiopeza (zamolk), elipsa (izpust, besedna neizrazenost v skladenj. vzorcu sicer predvidenega), hiperbaton (podvrsta inverzije: vrivanje v besedno zvezo, nenaravni besedni red), inverzija (obrnjeni besedni red);¹¹

5.  --- glede na uporabo posebne pripovedne perspektive: humorja, ironije, satire, grotesknosti...

Po tem zaporedju, ki je zaradi preglednosti, sistematicnosti in usklajenosti s solskimi prirocniki uporabno tudi v solskih slogovnih razclembah, navajam le izbrane in dovolj znacilne ponazoritve svetopavelskega 'podobstva'.¹² Posebno so zanimivi prepleti razlicnih vrst v ozjem besedilnem polju, ki mnozijo bralcevo custveno in miselno odzivanje, mocneje sprozajo njegovo (avto)refleksijo in prebujajo presenetljive asociacije in pomenska dekodiranja --- skratka, do vrha napolnijo estetske 'akumulatorje' tihega sobesednika, kar seveda didakticno lahko zelo ucinkovito izrabimo.

Roman je z ok. 37.000 besedami krajsi,¹³ res bolj povest (J. Kos); iz njega sem izpisal ok. 1.100 slogovno zaznamovanih mest, stilemov in stilizmov; ker mocno 'sevajo' v svoje besedno okolje, je kar dobra tretjina besedila posredno slogovno (ekspresivno) zaznamovana: 313 izpisanim besedam (najvec jih je v M --- 34) je mogoce pripisati 13 vrst custvenostnih oznak;¹⁴ glasovnih figur je 73 (najvec v Z --- 35); besednih figur je ok. 450, predvsem primer in metafor (najvec v M --- 67); stavcnih figur je cez 200 (najvec v TP --- 51), in sicer 24 vrst, med njimi najvec kopicenja; izstopa se vsaj 30 mest z izrazitejsimi pripovednimi perspektivami. Najvec ekspresivnih mest ima prvo poglavje --- 184; najdaljse poglavje TP jih ima 173, Z --- 144, L --- 84, CV --- 79 in SP --- 66; krivulja ekspresivnosti je torej najvisja na zacetku, nato se umirja, ob koncu pa se se enkrat pozene strmo, sunkovito navzgor in potem na hitro uplahne --- povsem v skladu z zaporedjem dogodkov. Zidarjeva stilizacija je, kot kaze izpisano gradivo, presenetljiva, sveza, pogosto drasticna, blizu ljudskemu gledanju in presojanju 'lova na cloveka'.

Gre torej »za pisatelja, ki ni vec 'ptolomejsko' zavezan enotnemu, lepemu, uglednemu in avtoritativnemu knjiznemu jeziku, temvec je na siroko odprt zelo razlicnim socialnim, miljejskim in psiholoskim plastem brezbrezne jezikovne resnicnosti, vse od njene visoke literarne kultiviranosti pa do narecja, krajevnega govora, zargona in slenga z drznimi vulgarizmi vred... prav s to svojo posebno razvojno dvojnostjo je mocno zaznamoval premik povojne slovenske proze iz tradicije v modernizem.« (Paternu 1988, 221-223)

1.  Custvenostno zaznamovane besede/besedne zveze

Izbiro iz svetopavelskega »metaforicnega slovarja« (Pogorelec 1986, 7-11) zacenjam z ekspresivnim besedjem, predvsem z glagoli; mnogi so neologizmi, okrepljeni z 'nenavadnimi' predponami, npr. prespominjati, izjamrati, zdehniti, vzvalovati, zamoleti, zabegati, podsmihati se, zatapati, odsmehniti se, zakregati se... (tovrstnih sestavljenk SSKJ vecinoma ne navaja!); zaradi vezljivosti in nenehnih prebojev leksikalne konvencionalnosti je tudi sirse besedno okolje mocno ekspresivno:

ekspr.: M --- brljav 'slep'; (nizki strop) se je trebusil --- (konj je) drhtel (z mehkimi nozdrvmi) (v SSKJ le zveza z od/v) --- (brata) niso mogli izkopati (iz ljudi) (pomena 'doseci, da bi izdali' ni v SSKJ) --- (stene) so kar vzvalovale (v oceh) --- sta se usekala 'sprla' --- je poklenkal (s prsti po polici)¹⁵ --- si je (glasno) pognetel nos (zveze ni v SSKJ) --- (srajco) je spulil s sebe --- je zacel hoditi (z glasom) (zveze ni v SSSKJ; pren. 'pocasi moliti'); Z --- svince 'mlad prasic'; je ozel rezilo (zveze ni v SSKJ, pren. 'ocistil, osusil') --- je podila (z roko njen pogled) (zveze ni v SSKJ, 'napadala') --- se je ogolil po glavi (zveze ni v SSKJ, 'je izgubil lase') --- jih maze (zveze ni v SSKJ, 'zvoni') --- lomile (so) otrdelost (zveze ni v SSKJ, 'premagovale') --- ji je narasel (zivot) (zveze ni v SSKJ, 'je zanosila') --- (plamen) je odrinil (temo) --- se ga nazre 'napije' --- so zafrlele (z glasovi) 'zaljubljeno' --- otipavala jih je (megla) (zveze ni v SSKJ); SP --- (da ga) raznesejo (zveze ni v SSKJ, 'raztrgajo'); CV --- izmozgan; ogenj je izsesaval (mokra polena) (zveze ni v SSKJ) --- sem ga zmlincil --- bo (Miho) polozil (zveze ni v SSKJ, 'premagal'); TP --- otrocaji --- savsnjen 'udarjen'; (rit) odscipnili (zveze ni v SSKJ; vulg.) --- namolzem (vino) (zveze ni v SSKJ; pren.) --- si ozemal (nos) (zveze ni v SSKJ; pren. 'se usekoval') --- so ga popasle (z ocmi) (zveze ni v SSKJ) --- so ji curele (solze)(zveze ni v SSKJ, redko) --- je udarilo (iz nje) 'je zakricala' --- je vrgel glas vznak (zveze ni v SSKJ, 'se je obrnil') --- je segel z ocmi v oci --- je pletel misel 'razmisljal' (perifraza!); L --- grleno 'z nizkim glasom'; se je basala (na noge) (zveze ni v SSKJ; pog. je s tezavo vstajala) --- se je hotela zakregati --- (Nam krave) dol bingljajo. (zveze ni v SSKJ; pog. 'nas ne brigajo') idr.; iron.: M --- farovz; Z --- Grdenka --- Bozicka --- Stihlja; CV --- krmili smo (vas) idr.; kletv.: Z --- mejdunaj; TP --- krucefiks; L --- primejdus idr.; nizk./vulg.: M --- je scal --- ga ne bos sral --- vecje prasice (si nisi znal najti) --- zizo (jim daj) 'prsi' --- so jim roke k riti prirasle --- breja zenska (zveze ni v SSKJ); Z --- se je zgonila 'spolno izzivela' --- drek --- crkne --- v vampu 'v trebuhu'; CV --- (obnova) dol visi; TP --- po gobcu 'ustih' --- nategujes (pomena spolno obcevati v SSKJ ni) idr.; otr.: CV --- cicni; TP --- Ludi 'Rudi' --- naplaviti 'napraviti'; slabs.: M --- boste (zivi) gnili --- santa; CV --- trobezljati 'nepremisljeno govoriti' --- je trobil 'siril govorice' --- pokrepano 'utrujeno'; TP --- cobodra 'slabo zganje' idr.; zmer./slabs.: M --- rit lena --- coprnica lajdrasta; Z --- smrdljiva prezgankarica --- pohota stara --- vrag pijani; CV --- prekleti plesar (ni v SSKJ); TP --- vlacugar --- skopljenec stari --- pankrt idr.

