»Solske besedilne vrste«

Medtem ko je Zagarjeva prva knjiga (1992) bolj teoreticno zastavljena in zato namenjena predvsem uciteljem, vsebuje pa tudi stevilne ponazarjalne primere osnovnosolskih »spisov«, je druga (1994) namenjena tako uciteljem kot ucencem razredne stopnje. V prvi se pisec posveca bolj vprasanju, katera teoreticna spoznanja o besediloslovju naj obvlada ucitelj in kaj mora o tvorjenju besedil vedeti ucenec, v drugi pa so predstavljene vaje in didakticne igre za tvorjenje besedil na razredni stopnji.

Naj najprej v grobem predstavim besedilno problematiko: V okviru pojmovanja jezika kot sredstva sporazumevanja, ki vkljucuje sporocanje, tj. dejavnost sporocevalca, in razumevanje, tj. dejavnost naslovnika, gledamo na besedilo kot na izid tvorjenja oziroma predmet sprejemanja. Pri tem je treba posvetiti pozornost trem stvarem.

1. Sporazumevanje imamo za posebno obliko clovekovega ravnanja, povezanega z dolocenim namenom (t.i. delovanje); sporocevalec zeli z njim vplivati na naslovnika. Pravimo, da sporocevalca v procesu sporazumevanja opravljata govorna dejanja; besedilo ima t.i. namensko sestavo.

2. Sporocevalec zajame v sporazumevanje del zunajjezikovne predmetnosti (vsebina). Nacin, kako je ta predstavljena, kaze t.i. tematska sestava besedila.

3. Sporazumevanje ne poteka loceno, temvec v konkretnih okoliscinah (kje, kdaj, s katerim prenosnikom, kdo --- komu /upostevanje druzbenega polozaja sporocevalcev in razmerja med njima, njunih spoznavnih/umskih zmoznost in osebnostnih lastnosti/). V skladu z njimi sporocevalec izbira jezikovna sredstva tako za izrazitev namena kot vsebine.

Zdi se, da je nekaj tega (vendar drugace) navedeno pri F. Zagarju (1992) v (pod)poglavjih Teorije sporocanja v srednji soli (57-64), Pragmatika in njeno poucevanje (48-53), Besedilne vrste (83-91) in Tema (74-82). Predstavljen je »model sporocanja« iz Slovenskega jezika I, Sporocanje, avtoric M. Kolar in B. Pogorelec (1982) in iz Slovenske slovnice J. Toporisica (1984). Ceprav pisec ugotavlja, da je pragmaticno jezikoslovje »mogoce uspesno vkljucevati v osnovnosolski pouk in lahko prispeva k povezovanju spoznanj o jeziku z uporabo jezika« (1992: 48), sam nekako ne najde prave povezave med pragmatiko in predmetom svojega preucevanja. Njegova definicija besedilnih vrst kot »skupine besedil z dolocenimi skupnimi lastnostmi« (1992: 15, 82, 250) je preohlapna. (Katere skupne lastnosti ima v mislih? Mogoce »merila za razlikovanje med posameznimi vrstami«, ki jih navaja na str. 85? Ali so analiticne dolocilnice o funkcijski zvrstnosti, dolzini besedila, razclenjenosti na poglavja idr. zadostne za sinteticno uporabo, tj. za tvorjenje besedila? Ce recem ucencu, naj napise besedilo, ki bo imelo toliko in toliko takih in takih besed, toliko in toliko poglavij, tak in tak ton pisanja itn., dvomim, da bo iz tega res nastala npr. prosnja ali (javno) vprasanje, ce mu ne bom predvsem povedala, kaj zeli sporocevalec z besedilom doseci pri naslovniku.) Pojem »besedilna vrsta«, ki ga Zagar ne uporablja dosledno na vseh mestih v svoji knjigi (1992) --- prim. tudi »oblike spisov« (19), »vrste sporocanja« (20), »oblike izrazanja« (22), »sporocilne oblike« (26), »stalne oblike sporocanja« (58), »stalne oblike besedil« (59) itn. ---, je namrec povezan z enim od temeljnih pojmov pragmaticnega jezikoslovja oziroma teorije govornih dejanj, z namenom.

