Interpretativno branje kot del uciteljevega govornega nastopa

2.   Ne glede na to, da je govor osnovno sredstvo sporazumevanja, niti osnovna, niti srednja, niti visoka sola ne posvecajo posebne pozornosti ucenju govora. Govor se vecini zdi naravna sposobnost, ki se je pac naucimo v otrostvu in jo skozi prakso izpopolnjujemo. Vendar doloceni poklici zahtevajo posebno govorno izpopolnjevanje, katerega cilj je t.i. kultiviran govor. Govor se kultivira, ko razvijemo zavest o svojem govoru (metagovor), ko vzpostavimo dialog z lastnim govorom. Med novinarji, igralci, radijskimi in televizijskimi napovedovalci, politiki itd. so gotovo ucitelji tisti, ki bi se morali govora uciti ali vsaj samokriticno razmisljati o njem.

3.   Bodoci ucitelji slovenskega jezika in knjizevnosti bodo svoje znanje prenasali na ucence sicer najvec v obliki govorne komunikacije, vendar ne smejo pozabiti tudi na negovorno komunikacijo: mimiko, kretnje, telesno drzo, obvladovanje prostora (razreda), obleko, splosno urejenost, obnasanje. V gledaliskem jeziku bi temu rekli kostumografija, scena in mizanscena. Negovorno izrazanje ne sme biti motnja v komunikacijskem procesu, ucenceva pozornost ne sme biti obrnjena na nebistveno (npr. na uciteljev zunanji videz), pac pa na bistveno, na vsebino jezikovnega sporocila, ki prihaja do ucenca preko govora.

4.   Uciteljev govor pred razredom je posebna oblika javnega govora. Govor je javen, kadar govorimo manj znanim ali povsem neznanim ljudem.

Tudi igralcev govor je javen, le da igralec govori neznanim ljudem, in to vsakic drugim, ucitelj pa ima za obcinstvo bolj ali manj znane osebe, in to vedno iste. Govorni polozaj posameznik --- skupina je v obeh primerih enak, le da je igralec prostorsko omejen z odrom, ucitelj pa z razredom. Oba, igralec in ucitelj se morata zavedati, da govorita vecinskemu poslusalstvu-gledalstvu. Vzpostaviti in vzdrzevati morata psihicno vez z obcinstvom. Ta se vcasih stke kar sama, najbrz zaradi dolocenih osebnostnih lastnosti govorca, pa tudi zaradi vzdusja med poslusalstvom, ki je lahko pripravljeno sprejemati sporocilo, lahko pa tudi ne. Ucitelj mora pogosto nekako prisiliti svoje obcinstvo k poslusanju in ga navajati na aktivno, hoteno poslusanje. Ne mislim na opomine in razlicne groznje, temvec na bolj prefinjena sredstva, ki so govorcu na razpolago. Zelo preprosto, a ucinkovito je npr. gledanje v obcinstvo, medtem ko govorimo. Vendar ne v neko abstraktno tocko (gledanje skozi ali mimo), temvec v oci zdaj enemu zdaj drugemu ucencu. S pogledom zaobjemamo razred in ustvarjamo vtis, da v vsakem hipu gledamo in govorimo konkretnemu poslusalcu. Tako lahko hkrati preverjamo ucinek oz. sprejem nasih besed. Temu primerno lahko sproti »popravljamo« svoje govorjenje: kaksno misel lahko ponovimo, povecamo govorno jakost, naredimo daljso pavzo, upocasnimo govorni tempo itd.

Tudi mimicno ali s kretnjo lahko opozorimo na motnjo v poslusanju. Eden od nacinov za pritegnitev pozornosti poslusalstva so tudi uciteljevi premiki po razredu. Ucitelj mora zacutiti, kdaj naj gre med obcinstvo, kdaj ne. Seveda je to odvisno od marsicesa in je od razreda od razreda drugace. S prostorskim premikom ucitelj lahko med drugim razbije monotonost poslusanja, premakne perspektivo gledanja ucencev in s tem nehote opozori na zahtevo po aktivnejsem poslusanju. Seveda si je treba pridobiti obcutek za taksne »scenske« premike, ker so sicer lahko tudi moteci.

