Stritarjevo historisticno besedno oblikovanje in moderna

Obdobje historizma pomeni umetnikovo postopno osvobajanje iz tesnih vezi poetik, v katerih objemu je moral ustvarjati v obdobjih t. i. velikih zgodovinskih slogov. V skladu s svojim umetnostnim hotenjem je lahko bolj ali manj svobodno izbiral med prvinami razlicnih preteklih slogov, tudi med preteklimi umetnostnimi oblikami.

Prebujeno subjektivnost ustvarjanja je umetnik v nadaljnjem umetnostnem razvoju vedno bolj stopnjeval. Tako je secesija (moderna) vsaj programsko skusala pretrgati vse vezi s preteklimi zgodovinskimi slogi in torej tudi s historizmom. Vendar tudi slovenska umetnostna besedila kazejo, da je tako razvezovanje potekalo postopoma in ob izkoriscanju oblikovalnih moznosti, znanih ze v historizmu.

0.1   Osnovna pozornost v razpravi je namenjena Stritarjevemu izrazito historisticnemu jezikovnemu oblikovanju v Zorinu (prva izdaja 1870, druga 1887) --- seveda pri tem ne gre za izvorni klasicizem, ampak za vzorovanje, zlasti pri Schillerju, kar je bilo v nemsko govorecem prostoru v 19. stoletju zelo razsirjeno (Eggers, 1986) ---, ki je preoblikovano odmevalo na se ne dovolj pojasnjen in nezadostno dokumentiran nacin tudi pri ustvarjalcih nase moderne. Razmisljanje je osredinjeno predvsem na jezikovne postopke, ki naj podrobneje osvetlijo in pojasnijo tezo.

1.0   Za izhodisce nasega razmisljanja o Stritarjevem historisticnem oblikovanju moramo navesti nekaj ugotovitev Jozeta Pogacnika.

V pojmovanju razmerja med umetnostjo in resnicnostjo izhaja Stritar iz nacelnega prepada med njima: resnicnost in poezija sta dva svetova, ki se sicer dotikata, a je prva svet nelepe resnicnosti, druga pa svet lepe idealizacije. (Pogacnik, 1970, str. 183.)

Romanticno nasprotje med nelepo resnicnostjo in lepim idealom je Stritar presegal z umetnisko idealizacijo, ki je blazila dozivetje odtujenosti ter cloveka eticno in esteticno sproscala. Idealizacija je potemtakem ena od moznosti odprave alienacije in kot taka v Stritarjevi estetiki pomeni poskus regeneracije knjizevnosti v duhu klasicnih estetskih vrednot. (Pogacnik, 1970, str. 184.)

Stritar se je v svojem besednem oblikovanju zato »naslonil« na klasiko in klasicizem (ju je torej izbral, op. T. S.) (Pogacnik, 1963, str. 161, 164; Pogacnik, 1970, str. 185), tisti historisticni tok, ki je bil na Slovenskem v 19. stoletju (zacetki segajo v konec 18. stoletja) izredno ziv, v svojih umetnisko manj kakovostnih razlicicah pa priljubljen tudi pri vrsti manj pomembnih besednih ustvarjalcev --- tudi v neumetnostnih zvrsteh.

1.1   Znacilen zgled takega Stritarjevega oblikovanja je Zorin (prva izdaja 1870), roman v pismih, iz katerega navajam celotno Zorinovo razmisljanje, datirano s 16. avgustom:

Presirnov duh plava nad tem krajem. Ta nebeski pevec, ki je prisel med svoje, pa oni ga nijso spoznali, bil mi je, kakor vés, veden, zvest tovaris, rekel bi, od mojih otrocjih let de denasnjega dne. Njegove pesmi beri v ledeni Sibiriji ali v goreci puscavi Sahari, beri jih zalosten ali vesel, star ali mlad, vedno in povsod ti bodo sladka dusna hrana, ki se je nikedar ne nasitis. Vendar vse drugace se beró v tem rajskem kraji, kjer so se rodile. Tukaj jih clovek, dejal bi, se le po polnem umeje. Kako je mogoce, da ga njegovi rojaki nijso umeli, cenili in ljubili, kakor je vreden!

Jaz sem se iz Presirnovih pesmij ucil, kaj je poezija, kaj je lepota. S Presirnom se meni godi, kakor z Bledom. Koliko sem videl lepih krajev potem, in bral velicih pesnikov! Presiren in Bled sta mi ostala vendar na pervem mesti v serci. Morda je to moc perve ljubezni, in ce je, saj se je ne sramujem.

Zdaj, ko mi je duh, dejal bi, prost vse zemeljske teze, urivajo se mi z mogocnejso silo misli, ki mi ze prej nijso dale mirú, samo da mi jih je odgnalo viharno zivljenje; zdaj se jim ne morem vec braniti. Ali ne bode morda enkrat konec vse poezije? Kedor opazuje in primerja preteklost in sedanjest, mora si staviti to vprasanje. Od dne do dne je ozji njen krog. Sopare ostri krik je pregnal iz skrivnostno temnih kotov tihe gozdne duhove. Jasne vile ne plesejo vec ob kresnih nocéh v bledi mesecini, in morske deklice ne vabijo vec se sladkim petjem umerjocih mladenicev v svoje hrepenece hladno narocje. Zvenketanje mecev in umirajocih stok ne budi vec, ko nekdaj, nesmertnih pesmij, katerim se se cudi denasnji rod. Brezsercnim zatiralcem narodov, ki so gazili po cloveski kervi, razbojnikom, ki so prezali iz skalnih gradov na mirne, neskerbne popotnike, ne prede vec poezija okrog glav »svitle glorije.« Ali kje so nase prelepe narodne pesmi, ki so se glasile po gorah in dolinah, ki so zvesto spremljale nase prednike v zalosti in veselji od zibeli do groba? Nam se so v nasi mladosti bozale serca. Tiha je zdaj gora in dolina, ce se ne cuje zdaj ter zdaj sirovo kricanje!

Padala nebeska mana
Izraelcem je v puscavi;
Zginila, ako pobrana
Bila nij ob uri pravi.

In vendar ne obupajmo. Vsaka pomlad zbudi pevce iz nova. Dokler bode bilo in ljubilo, dokler se bode veselilo in terpelo clovesko serce, ne bode konca poezije. Iz hrupa polnega zivljenja je pribezala v clovesko serce. V cloveskem serci je poeziji dom!

Pa drugo vprasanje: ali napreduje clovestvo? Cemu to vprasanje! Glej, cloveski um dela cuda, katerih bi ne verjeli, ko bi jih mogli slisati nasi ocetje; mi se ze kmalu vec ne bodemo cuditi znali. Zvezdam je pota izmeril, spoznal je bilke rást, in njemu je znano, kak obraz je imela zemlja, predno je bilo zivljenje na njej. Strelo je z neba vzel ter v svojo sluzbo ukoval, da poroca hitro, kakor misel, njegovo voljo po zemlji.

Eripuit coelo fulmen, sceptrumque tyrannis!

