Zlahtna usklajenost znanstvenega in pedagoskega delovanja Gregorja Kocijana
(Zapozneli zapis ob sestdesetletnici)

Ko sem v tej zelji iskal naslov za pricujoci zapis, sem se med moznostmi, ki jih ponuja in zahteva sirina Kocijanove zivljenjske zavzetosti, ustavil pri usklajenosti njegovega znanstvenega in pedagoskega delovanja, ceprav sem se zavedal, da tak naslov ne pokriva celote njegovega delovnega in ustvarjalnega obmocja. Izbor naslova je odlocil prijazen spomin na najino sodelovanje v urednistvu revije Jezik in slovstvo. Gregor Kocijan je bil najprej, v letnikih 1979/80, 1980/81 in 1981/82, kot clan urednistva odgovoren za literarno podrocje, potem je od letnika 1982/83 do letnika 1987/88 bil glavni in odgovorni urednik revije. Med clani urednistva oziroma urednistev revije iz tistih let je bil ravno Gregor Kocijan tisti, ki je znal z zivo zavestjo o programskih izhodiscih revije ohranjati ustrezno razmerje med jezikoslovnimi, literarnovednimi in didakticnimi prispevki ter z obcutkom za pravo mero krepiti tisto, kar je v predgovoru Trideset let Jezika in slovstva (Biografsko kazalo Jezika in slovstva I-XXX, 1955/56 --- 1984/85, Ljubljana, 1985) oznacil kot »zvezo med obravnavanimi temami v JiS in neposrednimi potrebami v vzgojno-izobrazevalnem procesu«.

Posluh za pomen in potrebe literarnega izobrazevanja na najbolj pomembnem in hkrati obcutljivem podrocju, kot je solstvo, so pri Gregorju Kocijanu poleg izjemnega obcutka za vlogo in pomen literature, se posebej v slovenski kulturi, izostrile zivljenjske izkusnje, ki si jih je pridobil kot srednjesolski profesor v Kranju, raziskovalec pri Kulturni skupnosti Slovenije, od leta 1975 univerzitetni ucitelj na ljubljanski Pedagoski akademiji oziroma fakulteti in od leta 1985 tudi na Pedagoski fakulteti v Mariboru.

Na Kocijanovo dovzetnost za pomembnost uveljavljanja literature in literarne vede v izobrazevanju in na drugih podrocjih slovenske kulture je vplivala tudi okoliscina, da se je med redkimi strokovnjaki za literarna vprasanja vrsto let ukvarjal z literarno sociologijo tudi s knjigotrskega in zalozniskega vidika. Raziskava Knjiga in bralci (1974), ki obravnava »razmerja med bralci in knjigo« na osnovi anketiranja »reprezentativnih vzorcev« slovenskega prebivalstva, je na Slovenskem pionirsko delo s podrocja empiricne literarne sociologije. Gregor Kocijan je pozneje to raziskavo literarnega zivljenja dopolnil in aktualiziral skupaj z M. Znidersicem v Knjigi in bralci II (1980), skupaj z Znidersicem, D. Podmenikom in D. Ruplom v Knjigi in bralci III (1985) in jo predstavil v sinteticni obliki tudi mednarodni javnosti v prikazu Reading Interests in Slovenia. Readers of Belle-lettres (Slovenian Books 1987, Knjiga 87). Ugotovitve, zapisane ze leta 1974 v raziskavi Knjiga in bralci, so v vecji ali manjsi meri aktualne tudi danes. To velja tako za opozorilo, da »potreba po knjigi pri nas ni na dovolj visoki ravni«, kot za spoznanja o »odlocilnem vplivu druzinskega okolja in sole« na odnos do knjige, o potrebi po »sozitju in dopolnjevanjem med knjigo in drugimi mediji, v prvi vrsti televizijo,« in dostopnosti knjige glede na moznosti nakupa, izposoje, ustreznega izbora del in obvescanja. Tako zbrana in raziskana dejstva o usodi knjige, se posebej leposlovne, v sodobni Sloveniji, so, kot kaze, vplivala tako na Kocijanovo zavzetost za premisljen, raznovrsten, po moznosti azuren in kvaliteten izbor literarnih del, ki naj bi jih ponujalo zaloznistvo slovenskim bralcem z upostevanjem znacaja in potreb slovenske kulture, kot na njegov stvarni pristop k literarnozgodovinski in kriticni obravnavi literature. Gregor Kocijan ob spostovanju slovenske literarnozgodovinske tradicije in izjemni zvestobi literarnim dejstvom previdno in selektivno sledi tako domacim kot tujim inovacijam na podrocju literarne vede. Vse to se izraza tako v Kocijanovih strokovno popularizatorskih prizadevanjih kot v strogo znanstvenem delu.