Med uciteljem in razredom poteka proces govorno-poslusalske komunikacije, pri cemer je ucitelj oddajnik, ucenci pa sprejemnik, naslovnik. Vlogi oddajnika in sprejemnika se sicer v razlicnih govornih polozajih menjujeta (ustno sprasevanje, pogovor o doloceni temi, referati ucencev itd.), vendar nastopa ucitelj najveckrat v vlogi oddajnika --- govorca, ucenci pa so poslusalci. Kadar je poslusalec ucitelj, mora s svojim zgledom uciti ucence aktivnega poslusanja.¹ Osnovni cilj vsake komunikacije je prenesti sporocilo (informacijo). Ucenci, ki so poslusalci in gledalci hkrati, naj bi sporocilo sprejeli, kar pomeni, da bi snov razumeli in jo dojeli. Da se to uresnici, je potrebna, poleg vseh drugih priprav, tudi ustrezna zvocna oblikovanost sporocila. Naj parafraziram znanega kanadskega teoretika Marshalla McLuhana in njegovo misel: The medium is the message (Medij je sporocilo). Ni pomembna vsebina, pac pa medij, v katerem jo sporocam. Seveda je ta trditev zelo radikalna in se danes polemicna, vendar je treba priznati, da je v McLuhanovi trditvi precej resnice. Najbrz se nam je vsem ze zgodilo, da smo kupili slab izdelek, ker je bila reklama zanj ucinkovita. V nasem primeru to pomeni, da je se tako nezanimivo snov mogoce »zrezirati« na zanimiv nacin. Ce si je ucitelj pripravil dober »scenarij« za ucno uro, ce je njegova zunanja pojavnost primerna in ce je dober govorec ali ce se je govorno dobro pripravil, bo sporocilo (razlagana snov) doseglo svoj namen.

5.   Navajam nekaj osnovnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati profesor slovenskega jezika in knjizevnosti, ce namerava postati ucitelj.

5.1.   Ucitelj slovenskega jezika in knjizevnosti bi moral v razredu govoriti knjizni jezik (zbornega ali splosno pogovornega), nikakor pa ne neknjiznih zvrsti (pokrajinsko pogovorno ali celo narecje). Tudi sleng ni primeren, cetudi vcasih zlasti mladi profesorji menijo, da tako lazje najdejo pot do ucencev, da ustvarijo sproscenejse vzdusje itd. Nizjepogovorno izrazje se v uciteljevem govoru lahko pojavi le kot stilem, ki sicer knjizni jezik pozivi ali doloceno predmetnost natancneje, ucencem blizje poimenuje. Z nizanjem jezikovne zvrsti se javni govor kaj hitro zacne spreminjati v zasebnega. Taksno govorno (in najbrz tudi sicersnje obnasanje) ni vedno le uciteljevo koketiranje z ucenci, lahko pomeni tudi podcenjevanje naslovnika. Ucenci tako ali tako manj vejo od ucitelja, se ne ucijo, se grdo obnasajo, sploh ne poslusajo --- zakaj bi se trudili? Zavestno ali ne ucitelj pozabi na javnost svojega govora (in obnasanja) in ga spremeni v zasebnega, kjer mu ni treba paziti na razlocnost, na slisnost, na intonacije, na pavze, na dokoncanje misli, tudi usekne se lahko kadarkoli in kakorkoli itd. Mislim, da si taksnega odnosa do poslusalcev ucitelj v nobenem primeru ne sme dopustiti. Tudi igralec si ne sme dovoliti na t.i. solskih predstavah igrati slabse kot na predstavah za odrasle. Ce si, je slab igralec.

5.2.   Poleg obvladovanja knjiznih jezikovnih zvrsti je za ucitelja zelo pomemben zdrav glas. Tako kot vsak javni govorec naj bi tudi ucitelj imel primeren glas, in sicer naj bi bila ustrezna tako barva glasu kot register in jakost. Hripavi, vresceci, rezki, zelo visoki, zelo tihi ali pa prehlajeni, »poceni« glasovi niso primerni za javno govorjenje. Ce nas zacne boleti grlo, kadar dlje casa govorimo, ali ce se nam zdi, da imamo kar naprej cmok v grlu oz. se ne moremo odkasljati, je treba pri zdravniku preveriti, ce niso krivi vozlicki na glasilkah ali kaksna druga pridobljena ali prirojena okvara govoril. Vcasih je za bolecine v grlu kriva tudi prevelika glasovna jakost (pred vec poslusalci avtomaticno govorimo glasneje) in nepravilno zategovanje misic govoril (stiskanje glasu). Ucitelj bi se moral nauciti kaksne preprostejse tehnike sproscanja.