Um napreduje, tega nij tajiti; ali kaj pa clovesko serce? Ali se razvija in blazi tudi tako? Ali rastó nase kreposti, nase mostvo? Kje so nasi Kodri in Sokrati, nasi Reguli in Cincinati? Res ne seziga vec, vsaj pri imenovanih izobrazenih narodih ne, brat brata bogu na cast, vendar ga certi in preganja, ce se loci v mislih od njega. Ne prodaje vec brat brata, kakor zival, na semnji; a zatira ga, zanicuje in o njegovem potu zivi. Kervava vojska nij vec najblazje, najcastneje opravilo mozem; imenujemo jo »potrebno zlo,« --- a kako zlo! Kake so nase vojske, ce jih primerjamo z nekdanjimi! Kedaj izgine pac ta najvecja sramota clovestva?

Cudno se cloveku godi, ko gleda in premisljuje razvijanje clovestva. Zdaj gre pot gori, zdaj doli, zdaj se po polnem izgubi v temi in goscavi; tam se prikaze zopet in kmalu zopet izgine! Kam derzí ta pot? Ali se clovestvo bliza svojemu namenu, ali ga doseze kedaj? Vprasanja, ki so bila ze zdavnaj resena, stavijo se iz nova. Z bojem si moramo zopet pridobivati pravice, za katere je bilo prelite ze toliko cloveske kervi. Z málo mero se nam odmérja prostost, kakor bi nam hotel kedo odmerjati zrak v dihanje. Strasno bi bilo iti se sveta s prepricanjem, da nikedar clovestvu ne zasije resenja in srece dan. Ne, kazejo se znamenja, ce jih prav umejem, da nij treba obupati.

Vstajati vidim, in to mi je sladko tolazilo, pri vseh narodih mozé, ki si podajejo v sveto zvezo bratovske roke, ki povzdigujejo svoj glas prosec in svarec, da smo si bratje, da vecni mir bodi med nami, zdruzimo se, pomagajmo si; ne sila in moc, pravica in ljubezen naj deli zemeljsko blago; naj se jih ne trudi in terpi tisoc in tisoc, da eden uziva, da se eden veseli. Vsem enako pravico, in pervi naj bode, kedor je najboljsi. Nesrecnim bratom, in koliko jih je! --- ki zedé in medlé v siromastvu in nevednosti, podajmo usmiljeno roko, razsvetljujmo jih, pomagajmo jim k dusnemu in telesnemu blagostanju!

Res je, posamezni se le se glasijo in ucé tako; res je, njihov glas je se denes glas vpijocega; ali pride dan, ce ga tudi ne bodemo gledali niti mi niti nasi otroci, ko naraste ta sveta, izvoljena truma, da se ne bode nic moglo ustavljati njeni sili, njenemu gorecemu navdusenju. Zakon bode njena volja in od tistega casa ne bode se zemlja vec imenovala --- solzna dolina. --- (Stritar, 1870, str. 211-212.)

1.1.1   Leta 1887 je Stritar Zorina objavil se enkrat, in sicer v drugem zvezku svojih Zbranih spisov (izbrani odlomek je na straneh od 175 do 179). Za nase razpravljanje so izredno pomembni nekateri njegovi popravki besedila, od katerih navajam najpogostejse (pravopisnih pri tem ne upostevam), in sicer predvsem inverzije (nekatere retorike tako zamenjavo obicajnega besednega reda imenujejo tudi anastrofa (Lausberg, 1973, str. 355-356)), znacilne --- tudi --- za klasicizem (Guyard, 1959, str. 332):

Njegove pesmi beri v ledeni Sibiriji ali v goreci puscavi Sahari, beri jih zalosten ali vesel, star ali mlad, vedno in povsod ti bodo sladka dusna hrana, ki se je nikedar ne nasitis.

v goreci puscavi Sahari -> v goreci Sahari
ki se je nikedar ne nasitis -> ki se je ne nasitis nikedar

Vendar vse drugace se beró v tem rajskem kraji, kjer so se rodile.

se beró -> beró se

Jasne vile ne plesejo vec ob kresnih nocéh v bledi mesecini, in morske deklice ne vabijo vec se sladkim petjem umerjocih mladenicev v svoje hrepenece hladno narocje.

v svoje hrepenece hladno narocje -> v hrepenece svoje hladno narocje

Ali kje so nase prelepe narodne pesmi, ki so se glasile po gorah in dolinah, ki so zvesto spremljale nase prednike v zalosti in veselji od zibeli do groba?

nase prednike -> prednike nase

Glej, cloveski um dela cuda, katerih bi ne verjeli, ko bi jih mogli slisati nasi ocetje; mi se ze kmalu vec ne bodemo cuditi znali.

mi se ze kmalu vec ne bodemo cuditi znali -> mi se ze skoraj vec ne bodemo znali cuditi

Strelo je z neba vzel ter v svojo sluzbo ukoval, da poroca hitro, kakor misel, njegovo voljo po zemlji.

njegovo voljo -> voljo njegovo

Izvil jim zezla nij, samo obvil ga je, da vec tako terdo na ljudstvo ne pada.

na ljudstvo ne pada -> ne pada na ljudstvo

Um napreduje, tega nij tajiti; ali kaj pa clovesko serce?

clovesko serce -> srce clovesko

Vstajati vidim, in to mi je sladko tolazilo, pri vseh narodih mozé, ki si podajejo v sveto zvezo bratovske roke, ki povzdigujejo svoj glas /... /.

svoj glas -> glas svoj

Res je, posamezni se le se glasijo in ucé tako; res je, njihov glas je se denes glas vpijocega; ali pride dan, ce ga tudi ne bodemo gledali niti mi niti nasi otroci, /... /.

posamezni se le se glasijo in ucé tako -> posamezni stoprav glasé se in ucé tako

nasi otroci -> otroci nasi

Vrsta inverzij oziroma anastrof, ki so v pripovednistvu se mnogo bolj opazno slogovno sredstvo kot v pesnistvu, prispeva k se izrazitejsi klasicisticni privzdignjenosti besedila. Na krepitev togih retoricnih prvin, kar omogoca tudi vecjo zvocnost posameznih besednih zvez, kazejo popravki besednih zvez v ledeni Sibiriji ali v goreci puscavi Sahari -> v ledeni Sibiriji ali v goreci Sahari (z ukinitvijo samostalnika puscava je dosezen popoln paralelizem sicer pomensko nasprotnih clenov) in posamezni se le se glasijo in ucé tako -> posamezni stoprav glasé se in ucé tako (koncnici obeh glagolov v tretji osebi mnozine sta v popravku enaki, in sicer »kratki«, kar omogoca harmonicno ritmicnost). V oklepaju je treba omeniti tudi ukinitev nemske, to je koncne stave osebnih glagolskih oblik, kar povecuje zvocnost besedila.

Za nase nadaljnje razpravljanje je pomembno, da so se te spremembe zgodile v letu 1887, torej v obdobju, ko sta v svoja besedila uvajala strozjo retoricno ornamentalnost tudi Tavcar in Kersnik.

Prav to dejstvo kaze, da se je pred nastopom moderne odvijal intenzivni proces strozjega, rekli bi lahko tudi, prefinjenejsega in izciscenejsega retoricnega ornamentiranja umetnostnih besedil, kar sicer lahko razlagamo z iskanjem estetskega izraza v pripovednistvu, se bolj verjetno pa z iskanjem necesa, kar bo ustrezalo »duhu casa« --- in sicer tistega jezikovnega oblikovanja, ki bo omogocalo izrazanje skrajno pretanjenih clovekovih razmerij do sveta.