Slogovno tvorni so seveda tudi izrazi drugih zvrsti: narecni, npr. ateta, podirale krade 'skladovnice', razkrampan 'razpraskan', pisker, kancelj 'priznica', koce, krivacka 'klestilnik', litrko, tabrhe (iskal) 'delo, dnina', pozebrala 'pomolila', cmokalo 'redko, plosko, tleskajoce udarjalo' idr.; pogovorni, npr. je pocukal (veter), coprati, cukre, furati idr.; nizje pogovorni, npr. nasuntala, fovsija, kranceljcek 'nedolznost', matra, je zahrcal 'zasmrcal', se je zakregala, kot gril 'scurek' idr.; pesniski, npr. je zozil pogled v bijoc curek, je zazmeril (v sonce), se vzpel na prag, je lovil smeh, je zacmokal, vzemo, gredo, tepo idr.; novotvorjenke, npr. se bo prespominjal, vodlja (curek), grebine (morda izbokline na cesti), (se je) izsobila pod zdicastim nosom s pijansko sivkasto rdeco podrastjo (pr. je izpisan v SSKJ, vendar besede zdicast slovar ne pojasnjuje), ji je (jezik ves zarec) zamolel (iz smeha), cajzeljc (verjetno zuzelka), (zamasek) je guknil; izvrsnik-i; si pofrcal (nos) (v SSKJ le frcati, 'suvati kaj'), zatapala je (vstran) (v SSKJ le tapati, 'bloditi'); in starinski, npr. sta ujedla cik, soldati.

Za znakom -> navajam gradivo, ki ga dolocijo ucenci: poleg vrste podob naj ugotovijo tudi pomenjenje njihovih metaforicnih polj, cesar pa brez SSKJ in SP ne bodo mogli; tako bodo posredno vadili tudi 'delo' s temeljnima jezikovnima prirocnikoma! Posamezne skupine podob lahko razdelimo manjsim skupinam ucencev, tako da se besedilo stilno 'raziskuje' v razlicne smeri! V skupnem sklepnem povzetku posamezne vrste in podvrste najkrajse 'definirajo' in jih ilustrirajo z najbolj znacilnimi primeri!

-> So tudi naslednje zveze ekspresivne? M --- zadrl je kljuc v kljucavnico --- je zdehnil v dlani --- je zavrl tisti svoj vodeni pogled --- je zagrcala --- so hrstale (ostre kocine); TP --- se je odsmehnil --- (Iz nosa) mu je pogledal (gost in rjav dim)? Bi naslednje primere lahko navezali na ekspresionizem ali celo na nadrealizem? M --- Sonce se bo zasadilo v vsak oblak, ki bi kje vzniknil. --- obvisel (je) z rokami na sodu, se nasmihal vase v razgaljeni, porasceni zivot, v srce, ki je tam bilo. --- Ti imajo oci, da se ti v pamet zavlecejo. In ce bi mogli se jajca puscati v njej, bi nas ze rdece gosenice glodale.; Z --- travnik je bil zasekan s crno stezo --- V odgovor pa jima niti molk ni vec vzsumel.? Poisci v SSKJ vse ekspresivne zveze gesel potegniti, nositi se, viseti, lesti, vzeti! Poisci v SP pravilo o dodajanju priponskih obrazil priimku z. sp. in doloci njihovo slogovno vrednost, npr. Zagar --- Zagarjeva --- Zagarca!

2.  Glasovne figure

Mnoga mesta so hote ozvocena in obogatena s posebnimi glasovi, z aliteracijami in onomatopejami:¹⁶

M --- Srebrna slina se (aliteracija) mu je brez zvena utrinjala na tla. --- slisi tudi zeno, kako vlece strah skozi zobe --- poba in punco (aliteracija); Z --- Ce bi udarci pomenili zloge in bi te zgladil v besede, bi bilo tezko kaj drugega kakor: Zaa... zaaaa.... kaj? Siii... siii... ga! Puu... puuu... stila! Nadezju! Nadezju! Zju! Zju! Zju! Zaa... zaa... kaj! --- Sne --- sne --- tava! je sekala s srpom (aliteracija)... --- Zdajnaprejpanivectaka, jo je oponasala z mislimi skozi nos.; CV --- Povuci, potegni! --- In stegni se, stegni! (iron. rimanje!); SP --- Bil je lahak kot hlap. (a-ji!); TP --- Narocale liter za litrom, pile in polivale. (li-,-il-!) --- Kovinski zvizgi zebljev so sli do zivega.; L --- Nic ni, bimbo, oeioie, to so odmevi! --- Nnre! je hropla. Nre, nre! Stricrnere! Ma... ma, ne!

-> Gre tudi v povedi Kaksno narezenje, se mu je umikala in rezala vanj za glasovno slikanje?

