Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Jubileji |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Marko Juvan |
Sest polnih desetletij
Matjaza Kmecla
Matjaz Kmecl je konec februarja lani praznoval svojo sestdesetletnico. Rojen je bil 23. februarja 1934 na Dobovcu, maturiral na celjski gimnaziji 1953, slavistiko pa diplomiral 1959 ter ze naslednje leto postal asistent za slovensko knjizevnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. L. 1970 je obranil disertacijo Uvod v razlago sodobne slovenske novele, 1971 postal docent, se v tem letu studijsko izpopolnjeval v Moskvi, 1977 je bil izvoljen v naziv izrednega profesorja in 1982 za rednega profesorja ter ves cas s svojimi predavanji, clanki in referati sodeloval pri stevilnih revijah, simpozijih, na univerzah doma in v tujini. Poleg siroko razvejenega univerzitetnega, knjizevniskega in kulturnega delovanja (ob pisanju radijskih, televizijskih in gledaliskih iger ter esejev npr. se urejanje pri Problemih v letih 1962---63 in Jeziku in slovstvu, 1973---76, delo v Slavisticnem drustvu Slovenije ter predsedovanje znamenitemu in kontroverznemu Jezikovnemu razsodiscu, dekanstvo Filozofske fakultete od 1977 do 1979) ga je pritegovala tudi politika; v njegovem primeru prosluli izraz »politicni delavec« ni relikt novoreka, ampak zadeva v bistvo, zlasti ce poudarek nosi druga beseda. Taksni politiki se je v osemdesetih letih bolj scela zapisal, a ves cas ohranjal stik s stroko in oddelkom za slavistiko. V letih 1982---86 je bil predsednik republiskega komiteja za kulturo (v tedanji nomenklaturi kulturni minister), 1986---89 clan predsedstva CK Zveze komunistov Slovenije, na prvih demokraticnih volitvah pa je bil izvoljen za clana predsedstva Republike Slovenije (1990---93).
Kot pisatelj je Matjaz Kmecl opozoril nase ze v 60. letih, zlasti z radijskimi igrami (Pisem radijsko igro, izv. 1966, Intervju, izv. 1968), ki so bile nekatere tudi nagrajene, nato pa tudi s televizijsko igro (Bohinjska miniatura, 1977) in dramatiko, posveceno vecinoma demitiziranju slovenske ljudske, zgodovinske in knjizevne mitologije ter kombinirano s profesorsko kulturnozgodovinsko ucenostjo (Lepa Vida ali problem svetega Ozbalta, upr. 1977, Friderik z Veroniko ali grof celjski danes in nikoli vec, upr. 1979, Marjetica ali smrt dolgo po umiranju, upr. 1980, Levstikova smrt, upr. 1981, Mutasti bratje, upr. 1981, Andrej Smole --- znameniti Slovenec, upr. 1993). Velik odmev je zbudila njegova esejistika, vrsta, ki mu je res pisana na kozo in ki zaznamuje pravzaprav vse njegovo pisanje: v njej se je loteval tematike gora in planinstva (S prijatelji pod macesni, 1978), dragocenosti slovenske zgodovine, pokrajine in zivljenja (uspesnica Zakladi Slovenije, 1979, vec ponatisov), posebej pa problemov in simbolov slovenstva, razmerij med kulturo in politiko (Slovenska postna premisljevanja, 1987).
Podobno kot mnogi literarni zgodovinarji je bil tudi Kmecl sotrudnik pri raznih leksikalno-enciklopedicnih podjetjih ter se ukvarjal se s knjizevno kritiko, literarnozgodovinskimi in interpretativnimi eseji, s katerimi je komentiral ali pospremil med bralce na desetine sodobnih pesniskih in proznih del ter antologij --- dovolj raznolikih, a skoraj nikoli cisto modernisticnih, pac pa prezetih z bolj tradicionalno osebno, izpovedno, pricevanjsko, dozivljajsko navzocnostjo pisca: od, recimo, neoavantgardisticnega Kataloga prek knjig Sitarja, V. Kavcica, Smita, A. Slodnjaka, M. Pavcka, Kokota, I. Torkarja, Hofmana, Pribca, Zoharja in Kosaka do antologij rudarskih pesmi, partizanske proze, sodobne koroske slovenske knjizevnosti, humorja, zensk v poeziji.