1.2   Uvodni del Zorinovega pisma, ki z nekaterimi prvinami romanticnega sentimentalizma kaze slogovno sorodnost z Dezmanovim uvodnim odstavkom v poljudnoznanstvenem besedilu Notranjske gore in Cirknisko jezero (Sajovic, 1991/92) in se po tem nekoliko loci od ostalega dela navedenega pisma, se glasi:

Presirnov duh plava nad tem krajem. Ta nebeski pevec, ki je prisel med svoje, pa oni ga nijso spoznali, bil mi je, kakor vés, veden, zvest tovaris, rekel bi, od mojih otrocjih let de denasnjega dne. Njegove pesmi beri v ledeni Sibiriji ali v goreci puscavi Sahari, beri jih zalosten ali vesel, star ali mlad, vedno in povsod ti bodo sladka dusna hrana, ki se je nikedar ne nasitis. Vendar vse drugace se beró v tem rajskem kraji, kjer so se rodile. Tukaj jih clovek, dejal bi, se le po polnem umeje. Kako je mogoce, da ga njegovi rojaki nijso umeli, cenili in ljubili, kakor je vreden!

Jaz sem se iz Presirnovih pesmij ucil, kaj je poezija, kaj je lepota. S Presirnom se meni godi, kakor z Bledom. Koliko sem videl lepih krajev potem, in bral velicih pesnikov! Presiren in Bled sta mi ostala vendar na pervem mesti v serci. Morda je to moc perve ljubezni, in ce je, saj se je ne sramujem.

1.2.1   Knjiznometaforicno rabljeni glagol plavati v povedku prve povedi z besednima zvezama Presirnov duh v osebku in nad tem krajem (zveza anaforicnega kazalnega pridevniskega zaimka in samostalnika kraj ponavlja v sobesedilu navzoco besedo Bled) v prislovnem dolocilu kraja zdruzuje ob sebi obe glavni tematski prvini v uvodnem delu Zorinovega pisma, hkrati pa oblikuje privzdignjeno obcutje, ki je znacilno za ves ostali del besedila.

1.2.2   V drugi povedi je izrazeno pripovedovalcevo skrajno pozitivno razmerje do Preserna (v povedkovem dolocilu besedna zveza veden, zvest tovaris, katere pomen je casovno v bistvu neomejen --- od mojih otrocjih let de denasnjega dne), posebej pozorni pa moramo biti na rabo privzdignjenega besedisca v osebku: ta nebeski pevec, ki je prisel med svoje, pa oni ga nijso spoznali. Besedna zveza ta nebeski pevec (ki denotira Franceta Preserna) v bralcu vzbuja asociacijo na grskega mitoloskega pesnika Orfeja, medbesedilje v stavcnem prilastku pa z delnim prenasanjem besednega gradiva iz Poti v Emavs v Lukovem evangeliju (Lk 24,16) omogoca tudi aluzijsko primerjavo Preserna s Kristusom.

1.2.3   V tretji povedi pripovedovalec s skrajno poudarjenim retoricnim oblikovanjem privzdignjeno obcutje se stopnjuje, svoje razmerje do Preserna pa skusa prenesti tudi na bralca. Poved je treba zaradi vecje razvidnosti njene oblikovanosti graficno preoblikovati:

Njegove pesmi beri v ledeni Sibiriji ali v goreci puscavi Sahari,
beri jih zalosten ali vesel,
star ali mlad,
vedno in povsod ti bodo sladka dusna hrana,
ki se je nikedar ne nasitis.

Oblikovana je v umetelni inacici retoricne figure diareze: v prvem, kopicenjskem delu povedi --- njegova dopustna skladenjska vloga je izrazena zaznamovano, in sicer brez veznika --- so nanizane dvojne formule, sestavljene iz disjunktivno povezanih pomensko nasprotnih clenov, v povzetku pa je dvojna formula, sestavljena iz vezalno povezanih clenov (vedno in povsod), ki deaktualizirata pomene dvojnih formul iz kopicenjskega dela povedi. Opozoriti je treba tudi na hiazemsko razvrstitev pomenov posameznih clenov (casovni prislov vedno povzema pomene neposredno pred njim stojecih dvojnih formul, krajevni prislov povsod pa pomene iz prve dvojne formule), da ne omenjamo tudi besednoredne hiazemske razvrstitve dvojnih formul v kopicenjskem in povzemalnem delu.

Del povedi vedno in povsod ti bodo sladka dusna hrana (Presernove pesmi namrec, op. T. S.), ki se je nikedar ne nasitis kaze slogovna znamenja romanticnega sentimentalizma; primerjaj namrec Dezmanov stavek ga (srce, op. T. S.) bojo miline krajnskih dolin in goric v sladkih obcutkih zibale.

1.2.4   V sklepnem delu odstavka --- Vendar vse drugace se beró v tem rajskem kraji, kjer so se rodile. Tukaj jih clovek, dejal bi, se le po polnem umeje. Kako je mogoce, da ga njegovi rojaki nijso umeli, cenili in ljubili, kakor je vreden! --- pripovedovalec ustvari dispozicijski retoricni ucinek napetosti s prvima povedma, ali drugace povedano, omenjeni povedi pomenita retoricni antiteticni obrat v zgradbi odstavka. Da bi bilo mogoce jasneje osvetliti, kako je ta obrat retoricno oblikovan tudi na ravni elokucije, je treba sopostavljeno navesti del diarezne povedi in prvo, antiteticno poved sklepnega dela odstavka:

Njegove pesmi beri v ledeni Sibiriji ali v goreci puscavi Sahari /... /, vedno in povsod ti bodo sladka dusna hrana /... /.

Vendar vse drugace se beró v tem rajskem kraji, kjer so se rodile.

Takoj je jasno, da je antiteticnost retoricno poudarjeno oblikovana s pomocjo besednega in skladenjskega ponavljanja. Ponovljena je besedna zveza njegove pesmi, v antiteticni povedi le v morfemu ujemanja pri glagolu se beró, ponovljen je glagol brati, v diarezni povedi v tvorni obliki, v antiteticni v trpni, ponovljeno je skladenjsko mesto prislovnega dolocila kraja. Prav to pa omogoca poudarjeno razvidnost tistih jezikovnih prvin, ki oblikujejo antiteticnost: navezovalca vendar, besednega pomena v prislovnem dolocilu nacina --- vse drugace --- in besedne zapolnitve prislovnega dolocila kraja --- v tem rajskem kraji (namrec Bledu).

