Andrej Beli: Kotik Letajev

V taksnem okolju se je razvijala otroska dusevnost Andreja Belega. Oce in moskovska razumniska elita so s pogovori na pogostih srecanjih pri Bugajevih vplivali na hiter razvoj njegovega uma. Tako se je A. Beli ze v zgodnji mladosti ukvarjal z umetnostjo Goetheja, Heineja, Beethovna, z literaturo Dostojevskega ter s sodobno francosko in belgijsko poezijo. Po koncani gimnaziji se je posvetil studiju filozofije Solovjova in Nietzscheja. Hkrati se je zanimal za glasbo, predvsem za Griegovo in Wagnerjevo. Zanimala ga je tudi »cista« znanost, in tako je leta 1903 koncal studij na matematicni fakulteti moskovske univerze in leta 1906 se studij na filoloski fakulteti.

Objavljati je zacel leta 1901. Ob pesniskih delih so nastajali tudi programski spisi, v katerih razlaga svoje poglede na umetnost.

Zelo shematicno povedano predstavljata vrhunec pisateljevega ustvarjanja roman Peterburg (poznamo ga tudi v slovenskem prevodu) in avtobiografski roman Kotik Letajev. Roman Kotik Letajev (objavljen deloma leta 1916 in potem v celoti v reviji Skify v letih 1917-1918) je nastal v postsimbolisticnem obdobju iskanja novih umetniskih poti. Beli je tudi v tem casu se vedno poudarjal nasprotje med videzom in skritim smislom ter dozivljal svet na poseben, simbolisticno estetski (tudi mitoloski in religiozni) nacin, vendar uveljavljal nekatere nove vidike.

Tako se je razvila pripovedna proza s posebnim vrednotenjem literarnega subjekta in posebnim vrednotenjem in oblikovanjem Besede (Logosa).

Proza Belega se je razvijala, kot se je razvijalo pisateljevo pojmovanje sveta (in umetnost). Ta razvoj je bil opazen, ko je najprej poudarjal preprosta custvena dozivetja ter z optimizmom zaupal v simbolizem in se nato obrnil v antitezo sinkreticnega¹ in skritega teoretiziranja. Vendar se na tej tocki njegov razvoj ni ustavil. Pisatelj je »dozivel« sintezo custvenega in teoreticnega sistema simbolizma po letu 1910. Pri Andreju Belem kaze ta sistem vplive stevilnih filozofov: Platona, Solovjova, Kanta, Steinerja, Heraklita, Hegla...

Beli je vse zivljenje izpopolnjeval lastni umetniski izraz in si ustvaril svojstven jezik (idiostil). Tudi ta se je nenehno razvijal in je na koncu dosegel vrh v t.i. ornamentalni prozi.

K lastnostim ornamentalne proze stejemo leitmotivnost, muzikalicnost, ritmizacijo, plasticnost, piktografijo, posebno kompozicijo... V literarni umetnini nam te pomenijo »delcke« posameznih umetnosti, »kamencke celotnega ornamenta«. Vendar je zanimivo, da ti »delcki« niso posebej izpostavljeni (tako kot te »izpostavljenosti« ne cutimo ob pogledu na ornament). Tako v literarni umetnini kot celoti cutimo harmonicno sobivanje razlicnega umetnostnega gradiva. Ornamentalnost ima tudi posebno estetiko in semiotiko. Na njiju pa se navezujeta poudarjena kompozicija ter sistem jezikovne simbolicnosti.²

Idiostil Andreja Belega vsebuje predvsem custvene sestavine. Ker pa je pisatelj razumnik, ki razvija tok svojih misli na zelo visoki (asociativni, analogni, aluzijski...) ravni, je njegova dela tezko razumeti in jih uvrscamo med »intelektualno prozo« (V. V. Vinogradov, 1971).

V romanu so opazni estetika, metode in nacini umetniskega priblizevanja resnicnosti, znacilni za simbolizem. Te metode in nacini se vezejo s simbolizacijo in gradnjo nekaterih modelov dozivljanja prek tega, kar Beli imenuje »obrazy vidimosti«, tj. neposredno dozivete resnicnosti.

Andrej Beli se spominja dogodkov iz otrostva.³ Teh dogodkov pa avtor ne niza kronolosko, temvec tako, kot mu doloca samostojno potekajoci miselni tok.

Besedilo nas vodi do tega, da spoznavamo in razumemo otrokovo dusevnost. Vidimo, kaj se dogaja v njegovi neposredni blizini, in podozivljamo njegove stiske.

Odkriva se nam zivljenjepis mladega Andreja Belega. Roman aktivira vse nase cute (postajamo »aktivni bralci«) in skusamo odkriti »zastrti svet cutnih pojavov«. Ker spoznavamo avtorjev zivljenjepis in hkrati analiziramo otrokovo (in lastno) dusevnost, imenujemo to delo avtobiografski in psiholoski roman.

Andrej Beli preucuje in raziskuje reakcije clovekovega duha ter njegovo notranjo sestavo v obliki dialoga med »izoblikovanim« duhovnim svetom odraslega petintridesetletnika in se »neizoblikovano« otrosko duhovnostjo.⁴ Vendar ugotavljamo, da je problematika romana sirsa. Na podlagi notranjega dialoga so nakazane razlike med prvinskim otroskim glediscem (ki sprejema svet kot nekaj novega, svezega, neomadezevanega, kot nekaj, kar ima svojo vsebino in smisel) ter glediscem odraslega. Odrasli petintridesetletnik ze nosi zivljenjske vtise in izkusnje ter sele, ko se »sreca« z lastnim otrostvom, spet pridobi njegovo »cistost«.

V trenutku, ko se odraslemu cloveku projecirajo dogodki iz njegovega otrostva, jih sprejema kot rast lastne zavesti. Te projekcije ga peljejo v nekaksno dusevno ozdravitev, preciscenje ali, po besedah Andreja Belega, k »resitvi iz eksplozije notranjih custev«.