5.3.   Naslednja stvar, ki je v uciteljevem govoru lahko opazna, so razlicne izrekovalne pomanjkljivosti ali celo napake. Izgovor posameznih glasov bi moral biti v mejah normale ali vsaj ne bi smel ovirati razumljivosti. Tu smo sicer najbrz lahko malce prizanesljivejsi kot pri igralcih, vendar so govorne napake, ce se pojavijo v svoji najbolj izraziti obliki, za ucence velika motnja. Naj nastejem najbolj opazne, slisne (in na zalost tudi zelo pogoste):

• sigmatizem (nepravilen izgovor sicnikov in sumnikov, npr. prenapeti s, c, z, mehcani sumniki, medzobni s, zazobni s itd.),

• rotacizem (napacen izgovor r-ja, npr, uvularni r, velarni r),

• nazalnost (nosljanje --- izdisni zrak prehaja delno ali popolnoma skozi nos, namesto skozi usta),

• narecni glasovi (trdi , zveneci h [], ojevsko obarvani a-ji, zamenjava monoftongov z diftongi itd.); tej motnji se obicajno pridruzuje tudi narecna intonacija.

5.4.   Naslednja vrsta govornih pomanjkljivosti je neustrezen govorni tempo in motnja v govornem ritmu. Hitrost govora je primerna, kadar je ne opazimo. Ucitelj ne sme govoriti ne prepocasi, ne prehitro, tempo mora menjavati glede na kolicino in pomembnost informacij, ki jih posreduje. Ce govori o necem novem, mora svoj govor upocasniti, mogoce informacijo celo ponoviti. Motnje v tempu, npr. prehiter govor, je najveckrat mogoce popraviti s samokontrolo, tezje je seveda, kadar gre za zivcne motnje. Huda motnja v govornem ritmu je npr. jecljanje. Govorni ritem ne sme biti zaletav, mora pa biti ustrezno razgiban. Uzavestiti moramo tudi dihanje, zlasti v dolgih povedih pri glasnem branju. Motece je tudi prepocasno govorjenje, zlasti ce je tudi sicer zvocno monotono.

5.5.   H govornim motnjam sodijo tudi tiki. To so nezavedne avtomatizirane kretnje ust, glave, oci, ramen itd., ki jih je sicer tezko odpraviti, jih je pa mogoce. Vcasih imamo ljudje dolocene mimicne in gesticne razvade (npr. stalno popravljanje las), ki se jim mora ucitelj odpovedati, ce so prepogoste.

5.6.   Govorno komunikacijo lahko motijo tudi pretirane kretnje ali pretirana mimika, kar je s samokontrolo mogoce omiliti ali celo odpraviti. Drugace pa sta ustrezna mimika in gestikulacija za dober govor celo nujna. Z njima lahko govorec intenzivira stavcni poudarek, podkrepi custven odnos do pripovedovanega, vcasih lahko dopolnita elipticni stavek, vcasih pa mimika in kretnje nosijo samostojno sporocilo.²

6.   Ucitelj se v razredu pojavlja v razlicnih govornih polozajih. Najveckrat je govorec, vcasih tudi poslusalec, vcasih se ti dve vlogi izmenjujeta. Poseben govorni polozaj je uciteljevo glasno branje pred razredom. Osnovni polozaj je isti kot pri »prostem« govorjenju (en govorec proti skupini poslusalcev), vendar okoliscina, da je tokrat ucitelj fizicno in psihicno, miselno vezan na pisano predlogo, vpliva na njegov nacin govora. Ucitelj uporablja v razredu dva tipa glasnega branja: nevtralno, logicno, neinterpretativno branje in interpretativno, custveno obarvano branje. V obeh primerih gre za zvocenje napisanih jezikovnih znakov oz. za prenos (prekodiranje) pisanega besedila v govorjenega. Premalo se zavedamo, da mora bralec poleg pisnega poznati tudi govorni kod, se pravi, da mora iz jezikovne organiziranosti besedila znati razbirati tudi njegovo govorno urejenost (locila, naglase, posebno glasovje, besedni red, vrivke, elipse itd.). Slabi bralci slabo razberejo govorno zgradbo besedila in se ne zavedajo, da ima zvocna plast besedila svojo lastno semantiko. Zelo pomembno je, katere akusticne vrednote govorjenega jezika³ bralec izbere in kako jih zvocno uresnici. Akusticni elementi govora so: intonacija, jakost, tempo, pavze, barva in register. Poleg tega so del govora tudi vizualne prvine: mimika, geste in stvarni kontekst (premiki obraznih misic, oci, obrvi, kretnje rok, ramen, premiki glave in predmetnost, ki nas v casu govorjenja obdaja).