Zadnja poved v sklepnem delu odstavka --- Kako je mogoce, da ga njegovi rojaki nijso umeli, cenili in ljubili, kakor je vreden! --- pomensko delno ponavlja zacetek druge povedi odstavka --- Ta nebeski pevec, ki je prisel med svoje, pa oni ga nijso spoznali /... / --- ter tako formalno ustvarja klasicno oklepajno zgradbo odstavka. Seveda je treba takoj povedati, da je ta ponovitev oblikovana z jezikovnimi sredstvi, ki izrazajo pripovedovalcevo skrajno custveno in s tem tudi moralizatorsko razmerje do dejstva, da njegovi rojaki velikega pesnika ne razumejo in ne cenijo dovolj: s tem v zvezi je treba opozoriti predvsem na trojno formulo nijso umeli, cenili in ljubili. Kot bomo se videli, je za Stritarja tako, pogosto moralizatorsko poudarjanje koncev sicer retoricno vesce oblikovanih delov besedil skoraj pravilo, ki pa za danasnji estetski okus deluje motece, odvecno.

1.3   Za ostali del Stritarjevega besedila je znacilna strogo racionalna zgradba, katere izhodisce je sporocilno jedro prve povedi tretjega odstavka: /... / urivajo se mi z mogocnejso silo misli, ki mi ze prej nijso dale mirú /... /. V tem delu povedi samostalnik misli predstavlja glavno povzemajoco tematsko prvino, ki je v nadaljnjem besedilu razclenjena (specificirana) na posamezne natancneje dolocene sestavine (Brinker, 1985; Heinemann, Viehweger, 1991): v drugi povedi tretjega odstavka je v vprasalni povedi ubesedena napoved razlaganja prve --- Ali ne bode morda enkrat konec vse poezije? --- v prvi povedi sestega odstavka (pri tem citatov Presernove pesmi in kasneje napisa na Franklinovi sohi ne upostevam) pa napoved druge --- Pa drugo vprasanje: ali napreduje clovestvo? Druga sestavina oziroma druga podtema, ki jo lahko poimenujemo napredek oziroma razvijanje clovestva, je zopet razclenjena v dve podpodtemi: prva je napredek cloveskega uma, eksplicitno napovedana v tretji povedi sestega odstavka, druga pa napredek cloveskega srca, napovedana v prvi povedi osmega odstavka.

Pri tem je treba ugotoviti, da pripovedovalec v tem delu besedila razmislja o klasicnih vrednotah --- poeziji ter cloveskem razumu in srcu.

Vsi deli besedila, ki jih zaznamujejo posamezne delne teme, imajo v glavnem enako trodelno retoricno zgradbo. V prvem delu je v vprasalni obliki izrazena delna teza, v srednjem delu so nasteti dokazni primeri za pripovedovalcevo tezo, v sklepnem delu pa sledi antiteza. Besedilo koncuje pripovedovalcevo optimisticno zaupanje v razvoj clovestva.

1.3.1   Za nase razpravljanje sta najbolj pomembna dela besedila, ki ju zaznamujeta delni temi o koncu poezije in napredovanju cloveskega uma. Nasa pozornost bo --- poleg omembe nekaterih retoricnih oblik ponavljanja, tudi izokolonskega, in vezalnega povezovanja nasprotnopomenskih besed, kar sta uporabljala tudi Tavcar in Kersnik (Sajovic, 1991) --- usmerjena predvsem v za klasicizem znacilno posredno, privzdignjeno jezikovno izrazanje, katerega prvine so v bolj ali manj modificirani obliki privzemali tudi predstavniki moderne, na primer Zupancic v Dumi.

1.3.2   Najprej si oglejmo del besedila o koncu poezije:

Ali ne bode morda enkrat konec vse poezije? Kedor opazuje in primerja preteklost in sedanjest, mora si staviti to vprasanje. Od dne do dne je ozji njen krog. Sopare ostri krik je pregnal iz skrivnostno temnih kotov tihe gozdne duhove. Jasne vile ne plesejo vec ob kresnih nocéh v bledi mesecini, in morske deklice ne vabijo vec se sladkim petjem umerjocih mladenicev v svoje hrepenece hladno narocje. Zvenketanje mecev in umirajocih stok ne budi vec, ko nekdaj, nesmertnih pesmij, katerim se se cudi denasnji rod. Brezsercnim zatiralcem narodov, ki so gazili po cloveski kervi, razbojnikom, ki so prezali iz skalnih gradov na mirne, neskerbne popotnike, ne prede vec poezija okrog glav »svitle glorije.« Ali kje so nase prelepe narodne pesmi, ki so se glasile po gorah in dolinah, ki so zvesto spremljale nase prednike v zalosti in veselji od zibeli do groba? Nam se so v nasi mladosti bozale serca. Tiha je zdaj gora in dolina, ce se ne cuje zdaj ter zdaj sirovo kricanje!

Padala nebeska mana
Izraelcem je v puscavi;
Zginila, ako pobrana
Bila nij ob uri pravi.

In vendar ne obupajmo. Vsaka pomlad zbudi pevce iz nova. Dokler bode bilo in ljubilo, dokler se bode veselilo in terpelo clovesko serce, ne bode konca poezije. Iz hrupa polnega zivljenja je pribezala v clovesko serce. V cloveskem serci je poeziji dom!

1.3.2.1   V teznem delu je skladenjsko retoricno oblikovana poved Kedor opazuje in primerja preteklost in sedanjest, mora si staviti to vprasanje: z vezalnim veznikom in povezana glagola imata ob sebi prav tako vezalno povezana predmeta, s cimer je dosezen obcutek harmonicnega ravnotezja, ki ga ohranja tudi dvodelna zgradba besedne zveze od dne do dne v naslednji povedi.

1.3.2.2   Srednji nastevalnoargumentni del je sestavljen iz kar petih clenov, kot bomo videli, pa v resnici iz sedmih, saj sta dva se dodatno clenjena, kar je bilo v tistem casu v slovenski knjizevnosti dovolj nenavadno (pri Dezmanu in Jurcicu na primer so bili nastevalni oziroma dokazovalni deli besedil omejeni v glavnem le na tri clene (Sajovic, 1991, 1991/92). (Zanimivo je, da se taka bogata razclenjenost zopet pojavi pri poznem Kersniku --- v Kmetski smrti in Mamonu ---, ki ga zaznamujejo prvine poznega historizma in zacetki secesije (Sajovic, 1994).)

1.3.2.2.1   Najprej je treba opozoriti na nekatere retoricne prvine, ki s svojim ponavljanjem zdruzujejo posamezne skupine clenov med seboj.

Za prva dva clena (drugi je podvojen) ---

Sopare ostri krik je pregnal iz skrivnostno temnih kotov tihe gozdne duhove.

Jasne vile ne plesejo vec ob kresnih nocéh v bledi mesecini,

in morske deklice ne vabijo vec se sladkim petjem umerjocih mladenicev v svoje hrepenece hladno narocje. ---

so znacilni ritmicni konci, ki so dosezeni s stevilom besed uravnotezenimi koncnimi stavcnimi cleni (v nasem zapisu podcrtanimi), pri cemer je treba opozoriti na dosledno zaznamovano stavo stavcnih clenov iz skrivnostno temnih kotov v prvi navedeni povedi, ob kresnih nocéh v prvem stavku druge povedi in se sladkim petjem v drugem stavku druge povedi ter retoricno poudarjeno obtezitev zadnjega clena (to je drugega stavka druge povedi) z »dodajanjem« prislovnega dolocila kraja (Achtergewicht).