Kotiku Letajevu se oblikuje »Jaz«, ko aktivno podozivlja in spoznava svoje otrostvo, svoj omejeni »jaz«, v katerem se vzpenja po »stopnicah (svojih) razsiritev«⁵. Te »razsiritve« peljejo od »trenutka, sobe, ulice, dogodka, vasi in letnih casov« do »Rusije, zgodovine in sveta«. Iz perspektive odraslega Kotika Letajeva so to »stopnice« v razvoju vesolja in clovestva.

Ob branju romana je zanimivo, da cutimo »dvojno sobivanje« otroske in odrasle zavesti pa tudi njun »dialog«. S tem, ko smo opazovalci zunanjega dogajanja, postajamo hkrati akterji dogajanja znotraj romana. Posledica tega je, da cutimo lastno »dvojnost«; cutimo predporodno rajsko lebdenje v vesolju, a se ze bojimo (zaradi svoje »neomejenosti« ze »vemo«) premika iz »absolutnega miru« v zaprto kroglo sveta, ki nas priklene nase s svojo otipljivo snovnostjo. Postanemo del mitov, ki jih ze od nekdaj nosimo v sebi kot morece (in osvobajajoce) spomine iz davne preteklosti (in prihodnosti).

Z rojstvom se vsa popolnost razblini in postajamo nosilci omejenega »jaza«. Iz lastnega spomina (a z njegovo pomocjo) »prerastemo« na raven obcega spomina (praspomina) vsega clovestva, od koder »se opazujemo« z lastnim neomejenim »Jazom«. Nenadoma se nam kot barvni film v tridimenzionalni projekciji porodi prva »izkusnja«, ki je le zacetni impulz, da lahko naredimo naslednji korak (po »stopnicah«) k oblikovanju in razumevanju neomejenega »Jaza«, v »neskoncnost razseznosti«. Blizje ko smo »neomejenosti«, bolj se oddaljujemo od nje, da se na koncu s »krizanjem« vse spet zacne.

Zato imamo to delo ob razmisljanju o obstoju sveta, clovestva, sebe, lastne zavesti in ob hkratnih stalnih zivljenjskih atributih, dolocenih z nam neznano (mitolosko in versko) preteklostjo, imenujemo za filozofski in mitolosko-religiozni roman.

Kotik Letajev kot sinteticni roman »dvojnega pripovedovalca«

Z zasnovo »dvosvetja«⁶ in z metodo umetniske simbolizacije se v romanu projecirata pojav (predstavlenie) in bistvo (vesc v sebe, volja). Ker A. Beli ne razlaga samo svojih obcutij, ampak tudi resnicno dogajanje, ga lahko imenujemo realisticni simbolist.

Ko pisatelj dozivlja splosno krizo zavesti (»jaza«, »nejaza« in »Jaza«), skusa z iskanjem »zavedanja samega sebe«, »samozavesti« (samosoznanie), tj. z iskanjem notranjega »jaza« in nadosebnega »Jaza«, doziveti ali ustvariti »harmonijo«. Gre za poskus zdruzitve osebnega dozivetja z razumsko metafiziko in tako je pisatelj hkrati subjekt in objekt svoje stvaritve.

Po nacelu videti vse kot »panoramo lastne zavesti« spoznava petintridesetletni (odrasli) clovek resnicni »Jaz« svojega tretjega do petega leta:⁷ »Star sem petintrideset let; samozavest mi je razrvala mozgane in se je pognala v otrostvo /.../ Preteklost sega do duse; na koncu tretjega leta sem sam pred seboj /.../ Samozavest je v meni kot dojencek, siroko mi je razprla oci in podrla vse --- prav do prve eksplozije zavesti /.../ Smisel je zivljenje: moje zivljenje /.../ pred menoj je prva otroska zavest; in --- objemava se: »Pozdravljeno ti, nenavadno!«« (str. 9)⁸

Ceprav sta otrok in petintridesetletnik v romanu nekaksna nosilca dogajanja, nista »klasicna« literarna lika. Dogajanje v romanu ni omejeno le na avtorja, temvec ima sirse razseznosti. Vsak bralec (lahko) postane tudi pripovedovalec. Otrok in petintridesetletnik sta samo nosilca umetniskega sporocila. Govorimo o »dvojnem pripovedovalcu« oziroma o dvojni perspektivi dveh stopenj zavesti (omejenega »jaza« in neomejenega »Jaza«), ki v medsebojnem dialekticnem razmerju tvorita celovit literarni subjekt.

Stanje, ko »jaz« in »nejaz« se nista locena, je podano kot materialisticno »razsirjanje« in avtor samega sebe predstavlja kot kroglo. Ta krogla pomeni »nekaj«, kar se se ni odtrgalo od »kroglastega« (zaprtega, samozadostnega) sveta (od zemeljske oble) in zato se nima lastne zavesti. Taksno stanje dozivlja kot nekaj »neznosnega«, kot bolecino in blodnje, ki s postopnim oblikovanjem »Jaza« izginjajo. Otrok dozivlja travmo, ko cuti nasilno locitev od vesolja. Zaradi te locitve ga je pogosto strah, ker se pocuti nezavarovanega, golega in izoliranega.

Otroski omejeni »jaz« se ne pozna tega sveta in pridobiva nove izkusnje. Ko oce bere Kotiku biblijske zgodbe o Adamu in Evi v raju, se otrok zave destruktivne moci zla na svetu. Verski elementi kazejo krizo njegovega znanja. Otrok zapade v depresijo, ko se premakne iz neznanja v spoznanje, da sta dobro in zlo na svetu v dvojnem sobivanju. To spoznanje pomeni, da od nevednosti naredi korak naprej in tako pomakne omejeni »jaz« blizje neomejenemu »Jazu«.