3.  Besedne figure

a)  primere

Zidar je mojster primere. »V slovenski prozi ni pisatelja, ki bi bil lahko tako iznajdljiv tvorec primere v prav vsaki oznacevalni in pripovedni situaciji... In kaj je metafora --- ali primera kot njen prvostopenjski del --- drugega kot preobrazanje stvari, bitij in sveta v samega sebe ali narobe...« (Paternu 1988, 215) Primerjanje seveda ni nakljucno, ampak je natancno premisljeno 'zidanje': v Svetem Pavlu se vse (lahko) primerja z vsem, dejansko z umisljenim, konkretno z abstraktnim, najpogosteje po modelu samostalniska beseda --- ekspresivni glagol --- primerjalni clen ko, kakor, kot (ki ga ohranja!) --- samostalniska/pridevniska beseda, npr. oci so tipale kakor palice; primerjalni clen je pogosto stavcno razvit, v nekaj primerih tudi dodatno stiliziran z medpovedno skladnjo; prispodob 'kakor da bi', ki so »izrazit plod pesniske invencije« in usmerjajo »v svet moznega in domnevnega« (Ocvirk 1981, 107-112), je zelo malo; primere so zaradi izbranih ali 'ustvarjenih' glagolov mocno ekspresivne, primerjana clena pa zaradi presenetljivih in drznih analogij in asociacij, ki so sicer vezane na 'zemeljskost', ze kar metaforicna; apodoze Zidar snovno polni z vasko/clovesko vsakdanjostjo, materialno in misljenjsko, zaradi cesar oba primerjana clena ostajata znotraj meja razvidnega in opisovanega kronotopa, v katerem se drasticno in domiselno prepleta/primerja clovesko, zivalsko, predmetno, dejansko in umisljeno; se pa Zidarjeve »primere ali podobe od tod zlahka pozenejo tudi na ravnino ekspresionisticno ubrane jezikovne kulture...« (Paternu 1988, 219):

• besedne/besednozvezne: M --- Mislis, da bo cas stal kakor ti --- kokos je zanergala kakor star clovek (pooseb.) --- (hram) je molel iz lesnikovega grma kakor star, razbrazdan obraz; jo gledajo kot mocerada --- vrgli so ga v prikolico traktorja kot prasica; se ji je vrat zvil kot zapuljen zebelj --- cevljasti gobec se mu je svetil kakor moker ajdovec 'kruh' --- Pa ga je zena obrnila kot hlace. --- Gredo. Kakor dez gredo mimo. --- in gledal, gledal kakor voda, ki nicesar ne vidi. (podv.); Z --- Gol je kakor bikova mosnja. 'plesast' --- obrazi so se polegli kakor vimena.; je rja odpadla v kosih kakor garje --- Zenske so zafrlele z lahkotnimi glasovi, kot listje, ki ga je pocukal veter. --- Luna je kopnela kot umazan sneg. --- misel se jim je zadevala kot pijana roka v temi; Snopi so lezali kot pobiti.; CV --- Pogled mu je visel izpod psenicnih trepalnic kot gosenica. --- oci so mu izstopile kot vkuhane; SP --- zalostno rezec gobec kakor vevericja lobanja (netopirji); dan mine kakor vino --- noge in besede so vrele mimo njega kot zracni mehurji; TP --- orgle so tipale kakor cmrlj --- so viseli otrocaji prek ograje kakor macke --- Metal jih je v jamo kot pocrkane konje.; Dez se je drobil kot suha sredica --- Sem pa tja je pomolel z neba sop zvezd, mokrih in svetlikajocih se kot krizanteme. idr.;

• stavcne: M --- (noge) so mu zabingljale... kot da je vseh teh petinpetdeset let samo jahal --- krik, ziv in poln, kot bi podrgnil po sipi --- Pod brado udarjajo zile, kot bi ga molzle. --- potem pa se je listje zacelo drobiti pod koraki in koraki izgubljati (zevgma!), ko da so jih odnesle sanje cez dvorisce (pooseb.) --- (bol) je visela tam notri, ko da se je prekadila od dima, zalosti in tesnobe --- Svetloba v orehu je migetala, ko da se pretaka. --- Gredo. Gredo, kakor dez gredo mimo.; Z --- (trava) je sumela, ko da jo obvohuje volovski gobec --- Zakopal je glavo naprej, ko da mece s sebe jezdeca, in zaprdel v sirokih in dolgih valovih.; CV --- Toplo se je zanesla s pogledom se v rdece zametaste zavese, kot bi hotela podrsati z oteklino se obnje. --- Gledal te bo, ko da si mu z neba padel. (fraza); TP --- Srce jima je tolklo, ko da je v prazni skatli za cevlje. --- je zatulil z obrazom v pod, ko da poginja --- Gledal je in gledal. Nekam vase, ko da se tam nekaj svetlika. Ko da je tam reza, skozi katero se bo dalo ven. --- Bolelo ga je notri. Ko da je naboden na sanje.; L --- Bilo je tesnobno, ko da se slisi iz veze Miserere mei Deus. --- in jo pogledal, kot se pogledajo zenske, da se podelajo idr.

• istenje: L --- Zemlja je zemlja.

b)  metafore

Metafora predstavlja »posebno besedilno intenzifikacijo, saj v njenem odprtem pomenskem prostoru hkrati ucinkujejo poimenovalni in preimenovalni pomeni«, predstavlja »pomensko vozlisce«, katerega 'resevanje' zahteva mocnejso bralcevo »custveno anganziranost«, odvisno pac od njegove »referencne zmoznosti« (Pogorelec 1986, 11). Z novimi zvezami »ustvarja metafora polisemijo, ki je ne more zajeti niti nadzirati noben slovar vec«, z analogijami, asocijacijami, kontrasti, nenavadnim in nepricakovanim »svet sestavlja tako rekoc na nanovo«, med deli »narasca njihova medsebojna nasprotnost« --- vse do »drzne metafore« (Paternu 1986, 113-115).¹⁷

Zidar hodi opisano pot s svojskim korakom, novim in svezim. Hote se izmika meram, pravilom, modelom... Hote se oddaljuje od tradicionalnega in se priblizuje modernemu, ko lahko svobodno »zdruzuje tisto, kar tezi narazen«. (H. Friedrich)

Na zacetku romana je se ves MIR-en Uvodne podobe u-mir-jenosti predstavljajo urejen in po-mir-jen svet: 'kosatenje pticev', slavcevo 'izmisljanje dolgih pridig', mir za zdravo spanje, blagi vetrovi, vrvenje lastovk, odprta okna, nemirne zenine prsi... pravi z-mirjeni raj; potem pa se izpod 'trebusastega stropa', ki pritiska na sence in vzne-mirja kri v zilah, priplazi zla misel »kaj bo, kaj, ce dobe brata...« Umik, zamolk, likovno poudarjena negotovost. Clovesko zabubljenje. Goba stiske raste. Od tedaj se razsajajo metastaze groze in obupa. Mir se krha. V ne-mirnem se sprozajo razglasja in nasprotja, »kot vrata v paradoks: saj besedi mir sledijo vse vecji nemir, tesnoba, strah in slutnja novih mrlicev v dolenjskih hribih.« (Paternu 1988, 241) Podobe postajajo drznejse. Kot clovekovi lovci. Ne bo vec cas miru, bo le se cas grozljive samote in trpljenja, bo cas lova in zrtev. Svet bo razmajan in razdrobljen in skrhan. In z njim cloveskost in ponos in moc. Kot Prezih v Boju na poziralniku tudi Zidar s/krci svet na mali, metonimicni koscek, na vas in se naprej v zvonik, v ta pokoncni in simbolni kraj tragicnega sesutja. Cloveka, sveta in --- podobe.