Pisec na nekaterih mestih sicer mimogrede omeni tudi namen, ko npr. pravi: »Besedilo je jezikovna enota, narejena po pravilu dolocenega jezika in glede na namen, ki ga ima govorec ali pisec, ki to enoto sporoca naslovniku. (Po W. Dresslerju)« (1992: 99) »/Ucenci/ /b/esedila oblikujejo ali preoblikujejo glede na namen ali na zorni kot pripovedovalca.« (21). Vendar z nekaterimi drugimi trditvami stvar zaplete, saj v povezavi z besedilnimi vrstami omenja temo besedila: »Po nacinu, kako je tema (predmet sporocanja) izbrana in na kaksen nacin obdelana, razlikujemo vec vrst besedil.« (99). Na drugem mestu pa govori o »nacini/h/, kako so teme prijete in iz katerega zornega kota (perspektive) obdelane« kot o »sporocevalnih postopkih« (87). Tu navaja pripovedovanje, opisovanje, razlaganje in obvescanje, na str. 99 pa predstavi »stiri glavne besedilne vrste«: pripoved, porocilo, oris, opis. Ali ne gre tu za mesanje besedilnih vrst (tj. namenske sestave besedila), sporocevalnih postopkov (tj. tematske sestave besedila) in se t.i. ubeseditvenega stalisca: na eni strani imamo objektivno/stvarno predstavitev teme, na drugi strani pa izrazito subjektivno/pristransko? Ce govorimo o namenski sestavi, izhajamo iz razmerja med sporocevalcem in naslovnikom (npr. prvi drugega prosi, vprasuje, mu ukazuje, obljublja, se mu opravicuje ipd.), ce pa o tematski sestavi, izhajamo iz razmerja med sporocevalcem in predmetnostjo oziroma njenim delom (soncni zahod lahko npr. opises, razlozis, zakaj do tega pride ipd.). Medtem ko namenska sestava kaze sporocevalcevo strategijo pridobivanja naslovnika (npr. prosnja, opravicilo), pa je tema besedila, kakor imenujemo najvecjo mogoco skrcitev vsebine, lahko predstavljena/razvita na enega od stirih nacinov; gre za t.i. razvijanje teme (poimenovanji pri nas sta tudi slogovni postopki, sporocevalni postopki): pripovedovanje, opisovanje, razlaganje, utemeljevanje. Izidi teh postopkov se imenujejo pripoved, opis, razlaga, utemeljitev. Npr. tema v navodilu za delo je »razvita« na nacin opis delovnega postopka.

Nastajanje besedilnih »vrst ali zanrov (sopomenki!, op. M. B.) in njihov razvoj« Zagar ponazori s »slascicarsko prispodobo« J. Mistríka: »'Gostitelj spece za svojega gosta potico. Gostu je potica vsec in tudi sam spece tako potico. Prvotni recept pa prilagodi svojemu okusu: doda ali odpravi dolocen priokus. Potica kot zanr se siri dalje, njena oblika se pri tem predeluje, spreminja. Nastaja veliko slascicarskih zanrov: torte, slascice, oblozeni kruhki, piskoti itd.'« Komentira pa jo takole: »To razmisljanje lepo pojasnjuje, kako se besedilna vrsta spreminja glede na avtorjev namen, naslovnika in druge okoliscine, kako se povezuje z drugimi vrstami ali razceplja na vec vrst.« (1992: 84) Kaksno je torej razmerje med vrsto in zanrom, ni jasno, saj Zagar v dodanem slovarcku definira zanr kot »podvrsto ali podtip besedilne vrste« (257). Za razmerje med vrsto in zvrstjo pa pravi, da mu prva predstavlja sirsi pojem (83).

Koliko in katere besedilne vrste poznamo? Zagar na str. 88-89 navaja svojo klasifikacijo, povzeto po J. Hofmannovi (1987), jo kombinira z Mistríkovo razdelitvijo sporocevalnih postopkov (1985) in Toporisicevo klasifikacijo funkcijskih zvrsti (1984). Zdi se, da gre spet za mesanje tematske in namenske sestave in pretirano omejevanje dolocene besedilne vrste oziroma razvijanja teme (sporocevalnega postopka) na dolocene okoliscine (funkcijske zvrsti, ki jih navaja Slovenska slovnica 1984, namrec dejansko razvrscajo izrazna sredstva glede na zasebne, uradne in javne okoliscine uporabe jezika, nimajo pa --- kot tam navaja definicija --- opraviti z namenom). Poglejmo nekaj primerov: opis opravila je kot besedilna vrsta uvrscen v rubriko prakticno sporazumevanje (ali ga v »znanosti« ne bi mogli najti?), opis zivali v »znanost« in »publicistiko« (ali ga ne bi mogli srecati tudi pri »prakticnem sporazumevanju«?), navodilo za uporabo in nacrt za delo sta uvrscena v »prakticno sporazumevanje« (ali ju ni mogoce najti v strokovni zvrsti?), kuharski recept spada pod »razlaganje« (ali ne gre le za »opis postopka«, kot pravi sicer avtor na str. 144?) itd.