»Telesnosti sveta« se otrok zave, ko odkrije goloto varuske in jo poveze z »izvirnim grehom«; cloveku je odvzeta rajska nedolznost: »Ti nisi ti, ker je poleg tebe nekaj: »tako zarecega...« Raisa Ivanovna ni hudourno, brezizodno »ono« /.../ raste kot starodavno zivljenje... »Telo!« /.../ a objemi so se zdeli kot nekaksni starodavni plameni /.../ »To« je --- mislil sem --- razvoj; »to« je --- mislil sem --- drevo spoznanja, o katerem mi je bral oce: spoznanja --- o dobrem in o zlem, o kaci, o zemlji, o Adamu, o raju, o Angelu... V noceh se je vzdigovalo v meni to drevo: ovijala ga je kaca.« (str. 220-221)⁹

»Primitivna«¹⁰ (v smislu svoje prvinskosti) otroska domisljija in asociacije, ki nastajajo pod vplivom okolja oziroma predmetov, ki ga obkrozajo, »naucita« otroka opaziti razliko med konkretnim predmetom in simbolicno podobo.¹¹ Tako na primer crne grce v leseni steni predstavljajo crnce, ki gledajo...: »V kratkem se spet spominjam: grmelo in podiralo se je; bliski so zaceli dvigovati noc in osvetljevale se niso stene, temvec naokrog stojece trume crncev, ki so gledali zelo strogo iz nenadoma razprtih naborkov na oblacilih... Zjutraj pa vidim: --- trume crncev --- mnogo temnikastih lis, ki so ostale na prezaganih grcah v lesenih stenah...« (str. 148)¹²

»Dvojni pripovedovalec« se kaze tudi v posebni, »dvojni« kompoziciji, ki se v besedilu izraza na dva nacina. V prvem se v besedi zlivata dva pomena (sum je to in ne to¹³), v drugem stoji ista beseda v razlicnih kontekstih, z razlicnimi denotati. Kotik razume izraze kot slike in jih povezuje s svojim svetom; taksne besede povezujejo »roj« (roj) in »stroj« (red): »»Valerijan Valerijanovic Blescanski ...« --- »Kaj pa je takega?« --- »Zgorel bo od pijanscine.« In Valerijan Valerijanovic Blescenski je pred mojimi ocmi: s crnimi brki, v uniformi in z mecem, in --- s triogelnim klobukom s perjanico --- v plamenih; kosi zivobarvnih spiral prasketajocega ognja pa zazigajo bliske v njem...« (str. 117)¹⁴

Tako se v romanu prepletata dve perspektivi, ki sta v dialekticnem razmerju. Vendar je perspektiva odraslega v romanu prevladujoca, ko z retrospektivnim gledanjem v proces nastajanja lastne zavesti dodaja vsemu simbolni pomen.

Prostor in cas v romanu

Kotik Letajev se zaveda samega sebe, trenutka, sobe, ulice, dogodkov in se »siri« v zgodovino, vesolje. Sobe, hodniki, prehodi so v prvih trenutkih otrokovega dozivljanja »odsevi« prejsnjih zivljenjskih fizicnih spominov na bivanje v jamah in podzemeljskih sobah piramid /A. Beli se opira na temelje teozofije in starih vzhodnih verstev, kjer je pomembno vprasanje reinkarnacije; po smrti se nesmrtni del clovekove zavesti, »Jaz«, obrne v vesolje, kjer si »bogati« svoje izkusnje iz zemeljskega zivljenja/.

Odrasli Kotik Letajev ne dozivlja rasti svoje zavesti s casovnega vidika, temvec kot razlicne razvojne stopnje lastne zavesti. To omogoca ze omenjeni »dialog« med individualnim »jazom« otroka in »Jazom« odraslega.¹⁵ Andrej Beli ne obravnava dogodkov casovno, ampak tako, da uposteva »notranjo povezavo« med pojavi in dogodki ter osebnim spominom in dozivetji.

Mitologizacija kot umetniski postopek¹⁶

Mitoloski sistem je simbolni sistem, ki vzpostavlja razumevanje in orientacijo v resnicnosti. Po teoriji mita Cl. Levi-Straussa je mit nacin clovekovega sporazumevanja in ima isto vlogo kakor jezik.

A. Beli je mit oz. mitsko razmisljanje priblizal besedni umetnosti tako, da ni le prisel od mita k Logosu, temvec ju je nerazdruzljivo povezal.

Panestetizem kot posebna filozofsko-estetska koncepcija A. Belega omogoca ustvarjalcu siroke moznosti za oblikovanje in razvoj besedne umetnosti. Za taksno besedno umetnost je znacilno »harmonicno sozvocje« pojava in bistva, zunanje in notranje izkusnje.

A. Beli je verjel v posebno moc Besede (Logosa) in je prek nje zelel »ocistiti« umetniski jezik in svet. Beseda naj bi pridobila svoj nekdanji pomen in zvocno moc jezika. Kot taksna potem lahko neposredno deluje na svet (A. Skaza, 1983). Ko Beli veze Besedo z mitologijo in ji pripisuje mitoloskost, poudarja njeno »cistost«, »neokrnjenost« in »moc«.

Ker mitologija nosi s seboj duhovno sporocilo, jo A. Beli uporablja kot umetniski postopek. Hkrati pa govorimo o mitologiji ali mitologizaciji kot o nacinu misljenja. To je nacin razmisljanja o Besedi (Logosu) kot sintezi lepega, resnicnega in dobrega.

Po A. Skazi je jezik A. Belega dobil vlogo enkratnega medija, besede --- mita; v njegovih »skrivnostnih globinah« je A. Beli odkrival »osvobajajoco in ociscujoco vlogo umetnosti« (A. Skaza, 1988).

Podedovane oblike izkusnje, pa tudi kolektivna zavest, Belemu omogocajo manipulirati z mitologijo. S simbolisticno interpretacijo osebne eksistence in notranje izkusnje v podobah (vsebina katerih se lahko poglobi in razsiri v simbol) simbolizira samega sebe razlicno: kot sintezo »jaza« in »Jaza«, sintezo Dioniza in Kristusa. Notranje zrenje v romanu je zrenje v lastno dusevnost.