Metafor je veliko, vseh vrst, navadno po vec skupaj; po prvem poglavju se sicer umirjajo, postajajo razumljivejse, do bolecine ostre; sem in tja zanihajo do drznejsih katahrez, do podob nerazumljivega in komaj mogocega; za njimi se rojevajo metonimije --- podobe z/odlomljenega sveta:¹⁸

• besedne zveze: M --- zenino vzhajanje pod rjuho 'zbujanje' --- rdec jezik sonca --- slepeci soncni novec --- preluknjana zalost --- pesti zelenega grozdja; TP --- mrena dezja;

• stavki: M --- brada ji je usla na vrat v dveh tezkih gubah --- da bi mu spustili pamet med kolena --- Ima se elastiko namesto ust? --- Stala sta na bregovih svojega sveta... --- Jadral je v medu luci..; Z --- so se samo se zamisljale v zbujene in rdece misli --- in se pocasi spustile nanj (v zamegleno dvorisce) kot v vodo --- (zanjice) so se spet razgnale na vse strani s smehom --- Srebrni valovi vetra v ovsu so se metali naprej in nazaj.; CV --- Anzeljc je vzcvetel s svojim znanim smehom. --- Vsak je nosil svojo glavo na nitki. (fraza); SP --- Da ga polizejo s tistimi prestrasenimi ocmi --- vse se je razsulo v svetle in brnece hipe, ki so potonili v sum dneva --- Pogleda se je dotaknil prst mraka.; TP --- je dez zasipal oci --- Bodli so z zalostnimi gobci dalec predse --- Slavc si je na pravo stran pocesal pamet. --- so mizikali blesceci cvetovi zvezd; L --- Mrak v ljudeh je rastel kakor papirnat stolp... --- Beli stolp molka je zacel razpadati.. idr.;

• razvijanje metafore: M --- Ta kurbetina (ni v SSKJ) bela bo vrela zdaj po vsej dolini. Povsod bo kot tavzentroza. --- Zacutil je, da mu spet nekaj tezkega binglja tam notri, v tistem temnem prostoru. Ko da se ziblje na tanki, vse tanjsi zili.Vleklo ga je navzdol in v zrelu ter ustih je zacutil cudno besedo --- smrt.; Z --- Hosta... se je ze polnila z luno, ki je lezla izza nje kot odmev velikega pozara. Brez tistega hrstenja, ko se napne in razkolje tram. Samo zar je odmeval s pogorisca in klical v nebo.(-> meton.) --- Nebes je bil ze svetlo mracen. Sam pepel.; SP --- Vsak ne je odbil na tisoce svetlih besed (sinest.) in jih utisal kakor daljava. A so se in se vrele nazaj, ga vzdigovale in mu hotele iztrgati roke. Te pa je obcutil tezke in debele in ko da slone na sirokem, velikanskem zivotu.; TP --- Zarival jim je (v mislih) v trebuhe brzostrelke in resetal, resetal. V vsak trebuh sto (krogel), da bo reseto in da bo skozenj presejal soncnice. idr.

• epitetoneza : M --- Kolovoz je bil od nalivov ves postrgan. --- (konjeve) koprnece oci --- Razmajan je bil ta svet. --- usta, vroca od besed in misli (inverzija); CV --- zadrgljiv kaselj --- tezki koraki --- debel pogled --- gnila druzba --- skripajoca usta --- precute oci --- crna reakcija; SP --- Nebo, prevleceno z neko svetlo plesnijo; TP --- nenavelicani dez; L --- razbeljene niti --- grcave roke;

c)  metonimije...

Z njimi Zidar ohranja/obnavlja temelje in kode realisticne objektivnosti in navidezne razvidnosti, z njimi se vraca »k eksaktnemu opomenjenju besede... kajti metonimija temelji na dotikanju izraza z dano stvarjo oz. z ze danim pomenom, ne vec na svobodnih zamenjavah ali preskokih med njimi po neki bliznji ali daljni podobnosti«; deli sveta ostajajo neopisani ali zamolcani, zaradi cesar nastajajo »fabulativne aposiopeze, zamolki, veliki in napeti prazni prostori, katere mora izpolniti bralec sam«,²⁰ njegovo sodelovanje postaja intenzivnejse, svobodnejse; v tem smislu je za roman metonimicno znacilnejse od metaforicnega, ceprav 'pravih', cistih zamenjav ni veliko:

• metonimije: orodje z delom: M --- da bi Jarc dal kljuce 'bi odprl'; SP --- in ne zbudi te kosa 'kosec'; TP --- so se zacela oglasati kladiva 'kovaci'; kraj s prebivalci: M --- doline se je bal 'ljudi' --- Dol bom sel! 'v dolino'; TP --- Dolenje Zagorjane so bile ob tej uri... 'prebivalci'; znak z zaznamovanim (simbol): M --- rit lena 'lenoba' --- deliti z nami parcelo 'oblast'; Z --- jezik 'klepetulja' --- rozce 'strup'; CV --- belega brata 'domobranca'; TP --- treba pa je prijeti cunjo in lonec 'cistiti in kuhati' --- Lonec, srp in skaf ne smejo cakati. 'kuha, poljsko delo in pranje' --- Ali se splaca deset, petnajst let riceta? 'jece'; posledica z vzrokom: M --- Po dninah bo se kruha 'dela' --- bo pela prezganka 'bodo revezi' --- do sladkastega suma 'vina' --- sline so ga minile 'lakota'; SP --- Tipala je zaparjeno oteklino 'zob'; TP --- zresetane vampe 'ubite ljudi' --- kdo bo po vojski rezal kruh 'delil delo'; abstraktno s konkretnim: M --- in tiste zadruge 'ljudi'; Z --- ziva dusa se ni zmenila zame 'clovek'; TP --- Od vsepovsod so spregledala tiha sovrastva. 'ljudje'; L --- Gruce so mrmrale. 'ljudje' --- Nasi organi so ga videli. 'agenti'; posoda z vsebino: Z --- pa se zlije vrc po pisanjih 'voda' idr.;