6.1.  Nevtralno branje pomeni branje brez izrazitejsih stavcnih poudarkov, z majhnimi intonacijskimi razponi, z zgolj logicnimi pavzami, ki sledijo clenjenju napisanih misli, brez posebnega zvocnega barvanja besedila, v ves cas priblizno enaki govorni hitrosti. Tudi vizualni elementi govora niso izpostavljeni. Taksno vrsto branja ucitelj uporablja, kadar pred razredom bere neumetnostno besedilo, npr. daljsi citat ali casopisno notico kot primer publicisticnega jezika ali odlomek iz Cankarjevega predavanja Slovensko ljudstvo in slovenska kultura.

Namen taksnega branja je zgolj informiranje o necem v avtenticni obliki brez bralcevega odnosa do besedila oz. brez bralceve custvene zavzetosti. Taksno branje vcasih imenujemo tudi spikersko branje, ker tako vecinoma berejo spikerji na radiu in televiziji. Tudi igralci na prvih bralnih vajah berejo tako.

6.2.   Kadar pa ucitelj glasno bere umetnostno besedilo, mora biti (oz. je dobro, ce je) njegovo branje interpretativno. To pomeni, da logicno branje napolni s custvenim odnosom. Ta vrsta branja, ki bi ji lahko rekli tudi neodrsko interpretativno branje, pa tudi recitacija, je nadgradnja nevtralnega branja in se priblizuje igralski oz. odrski interpretaciji. Ne gre vec za racionalno podatkovnost, temvec gre tudi za custveno dozivetje tako ucitelja kot ucenca (doziveto branje). Taksno branje, ki je odsev razumskega in custvenega, zeli pri ucencih spodbuditi umetnisko dozivljanje. Interpretativno branje naj bi bilo za ucenca le eden od nacinov za poglobljeno dozivljanje knjizevnosti, zato zvocna oblikovanost takega branja ne sme biti pretirano izrazita ali celo tako vsiljiva, da se popolnoma osamosvoji od jezikovne vsebine. Namen takega branja bi bil zgresen, pretirana razcustvovanost bi kazala in razgaljala predvsem uciteljevo dusevnost in bi pri poslusalstvu najbrz povzrocala prikrito posmehovanje ali celo smeh. Ucitelj mora v svoji »zvocni« interpretaciji pustiti se dovolj prostora za ucencevo subjektivno slisanje prebranega. Najbrz je tudi v tem ena od razlik med igralcevo umetnisko interpretacijo in uciteljevim interpretativnim branjem. Ucitelj se mora (tako kot igralec) zavedati, da umetnostno besedilo ponuja vec govornih (zvocnih) moznosti in da ne sme izbrati najbolj nenavadne, ampak tisto, ki je najblizja jezikovna strukturi besedila. Tudi v tem se igralska in uciteljska interpretacija razlikujeta. Igralec bo namrec rad iskal cim bolj novo in neobicajno zvocno resitev. --- Pa se bezna misel na rob. Nekateri ucitelji se ne lotevajo interpretativnega branja sami, temvec to nalogo (nadlogo) prepuscajo ucencem. Vendar je treba skrbno premisliti, kdaj in katero besedilo damo v glasno branje ucencu. Naj bo se tako dober bralec, Presernovega ali Jesihovega soneta npr. skoraj gotovo s »prima vista« branjem ne bo mogel zadovoljivo prebrati. Idealno bi seveda bilo, da bi ucitelj kdaj ucencem razlozil osnovne zakonitosti interpretativnega branja in izbranega ucenca prosil, naj se na branje pripravi. Interpretativno branje oz. dozivetje umetnostnega besedila bi moral biti za razred neke vrste dogodek. Da to postane, pa ga je treba ustrezno pripraviti.

7.  Okvirni postopek za uciteljevo pripravo na interpretativno branje je podoben igralcevim pripravam, le da je manj zahteven in krajsi.⁴ Priprava je namenjena predvsem ucitelju zacetniku, ki se prvic srecuje s tovrstnim opravkom, vendar tudi rutinirani ucitelji ne bi smeli v razred brez obnovitve za interpretativno branje ze pripravljenega besedila.

Postopek priprave ima dve stopnji:

a) seznanjenje z besedilom v sirsem smislu,
b) seznanjenje z besedilom v ozjem smislu.