Kakor koli ze, podrocje, kamor Kmeclovo strokovno pisanje ze od zacetkov njegove akademske poti najbolj gravitira, je literarnovedna obravnava pripovedne proze (predvsem 19. stoletja) v teoreticni in zgodovinski perspektivi. Profesor Kmecl je svoja knjizna znanstvena dela, objavljena vecinoma v 70. letih, posvetil literarni teoriji, zlasti naratologiji in genologiji (Novela v literarni teoriji, 1975, Mala literarna teorija, 1976), ter obravnavi proze in pisateljev 19. st. (Od pridige do kriminalke ali o mescanskih zacetkih slovenske pripovedne proze, 1975, Rojstvo slovenskega romana, 1981, Fran Levstik, 1981). Med poglavitnimi temami njegovih literarnozgodovinskih razprav so poleg bogate problematike pripovednistva 19. stol. (vloga literarnih oseb in karakterizacije, znacilne zgradbene oblike, inskripcije ideologemov in nacionalnih mitov v pripoved, homologije besedil z druzbenozgodovinskimi procesi, njihove stilne poteze in periodizacija v obdobja, nekatere simptomaticne snovi, motivi in teme, zanri, komicnost in humor) se literarni programi, ustvarjalna biografija Frana Levstika ter Josipa Jurcica, zgodovina slovenskega literarnega zgodovinopisja, kulturna zgodovina Slovencev, pripovedna proza v prvem povojnem desetletju ter sodobna slovenska knjizevnost na avstrijskem Koroskem in drugod v zamejstvu ali izseljenstvu.
Metazgodovina slovenskega literarnega zgodovinopisja povezuje Kmecla z generacijo, ki je v 60. letih na slavistiki uvajala prvine nove, tekstocentricne paradigme --- t. i. imanentno interpretacijo. Predstavniki te smeri so, kot je znano, ob dolznem spostovanju biografskih, druzbenozgodovinskih in tekstnokriticnih arhivov svojih vecinoma pozitivisticnih uciteljev postavljali v ospredje zanimanja razclembo samih literarnih besedil, soucinkovanje njihove vsebinske in izrazne plati, arheologijo njihovega globljega pomena in prikazujoce utemeljevanje njihovega estetskega cara. Tesnejse generacijske vezi so vezale Matjaza Kmecla z Jozetom Koruzo, Helgo Glusic in Aleksandrom Skazo, ki so ze kar programsko in skupinsko nastopili v sodelovanju z nekoliko starejsima kolegoma, Borisom Paternujem in Francem Zadravcem. V dveh taksnih skupinskih knjiznih publikacijah (Lirika, epika, dramatika, 1965, Slovenska knjizevnost 1945---65, 1967) je pripadla Kmeclu predvsem teorija in zgodovina pripovedne proze. Vendar pa se je prav on ze kmalu zacel med svojo generacijo metodolosko najbolj odmikati od imanentne interpretacije, ki so jo sicer tudi drugi gojili v mejah in kontekstu literarnozgodovinskega pisanja, ne pa v cisti obliki, kakrsno lahko beremo npr. ponekod pri enem od njihovih vzorov, E. Staigerju. Kljub temu, da je Kmeclov strokovni stil (zgolj) po svojem esejizmu in narativni elokvenci blizu Slodnjaku, se bolj pa Prijatelju, pa se njegov pristop do knjizevnosti, kot je nedavno ugotovil Janko Kos v razpravi o povojni slovenski literarni vedi, med vsemi slavisticnimi vrstniki najbolj oddalji od Prijateljevega eshatolosko-estetskega, znacilno neoromanticnega pojmovanja literature in literarnega razvoja kot slovstva, ki se usmerja in se razvija k lepoti. To je Kmecl izpeljal na dva nacina. Najbolj s tem, da je formalno-stilno metodologijo, ki jo je postopoma ze tako ali tako opiral na od nemskih interpretov manj poduhovljene, sekularizirane modele ruskega formalizma (zacetki tega prehoda so ze v njegovi prvi samostojni literarnoteoreticni knjigi Novela v literarni teoriji), koncno utemeljil s socioloskim pristopom postmarksisticnega genetskega strukturalizma L. Goldmanna (na tezo o homologiji literarnih struktur z druzbeno-ideoloskimi) ter se glede svoje tocke opazovanja odlocil za (samo)razkrinkovalno