Otrokova prihodnost je ze vnaprej dolocena z okoliscinami rojstva: otrok se spominja stirih oseb, stirih zveri, ki so za njegovo zivljenje usodne /Kristusovo kocijo so vlekli stirje Apostoli/: »Jasnejse kot vse ostalo so mi stiri podobe: te podobe so usodne: babica je plesasta in grozna; je pa clovek, meni od pradavnega znan in star; Dorionov --- debeluh je --- bik; tretja podoba je ujeda: starka; in cetrta --- lev: resnicni lev; usodna resitev je sprejeta: sojeno mi je, da zazivim v crni davnini; da gledam eno in isto (a kaj, ne vem)... /.../ in naokrog so one, podobe: cloveka, bika, leva in ... ptice. Mislim, da so moje telo; /.../.« (str. 49)¹⁷

V besedilu velikokrat srecamo izrazje, tesno povezano s Kristusovim zivljenjem. Zato pri upodabljanju epizod iz otrostva lazje odkrijemo vzporednice s Kristusovim zivljenjem. Tako na primer ocetovi prijatelji spominjajo Kotika na »modrece«, ki so prinesli Kristusu darila. Ocitna analogija na Kristusovo zivljenje je v primeru, ko otrok dozivlja pogovor odraslih o njem kot lastno (Kristusovo) krizanje.

Obujanje mitov lahko razumemo kot obujanje spominov. Miti kot pradavni obstoj so nastali ze pred nami in mi smo na zacetku ziveli v njih: »Miti so starodavno bivanje; skozi celine, morja so se mi nekoc prikazovali miti; otrok je je v njih taval; v njih je tudi blodil, tako kot vsi; vsi so v njih sprva tavali, in ko so se miti podrli, takrat so v njih zablodili... prvic, spocetka so ziveli v njih.« (str. 19)¹⁸

Odrasli clovek ne razlaga otrokovih vtisov o vsakdanjih polozajih v navezavi na starodavne mite zato, da bi izpostavil »kozmicno tavanje«, temvec kot poskus dati tem »izkusnjam« konkretno podobo in obliko. Taksno konkretiziranje se kaze v primeru Leva kot osrednjega simbola romana. Otrok se »spominja« srecanja z Levom, zato ga v realnem zivljenju sprejme le kot spomin na vesoljsko resnicnost.

Otrok s svojo domisljijo taksno obliko refleksije resnicnosti lahko sprejme: »/.../ razlega se kricanje: »Lev gre...« /.../ Rumen, pescen krog, ki lezi med Arbatom in Pasjim trgom /.../ tam sedijo molcece varuske, in --- tekajo otroci... Ta slika je moja prva jasna slika; pred njo je nejasno vse; /.../ Jasno mi je: --- Lev je Lev: ni pes, ne macka, ne raca; nejasno se spominjam; leva sem ze nekje videl; videl sem --- velikanski rumen gobec. Poznal sem ga ze prej: cakal sem ga...« (str. 41-42)¹⁹

Po dvajsetih letih pa pripoveduje odrasli takole: » /.../ ko sem sel po Tolstojevi ulici, ki se konca na »krogu«, sem srecal rumenonogega bernardinca s kosmatim, potepuskim gobcem... »Lev« je se trajal --- v njem... A dusa je le zamolklo vztrepetala: »Lev --- gre: dobro znamenje.« V tistem casu sem prebiral »Zaratustro«.« (str. 47)²⁰

Po teozofskih nacelih nas »nepretrgana zivljenjska veriga« varuje pred izgubo spomina, ki je nastal med dvema inkarnacijama, in odkriva spomin na dejanja in izkusnje na zemlji. V romanu se te »praznine« v spominu zapolnijo v trenutku, ko odrasli spoznava pot svoje biografije in odkriva vzporednice s Kristusovim zivljenjem.

Druga osrednja osebnost romana je Dioniz.²¹ S kultom Dioniza se skusa resiti iz cikla rojstva in smrti. Tako se skusa vrniti v predporodno izkusnjo in z nostalgicno vztrajnostjo priti v prvotno rajsko stanje kozmicnega cloveka. Z vrnitvijo skozi cas v maternico preide v brezcasnost (analogija z Einsteinovo teorijo o relativnosti casa) in v »enost« z vesoljem: »V nas so svetovi --- morij: »Mater«; /.../ z eno glavo sem se v svetu; z nogami pa v materinem telesu; materino telo mi je zavezalo noge: in cutim, da sem --- kacjenog; in moje misli so kacjenogi miti: prezivljam titanskosti.« (str. 20)²²

Semantika kot sporocilno sredstvo

Temelj romaneskne zasnove je simbolicno stevilo tri. Tri izhodiscne tocke, ki so med seboj povezane, nam pomenijo simbol »enosti«. To »enost« lahko opisemo kot trikotnik; na dnu trikotnika je kaos, iz katerega izhaja red. Obstoj je v taksnem primeru »raztrgan«. V trenutku nastanka simbolicne enosti se obstoju vraca vrednost, pomen. Iz dvojnosti kaosa (teza) in reda (antiteza) nastaja enost (sinteza).

Avtor se --- kot subjekt (teza) in objekt (antiteza) svoje stvaritve --- hkrati predstavlja kot zlitje »dvojnega pripovedovalca«, kot nekdo »tretji«, (sinteza).

Celotno filozofsko-estetsko sporocilo romana je A. Beli prenesel na skladenjsko in pomensko raven, ki se lahko (kot vsa snov romana, temeljna ideja, svet) »sirita« in ponujata bralcu neskoncno poti k edinemu obstojecemu cilju.

Po N. A. Novikovu spoznavamo pomen prek sorazmerij med znamenji na sintagmaticni in paradigmaticni osi. Vsebina znamenja (simbola, slike --- »obraz«) predstavlja umetniski izraz rasnicnosti. Simbolicna enota tvori literarno vsebino in obliko. Tako hoce Beli odkriti »najskritejse skrivnosti narave« (sokrovenejsie tajny prirody) in »glasbo zive besede« (muzyku zivogo slova) (N. A. Novikov, 1990).