7.1.  Seznanjanje z besedilom v sirsem smislu (avtor, casovna opredelitev, zgodovinske okoliscine, literarnoteoretske in literarnozgodovinske oznake, razlaga neznanih besed in tezjih skladenjskih struktur itd.) opravi ucitelj kot pripravo za ucno uro, saj je interpretativno branje le njen del. Igralec npr. ima s to prvo stopnjo kar precej dela, ce mu seveda pri tem ne pomagajo dramaturg, reziser in lektor.

7.2.  Seznanjanje z besedilom v ozjem pomenu besede ima spet dve stopnji:

a) tiho branje,
b) glasno branje.

7.2.1.   V tihem branju se posvetimo jezikovni organiziranosti besedila. Tako igralcu kot ucitelju mora biti zelo jasno sporocilo besedila, ki ga namerava glasno brati. V besedilu poiscemo govorne oz. zvocne znake. Naredimo si t.i. govorni zapis, v katerem si oznacimo pavze, stavcne poudarke, naglase, glasovne premene, tezje glasovne sklope, intonacije itd., skratka tisto, kar je mogoce graficno oznaciti. Vcasih si na rob opisno kaj pripisemo, npr. turobno, z nasmehom in podobno.

7.2.1.1.   Najprej si natancno ogledamo locila, ki so pomemben graficni znak za govorno uresnicitev besedila. Zaznamujejo premore, delno tudi njihovo trajanje, intonacijo, povecano stopnjo custvenosti (vzklicnost) ter v zvezi s tem spremembo drugih akusticnih elementov govora, zlasti registra in jakosti. Oznacimo si mesta, kjer skladenjskih vejic ne bomo upostevali, oznacimo, kje bomo naredili pavzo, pa tam locila ni. Pavze oznacujemo z vertikalno crtico. Crtkana crtica pomeni zelo zelo kratko pavzo , ena crtica malo daljso dz, dve se daljso dzdz, tri se daljso dzdzdz, najdaljsa je pavza pri koroni . Intonacije oznacimo s puscicami: ->. Te oznake so seveda le priblizne, saj nakazujejo samo koncni del intonacije. Tudi dolzina pavz je relativna, bolj pomembno je natancno razmisliti o vlogi akusticnih prvin, npr. ali gre le za logicno pavzo (Ne, pridi --- Ne pridi) ali za stilisticno (Tece do vrat, jih odpre in --- nikogar ni). V skladu z vsebino besedila razmisljamo tudi o dolzini pavz.

Poseben primer so pesmi in proza brez locil in velikih zacetnic. Tu si je treba zaznamovati pomenske sklope oz. besedilo opremiti z locili.

7.2.1.2.   Potem premislimo naglase in naglasne dvojnice (se posebej, ce je nas izvorni jezik narecje), oznacimo si naglasna mesta, kvaliteto in kvantiteto vokalov. Tistih naglasov, za katere smo prepricani, da so pravi, si ne oznacujemo, da nas pri razbiranju ne motijo. Pri tem uporabljamo prirocnike (SSKJ, SP), vcasih se odlocamo po metrumu in ritmu, vcasih glede na socialnozvrstno pripadnost besedila. Npr.: v Kettejevi pesmi Na trgu sta v 2. kitici dve naglasno vprasljivi besedi:

Vodice
sumé
in rosice
prsé.

Pozorni smo na stilne naglase, ki jih avtorji besedil sami oznacijo, vcasih pa to zahteva metrum. Npr. Preseren je v Zdravljici v 2. kitici zapisal naglas: Komú narpred veselo zdravljico, bratje, cmo zapét'. V 7. kitici pa pravi: prepir iz svéta bo pregnan. Oba naglasa (komú, iz svéta) sta danes stilno zaznamovana, vendar ju je treba upostevati, ker sta avtorsko in metricno utemeljena.

Paziti je treba na naglase, ki so v neknjiznem govoru pogosto na drugih mestih kot v zbornem. Npr. delezniki na -il, -el, -al: Zakaj tudi ti se bos napótil na tisto pot (Cankar, Martin Kacur), Vlak je hítel dalje s cudovito brzino, kakor da bi strahoma bezal / bézal iz zakletega kraja (Cankar, Na klancu). Ni torej pravilno: napotíl, hitél, bezál. Paziti moramo tudi na premik naglasa v 2. sklonu nekaterih samostalnikov: Sonce na vzhódu brusi / blesceco mesarsko sekiro (Zajc, Veliki crni bik). Ni torej prav: na vzhôdu.