Skoda, ker Zagar pri klasifikaciji besedilnih vrst ne izhaja iz klasifikacije govornih dejanj, saj jo na str. 51 tudi omeni, resda le Dimterjevo (manjkajo bibliografski podatki), izpusti pa zal temeljno --- Searlovo (1974). Searle glede na namen pri sporazumevanju razvrsca govorna dejanja v 5 skupin, sama jim pravim vrste: 1. prikazovalna/reprezentativna (sporocevalec dá naslovniku vedeti, da mu posreduje neko vednost); 2. pozivna/direktivna (sporocevalec dá naslovniku vedeti, da ga hoce pripraviti k temu, da bi prevzel doloceno mnenje ali opravil doloceno dejanje); 3. zavezovalna/komisivna (sporocevalec dá naslovniku vedeti, da se sam v razmerju do naslovnika zavezuje opraviti doloceno dejanje); 4. povezovalna/faticna (sporocevalec dá naslovniku vedeti, da mu gre (le) za navezovanje oz. ohranjanje osebnega stika z naslovnikom); 5. izvrsilna/deklarativna (sporocevalec dá naslovniku vedeti, da s sporocilom ustvarja novo stvarnost). Glede na vrste govornih dejanj locim tudi vrste besedil oziroma tipe besedil (pri meni podpomenka); npr. prikazovalna vrsta (tipi: novica, porocilo idr.), pozivna (prosnja, ukaz, navodilo idr.), zavezovalna (npr. obljuba, prisega idr.), povezovalna (npr. pozdrav, zahvala idr.), izvrsilna (oporoka, izrek sodbe idr.). Besedilo se nam namrec kaze kot uresnicitev zaporedja isto- ali raznovrstnih govornih dejanj (Zagar sam pravi v poglavju o pragmatiki: »v enem besedilu /se/ prepleta po vec govornih dejanj«, 1992: 51), od katerih pa eno prevladuje --- po njem ima tip besedila tudi ime (npr. prosnja kot tip besedila, ki spada v pozivno vrsto, vsebuje kot prevladujoco govorno dejanje prosnje, podrejena pa so govorna dejanja trditve in (vnaprejsnje) zahvale ter pozdrava). Izraz tip besedila uporabljam zaradi ohranitve vzporednice z izrazom tip govornega dejanja (v tuji literaturi npr. type of the speech act, Sprechakttyp). Ne nazadnje uporabljata tudi prevajalki de Beaugrande-Dresslerjevega dela Uvod v besediloslovje (1992) v slovenscino izraz besedilni tip za nem. Textsorte. Tipi besedil se praviloma lahko pojavljajo v vseh okoliscinah (zasebnih, strokovnih, javnih), kar ustreza pojmovanju funkcijskih zvrsti (prakticno sporazumevalna, strokovna, publicisticna); npr. vabis lahko neformalno (Pridite kmalu spet kaj naokrog.), formalno (Spostovana gospa XY, vljudno Vas vabim na sestanek, ki bo v petek, 19. 11. 1993, ob 9. uri v II. nadstropju Zalozbe Mladinska knjiga, Slovenska 29. Pogovorili se bomo o prenovi jezikovnih vadnic za slovenski jezik za osnovno solo. Zaradi pomembnosti sestanka Vas prosim, da se ga zanesljivo udelezite. Lep pozdrav. Urednik Z) ali pa je vabilo objavljeno v casopisju oziroma nalepljeno na oglasnem panoju in je namenjeno mnozicnemu neidentificiranemu naslovniku (Petic zapored, vse od septembra 1990, vas v ugasajocem poletju 1994 vabimo na prireditev »Pozdravljena, Ljubljana«. V preddverju Krizank bomo v torek, 6. septembra, ob 17. uri vstopili v vroco (!?) politicno jesen 1994. Sodelovali bodo: Viska pihalna godba ob 17. uri, Glasbena skupina Lolita ob 19. uri, igralca Jerica Mrzel in Iztok Valic z delom Ervina Fritza »Bregarca in ljudska oblast ali krompir« ob 19.30 uri. Politicno zborovanje, katerega gostitelj bo predsednik MK ZLSD Ljubljana dr. Lev Kreft, bo ob 18.00 uri. Prireditev zanesljivo bo, saj nam ne oblast, ne partija in vreme ne morejo do zivega. Ce bo hladno, se toplo oblecite, ce bo padalo, ne skrbite --- za streho smo poskrbeli. Zdruzena lista socialnih demokratov Ljubljana; oblikovno prirejeno, op. M. B.).