Zvestobo do historicnih dejstev kot nujne osnove za kakrsnokoli literarnoznanstveno obravnavo je neposredno izkazal v bibliografskih delih, kot so Bibliografija del dr. Iva Sorlija (1957), Bibliografski pregled slovenskih prevodov iz poljske knjizevnosti, ki ga je sestavil skupaj z J. Koruzo in J. Pogacnikom leta 1960 za pregled Poljske knjizevnosti Rozke Stefanove, in se posebej obsezna bibliografija slovenske kratke pripovedne proze, ki je izsla v dveh delih (za obdobje 1850-1891 v knjigi Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika leta 1983 in za obdobje 1892-1918 v posebni knjigi Slovenska kratka pripovedna proza 1892-1918. Bibliografija leta 1988). --- Historicni vidik, uveljavljen v binomu »pesnik in njegovo delo«, je znacilen tudi za poljudna, predvsem mlademu bralcu namenjena Kocijanova monografska prirocnika France Preseren v sliki in besedi in Josip Jurcic v besedi in sliki (zbirka Obrazi pri ljubljanski zalozbi Mladinska knjiga, prvi iz leta 1977 in drugi iz leta 1981). Podobno bi lahko oznacil tudi pregledno zastavljeni prirocnik Slovenski knjizevniki --- 51 (Ljubljana, Masima, 1991).

Mlademu bralcu osnovnosolcu je Gregor Kocijan pripravil skupaj s S. Simencem berilo za peti (Pozdravljeno zaleno drevo, 1991), sesti (O domovina, ti si kakor zdravje, 1990), sedmi (Vezi med ljudmi, 1987) in osmi razred (V nove zarje, 1989) in pri tem poskusal uskladiti literarnodidakticne in vzgojne vidike. --- Mladinski literaturi sta posvecena njegova izbora besedil Josipa Jurcica (Izbrana mladinska besedila I-II, 1980) in Janeza Trdine (Izbrana mladinska besedila, 1981), mlademu srednjesolcu pa se posebej izbor Jurciceva kratka pripovedna proza (Knjiznica Kondor 173, 1978) in solam namenjena izdaja romana Visoska kronika Ivana Tavcarja v tretjem letniku Zbirke Klasje iz leta 1993 z izcrpnimi spremnimi besedili in opombami, ki poleg zgodovinskega okvirja in geneze objavljenih del ponujata tudi dokaj informativni prikaz stilisticnih in zanrskih posebnosti literarnega besedila.

Kljub doslej zapisanemu in navkljub izbranemu naslovu zahteva in zasluzi v pricujocem zapisu osrednjo pozornost Kocijanova obravnava slovenske pripovedne proze, se posebej t.i. kratke pripovedne proze. Tu je v ospredju Kocijanova monografija Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika. V njej avtor najceloviteje izoblikuje svoja literarnoteoretska izhodisca, temeljeca na kriticno sprejetih in dopolnjenih vidikih domacih (M. Kmecl, J. Kos, B. Paternu idr.) in tujih teoretikov (M. Gowinski, W. Kayser, H. Markiewicz, M. Solar, Z. Skreb, B. Tomasevski idr.). Tudi v tej razpravi ostaja Gregor Kocijan zvest historicnemu vidiku. Uposteva »casovno-razvojno razseznost«, ki da kratki pripovedni prozi daje »znacilno smiselnost«, in kratko pripovedno prozo raziskuje z »vidika predhodne tradicije« in »vidika inovacij«. Pri tem sledi ob diahronicni tudi sinhronicni liniji, da bi tako ugotovil »moznosti in prvine za nastajanje kratkoprozne tradicije« in odkril »podobnosti in razlike«. Ko poskusa opredeliti kratko pripovedno prozo z genoloskega vidika, se opira na »empiricno morfologijo knjizevnosti«, kot jo pojmujeta M. Solar in J. Kos, prihaja do »skupnih imenovalcev«, ki naj bi bili dolzina besedila (obseg, stevilo besed), pripovedni postopki in avtorjevi vsebinski cilji, in meni, da med njimi obstaja dialekticno razmerje. Ta teoreticna izhodisca dopolni v poglavju Poskus opredelitve kratke pripovedne proze druge polovice 19. stoletja se posebej z zgodovinskimi razgledi, ki naj bi konkretizirali genoloske oznake z upostevanjem posebnosti razvojnih soodnosov znotraj zanrskega sistema slovenske literature v obravnavanem obdobju. Gregor Kocijan tako izoblikuje literarnoteoretski in zgodovinski temelj, ki mu omogoca sinteticno predstavitev kratke pripovedne proze s stilno-morfoloskega, poetolosko-genoloskega in literarnofaznega vidika.