kritiko literature (njenih ideologemov, predstav o sebi, mitov, neizrecenih podmen, stereotipov) namesto za bolj blago in objektivizirano literarnovedno opazovanje, ce parafraziram opozicijo med pojmoma »critique« in »criticism«, kot jo izvrstno razlagata R. Con Davis in R. Schleifer v knjigi Criticism and culture (1991). Druga oddaljitev od elitniskega esteticizma pa je bila pri Kmeclu manj stvar metodologije in literarnovednega etosa kot zadeva izbire besedilnega korpusa: v svojih knjigah in studijah je ves cas poudarjal prezemanje literarne govorice z drugimi (najbolj dodelano v knjigi Od pridige do kriminalke, kjer gradivo za literaturo isce v govoricah publicistike, strokovno-znanstvenih zanrih ipd.) ter usmerjal pozornost tudi v nekanonizirano produkcijo, v t. i. substandard, trivialne zanre pa tudi v nove medijske oblike (znacilno, kako v Mali literarni teoriji poudarja filmski scenarij, radijsko igro).
Za konec tega dokaj splosnega orisa Kmeclovega prispevka k razvojnim premikom v slovenski literarni vedi naj zapisane ugotovitve konkretiziram s kratkim prikazom njegovih osrednjih literarnovednih knjig. Kot literarni teoretik se je moral soocati z aporijami v razmerjih empirija --- teorija --- recidivi normativne poetike, pri cemer je iskal resitve, ki odpirajo poti naprej. Ze Novelo v literarni teoriji (1975) --- eno prvih knjig, ki so se na Slovenskem v cisti obliki lotevale literarne teorije --- zaznamuje poskus preseci normativne, veckrat tudi ohlapne ali iz enega zgleda izpeljane dolocitve literarnih vrst. Kmecl si prizadeva izdelati orodja za bolj gibljiv in raznolikemu gradivu ustreznejsi genoloski opis novele, ki povezuje jezikovna izrazila (njihovo kakovost in kolicino) z zgradbenimi, idejnimi, pragmaticnimi (komunikacijskimi) naceli, nacenja pa tudi poimenovalne vidike, se pravi slovenske terminoloske distinkcije in zmesnjave (novela, povest, crtica, slika, roman). Kmecl v knjigi ponuja matrico, ki je pozneje vplivala na slovenske naratoloske in genoloske raziskave --- slovar osnovnih zgradbenih enot pripovedi in slovnico (sintakso) njihovega medsebojnega povezovanja. S tem je odprl pot za empiricno-formalno usmerjen, kvantifikacijski, z estetskimi predsodki neobremenjem pristop k literarnim vrstam in njihovi zgodovini. --- Literarnoteoreticni problematiki se Kmecl sistematicno posveca se v Mali literarni teoriji, prirocniku, ki je 1983 dozivel ze tretjo izdajo. Zasnova knjige izhaja iz spoznanja, da so literarno teorijo v solah zanemarjali ali pa jo speljevali na zbirko normativno-poetoloskih definicij, ki so same sebi namen. Profesor Kmecl si prizadeva prikazati literarnoteoreticno problematiko kot zanimivo, celo privlacno za vsakogar, ki ga zanima literatura in ki bi rad z njo dosegel tudi bolj razmisljujoce, kriticno razmerje. Zato namesto pedantne znanstvene sistematike ponuja ziv in odprt sestav, ki klice po apliciranju in preverjanju ob knjizevnih delih in je torej izrazito interakcijski. V knjigi niso zajete vse literarnoteoreticne panoge (npr. o vrednotenju in obstoju literature), pa tudi inovativnost in dodelanost pristopa nihata. Pri stilistiki in metriki se prirocnik bolj drzi uhojenih poti solskih poetik in jih vecinoma le preureja in stilno osvezuje, medtem ko pri naratologiji in genologiji ujame korak s sodobnejsimi teorijami; to bi se zgodilo tudi pri razpravljanju o snovi, avtorju, dozivetju in perspektivi, ce bi pisec v njem bolj uposteval in izpostavil semioticno polje, izrazje. Ceprav se je po izidu Kmeclovega prirocnika v literarni teoriji zgodilo marsikaj, pa ta s svojo nedogmaticnostjo, ki spodbuja razna nadaljevanja in preseganja, sploh ne deluje zastarelo.