Preveriti je treba naglase na tvorjenkah, kjer sta pogosto dva naglasa: prinesli so nam zlato vest in z blago roko / modrih pregnali zastor nepotesenosti iz nasih src (Smole, Antigona). Beseda nepotesenosti ima dva naglasa, medtem ko beseda psenicnolasi, ki je tudi tvorjenka, nima dveh: Zahvali se bogovom, pscenicnolási decek (Smole, Antigona).

7.2.1.3.   Naslednja stvar, ki si jo je dobro zaznamovati, so tezji glasovni sklopi in sploh glasovje, ki nam povzroca izgovorne tezave. Npr.: Lenora, spis, al' cujes?, Mrlici jezd'jo jadrno! (Preseren, Lenora). V obeh verzih so glasovni sklopi, ki zahtevajo posebno izrekovalno pazljivost. Posebej smo tudi pozorni na glasovno vrednost crk. Pogosta napaka je npr. izgovor predloga, ki ga zapisujemo s crko v: Vsa je v luci, ko odhaja (Smole, Antigona). Predlog v je torej treba izgovarjati kot u, nikakor pa ne kot v ali celo v.

Treba je biti pozoren na glasovne premene in na polglasnike, zlasti ce v svojem zasebnem govoru pri tem veckrat gresimo. Npr.: Zrozljal je s konja moz visok (Preseren, Lenora). Na medbesedni meji med moz in visok se z spremeni v s, torej [mósvisok]. Podobno tudi v verzu: Ukaz je dan (Smole, Antigona), kjer se z spremeni v s [ukasje]. Paziti moramo tudi na kracino v prvi besedi. Tudi polglasnike si je treba oznaciti. Npr.: In kes cuvaj, ki se nikdar ne utrudi, noc temno razjasnit, ki tare duha, al' pekel, al' nebo (Preseren). V teh verzih so polglasniki v besedah: [ks], [tmno], [pkl]. Glasovno obcutljiva je zlasti beseda pekel (podobno se steber, megla, tema, steza), ki jo obicajno govorimo s sirokim e.

7.2.1.4.   Ce smo ali sele bomo v razlagi besedila govorili npr. o glasovnem slikanju, moramo v branju to zvocno tudi uresniciti. Tipicen primer je Presernov Povodni moz, se posebej kitica: So brz pridrvili se crni oblaki, / zaslisi na nebu se strasno gromenje itd. Izrazitejsi izreki opaznih glasov se pridruzijo se druge akusticne prvine, npr. stopnjevanje jakosti in tempa. Podobno se je treba pripraviti za zvocenje verza: Po vasi gori pok, pok, pok je od podkva bobnelo (Preseren, Lenora). Kako bomo zvocno ponazorili oglasanje podkev? S hitrimi, zaporednimi pok, pok, pok ali s pocasnejsimi pok --- pok --- pok in s pavzo med njimi? Bodo poki res bobneli (vecja jakost) ali bo le eksplozivnost p-ja izrazitejsa.

7.2.1.5.   Pri verznih besedilih smo pozorni na verzne prestope in sploh na to, da verznih koncev ne izpostavljamo prevec (monotono prepevanje), zlasti ce je besedilo rimano. Razmislimo, ali bomo npr. glasovno povezali prva dva verza v Presernovem sonetu ali pa bomo naredili zelo kratko pavzo in rahlo upocasnili tempo na koncu 1. verza ter s tem poudarili zacetek 2. verza:

Sanjalo se mi je, da v svetem raji
bila sva srecna tam brez zapopadka.

Kadar beremo verze, si oznacimo tudi morebitne siniceze (dva samoglasnika povezemo v en zlog), npr.: in kes cuvaj, ki se nikdar neutrudi (Preseren). Gre za zvezo med ne in utrudi.

7.2.1.6.   Pazljivi moramo biti pri vrivkih, razmisliti moramo njihovo pomensko vrednost. Nacelno velja, da manj pomembne informacije v vrivku preberemo z nizjim registrom in hitreje, pomembne pa z visjim registrom in pocasneje. Tudi pavzi pred in za vrivkom sta daljsi. V Cankarjevi prozi npr. najdemo vrsto vrivkov, ki so pomensko pomembni: Njeni skornji --- moski skornji, ki so segali do kolen --- so bili vsi blatni (Greh). Tudi mocnejse locilo nakazuje pomembnost vrivka.