• sinekdohe: del s celoto: M --- kake babje oci 'babe' --- so noge obstale 'vojaki' --- tistih nekaj kapelj 'vina'; Z --- tistim krmezljavim ocem 'babam' --- je poznal ta ritnik 'zensko, tega vulg. pomena v SSKJ ni'; CV --- je pogledoval po glavah 'ljudeh'; SP --- (bodo dali) zadnjo kapljo 'krvi'; TP --- zagreti obrazi so lezli drug v drugega 'ljudje, hiperb.'; L --- je vznemirila poglede in roke 'ljudi'; ednina z mnozino: CV --- da zajamete oseznamljeni delovni subjekt stoodstotno 'delavce'; SP --- V oceh mu je stala voda 'solze'; TP --- vsako kapljo 'vino'; doloceno stevilo z nedolocenim: L --- sto oci je poiskalo predrzneza 'vsi ljudje' idr.;

• antonomazije: lastno ime z obcnim: M --- nimam pa drave 'cigaret'; L --- Jaz te bom enkrat po Mariji! 'ustih, vulg.'; ime prebivalca s kako slavno osebnostjo: M --- (mehovski casi in) Mehovcani idr.

c)  poosebitve:

M --- In ko da se giblje, tema... --- Tisina se vzpne. Se, se raste. --- Pekoci dim ga je rezal in zadrgnil. (ekspr.); Z --- Zlati in cisti rob lune je zacel poskakovati izza drevja. (nadreal.) --- Velika je (luna) odskakovala od vrhov hoste. Nekaj lis porodne krvi ji je se kalilo cisti pogled. Povsod so ze tudi sence nasle svoje zglavje. Dramile so se, hodile ena k drugi in si dolgo nekaj govorile, cez cas pa kar naenkrat polegle. --- Bila je tenka (luna) in tako natancno okrogla kot novec. Le tista crna usta v njej niso izginila. Bogve kaj se pogovarja tam gori sama s sabo! --- Potok, ta jo je morda cul. Veckrat ga ja zabolel srebrni hrbet in se je na ves glas prelegel.; L --- predal je kolcal idr.

4.  Stavcne figure

Fragmentarnost in neizrekljivost nakazujejo zelo pogoste elipse in tri pike, npr. Polde je najbrz pustil podkve... Ja... sam mora... ponje...; natrganost, pogovornost in ekspresivnost pa prav tako pogosti hiperbatoni ali izpostavljanje stavcnega clena, npr. da ga bos nesla v robcu, tisti svoj rilec; znacilno je apostrofiranje 'preostalega' sveta, so vzkliki brez odzivov in je dialogisticno nagovarjanje --- prepricevanje samega sebe; izgube ravnotezja in 'trdnih tal' zahtevajo skladenjsko drobljenje, vsakovrstno prerivanje in pogostno (stopnjevalno) kopicenje, mestoma podobno 'zanarodovblagorskemu odpevanju'; upodabljanje hkrati z razvojem dogodkov niha od logicnega k alogicnemu, do paradoksa:

• ogovorne: eksklamacije: Z --- Kaj more za to! --- Kdo naj se pa zeni zdaj!; TP --- kaj ne bos padel, ko je pa clovek zgaran! (dialogizem) idr.;

• kopicenje: anafore: M --- Laze! je zagrabila Debevka odejo. Laze, coprnica lajdrasta!; Z --- Berem. Berem imena..; CV --- Tipajte, je potipal po mizi. Tipajte zenske, tipajte otroke! (pareheza!); SP --- Koraki! Koraki ob zglavju! --- Teta! je zavil oci. Teta!; TP --- Ni! je rekel... Ni, ni! Ni, ni! je ponovil... (epimona!); L --- Ne? je vstajal oficir... Ne, pravis? --- Krvava sta! je rekla Cigojka. Krvava! Krvava! je shodilo med ljudmi. idr.; epifore: Z --- SP --- ...ob zvonu, ki molci.. ...zato da molci.; TP --- Pridejo, pa je! Vzemo, pa je! --- Neka roka. Tezka, tezka roka. idr.; anadiploze: M --- bi lahko tam stal. Stal in puhtel v nic. --- je njen dedec zarukan. Zarukan...; TP --- ...oba vesta, kaj je. Kaj je, ve tudi..; L --- In kaj bom tam? Tam, je postavil... --- ...bi rekel, da ne. Bi rekel, da ne... idr.; epanalepse: M --- Se bos delal, o se! --- Kaj bos rekel, kaj? --- Kmalu ti ga bom pokazal, kmalu!; geminacije: M --- Dobro, dobro... --- Sem, tja, sem, tja..; Z --- Bozicka! Bozicka! je zavpila.; CV --- Pusti, pusti! (se je zrival mimo Vidnik.); SP --- Bog! Bog! (je udarjal) --- Slece! Slece! --- Saj ve, saj ve...; TP --- (Dotakni se) ti, ti, (mojega gobca!) --- Ampak ne, ne, je cvilila...; L --- Pri meni, meni je samo posedel --- ne, ne morem vec, vec idr.; asindetoni: TP --- Rinili so jih nazaj, naprej, vstran.; L --- Cesarje, kneze, skofe, generale. --- Ze je bilo slisati nepomolzene krave, zejne in lacne konje. Kruljenje prasicev. Otroke. idr.; polisindetoni: M --- V hlev, pa iz hleva, pa kuhaj, pa misli --- ocala gor pa za mizo pa svincnik pa pisat, jaz, baba, pa na njivo pa v hlev pa v hosto --- Nekaj cez meter je imel in umazan je bil in strgan idr. Zidar rad 'senci' posamezni prizor z znacilno, simbolno besedo/besed. zvezo, npr. v Z z besedama snop in sop, v SP s slece, v TP z dezjem, v L s prisl. zvezo Tam pa tam. Kje tam pa tam? je pretiraval z glasom. Tam pa tam ni zame nikjer. V SP je zapisal tudi anominacijo (enakoglasje) Zacel je misliti druge misli.