V knjigi Od pridige do kriminalke se tezisce Kmeclovega zanimanja za pripovedno prozo prevesi iz literarnoteoreticnega v literarnozgodovinski pristop, spreminja pa se s tem tudi metoda: nacela nemske in angleske imanentne interpretacijske smeri se umikajo literarnoevolucijskim teoremom ruskih formalistov (dialektika gradiva in postopka, obrobja in sredisca) in genetskega strukturalizma. Ze v tej knjigi je dal vlogo razlagalnega temelja za literarnorazvojne procese zunajliterarnim diskurzom: ideologiji, druzbenim razmeram. Toda profesor Kmecl v nasprotju z nekaterimi sociologi kulture, ki so literaturo opazovali zgolj kot ideoloski pojav, vztraja pri veri v izpovednost in umetniskost literarnih besedil, s cimer ostaja zavezan prejsnjim literarnovednim paradigmam. Toda to se ne pomeni, da mu ni uspelo razviti koherentnega metodoloskega aparata, ki omogoca izvirno izpeljavo sicer znane literarnozgodovinske pripovedi o vzporednosti vzpona mescanstva, empirizma, racionalizma, sekularizacije, publicistike z narascanjem produkcije in prestiza pripovedne proze (zlasti romana).
Taksna usmeritev je znacilna tudi za Rojstvo slovenskega romana, ki se se bolj specialno ukvarja z genezo zanra, pri cemer sprejema in utemeljuje Slodnjakovo visoko mnenje o Jurcicevi literarnorazvojni vlogi. V tej studiji je zbudila pomisleke ne le socioloska metoda, ampak tudi poudarjena avtohtonisticna perspektiva: profesor Kmecl sicer uposteva splosne evropske poteze romana, njegove modele, kritiske in splosne poglede nanj, razvojne premike, vendar tako, da v njih ne isce vzroka za nastanek in razvoj slovenskih romanov; slovenski roman v 15 letih po svojem rojstvu dozivi, kot pise Kmecl, pospesen, zgoscen razvoj, ponovi podobne splosne evropske premike, a tako, da te procese --- prek odlocilne intervencije pisateljske osebe, tako v vlogi poetoloskega premisljevalca kot v vlogi ustvarjalca --- uravnavajo slovenske druzbene razmere, tukajsnje znacilnosti literarnega zivljenja (zlasti kritisko mnenje in literarna programatika). Iz tega sledijo tudi tipicne ponovljive lastnosti zgodnjega slovenskega romana: v izbiri in socialno-vrednostnih konotacijah snovi, v dogajalni zgradbi in ideologiji (znacilni povezavi erotike z narodno idejo, v »mitih«, ki se vpletajo v fabulativne obrazce).
Ob jubileju se seveda cestita in se jubilantu marsikaj lepega zazeli: zdravja, srece, »delovnih uspehov«, pa let, kolikor je kapljic v litru brez dna ... Razume se, da gredo ta voscila tudi Matjazu Kmeclu, in to od srca. Se pa v taksne zelje morda nezavedno vpleta tudi skrita politika pricakovanja. In upam, da pricakovanje se vec taksnih knjig, s katerimi je k literaturi vabil in jo vesce ter sveze razlagal, za Matjaza Kmecla ne bo zoprno breme, ampak le eden izmed izzivov, ki se jim je vseskozi znal odzivati.