Drugi podvojeni, tretji in cetrti clen zdruzujejo zanikani glagoli --- ne plesejo vec, ne vabijo vec, ne budi vec, ne prede vec, zadnji clen iz nastevalnega dela pa je za razliko od ostalih posebej poudarjen s postavitvijo osebka za povedkom.

V cetrtem in petem clenu se pojavljata dva prilastkova odvisnika:

Brezsercnim zatiralcem narodov, ki so gazili po cloveski kervi, razbojnikom, ki so prezali iz skalnih gradov na mirne, neskerbne popotnike, /... /.

Ali kje so nase prelepe narodne pesmi, ki so se glasile po gorah in dolinah, ki so zvesto spremljale nase prednike v zalosti in veselji od zibeli do groba?

Posebej moramo biti pozorni na se eno skupno znacilnost, in sicer na asindeticno povezovanje predmetov v cetrtem clenu in prilastkovih odvisnikov v petem.

1.3.2.2.2   Zadnji clen je retoricno in medbesedilno posebej razvidno oblikovan:

Ali kje so nase prelepe narodne pesmi, ki so se glasile po gorah in dolinah, ki so zvesto spremljale nase prednike v zalosti in veselji od zibeli do groba? Nam se so v nasi mladosti bozale serca. Tiha je zdaj gora in dolina, ce se ne cuje zdaj ter zdaj sirovo kricanje!

Padala nebeska mana
Izraelcem je v puscavi;
Zginila, ako pobrana
Bila nij ob uri pravi.

1.3.2.2.2.1   V prvi povedi je najbolj opazna prvina povezovanje nasprotnopomenskih besed v pare, retoricno sredstvo, ki se posebej zaznamuje Stritarjevo klasicno historisticno oblikovanje:

Ali kje so nase prelepe narodne pesmi, ki so se glasile po gorah in dolinah, ki so zvesto spremljale nase prednike v zalosti in veselji od zibeli do groba?

Retoricna ornamentalnost se kaze v asindeticno povezanih prilastkovih odvisnikih, ki ju sklepajo binarno razclenjeni stavcni cleni --- prvega dvojna formula v prislovnem dolocilu kraja, drugega dvojna formula v zalosti in veselji v prislovnem dolocilu casa (Grepl, Karlík, 1986, str. 288-289) in za nase gradivo znacilna besedna zveza v drugem prislovnem dolocilu casa od zibeli do groba, v kateri imata samostalnika zibel in grob preimenovalno simbolno vrednost: zibel = rojstvo, grob = smrt. V drugacni terminologiji bi takemu izrazanju lahko rekli tudi metonimicno popredmetenje. Kersnik je v Kmetski smrti besedo zibel zamenjal z besedo rojstvo, drugi clen pa je pustil nespremenjen:

Sin je dorasel; suce se ze v drugem oddelku ónega kolobarja, katerega zavrsé vsi gospodarji na Planjavi od rojstva do groba; /... /. (Kersnik, 1890, str. 41.)

V Mamonu --- o besednem oblikovanju tega pripovednega besedila glej Sajovic, 1994 --- pa je slogovni moznosti od rojstva do smrti / od zibeli do groba funkcionaliziral (kar je ze ena od znacilnosti secesije): prvo moznost je uporabil v bolj ali manj nepreneseno oblikovanem odstavku (Kersnik, 1891, str. 43), ko pa je vsebino tega odstavka posplosil v naslednjem figuriranem in metaforicnem odstavku, je uporabil drugo, preimenovalno (Kersnik, 1891, str. 44).

1.3.2.2.2.2   Sama zgradba clena sicer kaze ze omenjeno znacilnost Stritarjevega oblikovanja: retoricno sklenjenemu delu besedila je »prilepljen« se dodatek. Sklenjeni del besedila zaznamujeta antiteticni prvini: prelepe narodne pesmi, ki so se glasile po gorah in dolinah v prvi povedi (retoricno vprasanje implicira negativni odgovor in ima torej vrednost modalnega zanikanja) in Tiha je zdaj gora in dolina v tretji (ki pomeni pravzaprav retoricni odgovor), pri cemer je sklenjenost retoricno zaznamovana s poliptoticno (Lausberg, 1973, str. 325) ponovitvijo besedne zveze: po gorah in dolinah --- gora in dolina. Poliptota pa je rezultat bolj bistvene spremembe, ki jo kaze moznost razlicnega izrazanja Tiha je zdaj gora in dolina / Tiho je zdaj (po gorah in dolinah). Prav potiskanje besedne zveze gora in dolina v polozaj agentnega participanta (vsaj sobesedilno, kar bi lahko dokazovali s parafrazama Po gorah in dolinah ne pojejo vec narodnih pesmi -> Po gorah in dolinah so ljudje zdaj tiho), verjetneje pa v polozaj nosilca stanja (Grepl, Karlík, 1983, str. 32, Sajovic, 1991/92), s cimer je ukinjena enodelna stavcna zgradba, oblikuje za klasicizem znacilno umetelno vzviseno obcutje: rezultat take spremembe je namrec personifikacija (Guyard, 1959, Lausberg, 1973).

1.3.2.2.3   Tako sklenjenemu delu sledi poseben dodatek, ki ne more skriti eruditske in moralizatorske vsebine.

Medbesedilje (Juvan, 1989) predstavlja citirana prva kitica Presernove pesmi Dekletam, pri cemer je treba opozoriti, da se ze pri Presernu vzpostavlja medbesedilno razmerje z zgodbenimi prvinami iz Druge Mojzesove knjige (Eksodus) (16, 1-36). To pomeni, da je ta del Stritarjevega besedila veckratno kodiran --- s Stritarjevim besedilom, Presernovo pesmijo Dekletam in odlomkom iz Stare zaveze. Za nase razpravljanje je pomemben nacin vgrajevanja medbesedilja v ostalo Stritarjevo besedilo. V neposredno pred Presernovim citatom stojecem Stritarjevem besedilu je implicirano pripovedovalcevo obzalovanje nad izginjanjem narodnih pesmi, v zadnjih dveh verzih Presernove kitice pa je vsebovano novo sporocilo, ki ga bralec sobesedilno razume kot metaforicno (nepobrana mana -> nenabrane pesmi). Pripovedovalcevo besedilo za citatom je v bistvu tavtoloska nemetaforicna ponovitev sporocila iz citata, pri cemer je za Stritarjevo oblikovanje znacilen tudi redundanten eksplikativni in s tem tavtoloski stavcni dodatek Zdaj je prepozno!. Presernov citat s svojim privzdignjenim besednim oblikovanjem (k temu prispeva predvsem umetelni besedni red) sooblikuje Stritarjev privzdignjeni klasicisticni slog, hkrati pa konotira pripovedovalcevo za historizem znacilno meditativno sprejemanje kulturnih zgodovinskih vrednot.

1.3.2.3   Zadnji antiteticni del se glasi:

In vendar ne obupajmo. Vsaka pomlad zbudi pevce iz nova. Dokler bode bilo in ljubilo, dokler se bode veselilo in terpelo clovesko serce, ne bode konca poezije. Iz hrupa polnega zivljenja je pribezala v clovesko serce. V cloveskem serci je poeziji dom!