• a/logicne: antiteze: Z --- Je, ni?; L --- Slisali so, videli ne. idr.; emfaze: CV --- Mi moramo dati delavcu kruha --- nas clovek --- nas delavski razred bije boj... Dvig proizvodnje v fabrikah je stvar nas vseh. Je stvar setvenih povrsin.(paradoks!) idr.; evfemizmi: M --- Ampak tega bo treba najprej izbrskati in sele potlej narediti za mrlica (iron.); CV --- Tovarisi so jo vljudno prezrli idr.; hiperbole: M --- Glasovi murnov so se glasno zazirali v trhlo kolicje; SP --- (mrak) se je skoro naglas zarival v zvon (ekspr.) idr.; katahreze: M --- usahli strop; CV --- rdeca jajca (nadreal.); SP --- udusene luci; TP --- opiti voz --- siv dan se je obesal okoli his (nadreal.) idr.; klimaksi: Z --- smrka smrkava --- On, ja, je videl in slisal in drzal in iz koze dajal! --- Da lahko zjutraj vstane, mora popiti liter. Da najde palico, mora imeti ze dva v vampu. Liter, da lahko spregovori, liter, da vidi, liter, da slisi, in cez deset jih mora biti, da lahko hodi.; SP --- Tam dalec, tam, tam... idr.; oksimoroni: M --- gospodje tovarisi; Z --- vesela zalost --- svetlo mracen; CV --- zalostno vesel; SP --- jih gleda slep, poslusa gluh (paradoks) --- sladka grenkoba; L --- gospod kapetan tovaris; paralelizmi: Z --- ...ce ima se kaj. Ce se se cesa spomni? --- psenica pa je mrmrala od zrelosti. Vsak klas je pokal..; L --- zdaj zato ne bomo smeli na paso gnati... In na vodo ne... idr.; sinestezije: M --- se je ze svetlikal jutranji mir --- (je ulovil) zeleno grenkobo --- Svetel molk (se je zaletaval v stene.) --- tisina se je vsa bela (valila skozi okno) --- Velika, bela zalost (je pogledala vanj.); Z --- rumeni pogled --- rumen veter; CV --- crni veter; SP --- srebrn zvok --- svetlo prigovarjanje (se je zapikovalo vanj) --- svetlih besed --- (odmajeval) roju svetlih glasov --- svetel sum --- rjavi glasovi; TP --- bela sapa; L --- sive solze idr.

• slovnicne: aposiopeze: M --- naj ga, hudica, ze... 'primejo' --- hudic naj jih... 'vzame'; TP --- Koliko da si ga... 'pridelal'; L --- Ne ga... (vulg.) idr.; elipse (st. clena, stavka): M --- Samo belo in sivo kamenje. 'je' --- Tisti spodaj pa prvi. 'bodo rekli' --- Noge trde od strahu kot oreh 'je imel' --- ko smo jih toliko po nedolznem 'pobili'; TP --- Vi v takem polozaju, jaz pa mozila! 'naj bi se' --- Pa smo ga, veste, kot psa iz hise. 'napodili'; L --- In sta se. 'morala vpiti' idr.; hiperbatoni: Z --- Sem, sem, je dihnila, spala?; TP --- Z njima vozim ze, cakaj, enajst let! --- Jim vrzem, ga je zgrabilo, v gobec tistile stol. (ekspr.); L --- Pa krava, sem rekla, krava ja ne ve, kje je.

5.  Pripovedne perspektive

Zidar svoj pogled na snov mocno variira: njegov estetski komentar sveta je zdaj kriticen, zdaj porocevalski, opisen, zdaj poeticen; tragicnost in resnost razbremenjuje z ze kar gogoljevskim humorjem (Vidis stol? vprasa oficir tam enega. Vidim. Vidis svincnik? Vidim. Vidis sonce? Vidis zvezde, njive, luno, prijatelje? Vidim. Vidim. Pa kako mores verjeti v nekaj, cesar ne vidis? Zdaj pa se oglase kaplan. Tovaris kapetan, recejo, jaz vem, da ste vi pameten clovek. Ce ne, ne bi bili oficir. Tudi vi sami veste, da niste neumni. Dobro veste! Pa ste ze kdaj videli svojo pamet? itd.),²¹ z ironijo (je neko mlado fante zapovedovalo --- konkretni subjekt okvalificiran ('novorek') --- Mi pa, tovarisi, reakcije ne bomo poslusali! (vznes., patet.) --- On, oh, jasno, da ne bi bil na njivi. --- Kaj pa vi, gospod brat?), s karikiranjem (Lasje so mu kot jazbecarju padali na usesa. Navezal te bom na vrv, baba trmasta, vlekel dvakrat do britofa po tehle luzah, pa ti bom pretresel spomin. Bos potlej mlela z gofljo kot z mlinckom.), s 'komicno kriticnostjo' ali satiro (Fant je prisel iz sole s trdnimi dialekticnimi pojmi, zdaj pa ze manipulira z relativnostjo in eksistencializmom. Navzel se je burzuazne ideologije in ga ne premaknes. --- Nekaj mesecev si je cistil nohte in prepeval Na oknu glej obrazek bled.),²² pa tudi z grotesknostjo (Bozicka pa je kazala, kazala svoji dve ribi v ustih. --- Sam pove, kadar je pijan, kako je zakopaval tisto lepo partizanko. Puseljc, puseljc, cmoka! Kar naprej je bila rdeca v lica. Pa jo je slekel, mojdunaj, potolkel po... saj ves, in jo spustil v jamo. Bingale, bongale, se je smejal, ce ima ali nima mustace, zdaj bo pa pace.).23 Omeniti pa je potrebno tudi znacilno simboliziranje (naslovi in zacetki poglavij --- klepanje rjastega srpa --- Koliko belih pajcevin iznenada! --- Po mizi pa je poplesavala rdeca kravata. --- Zmeraj isti breg! je hropel vanj z mislimi in tezkimi cevlji --- in zaceli so se dotikati drug drugega itd.).

Opravljena razclenitev je potrdila, da je Zidarjev Sveti Pavel tudi slogovna mojstrovina; umetnikovo upodabljanje preoblikovanja cloveka in sveta v usodnem polozaju je presenetljivo custvenostno --- zato bo tudi bralcevo odzivanje in dozivljanje taksno: dejstvo, ki ga lahko didakticno odlicno izrabimo. Iskanje in dolocanje stilemov/stilizmov je sicer zamudno, za marsikoga --- za mladega pa se posebej --- predolgocasno ali celo odvec, vendar se le tako lahko razkrijejo vse sestavine, tipike in specifike posameznega sloga, vse finese oblikovanja, vse za/pomenske razseznosti. Slogovne odlike dokazejo le »cimbolj natancni empiricni postopki, saj se ni mogoce zanesti samo na vtise, ki nam jih daje obicajno branje« (Kos 1994, 127); tudi za ravnino »metaforike, tj. pomensko prenesenih in zamenjanih besed... (je treba) razbrati, kako je strukturirana in kateri temeljni elementi so v njej najmocnejsi« (prav tam).