Uporaba tropov (metafor, metonimij...) poudarja simbolicnost in dvojno perspektivo umetnine; stil »roja« in reda (»stroja«): »Vse misli so vrtincaste: v vsaki vre ocean: in se preliva v telo --- z vesoljsko vihro; prerojena otroska misel spominja na komet: in prav ta pada v telo; in njegov rep se uposteljuje /.../.« (str. 20)²³

Na obisku se odrasli pogovarjajo, med njimi je tudi Usov, ki kadi in drugim nekaj razlaga. Mali Kotik metaforicno poveze cigaretni dim z »modrimi« besedami: »/.../ in vstopil sem v dnevno sobo, kjer so stali stebri vrtincastih cigaretnih misli /.../ zrenje se spleta in njegove besede in dim visijo iz slavne ustnice; in se zapleta v drugo zrenje; mnostvo zrenj poseda na naslanjace kot tobacne saje in postaja vsezrenje misli /.../.« (str. 192-193)²⁴

Obcutja se spremenijo v metaforo, v potujeno opisovanje resnicnosti, v »roj« (mif) kot poetsko videnje reda (stroja), tj. zivljenja samega. V dvojni zavesti obstajata roj in red hkrati. Po V. Sklovskem je roj objektivno vrsta metafor in »red« je predmet, ki lezi v tej vrsti, sklenjen; subjektivno je »roj« nastanek sveta, »stroj« ze svet sam (V. Sklovskij, 1988): »Metafore razumem natanko tako: padel je v nezavest --- pomeni: padel je tja, kamor padajo; ampak padajo --- dol; in spodaj je pod; pod podom puli doktor Pfeffer porednezem zobe; in --- popadajo dol.« (str. 75-76)²⁵ Ce »mit« dozivljamo subjektivno (z natancnim, dobesednim razumevanjem besed), se ta v objektivnem razumevanju spremeni v metaforo.

Pisateljev odziv na »brezoblicnost« in »brezizraznost« jezika, zaradi katerih ni mogel izraziti »kretenj duse«, je v iskanju novih besed, neologizmov. To je po J. M. Lotmanu »poeticeskij jazyk vysokogo kosnojazycija« (»poeticni jezik visoke jecljavosti«) (J. M. Lotman, 1988); po E. Zamjatinu pa »razbrosannyj« (»raztresen«), »disgarmonicnyj« (»disharmonicen«) (E. Zamjatin, 1988).

Taksen jezik sprozi v bralcevih mislih samo zacetni impulz (tako si lahko razlagamo pogoste premore v besedilu) in aktivni bralec (ena od zahtev A. Belega!) sam ustvarja novo umetnino. Skladnja ornamentalne proze je poudarjena na poseben, nelinearen (neklasicen) nacin. Avtor poudari senzibilnost dozivetij s pomocjo locil.

Vsaka beseda kot simbol nosi svoj pomen; »nova beseda« (neologizem) lahko torej prinese nov pomen in z njim tudi razumevanje do tedaj nerazumljenega, celo sinteze (kot koncnega produkta pisateljevega ustvarjanja).

Neologizmi pomenijo besede otroske govorice. To so »ciste« besede, nastale z eksplozijo« (kozmicne, prerojene besede).

Za petintridesetletnika so nelogizmi tiste besede, ki so nekdaj nosile svoj pomen (v casu otrostva), kasneje pa so ga izgubile. Pomenijo »vstajenje«, oblikovanje »Jaza«, Kristusa (nosilca bozje, izgubljene, ciste, nove besede), sintezo, vesolje.

Glasba kot nacelo

Na umetnisko ustvarjanje A. Belega je vplivala glasba. Belemu je pomenila podlago vseh umetnosti. V glasbi se po njegovem mnenju globine duha najbolje priblizujejo povrsinam zavesti. Ker glasba po Belem izraza simbol, postane tudi ta (simbol) muzikalen. (A. Beli, 1910)

Cas je v umetnosti A. Belega izrazen v ritmu. Prostor se v glasbi izraza tako, da s svojimi cuti dojamemo njegove razseznosti. Enako se dogaja pri branju literarnih del A. Belega. Tako kot v glasbi tudi v romanu Kotik Letajev prostora ni.

Jezik A. Belega je prezet z glasbo. Zvocne analogije tako spodbujajo delovanje nasih cutov, da nenadoma opazimo, da »se v prostoru ze nahajamo«. Ker se v glasbi nahajamo v idealnem prostoru, so opisane slike idealne: »/.../ to je, spomin, to je branje ritmov sfere, spomini na harmonijo sfere: to je --- glasba sfere: zemlje, kjer --- sem zivel do rojstva! /.../ Spomin o spominu je taksen; to je --- ritem, kjer predmetnosti ni; /.../.« (str. 187-188)²⁶

Kot otrok Kotik rad poslusa svojo vausko, ko igra na klavir. Petintridesetletnik se skusa vrniti v elementarno stanje; za to mu sluzita kot izhodiscni tocki pravljica in glasba. Povezave: »njanja/mif --- skazka/slovo --- muzika/zvuk« (»varuska/mit --- pravljica/beseda --- glasba/zvok«) nakazujejo, da gre za literaturo.

Zvocno ponavljanje je ponavadi tesno povezano s skladnjo, graficnim metrumom, notranjim ritmom...: »/.../ tocka, pojem se mnozi z mnogim smislom in me vrti in premi, ko mi zveni --- s kipeco, goreco, leteco, buceco spiralo /.../.« (str. 186-187)²⁷ Taksna uporaba zvoka daje svojevrsten estetski ucinek.