1.3.2.3.1   Med figurami je za nase gradivo pomembno poliptotonsko ponavljanje besedne zveze clovesko serce, se zlasti poliptotonska anadiploza oziroma reduplicatio (Lausberg, 1973, str. 314) v zadnjih dveh povedih:

Iz hrupa polnega zivljenja je pribezala v clovesko serce. V cloveskem serci je poeziji dom!

Tako oblikovana figura »razkriva« se en znacilni retoricni odklon, ki zadeva nacin realizacije sicer obicajnega besednega reda. Omenjena poliptotonska anadiploza je namrec posledica zaznamovanega prenosa predlozne besedne zveze iz jedra oziroma reme prve povedi v izhodisce oziroma temo druge povedi. Jezikovno normalno bi se besedna zveza v clovesko srce v izhodiscu druge povedi glasila v pozaimljeni obliki v njem. Tako figurirano oblikovanje je dokaj znacilna prvina tudi Tavcarjevega in Kersnikovega sloga (Sajovic, 1991).

1.3.2.3.2   V zadnjih dveh povedih je pojmovni samostalnik poezija personificiran, pri cemer je za klasicisticno antropocentricno razumevanje sveta znacilna tudi uporaba besede dom v zadnji povedi (dom = prostor, hisa, kjer kdo stalno zivi, od koder izhaja; v prenesenem pomenu tudi druzinsko vzdusje, toplino (SSKJ 1, str. 457)). Primerjaj tudi cetrti clen v srednjem argumentnem delu besedila:

Brezsercnim zatiralcem narodov, ki so gazili po cloveski kervi, razbojnikom, ki so prezali iz skalnih gradov na mirne, neskerbne popotnike, ne prede vec poezija okrog glav »svitle glorije.«

Posebno pomembna znacilnost Stritarjevega klasicisticnega sloga je zapolnjevanje mesta agentnega participanta oziroma prvega delovalnika in kavzatorja v osebku z izrazi, ki proti pricakovanju ne zaznamujejo oseb.

V antiteznem delu je tak primer zapolnjevanja poved Vsaka pomlad zbudi pevce iz nova. Obicajnejsa, nezaznamovana jezikovna uresnicitev (Grepl, Karlík, 1983, str. 32) je poved Vsake pomladi se zbudijo pevci iz nova.

V povedi Sopare ostri krik je pregnal iz skrivnostno temnih kotov tihe gozdne duhove ima besedna zveza Sopare ostri krik pomensko vlogo kavzatorja in retoricno predstavlja zapleteno metonimicno-metaforicno perifrazo (zamenjava za parno lokomotivo oziroma vlak), pri cemer je beseda pisk metaforicno zamenjana z besedo krik, ki se povezuje s pomensko sestavino cloveskosti. Umetelnost se povecuje inverzija desnega prilastka (sopare) na levo stran, v sam zacetek povedi.

Podobno je oblikovana poved Zvenketanje mecev in umirajocih stok ne budi vec, ko nekdaj, nesmertnih pesmij, katerim se se cudi denasnji rod. Pomensko vlogo kavzatorja ima besedna zveza zvenketanje mecev in umirajocih stok, ki je sestavljena iz dveh priredno povezanih podredno zlozenih samostalniskih besednih zvez in jo retoricno zaznamuje hiazemska razporeditev desnih prilastkov (in seveda tudi jeder). Zanimivo je, da sta v jedru obeh besednih zvez glagolnik zvenketanje in izglagolski samostalnik stok (torej nobene besede, ki bi zaznamovala osebo!), kar ob inverziji desnega prilastka --- umirajocih stok - dodatno prispeva k pateticni privzdignjenosti izraza. Pomensko predstavljata obe samostalniski besedni zvezi metonimicno amplifikacijo pojavov vojskovanja.

Skupna znacilnost vseh teh primerov je klasicisticno nenaravnostno oznacevanje predmetnosti (Guyard, 1959).

1.3.3   V tako besedno oblikovanje se lepo vkljucuje del besedila z delno temo o napredovanju cloveskega uma:

Pa drugo vprasanje: ali napreduje clovestvo? Cemu to vprasanje! Glej, cloveski um dela cuda, katerih bi ne verjeli, ko bi jih mogli slisati nasi ocetje; mi se ze kmalu vec ne bodemo cuditi znali. Zvezdam je pota izmeril, spoznal je bilke rást, in njemu je znano, kak obraz je imela zemlja, predno je bilo zivljenje na njej. Strelo je z neba vzel ter v svojo sluzbo ukoval, da poroca hitro, kakor misel, njegovo voljo po zemlji.

Eripuit coelo fulmen, sceptrumque tyrannis!

1.3.3.1   Najpomembnejse je, da pripovedovalec v vrsti povedi namesto obicajnejse besede clovek (kot splosnega osebka) postavlja v osebek zaznamovanejso, vendar pomensko natancnejso besedno zvezo cloveski um. Klasicni antropocentrizem je izrazen v stavkih Zvezdam je pota izmeril in njemu je znano, kak obraz je imela zemlja, predno je bilo zivljenje na njej. Pozorni moramo biti tudi na sinekdohicni izraz za rastlinstvo v stavku spoznal je bilke rást (da ne omenjamo inverzije desnega prilastka).

1.3.3.2   Stritar v svoja besedila vgrajuje tudi tujejezicne citate:

Strelo je z neba vzel ter v svojo sluzbo ukoval, da poroca hitro, kakor misel, njegovo voljo po zemlji.

Eripuit coelo fulmen, sceptrumque tyrannis!

Zaradi umetelnega vgrajevanja latinskega citata --- sicer napisa na sohi Benjamina Franklina (1706-1790), slavec Franklina naravoslovca (izumitelj strelovoda) in drzavnika, ki je dosegel osvoboditev Ameriskih drzav (Stritar, 1954, str. 436) --- je treba najprej navesti njegov slovenski prevod --- Iztrgal je nebu strelo in zezlo tiranom (Stritar, 1954, str. 436) --- in nekatere besednooblikovalske znacilnosti citata, ki jih je prevod zvesto ohranil. Na skladenjski ravnini je opazno klasicno retoricno, in sicer hiazemsko razpostavljanje dajalniskih in tozilniskih predmetov, na pomenski pa perifraza iztrgal je nebu strelo za izumitev strelovoda in zgodovinsko ustaljena metonimicna raba besede zezlo (znamenje ali simbol za oblast vladanja), znacilna klasicisticna nacina posrednega oznacevanja referentov (denotatov) (Guyard, 1959).

Neposredno pred latinskim citatom stojeca poved --- Strelo je z neba vzel ter v svojo sluzbo ukoval, da poroca hitro, kakor misel, njegovo voljo po zemlji --- je razsirjena ponovitev prvega dela citata (v slovenskem jeziku seveda: Strelo je z neba vzel = Eripuit coelo fulmen), pri cemer je treba posebej opozoriti na pocloveceno perifrazno ubesedenje nove tehnoloske predmetnosti (telegrafa), neposredno za njim stojeci del besedila pa polemicna razsirjena ponovitev drugega dela citata, kar kaze Stritarjevo izredno premisljeno retoricno oblikovanje.