7.2.1.7.   V skladu s pomensko strukturo besedila se odlocamo za stavcne poudarke. Najpomembnejsi del (vsebinsko ali custveno) postavimo v ospredje in stavku dolocimo perspektivo. Ni dobro, ce je v enem stavku vec poudarkov, ker se mora potem poslusalec odlocati za pravega. Stavcni poudarek uresnicim z vecjo glasovno jakostjo in z visjim registrom, vcasih z upocasnjenim tempom. Npr.: Peter v Cankarjevem Pohujsanju: Zmerom me je bilo sram, nerodno mi je bilo zmerom, kadar sem te videl, ucitelj Sviligoj. Ali bomo poudarili besedo zmerom in tako poleg pomenske izpostavili tudi stilno figuro, ali bomo poudarili sram, nerodno, s cimer je bolj v ospredju custvo, obcutje, ne pa casovna, trajnostna opredelitev. Poudarjene besede ali besedne zveze si podcrtamo.

7.2.1.8.   Izraznost branja lahko zelo poveca spreminjanje tempa (agogika). Pogosto se povezuje z narascanjem ali upadanjem jakosti in ucinkuje dramaticno. Tipicen primer je spet Presernov Povodni moz: So brz pridrvili se crni oblaki, / zaslisi na nebu se strasno gromenje, / zaslisi vetrov se sovrazno vrsenje itd. V govornem zapisu si z valovito crto zaznamujemo spreminjanje tempa: hitreje, pocasneje, za oznacitev jakosti pa uporabljamo kar oznake iz glasbe: < > cresc., decresc., p, f, ff.

7.2.1.9.   Ce vsebina besedila dopusca, je dobro menjavati tudi glasovno barvo in register, npr. v govorni oznaki razlicnih oseb v dialogu. Vendar naj pri tem ucitelj ne pretirava, ker je ucinek lahko kaj hitro humoren. Neprimerno je pretiravati z uporabo zvocnih sredstev npr. v Gregorcicevi Soci, ker je jezikovna oblikovanost pesmi ze sama tako opazna, da bi pretirano izpostavljena zvocnost motila in vodila v neokusno patetiko: Krasna si, bistra hci planin, / brdka v prirodni si lepoti. Pravo mero je treba najti tudi v prozi. Ne sme nas npr. zanesti oznaka za zvocenje v spremnem stavku. Npr.: »Mir!« je zagrmel Luka. »Tantadruj, jaz bom umrl!« je norcek zvisal glas. »Tukaj so zvonci!« je krical. (Kosmac, Tantadruj). Jasno je, da ne smemo pretiravati v »grmenju«, v visanju registra in v glasnosti. Taksno glasovno barvanje zahteva kar precej vaje (tudi pri igralcih), saj morajo biti spremni stavki neobarvani.

7.2.1.10.   Kadar je skladenjska zgradba zapletena in besedni vrstni red stilno zaznamovan, takrat »prevedemo« zapleteno zgradbo v enostavnejso, besedni red obrnemo v obicajnega, da lazje razpoznamo misel, npr.: Da je lepó, bi sodil, visoko celo, vsak, / ak' bil bi nekakovi zapustil ga oblak (Preseren, Neiztrohnjeno srce). Zapleten verz rezvezemo v misel: Vsak bi sodil, da je visoko celo lepo. Ko nam je misel popolnoma jasna, jo lazje zvocno uresnicimo.

7.2.1.11.   V besedilu moramo iskati smisle oz. t.i. sporocene pomene, ne pa se zadovoljiti z dobesednim pomenom. Komar v Cankarjevih Hlapcih gotovo ne misli na pravega preroka, ko rece Jermanu: Kaj te je zmotilo, prerok? Komarjeva replika v bistvu tudi ne sprasuje po vzroku za prekinitev Jermanovega govora, pac pa je okoliscina ugodna, da taksno vprasanje lahko zvocno uresnici kot zalitev, kot norcevanje, kot ironijo. Vedno si skusamo zamisliti okoliscine govornega dogajanja v besedilu, pri cemer je pomembna nasa govorna in sicersnja domisljija. V mislih moramo slisati, kako bi npr. zvenel Temnikarjev stavek: Kaj bo, ce padem? iz Kosmaceve Balade o trobenti in oblaku, seveda ob okoliscini, da starec lezi na ozki prepadni polici.