Vrnimo se k solskemu pouku. Zagar izhaja iz zelo sirokega pojmovanja pojma »spis«, ko pise: »Glavna besedilna vrsta v osnovni soli je spis (sopomenka: prosti spis). Od razreda do razreda pa ucenci spoznavajo in osvajajo vec razlicnih vrst spisov: dozivljajski spis, domisljijski spis, obnova, opis, oris, oznaka, porocilo, razlaga, razprava, referat, intervju, pismo idr.« (1992: 90). Pojmovanje spisa kot besedila, vezanega na pisni prenosnik in tvorjenega v solskih okoliscinah (spis je vse, kar ucenec napise za solsko rabo), se zdi nekoliko presiroko, saj bi morali vendar usposabljati ucenca za realne zivljenjske polozaje. VI. poglavje knjige Solske besedilne vrste (1992) prinasa koristne »nasvete«, kako naj ucitelj pomaga ucencu pri izboljsanju njegove jezikovne zmoznosti, in sicer pri tvorjenju dozivljajskega in domisljijskega spisa, obnove, porocila, orisa, opisa, oznake, referata, razprave, pisma in intervjuja (velja za predmetno stopnjo). V. poglavje dela (1992) in knjiga Besedilne in besedne igre (1994) pa vsebujejo isto (izbrane so nekatere druge besedilne vrste) za razredno stopnjo, dodane so tudi nekatere didakticne igre. Dobrodosle so vaje za izboljsanje jezikovne zmoznosti (kako se izogniti ponavljajocemu se glagolu, s cim nadomestiti obrabljeni pridevnik, kako se izogniti ponavljajocemu se »ko, ko, ko«, »potem, potem, potem«, kako si pomagati pri prekratkih in predolgih povedih itn.).

V zvezi s temo spisov (tu pa gre verjetno za ozje pojmovanje spisa) Zagar opozarja, da jo mora ucitelj premisljeno izbrati, sicer »je neuspeh spisa neizogiben« (1992: 75). Starsi in otroci pravijo (30-32): »Otroci morajo obravnavati ogromno nezivljenjskih tem. Ne vejo, kaj naj o njih povejo ali napisejo. /.../« »Naslovi spisov se stalno ponavljajo: Kako sem prezivel pocitnice, Prisla je jesen, Ob novem letu, Prvi sneg, Na izletu itd. To je velik dolgcas.« »Spisi, kot so npr. Kaj mislim o razorozevanju, Kaj mislim o varstvu narave, Kaj bo leta 2000, nas trenirajo za izmisljanje cim vec neumnosti, ki so vsec ucitelju.« Po Zagarju mora ucitelj pri izbiranju naslovov solskih spisov upostevati »izkusnj/e/, znanj/e/ ali misljenj/e/ in custvovanj/e/ ucencev« (75); sam (na vec mestih) navaja tudi stevilne primerne naslove. Zanimive so ugotovitve neke beograjske raziskave (1981), da ce bi ucenci lahko sami izbirali temo, bi v 4. razredu izbrali nekaj v zvezi z naravo (letni casi, zivali) ali pa izmisljeno predmetnost, v 8. razredu pa dekleta solo in ljubezen, fantje pa poklic in sport.

Avtor nam predstavi tudi otroski pogostnostni slovar (po besednih vrstah; tudi deleznik obravnava kot posebno besedno vrsto!?) na podlagi analize dveh »spisov« 270 ucencev (»dvogovor« Po solski nalogi in »razlaga« Zakaj colnicek iz plastelina plava); pokaze nam, katera izrazna sredstva so ucenci razlicne starosti (iz 1., 4. in 7. razreda) izbrali, to pa je tudi eden kazalcev njihove jezikovne zmoznosti. »Aktivni besedni zaklad solskih razredov se v casu osnovnega solanja skoraj potroji, vendar uporabljajo ucenci v dvogovorih in pripovedih precej vec razlicnih besed kot pa v opisih in razlagah« (1992: 203). Zdi se potrebno izpostaviti tudi piscevo misel, da je »jezikovni razvoj ucencev v osnovni soli buren in da je krivicno, v motivacijskem smislu pa skodljivo, ce ucitelj zapaza samo otroska odstopanja od knjizne norme, ne pa njihovega jezikovnega napredka« (prav tam).