2.0   Tako oblikovanje pomenske ravnine (Stritarjevi aktualizaciji takega oblikovanja je zelo podobna tudi Gregorciceva) je prevzela in se radikalizirala slovenska moderna --- seveda na izrazito funkcionalen nacin. Primerjaj samo naslednji odlomek iz »moskega«, »kozmopolitskega« dela Zupanciceve Dume, v katerem je vzneseno slavljen clovekov napredek v mestih po svetu:

V vélikih mest valovanju bil sam sem val,
o, in moje srcé je utripalo
v taktu mogocnem, potisocerjenem;
v novo zivljenje planila je dusa seljaka,
nova mu vera objela srce je utrujeno.
Videl sem cela: kot da jim pod kozo lazijo zelve,
ali to misel jih je razrila tako;
videl sem lica: v njih brazde za seme bodocnosti;
roke so stregle stroju ves dan,
ali zvecer je zablisnilo celo to sajavo,
in oko je krozilo po svetlih pokrajinah,
sanjalo smele sanje bodocnosti,
spremljalo silne kretnje govornika
in verovalo za rod, ki se rojen ni ...
Slisal sem bojni krik iz Mandzurije,
sredi Pariza cul sem odjek stoter.
Gledal sem dleto kiparja: z ljubeznijo
slo kot poljub cez belino je mramora,
s skale narahlo je snov odpoljubljalo,
plahoma v nji
je zivljenje zavzdihnilo.
Videl sem misleca: pisal je zákone
ljudstvu ne zemskemu --- zvezdam je kazal pot,
pa nesoglasje v vsemirju zasledil je,
novih svetov je zahteval njegov racun,
»Bodi!« je rekel --- in noc mu je dala nov svet ...

Tu, tu se zile zivljenja stekajo,
pota vesoljstva tukaj se sekajo,
ljubim jih s hrupom in sumom, ta vélika mesta ---
skoznje v svobodo gre, skoznje v bodocnost gre cesta ...
        (Zupancic, 1908, str. 91-92.)

Posebej je treba opozoriti, da je Zupancic izkoriscal podobna jezikovna sredstva kot Stritar. Primerjati je treba samo odlomek iz Dume

Videl sem misleca: pisal je zákone
ljudstvu ne zemskemu --- zvezdam je kazal pot,
pa nesoglasje v vsemirju zasledil je,
novih svetov je zahteval njegov racun,
»Bodi!« je rekel --- in noc mu je dala nov svet ...

z odlomkom iz Stritarjevega Zorina

Zvezdam je pota izmeril, spoznal je bilke rást, in njemu je znano, kak obraz je imela zemlja, predno je bilo zivljenje na njej. Strelo je z neba vzel ter v svojo sluzbo ukoval, da poroca hitro, kakor misel, njegovo voljo po zemlji.

Podobnosti in hkrati razlike najbolj razvidno kazeta Stritarjev stavek zvezdam je pota izmeril (osebek je cloveski um) in Zupancicev zvezdam je kazal pot (osebek je mislec). Skladenjska zgradba obeh stavkov in delno besedna zapolnitev sta popolnoma enaki, pri cemer beseda pot v obeh primerih izraza ze omenjeni antropocentrizem. Razlike se pokazejo v glagolih: Stritarjev glagol izmeriti (v sobesedilu seveda) oblikuje se dokaj zadrzano, racionalno razmerje do predmetnosti, Zupancicev kazati pa ze popoln aktivizem in zeljo po njenem preoblikovanju --- kar je mogoce videti ze tudi v Stritarjevem stavku Strelo je z neba vzel ter v svojo sluzbo ukoval.

Posebno pozornost velja posvetiti naslednjim Zupancicevim verzom:

/... / roke so stregle stroju ves dan,
ali zvecer je zablisnilo celo to sajavo,
in oko je krozilo po svetlih pokrajinah,
sanjalo smele sanje bodocnosti,
spremljalo silne kretnje govornika
in
verovalo za rod, ki se rojen ni ...
/... /
Gledal sem dleto kiparja: z ljubeznijo
slo kot poljub cez belino je mramora,
s skale narahlo je snov odpoljubljalo,
plahoma v nji je zivljenje zavzdihnilo.

V njih kar mrgoli tako imenovanih drugotnih struktur (primerjaj samo stavek s skale narahlo je snov odpoljubljalo --- osebek je dleto kiparja ---, ki bi ga lahko izrazili tudi s stavkom kipar je z dletom s skale narahlo odpoljubljal snov) --- postopek, ki ga je B. Pogorelec ustno poimenovala kot preoblikovanje osnovnih pomensko-skladenjskih vzorcev po moznih pravilih jezika in retorike. Ceprav je tipologija drugotnih struktur zelo razvejena (najpogosteje gre za razlicne metonimije in diateze), lahko recemo, da ta slogovna moznost druzi Zupancica, pa tudi druge predstavnike nase moderne s Stritarjem, le da je moderna pri tem bila mnogo bolj radikalna.

3.0   Razcvet pretanjenejsega strozjega, pa tudi ze preoblikovanega retoricnoornamentalnega besednega oblikovanja pri Tavcarju in Kersniku v osemdesetih letih in na prelomu v devetdeseta ter nasih modernistih v devetdesetih letih 19. stoletja kaze marsikatero podobnost s Stritarjevim oblikovanjem (zlasti iz obdobja, ko je nastajal Zorin in ko je Stritar se zagovarjal avtonomnost umetnosti), pa tudi njegov vpliv. To je mogoce pojasniti tudi s premislekom nekaterih spoznanj slovenske literarne zgodovine.

Stritarjev umetnostni nazor, ki je sicer koreninil v goethejevskem romanticnem klasicizmu in kantovski estetski misli (Pogacnik, 1963, str. 89-90), je dozivljal v sedemdesetih letih 19. stoletja paradoksalne spremembe. Dokler je (Stritar) branil individualne umetnostne temelje, je bila (slovenska, op. T. S.) slovstvena praksa ideolosko in socialno usmerjena, ko pa je prevzel tudi on pragmatizem za estetsko vodilo, je le-ta postal odvec, ker je umetnost ze lahko relativno normalno zivela (Pogacnik, 1970, str. 183; primerjaj tudi Paternu, 1989, str. 85). Stritar je torej odstopil od tistega, kar je v moderni postalo temelj (Pogacnik, 1963, str. 91).

Toda prav moderno pripravljajoca »slovstvena praksa« v osemdesetih letih je s svojo vse vecjo estetizacijo izraza in s svojim »drzanjem zrcala« ideologiji slovenskega osvajajocega mescanstva, ki je vedno bolj kazala svoje temne plati --- zato je v ospredje umetnikovega zanimanja vedno bolj stopala clovekova duhovna in moralna problematika ---, prav omogocala, da je Stritarjevo besednoumetnostno oblikovanje iz njegovega »avtonomnega«, nepragmaticnega estetskega obdobja lahko (p)ostalo pomemben zgled --- tudi za moderno. Verjetno tudi ni cisto nakljucje, da so Stritarjevi izbrani spisi zaceli izhajati v poznih osemdesetih letih 19. stoletja.