8.   Ko vse nasteto in se kaj premislimo, besedilo se enkrat tiho preberemo in smo pozorni na »slisanje v mislih«. Potem besedilo tudi glasno preberemo in pazimo na vse prej omenjeno, od razlocnega izrekovanja in glasnosti do ustreznih stavcnih poudarkov in agogike. Se enkrat preverimo, kako se nasa zvocna interpretacija ujema z vsebino besedila. Morda ob tem spremenimo kaksne akusticne elemente in pomislimo na hoten mimicni poudarek (dvig obrvi, nasmeh). Kriticno poslusamo svoje branje, morda se posnamemo na kaseto.

Z ocmi se naucimo zaobjeti cim vec besedila, saj bomo morali od casa do casa pogledati po razredu.⁵ Odlocimo se, da se ne bomo pustili zmesti s kakrsnokoli motnjo v razredu. Razmislimo, ali bomo prebrali tudi naslov ali ne. Predstavljajmo si, kako bomo drzali knjigo, list, zvezek, iz katerega bomo brali. Pomislimo na to, ali bomo brali sede ali stoje ali bomo naredili med branjem telesni premik.

Seveda vsega ni mogoce natancno dolociti, pravzaprav je celo prav, da ostane tudi prostor za improvizacijo, za prilagajanje trenutnemu vzdusju v razredu. Vendar nismo vsi ljudje enako spretni v javnem nastopanju, zato je vsaj za zacetnike dobro, da so »pripravljeni na vse«, sicer jih lahko nepricakovan sum v sprejemniku zmede in solska ura ni tako ucinkovita kot bi lahko bila.

Zavedajmo se, da prevec nejezikovnega ilustriranja interpretativnemu branju gotovo skodi. Zlasti se je treba paziti pretirane vznesenosti, sentimentalnosti ali kaksne druge izumetnicenosti. Kateder kljub vsemu ne sme postati oder, kjer bi se izzivljal uciteljev skriti, zatajevani igralski talent. Prav pa je, da ucitelj pokaze svoj odnos do besedila, njegovo branje mora zveneti kot izrekanje lastnih misli, ceprav v resnici ozvocuje misli avtorja besedila.

Vsaj priblizno si je treba zamisliti tudi, v kateri del ucne ure bomo umestili interpretativno branje. To je med drugim odvisno tudi od vrste besedila in od vzdusja v razredu.

Ce bo interpretativno branje dobro, bo t.i. custveni premor po branju nastal kar sam od sebe.

9.   Moj predlog za pripravo na interpretativno branje je skusal analiticno razstavljati potek pripravljanja, zato morebitni pomislek o predolgotrajnem postopku ni upravicen. Vecina navedenih korakov v postopku se namrec dogaja sinhrono. Hkrati npr. mislim o locilih in pavzah in intonaciji. Da nam taksna priprava vzame prevec casa, je zgolj predsodek.

Kljub stevilnim podobnostim igralskega in uciteljskega nastopa se mi zdi uciteljeva vloga veliko zahtevnejsa in na dolocen nacin usodnejsa. Ucitelj je namrec hote ali nehote, v vecji ali manjsi meri ucencem za vzor, za zgled. Mladi si oblikujejo govorne (pa tudi druge) navade s posnemanjem odraslih. In ucitelj bi moral biti merilo za govorno kulturo --- ki je seveda tudi kultura misljenja --- z interpretativnim branjem pa bi moral oblikovati tudi govorni in estetski okus ucencev, zato je skrb za uciteljevo ustrezno jezikovno in govorno izrazanje se kako pomembna. Ob snovni in metodicni pripravi bi moral vsak ucitelj (slavist pa se posebej) kdaj samokriticno premisliti tudi svojo govorno dejavnost v razredu.

Opombe

¹

Leopoldina Plut-Pregelj: Ucenje ob poslusanju, DZS, 1990.

²

Allan Pease: Govorica telesa, MK, 1986.

³

Petar Guberina: Zvuk i pokret u jeziku, Matica hrvatska, Zagreb, 1952.
Joze Toporisic: Slovenska slovnica, poglavje Fonetika besedila, Obzorja, Maribor, 1976.

⁴

Katja Podbevsek: Priprava besedila za umetnisko interpretacijo, Maske st. 12, 1988/89.
-- -- Govorna organiziranost umetnostnega besedila, JiS, st. 3, 1992/93.

⁵

Tony Buzan: Delaj z glavo, Univerzum, 1980.
-- -- Izkoristi svoj um, Univerzum, 1983.