Evidentiranje in ugotavljanje funkcij 'podobstva' kakega proznega dela ima vrsto didakticnih vrednosti/prednosti, ki pa se jih, sodec po tem, kako redke, premalo motivirane in pomanjkljivo utemeljene so tovrstne naloge v vsakdanji ucni praksi, se premalo zavedamo: predvsem tako usmerjeno branje nenehno ustavlja neucakani in prehitro beroci mladi pogled, da lahko v umirjeni zbranosti premisli in precuti posamezne ubeseditvene nacine in izlusci globlja avtorjeva sporocilna hotenja;²⁴ za razclembo ekspresivnosti so potrebni ustrezni slogovni in jezikovni prirocniki, torej se posredno bogatijo in mojstrijo tudi tovrstni (teoreticni in jezikovni) razgledi in sposobnosti; in koncno: natancno in razclenjevalno 'slogovno' branje mladega bralca najbolje opozori na soucinkovanje razlicnih sestavin umetnine in ga preprica o smotrnosti in pomenljivosti razlicnih pristopov k njej --- z vsakim namrec pridobi nova in dragocena spoznanja, ki jih nazadnje lahko ucinkovito uporabi in osmisli v pisnem (esejisticnem) povzemanju in vrednotenju prebranega. Za vse navedeno je Zidarjev Sveti Pavel odlicen primer.

Navedenke in literatura

Francek BOHANEC 1975: Sveti Pavel --- Dim, dva romana, spremna beseda, Ljubljana, MK.

Marjan DOLGAN 1979: Pripovedovalec in pripoved, Maribor, Obzorja.

Silvo FATUR 1992: Slovenska leposlovna knjizevnost, Maribor, Obzorja.

Martjaz KMECL 1967: Proza, v: Slovenska knjizevnost 1945-1965, Ljubljana, SM.

--- 1976: Mala literarna teorija, Ljubljana, Borec.

--- 1980: O Zidarju pripovedovalcu in oznanjevalcu, v: Ran imam polno, zato mi dobro de, Zidarjevo berilo, Ljubljana, DZS.

Evald KOREN 1991: O prevajanju pesniskih podob, Ljubljana, XXVII. seminar SJLK.

Janko KOS 1975: Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana, DZS.

--- 1994: Ocrt literarne teorije, Ljubljana, DZS.

Jolka MILIC 1966: Sveti Pavel --- poslanica obupa, ljubezni, moci (meditacija), Primorski dnevnik, 20. 2.

Anton OCVIRK 1981: Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva, Ljubljana, DZS, Literarni leksikon 11.

--- 1982: Pesniska podoba, Ljubljana, DZS, Literarni leksikon 16.

Boris PATERNU 1986: Metaforizacija in demetaforizacija v sodobni slovenski liriki, Ljubljana, XXII. seminar SJLK.

--- 1988: Zidarjev vstop v slovensko prozo, v: Sveti Pavel, Ljubljana, MK.

Breda POGORELEC 1986: Okvirna tipologija metafore v slovenski prozi 20. stoletja, Ljubljana, XXII. seminar SJLK.

Dimitrij RUPEL 1966: Pavle Zidar --- Sveti Pavel, Ljubljana, Sodobnost st. 2.

Joze TOPORISIC 1982: Besedne zveze ali stavcne fraze; pretezno skladenjska interpretacija umetnostnega besedila, Nova slovenska skladnja, Ljubljana, DZS.

--- 1992: Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, CZ.

Silva TRDINA 1961: Besedna umetnost II, Ljubljana, MK.

Vili VUK 1969: Premiki v zvocnosti Zidarjeve proze, Ljubljana, Dialogi.

Opombe

¹

Razsirjeni referat s V. slovenisticnih dni v Kopru, 22. 4. 1994.

²

M. Strancar, Groteskno v Prezihovem Boju na poziralniku, JiS 1993/94, st. 2-3; M. Strancar, Solska ura s Prezihovimi Samorastniki, Ljubljana, ZRSSS 1993.

³

Nanjo so posredno opozarjali avtorji cetrtega Slovenskega berila F. Bohanec, J. Jurancic, J. Kos, B. Paternu in F. Zadravec (Ljubljana, DZS 1975), za njimi S. Fatur v drugi Knjizevnosti (Maribor, Obzorja 1982) in nazadnje avtorji Berila 3 P. Kolsek --- J. Kos --- A. Lah --- T. Logar --- S. Simenc (Maribor, Obzorja 1989); na Svetem Pavlu bi se lahko najbolje naucili stilnega razclenjevanja, zal pa smo se mu --- gotovo prenaglo! --- odrekli novodobni ucnonacrtovalski 'prenovitelji' (gl. Katalog znanja iz slovenskega jezika in knjizevnosti, Ljubljana ZRSSS, 1993.)

⁴

»Na splosno velja, da je knjizevno delo toliko dlje od realizma, kolikor bolj je besedilo metaforicno; toliko dlje je namrec v rabi besed od objektivnega, obicajnega pomena in toliko bolj osebno so besede rabljene.« (M. Kmecl, Mala literarna teorija, Ljubljana, Borec, 1976, 118).

⁵

M. Mitrovic', Prozno stvaralastvo Pavla Zidara, Sarajevo, Izraz, 1966, 362-363.

⁶

S. Trdina v Besedni umetnosti II (Ljubljana, MK 1961) loci glasovne, besedne figure in trope; M. Kmecl v Mali literarni teoriji opozarja na posebno izbiro besed, na zvocne, besedne in stavcne figure; J. Kos pa v Ocrtu literarne teorije (Ljubljana, DZS 1994) uporabi za vse vrste hipernim retoricne figure.

⁷

Oznake po Slovarju slovenskega knjiznega jezika, I-V, Ljubljana, DZS, 1970-1991, XXI (tu v krepkem tisku) in v Slovenskem pravopisu, 1, Pravila, Ljubljana, DZS, 1990, 133-137.

⁸

M. Kmecl v Mali lit. teoriji opozarja tudi na stiliziranje z arhaizmi, neologizmi, dialektizmi, tujkami ipd. in navede kot pr. tovrstne stilizacije Debevcevo pismo Titu; sem sodi tudi uporaba drugih 'sopomenskih' jezikovnih sredstev, npr. sinonimov ali zaimkov, na kar je opozorila B. Pogorelec leta 1986.

⁹

»Aliteracija ali soglasniski stik je ponavljanje enakih soglasnikov / soglasniskih skupin na zacetku besed« (Kos 1994, 125); onomatopeja ali »podobnoglasje je posnemanje naravnih glasov v literaturi z namenom, doseci poseben vtis, vzpostaviti pri bralcu/poslusalcu svezo predstavo« (Kmecl 1976, 49).