3.1   Dovolj upraviceno bi bilo treba postaviti tudi tezo, da je bil Stritar s svojim klasicisticno pateticnim slogom vsaj v okviru nemskega in avstrijskega knjizevnega prostora (ta pa je bil za nas najpomembnejsi) dovolj obicajen in torej ne prevec zapoznel pisec. Spomniti se je treba le na Eggersove ugotovitve o izrednem vplivu Schillerjevega sloga v nemski knjizevnosti celotnega 19. stoletja (Eggers, 1986, str. 358-359, 364-65, pa tudi drugod; Bach, 1970, str. 442, tudi drugod), Schillerjevo delo pa je Stritar po Pogacnikovih ugotovitvah zelo dobro poznal (Pogacnik, 1963). Primerjalna raziskava Stritarjevega in Schillerjevega sloga bi bila zato zelo dobrodosla.

4.0   Za konec je treba posebej poudariti misel, ki dobiva v zadnjih letih vedno jasnejso podobo: obdobje moderne je gotovo prelomno obdobje v slovenskem besednoumetnostnem oblikovanju, vendar nikakor ne smemo mimo ugotovitve, da je nova, »moderna«, funkcionalna poetika (Pogorelec, 1977) nastajala tudi z ustvarjalno izrabo in preoblikovanjem razlicnih historisticnih prvin in postopkov (npr. ornamentirano clenjenje povedi in besedila, izraba razlicnih dispozicijskih besedilnih vzorcev, razbijanje stalnih besednih zvez (Pogorelec, 1977; Sajovic, 1983; Krzisnik, 1988; Sajovic, 1991), klasicisticne drugotne strukture, fiksacija krajinskih opisov --- krajinski opisi kot liricni napovedovalci dogodkov in dusevnih stanj (Sajovic, 1980/ 81) ter da se je ta proces zacel pripravljati ze pred nastopom nasih modernistov (Tavcarjevo (Pogorelec, 1982/83, Sajovic, 1991) in Kersnikovo predhodnistvo (Sajovic, 1994)). Tako oblikovanje pa ima ocitno globlje korenine, saj je podobne znacilnosti mogoce zaslediti tudi v socasni evropski in slovenski likovni umetnosti, zlasti arhitekturi (Wagner Rieger, 1978); primerjaj samo Fabianijevo moderno redukcijo (Sumi, 1954) in Plecnika (Sumi, 1975).

Viri in literatura:

Brinker, K. (1985). Linguistische Textanalyse. Eine Einführung in Grundbegriffe und Methoden. Grundlagen der Germanistik, 29. Berlin: E. Schmidt.

Eggers, H. (1986). Deutsche Sprachgeschichte, Band 2, 3. Das Frühneuhochdeutsche und das Neuhochdeutsche. Rowohlts Enzyklopädie. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH.

Grepl, M., Karlík, P. (1983). Gramatické prostedky hierarhizace sémantické struktury vty. Brno: Univerzita J. E. Purkyn.

Grepl, M., Karlík, P. (1986). Skladba spisovné cestiny. Praha: Státní pedagogické nakladatelství Praha.

Guyard, M.-F. (1959). La survivance du style et des formes classiques dans la poésie de Lamartine. V: Stil- und Formprobleme in der Literatur, Vorträge des VII. Kongresses der Internationalen Vereinigung für moderne Sprachen und Literaturen in Heidelberg. Herausgegeben im Auftrag der F.I.L.L.M. von Paul Böckmann. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag.

Heinemann, W., Viehweger, D. (1991). Textlinguistik. Eine Einführung. Reihe Germanistische Linguistik. Tübingen: Max Niemeyer Verlag.

Juvan, M. (1989). Medbesedilni odnosi, oblike in vrste. V: Literatura, st. 6. Ljubljana.

Kersnik, J. (1890). Kmetska smrt. V: Ljubljanski zvon. Ljubljana: Národne Tiskarne.

Kersnik, J. (1891). Iz sodnih aktov, I. Mamon. V: Ljubljanski zvon. Ljubljana: Národne Tiskarne.

Krzisnik, E. (1988). Frazeologija v moderni. Magistrska naloga (racunalniski izpis). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani.

Lausberg, H. (1973). Handbuch der literarischen Rhetorik. München: Max Hueber Verlag.

Paternu, B. (1989). Obdobja in slogi v slovenski knjizevnosti. Studije. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Pogacnik, J. (1963). Stritarjev literarni nazor. Razprave in eseji 3. Ljubljana: Slovenska matica.

Pogacnik, J. (1970). Zgodovina slovenskega slovstva IV. Realizem. Maribor: Zalozba Obzorja Maribor.

Pogorelec, B. (1976). Ivan Cankar --- vozlisce razvoja slovenske besedne umetnosti. V: Zbornik predavanj XII. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Pogorelec, B. (1977). O dveh znacilnostih Cankarjevega sloga. V: Simpozij o Ivanu Cankarju 1976. Ljubljana: Slovenska matica.

Pogorelec, B. (1982). Zvrstna in slogovna razclenjenost slovenskega knjiznega jezika pred Presernom. V: Makedonski jazik, Godina XXXII-XXXIII, 1981-1982. Skopje: Institut za makedonski jazik »Krste Misirkov«, Oddelen otpecatok.

Pogorelec, B. (1982/83). Stilno predhodnistvo v Tavcarjevih delih. V: Jezik in slovstvo, st. 7-8. Ljubljana.

Sajovic, T. (1980/81). Pomen krajinskih opisov v Tavcarjevi zgodnji prozi (1871-1875). V: Jezik in slovstvo, st. 3. Ljubljana.

Sajovic, T. (1983). Poskus skladenjsko-pomenskega dolocanja Cankarjevega slogovnega razvoja. V: Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, 2. del. Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete.

Sajovic, T. (1991). Historicni slogi v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja. Doktorska disertacija (racunalniski izpis). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.

Sajovic, T. (1991/92). Historisticno oblikovanje uvodnih delov Jurcicevega pripovednega besedila Klostrski zolnir in Dezmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirknisko jezero. Jezik in slovstvo, st. 3-4, 5.

Sajovic, T. (1992/93). Kersnikova Kmetska smrt: med historizmom in nastavki secesije. Jezik in slovstvo, st. 1-2.

Sajovic, T. (1994). Kersnikova besedna ustvarjalnost. Med historizmom in zacetki secesije. Obdobja 14. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Slovar slovenskega knjiznega jezika, Prva knjiga, A-H (1970). Ljubljana: SAZU, Institut za slovenski jezik, Drzavna zalozba Slovenije.

Stritar, J. (1870). Zorin. Zvon (Dunaj).

Stritar, J. (1887). Zorin. V: Jos. Stritar-ja Zbrani spisi, II. zvezek. Ljubljana: Kleinmayr, Bamberg.

Stritar, J. (1954). Zbrano delo III, Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Sumi, N. (1954). Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani. Ljubljana: Mestni muzej.

Sumi, N. (1975). Pogledi na slovensko umetnost. Ljubljana: Partizanska knjiga.

Wagner Rieger, R. (1978). Pozni historizem in secesija. V: Nasi razgledi, leto XXVII, st. 9 (632), 12. V. 1978. Ljubljana.

Zupancic, O. (1908). Samogovori. Ljubljani: Kleinmayr, Bamberg.