Kotikovi spomini na oceta, ki »zvenijo« na »i« in »l«, izrazajo nostalgijo, ljubezen in nedosegljivost: »Papa edet na lekcii: lekcii --- linii listikov; mnogoletie prozeltelo ih; listiki ssity v tetradku; po linijam listikov --- lekcij! --- letaet vzgljad papocki; linii lekcij --- znacki: kruglorogij, procercennyj iks horoso mne izvesten; on --- s zetikom, s igrekom.« (str. 97)²⁸

Zvok v romanu nima samo vloge sredstva in gradiva za ustvarjanje forme, temvec je v tej obliki namen. Zvoki se zlivajo s skladnjo; zvoki padajocih kapljic se povezujejo z imenom tete Dotje: »Ne --- kaj --- te --- ti --- do --- ti --- no! padajo kapljice v umivalniku.« (str. 245)²⁹

Metrum in ritem

Pod pojmom »ritem« razume A. Beli »nekotoroe edinstvo v summe otstuplenij ot dannoj metriceskoj formy«³⁰. Posebno lahkotnost in urejenost daje besedilu anapest; na bralca deluje estetsko z zunanjo harmonijo v razmerju do smisla stvari in ga spodbuja k temu, da stvar lazje sprejme kot del sebe: »Ocka je spet prisel; sklonil se je nad glavico z debelusno knjizico; in prebral: --- o Adamu, o raju, o Evi, o drevesu, o stari zemlji, o dobru in o zlu, o meni: --- moral bi se truditi, uciti, moliti, da bom mogel prisluziti kruh nas vsakdanji: podnevi in ponoci.« (str. 250)³¹

V Kotiku Letajevu gre za poskus mitologizacije dozivetij od otroka do odraslega --- v razmerju do Kristusa (kot cloveske in bozanske inkarnacije). Kristus A. Belemu sluzi za upodobitev osebne vrnitve k zacetnemu ali otroskemu raju, v vesoljno enotnost.

Temi vesolja in Jezusovega krizanja predstavljata simbolni zaprti krog rojstva, razvoja, umiranja in vnovicnega »vstajenja« Besede in zavesti. Otroski vtisi pred rojstvom in kozmicni spomin izgubljenih zacetkov spodbujajo vrnitev v preteklost, v nekem smislu tudi v prihodnost. Teozofija A. Belega je dala misticne dokaze lastne intuicije o bozanski enotnosti. Clovek s svojim zivljenjem A. Belemu predstavlja vesolje.

Nasprotje otrok: odrasli simbolizira Kristusovo (»Jazovo«) rojstvo, smrt in vstajenje. Iz »jaz« se razvije prek bozje besede »Jaz«. Kristus, rojen v otroku, prehaja na raven »odraslega Kristusa«, ki je na koncu krizan.

Dve razvojni fazi dozivita »vrh« v tretji fazi --- v prerojenem Kristusu, v otroku. Ta nepretrgani razvoj je predstavljen in poudarjen na koncu romana: »Moja samozavest bo takrat postala moz, moja samozavest, bo se kot dojencek: spet se bom rojeval; led pojmov, besed, smislov --- se lomi; prerasca v mnoge smisle. Ti smisli so mi zdaj: nic; vsi prejsnji smisli pa nerazumljivost; susti in frfota okoli lesa suhega kriza; obesam se v sebi na sebi. Krizam se. Jata crnih vran me je obkrozila in kraka; zapiram oci; in v zaprtih trepalnicah: blisk otrostva. Ta blisk so moje bolecine, ki so zgorele. V Kristusu umiramo, da bi v Duhu vstali.« (str. 292)³²

Literatura

M. Bahtin --- Teorija romana, Ljubljana, 1982

A. Beli --- Kotik Letaev, München, 1964

A. Beli --- Mezdu dvuh revolucij, Moskva, 1990

A. Beli --- Simvolizm, Moskva 1910

S. D. Cioran --- The Apocalyptic symbolism of A. Belyj, Paris, 1973

A. Honig --- Andrej Belyjs Romane, Stil und Gestalt, München, 1965

M. Javornik --- Mitologizacija v ruskem pripovednistvu 20. stoletja, Disertacija, Ljubljana, 1992

J. M. Lotman --- Poeticeskoe kosnojazycie A. Belogo, v: A. Belyj --- Problemy tvorcestva, Moskva, 1988

K. Moculskij --- A. Beli, Paris, 1955

N. A. Novikov --- Stilistika ornamentalnoj prozy A. Belogo, Moskva, 1990

J. Pechar --- Od pribehu k romanu (poetice vypravne prozy), Praha, 1989

A. Skaza --- Literarni subjekt v pripovedni prozi ruskega simbolizma, SR Ljubljana, 1988

A. Skaza --- Simbolisticni preporod pesniskega jezika in umetniskega misljenja pri A. Belem, Obdobja, Ljubljana, 1983

V. Sklovskij --- Teorie prozy (O teorii prozy), Prvodce po svetove literarní teorii, Praha, 1988

V. N. Toporov --- Struktura romana Dostoevskogo, Structure of texts and semiotics of culture (red. M. Grygar), Paris, 1973

V. V. Vinogradov --- O teorii hudozestvennoj reci, Moskva, 1971

E. Zemjatin --- Socinenija, Moskva, 1988

Opombe

¹

Taksen sinkretizem nam pri A. Belem predstavlja druzenje (in zdruzenje) razlicnih umetnosti, filozofij, verstev...

²

Po V. Sklovskem je za ornamentalno prozo znacilno »osredinjenje na obliko s skrajnim zapostavljanjem sizeja« (V. Sklovskij, 1988). S taksnim mnenjem se (vsaj takrat, ko govorimo o prozi A. Belega) ne morem strinjati. Ornamentalna proza je, nasprotno, razvita v vseh 'plasteh', te jo tvorijo kot celoto. Trditev V. Sklovskega pa nekako znizuje njeno umetnisko vrednost.

³

K. Moculskij je delo opredelil kot simfonicno povest o otrostvu in letih mladosti (K. Moculskij, A. Beli 1955). Taksna dolocitev se mi ne zdi popolna. Knjizevno delo Kotik Letajev ima lastnosti romana. Po M. Bahtinu je roman »edina vrsta, ki se se razvija« in »ima neposreden stik z neizoblikovano sodobnostjo«. Prav ti dve trditvi se mi zdita se posebej pomembni pri obravnavanju romana Kotik Letajev. Tu se namrec sama problematika romana 'razvija' in 'ima stik z neizoblikovano sodobnostjo'. (M. Bahtin, 1982). Hkrati problematika romana ne zadeva le 'otrostva in let mladosti', temvec prikazuje vse zivljenje (neposvetno in posvetno) avtorja --- 'dvojnega pripovedovalca' --- pa tudi vsega clovestva.