Podobno sodbo bi lahko zapisal tudi za knjigo Med analizo in sintezo (1992), ki prinasa literarnozgodovinske razprave, objavljene v letih 1977-1990 v reviji Jezik in slovstvo in v zborniku Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Tudi v tem izboru je v ospredju pripovedna proza (Jurcica, Mencingerja, Ivana Cankarja in Majcna) ob sirsih literarnozgodovinskih razgledih (Romantika in realizem v slovenski knjizevnosti, Konstituiranje slovenske poezije in pripovedne proze v 19. stoletju) in soocanju z literarno kritiko in literarnimi programi (Levstikov literarni program in mladi Jurcic, Stritarjevi literarnokriticni pogledi v praksi idr.). V tem izboru izstopa dokaj inovativen sestavek Cankarjeve Podobe iz sanj kot primer ritmizirane proze, ki na svojski nacin zastavlja, in tudi ze resuje, vprasanje ritma v Cankarjevi prozi in njegove »tesne navezanosti« na »semanticne znacilnosti posameznih besedil«.

V Kocijanovi knjigi Med analizo in sintezo je tudi sestavek Cankarjeva in Matoseva kratka pripovedna proza ob prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ta nas opozarja na avtorjeve publicisticne in se bolj literarnozgodovinske in primerjalne obravnave juznoslovanskih literatur. Med njimi izstopajo eseja Proza Vladana Desnice (Dialogi, 1967), Pripovedni svet Mesa Selimovic'a (Dalogi, 1969), primerjalni studiji Slovensko leposlovje na srbohrvaskem jezikovnem obmocju (1945-1970) (JiS, 1972/73), Ivan Cankar na srbohrvaskem jezikovnem obmocju (Knjiga, 1976) in tudi kriticni zapisi, kot je na primer sestavek Nekaj pomislekov o Lukic'evi knjigi Savremena jugoslovenska literatura 1945-1965 (Sodobnost, 1969). Gregor Kocijan v teh sestavkih ne kaze samo obseznega strokovnega znanja, ampak hkrati izpricuje kvalitete humanista, ki se zaveda vloge in poslanstva pesniske besede za medcloveske in se posebej mednacionalne odnose, zato se v primerih, ko so te kvalitete ogrozene, odlocno in argumentirano odziva, kot se je na primer odzval v omenjeni kritiki Lukic'evega povrsnega, apriornega in dvomljivega unitaristicnega obravnavanja nacionalnih literatur v nekdanji Jugoslaviji in zavrnil Lukic'ev odnos do teh literatur »kot oblik jugoslovanske literature«, ko je pribil, da Lukic'eva teorija o nekem jugoslovanskem literarnem organizmu »nima in tudi ne bo nikoli imel(a) realnih temeljev«.

Nazadnje bi morda bolj sebi kot Gregorju Kocijanu zazelel, da bi se tudi drugi, kot sem se jaz, ko sem pripravljal pricujoci zapis, bolje seznanili z jubilantovim prispevkom k slovenski literarni vedi in kulturi, in tako okrepili tisto, kar nas cas morda najbolj pogresa --- poznavanje, spostovanje in razumevanje besede in misli drugega.