¹⁰

Komparacija je »primerjava kakega pojava z drugim, pri cemer mora obstajati med njima neka podobnost.« (Kos 1994, 124) »Ce iz primere ostane le se beseda s prenesenim pomenom, medtem ko je osnovna, primerjana beseda neimenovana, razvidna le iz sobesedila in tretjega pri primeri, je to metafora ... (zanjo je znacilen) preneseni, predrugaceni, nenavadni pomen kaksne besede.« (Kmecl 1976, 116-117); v tradicionalni prihaja do prenosa besednih pomenov zaradi »logicne vzporednosti, podobnosti in analogije med pojavi, ki so si sicer razlicni in med sabo brez vzrocne zveze«, v modernih metaforah pa »se pojavi med seboj povezujejo popolnoma svobodno, zunaj vseh logicnih in vzrocnih okvirov.« (Kos 1994, 121-122); M. Kmeclu in S Trdini je podvrsta metafore pridevniska metafora (metaforicni epiteton); metonimija nastane, ko »kako besedo zamenjamo z drugo, tj. kadar oznacimo pojav z imenom za pojav, ki je z njim v stvarni, vzrocni ali prostorski zvezi, ne pa samo v razmerju logicne podobnosti, kot je znacilno za metaforo«; Kmecl pod metonimijo uvrsca tudi oksimoron, sinestezijo in celo katahrezo. (Kmecl 1976, 110); v sinekdohi pa »morata biti oba pojava med sabo v stevilcnem ali kolikostnem razmerju« (Kos 1994, 123).

¹¹

Po Kmeclu bi med ogovorne figure uvrstili se aluzijo (namig na kako znano dejstvo), apostrofo (nagovor) in retoricno vprasanje in odgovor; med figure kopicenja simploho (zvezo anafore in epifore) in refren (pon.besed/besed. zvez na koncu); med stavcne pa litoto (izrazanje cesa z njegovim zanikanjem), anakolut (preskok kakega miselnega clena), perifrazo (opis cesa z vec besedami), silepso (varcevanje z besedami, vrsta elipse, 'obesanje' dveh stavkov na isti povedek) in zevgmo (zanemaritev vezave, stilna slabost in slovnicna napaka); posebna vrsta so zanj tudi razsirjene figure, npr. opis, oris, izpoved, govor, dvogovor; medbesedilna figura je navedek, uporabljen tudi v Svetem Pavlu (pesem, dnevni red seje).

¹²

Tako poimenuje E. Koren »celoto podob kakega teksta, avtorja, obdobja« in dodaja: »Termin podoba /.../ je prikladna oznaka za tiste posebne jezikovne tvorbe, ki nastanejo z razlicnim povezovanjem dveh reci, bodisi zavoljo njune podobnosti bodisi zaradi njune skupne vclenjenosti v kako casovno, prostorsko ali duhovno celotnost. Podobe niso samo metafora in komparacija, ampak tudi metonimija in njej sorodne figure, ki pa ne morejo doseci ekspresivne izvirnosti metafore. Visoka gostotna stopnja izraza in izkustva, ki je nasploh znacilna za podobe, je namrec ravno pri njej najvisja....« (E. Koren 1991, 179-180).

¹³

Pim. M. Hladnik, Slovenska kmecka povest, Ljubljana, PD, 1990, str.130.

¹⁴

Roman ima sest poglavij, ki jih v nadaljevanju navajam z zacetnicami: Mir --- M, Zetev --- Z, Crni veter --- CV, Sveti Pavel --- SP, To in se pismo (TP) in Lov --- L.

¹⁵

V frazeoloskem gnezdu gesla poklenkati (SSKJ III, 741) najdemo naslednjo prirejeno pomensko ilustracijo: se bova ze se srecala, je rekel in je poklenkal s prsti po polici --- izvirni povedi sta drugacni: Ampak srecala se bova! Bova! je oni poklenkal s prsti po polici.

¹⁶

»Zvocnost Zidarjeve proze je v njegovih besedilih vseskozi ugotovljiva kot jasna sestavina sloga.« (Vuk 1969, 663).

¹⁷

Prim. Boris Paternu, Problem nadrealizma v sodobni slovenski liriki, SR 1972.

¹⁸

Prim. B. Paternu 1986, 124-125.

¹⁹

Tudi fraze (rekla in recenice) so nekaksne »obledele metafore« (Ocvirk 1981, 113), npr. M --- dan na dan --- Zarukan kot noc. --- z jezikom opletati --- se je ubadal s hojo; Z --- Blazen med zenami! --- bi naredil kriz --- Babje hlace pa kace niso igrace.. --- prignal jo je en dva tri ; CV --- niso kos --- vsega hudica tvezejo (slabs.) --- jaz vam bom ze dala --- z njim sva na kratko --- kar skup leze --- jo hoce poceni odnesti; TP --- ni vreden pol hudica --- Drugi te ne bo vzel. --- Jezik pa jesih ne premineta! --- jo je stisnil --- vzeti konec --- dobiti po riti (zveze ni v SSKJ); L --- Kdor isce, ta najde. idr.

²⁰

»... (metonimija) je samo 'kontekstualizacija' ze danega pomena ali stvari, je samo izlocanje enega dela istega pomena ali iste stvari...« (oboje Paternu 1986, 124-129).

²¹

»Humor, ki je kot razbremenilni kontrapunkt vsemu hudemu pri njem na prezi vsak hip in v vsakem polozaju... (je) oster, drasticen in grotesken, v svojem ritmu nenaden in eksploziven, njegovo prvotno poreklo pa bi morali iskati v kmecko proletarskem pogovornem humorju gorenjske vrste in v ljudski frazeologiji.« (Paternu 1988, 232).

²²

»Povojni podezelski aktivizem je za vselej oznacil z njegove najbolj problematicne strani in jezik tega aktivizma ujel v najbolj zanikrnih plasteh vulgariziranja, birokratiziranja pa tudi potujcevanja. Vrednotenjsko oznacevanje se tu prevesa v satiro in ponekod prehaja v neposredno polemiko.« (Paternu 1988, 250).

²³

»Oddaljenost in s tem napetost pomenskih polj, ki udarijo druga ob drugo in vstopajo v oznacevalno akcijo, je pri njem po navadi velika in presenetljiva in zato pogostoma sega v obmocje drastike in v smer groteske.« (Paternu 1988, 217).

²⁴

»Dejanski ucinek metafore je mozen le v poslusalcevi reinterpretaciji in je od nje odvisen: ce dojema besedilo globalno, povrsinsko, se mu bo metafora izmaknila, reinterpretacija pa ga popelje po domnevni poti govorceve sporocene misli in predstave v ugotavljanje njegovih trditev (asercije) in domnev (presupozicije).« (Pogorelec 1986, 8).