⁴

Opredelitev 'izoblikovan' duhovni svet petintridesetletnika in 'neizoblikovana' otroska duhovnost sta podani po merilih nasega sveta: 'omejenega' s konvencijami zavrtega sveta, ki ne sprejema 'siritve' duhovnih razseznosti sveta, ujetega v cas in prostor.

⁵

Za boljse razumevanje problematike romana je treba razloziti tri pojme, ki se vlecejo skozi ves roman Kotik Letajev. To so pojmi 'Jaz', 'jaz' in 'nejaz'.
'nejaz' je vse tisto, cesar nasa zavest ne pozna, kar ji je tuje, neznano. Zato 'nejaz' zbuja v otroku strah (spomnimo se lastnega otrostva in strahu pred temo; prav s temo in z obcutji, ki smo jih takrat dozivljali, lahko enacimo 'nejaz'); 'jaz' pomeni omejeno zavest, vezano (omejeno) na 'nas' vidni snovni svet; po rojstvu postaja otrok prav zaradi pretrganja povezanosti z vesoljem (neomejenostjo) 'omejen', postaja nosilec 'jaza'.
'Jaz' je tista stopnja zavesti, ki se bliza 'nadosebnemu'. To je povezava z neomejenim vesoljem, to je vesolje samo. Pred rojstvom, ko je otrok taval v vesolju, je bil nosilec 'Jaza'. Kasneje, ko se odrasli petintridesetletnik spominja svojih predporodnih dozivetij (tavanja v kozmosu), se njegov 'jaz' postopno siri na racun 'nejaza'. Tako se 'jaz' na koncu tako razsiri, da 'izrine' 'nejaz' in postane 'Jaz'.

⁶

Z 'dvosvetjem' A. Beli bogati in siri nasa obzorja. Poleg dogodkov iz 'realnega' (sveta vidnih pojavov) ubeseduje se dogodke iz 'transcendentnega' sveta (sveta cutnih pojavov).

⁷

S prevodi sem zelela slovenskemu bralcu le priblizati avtorjev posebni umetniski stil. Skusala sem obdrzati skladenjske in pomenske posebnosti izvirnika, zato pa je zapostavljena umetniska vrednost prevodov.

⁸

»Mne tridcat' pjat' let; samosoznanie razorvalo mne mozg i kinulos' v detstvo /.../ Prosloe protjanuto v dusu; na rubeze tret'ego goda vstaju pered soboj /.../ Samosoznanie, kak mladenec vo mne, siroko otkrylo glaza, i slomalo vse --- do pervoj vspyski soznanija /.../ Smysl est' zizn': moja zizn' /.../ peredo mnoj --- pervoe soznanie detstva; i my --- obniaems'ja: 'Zdravstvuj, ty, strannoe!'« (str. 9)

⁹

»Ty ne ty, potomu cto rjadom s taboju --- kakoe to: 'zarovoe takoe'... Ne Raisa Ivanovna --- grozovoe, gluhoe 'ono' /.../ rostet starodavneju zizniju '... ---' Telo! '/.../ no ob'jatija nacinali kazat'sa kakimi to starodavnimi plamenami /.../ 'Eto' --- dumal ja, --- rost; 'eto' --- dumal ja --- drevo poznanija, o kotorom mne cityval papa: poznanija --- o dobre i o zle, o zmee, o zemle, ob Adame, o rae, ob Aggele... Po nocam podnimalos' vo mne eto drevo: zmeja obvivala ego.« (str. 220-221)

¹⁰

Oznacevanje otroske zavesti kot 'primitivne' uporabljam le v tem primeru. Nikakor ne bi zelela, da bi bila otroska zavest pojmovana s slabsalnim predznakom. V resnici je ta oblika zavesti veliko 'bogatejsa' od zavesti odraslega cloveka.

¹¹

Otroku se z njegovo domisljijo kaze simbolicna podoba kot konkretna podoba.

¹²

»Vskore pomnju opjat': gromyhalo i rusilos'; sverkanija nacinali podbrasyvat' noc' i oisvescalis' ne steny, a --- obstupivsie tolpy Mavrov, vzirajuscih ocen' strogo iz razletevsihsja skladok odezd... Utrom vizu ja: --- tolpy Mavrov --- ocen' mnogie temnorodnye pjatna perepilennyh sukov na derevjannyh stenah...« (str. 148).

¹³

»sum: »to« i »ne to«.

¹⁴

»Valerian Valerianovic Blescenskij... --- Cto takoe? --- Sgoraet ot p'janstva. I Valerian Valerianovic Blescenskij vstaet predo mnoju: cernousyj, v mundire so spagoju, i --- v treugolke s pljumazem --- v ognjah; zven'ja jarkih spiralej treskucego plameni vozzigajut v nem bleski...« (str. 117).

¹⁵

V nekem smislu ze 'nadosebnim'.

¹⁶

Uvajanje mitoloskih tem v rusko literaturo ima dolgo izrocilo. Ob globokem spostovanju do pisane besede so se iz besedil z mitolosko tematiko postopoma razvile stvaritve, ki so temeljile na njihovi podlagi. Kasneje so se razvila celo dela, ki so 'ustvarila' lastne mite in mitoloski sistem. Med taksne uvrscamo na primer romane F. M. Dostojevskega. Po V. N. Toporovu je Dostojevski pripisoval posebno vlogo zgradbi umetniskih besedil in je vlekel vzporednice z besedili in shemami mitopoetskega izrocila. Tako kot v romanih Dostojevskega 'razbiramo' (oblikujemo) nova besedila (podtekste), lahko iscemo analogije med vsemi besedili ruske literature (V. N. Toporov, 1973).
Na podlagi mitologije se v romanih samih lahko razvija konfliktno dogajanje. Ta konflikt pa ima prek mitologije vec moznosti za resitev. Tako nastane paradoksen polozaj, ko na stalnih, nespremenljivih stukturnih shemah dozivimo nov nacin resevanja problema (vcasih celo v protislovju z mitologijo). (O mitoloskih temah v ruski literaturi gl. tudi v disertaciji M. Javornika, 1992).