V zadnjem poglavju (1992: 220-244) predstavi Zagar svoje poglede na popravljanje in ocenjevanje »solskih spisov«. Ucitelje opozarja, naj ne bi posvecali pozornosti le pravopisnim in nekaterim slovnicnim napakam. Dva spisa otrok iz 4. in 8. razreda dá oceniti vec uciteljem razlicnih stopenj in mladinski pisateljici ter kriticarki. Stevilcne ocene se gibljejo v obeh primerih od 1 do 5, kar opozarja na to, da »/o/cenjevanje ne more biti tako objektivno kot na primer tehtanje in merjenje« (227). Vprasamo se lahko, kaksno tezo ima v nasih solah ocena »spisa« (kot »solske naloge«) v primerjavi z oceno, ki jo je ucenec dobil pri ustnem preverjanju znanja oziroma pri kontrolni nalogi (testu), ce pa je ta tako zelo subjektivna? Zagar priporoca opisno ocenjevanje (vedno tudi ni mogoce; a vendar kdaj pa kdaj), ko lahko ucenec »izboljsuje svoje besedilo in spoznava, kako naj ravna pri sestavljanju nadaljnjih besedil« (244).

Nazadnje povejmo se nekaj o »sporocanjskem delu« ucnega nacrta za osnovnosolski pouk slovenskega jezika, s katerim je avtor svoje delo (1992) pravzaprav zacel, ni pa povedal, ali bi bilo treba kaj spremeniti oziroma dodati. Na kratko je namrec predstavil veljavni ucni nacrt za »sporocanje« v Republiki Sloveniji (1983), na Trzaskem in Goriskem v Italiji (1985) ter na avstrijskem Koroskem (1988, 1985). Najprej se postavlja vprasanje, cemu locevati jezikovni pouk od sporocanjskega, saj spoznavanje in opisovanje jezika samega na sebi nicemur ne sluzi. Ucni nacrt bi kot izhodiscno moral zajeti celotno besediloslovno problematiko (deloma predstavljeno zgoraj), seveda glede na otrokovo stopnjo dojemanja (sprotno dodajanje oziroma siritev védenja v koncentricnih krogih). Podrobnejsi pregled nasega nacrta kaze na potrebo po dopolnitvi: 1. glede na namen obravnavati vse vrste besedil (v mojem pojmovanju), na nizji stopnji pa dati prednost predvsem predstavitveni, pozivni (ta je zdaj povsem zanemarjena, zlasti na razredni stopnji) in povezovalni vrsti; pri nekaterih naj bi ucenec nastopal le v vlogi sprejemnika, tako da bi le prepoznaval vrste oziroma tipe besedil; 2. glede na razvijanje teme obravnavati vse vrste razvijanja tem (zdaj sta zelo zanemarjena razlaganje in utemeljevanje, mesata pa se tudi opisovanje in pripovedovanje); 3. sicer pa posnemati realne zivljenjske polozaje, v katerih se (lahko) znajde ucenec; v okviru prepoznavanja vloge okoliscin pa prepoznavati in pridobivati najrazlicnejse izrazne moznosti za izrazanje namena (za pohvale in graje gl. npr. pri Zagarju (1992: 52-53)) in vsebine (gl. npr. slovarcek na koncu Zagarjevega dela (1994: 68-76)). Le z rabo jezika (na visji stopnji tudi s postopnim opisovanjem njegove sestave) bomo dosegli cilj pouka slovenskega jezika, ki smo ga zapisali na zacetku: razvita sporazumevalna zmoznost ucencev. Ucenec mora biti, ko konca solo, usposobljen za ucinkovito sporazumevanje.

Zagarjevi najnovejsi knjigi Solske besedilne vrste (1992) in Besedilne in besedne igre (1994) posegata na besediloslovno podrocje, ki bo moralo prej ali pozneje bolj prodreti v nase sole vseh stopenj. Knjigi sta dobrodosla prirocnika za ucitelje in tudi ucence tako razredne kot predmetne stopnje, saj prinasata me drugim napotke uciteljem in ucencem o tvorjenju besedil, vsebujeta pa tudi stevilne primere dobrih in slabih spisov s komentarjem ter vaje za razvijanje jezikovne zmoznosti. Tovrstnih prirocnikov pa je nas trg lacen.