¹⁷

»Jarce vsego mne cetyre obraza: eti obrazy --- rokovye, babuska i lysa, i grozna; no ona --- celovek, mne iskonno znakomyj i staryj; Dorionov --- tolstjak; i on --- byk; tretij obraz est' hiscnaja ptica: staruha; i cetvertyj --- Lev: nastojascij lev; rokovoe resenie prinjato: mne zazit' v cernoj drevnosti; mne gljadetsja v to samoe (vot vo cto, ja ne znaju)... /.../ i krugom --- oni, obrazy: celoveka, byka, l'va i ... pticy. Dumaju, cto oni --- moe telo; /.../« (str. 49).

¹⁸

»Mify --- drevnee bytie: materikami, morjami vstavali kogda to mne mify; v nih rebenok brodil; v nih i bredil, kak vse: vse sperva v nih brodili; i kogda provalilis' oni, to zabredili imi... vpervye; snacala --- v nih zili«. (str. 19).

¹⁹

»/.../krik stoit: »Lev idet...« /.../ Zeltyj pesocnyj kruzok --- mezdu Arbatom i Sobac'ej Ploscadkoj /.../ tam sidjat molcalivye njani, i --- begajut deti...Obraz etot --- moj pervyj otcetlivyj obraz; do nego --- neotcetlivo vse; /.../ Mne otcetlivo: --- Lev est' Lev: ne sobaka, ne koska, ne utka; smutno pomnitsja: l'va ja gde-to uz videl; ja videl --- agromnuju, zeltuju mordu. Da ja znal ee prezde: ja zdal ee...« (str. 41-42).

²⁰

»/.../ prohodja po Tolstovskomu pereulku, vyhodjascemu na 'kruzok', vstretil ja: zeltonogogo san-bernara s sersavoj, slonjavoju mordoju... 'Lev' prodolzilsja --- v nem... No dusa gluho drohnula: --- 'Lev --- idet: blizko znamene.' V eto vremja ja cityval 'Zaratustru'.« (str. 47).

²¹

Zevs je dal svojo oblast Dionizu, ko je bil ta se otrok; Titani so ga z igrackami prevarili, ujeli, raztrgali in pozrli. Atena je resila njegovo srce in Zevs je Dioniza ozivil ter Titane spremenil v pepel. Iz tega pepela so se rodili ljudje, ki imajo dvojno naravo: titansko in dionizicno.

²²

»V nas miry --- morej: »Materej«; /.../ ja odnoj golovoj esco v mire: nogami --- v utrobe; utroba svjazala mne nogi: i oscuscaju sebja --- zmeenogim; i mysli moi --- zmeenogie mify: perezivaju titannosti.« (str. 20).

²³

»Pucinny vse mysli: okean b'etsja v kazdoj; i prolivaetsja v telo --- kosmiceskoj bureju; vosstajuscaja detskaja mysl' napominaet kometu: vot ona v telo padaet; i --- krovatitsja ee hvost; /.../« (str. 20).

²⁴

»/.../i prohodil ja v gostinnuju, gde stojali stolby koromyslom sigarnogo mnenija /.../umozrenie, vypletajasja, visnet slovami i dymom iz slavnogo rta; i spletaetsja s umozreniem; mnogozrenie umozrenij osjadet na kreslah tabacnogo kopot'ju, stav vsezreniem mnenij /.../« (str. 192-193).

²⁵

»Metafory ponimaju ja tocno: upal v obmorok --- znacit: upal, kuda padajut; a ved' padajut --- vniz; vnizu --- pol; pod polom doktor Preffer prokaznikam dergaet zuby; i --- popadajut k nemu« (str. 75-76).

²⁶

»/.../to est', pamjat', est' ctenie ritmov sfery, pripominanie garmonii sfery: ona --- muzika sfery: strany, gde --- ja zil do rozdenija! /.../ Pamjat' o pamjati takova; ona --- ritm, gde predmetnost' otsutstvujet; /.../« (str. 187-188).

²⁷

»/.../tocka, ponjatie, mnozitsja mnogim smyslom i vertit, certit mne zven'ja --- kipjascej, gorjascej, letjascej, sverljascej spirali /.../« (str.186-187).

²⁸

»Ocka gre na predavanja: predavanja so --- krivulje na listkih; dolga leta so jih porumenila; listki so sesiti v zvescek; po krivuljah listkov --- predavanj! --- poletava ockov pogled; krivulje na predavanjih so znakci: okroglorog, precrtan iks mi je dobro znan; on --- skupaj s z-jem in s ipsilon-ekom.« (str. 97).

²⁹

»'Cto --- to --- te --- ti --- do --- ti --- no!' padajut kapel'ki v rukomojnike« (str. 245) (foneticna transkripcija ruske besede »tetja« je »t'ot'a«, zato v ruscini nastane poseben zvocni ucinek).

³⁰

»Nekaksno enotnost v vsoti odmikov od podane metricne oblike«.

³¹

»Papa snova prisel; naklonilsja nad lobikom tolsten'kim tomikom; i procel: --- ob Adame, o rae, ob Eve, o dreve, o drevnej zemle, o dobre i o zle: obo mne: --- mne by nado trudit'sja, ucit'sja, molit'sja, ctoby moc't zarabatyvat' hleb nas nasupscnyj: i denno i noscno.« (str. 250).

³²

»Samosoznanie moe budet muzem togda, samosoznanie moe, kak mladenec esce: budu ja vtoricno rozdat'sja; led pon'atij, slov, smyslov --- slomaetsja; prorostet mnogim smyslom. Eti smysly teper' mne: nicto; a vse preznie smysly: nevnjatica; selestit i porhaet ona vokrug dreva suhogo kresta; povisaju v sebe ne sebe. Raspinaju sebja. Staja voronov cernyh menja okruzila i karkaet; zakryvaju glaza; i v zakrytyh resnicah: blesk detstva. Peregorevsie muki moi --- etot blesk. Vo Hriste umiraem, ctob v Duhe voskresnut'.« (str. 292).