Zlahtna konservativnost
(Zapis ob trzaskih slovenskih berilih)

Posamezni pesniki in pisatelji so ob takem obsegu knjige lahko predstavljeni z dovolj reprezentativnimi izbori, ki v tem in onem spominjajo na izbore v posameznih generacijah povojnih srednjesolskih beril v Sloveniji,⁴ tu in tam pa s posameznimi avtorji te izbore presegajo. Levstik je tako npr. predstavljen res temeljito: s svojo liriko, z verzificirano epiko, z umetnostno in neumetnostno prozo ter z verzi za mladino. V Sloveniji smo ga v primeri s tem hudo zreducirali, njegove otroske literature pa v berila za srednje sole praviloma nismo uvrscali. Sledi se Jurcic-Levstikov Tugomer, tako da je tu se dramatika.

Z lepim izborom triindvajsetih pesmi in z Jeprskim uciteljem je zastopan Jenko. Potem sta tu Erjavec in Stritar, ki sta v »osrednjih« slovenskih berilih odrinjena povsem ob rob, ce ze ne cezenj. Jurcic je predstavljen z odlomki iz petih besedil. Ze pravo in posreceno osebno antologijo pa ima s kar dvajsetimi pesmimi Simon Gregorcic. Naj jih zaradi aktualne obletnice njegovega rojsva nastejemo lepo po vrsti: Moje gosli, Nasa zvezda, Zjasni zvezde mu temne, Njega ni!, Narave svatba, Ti meni svetlo sonce ...!, Na bregu, Cloveka nikar!, V celici, O nevihti, Moj crni plasc, Pastir, Soci, Na potujceni zemlji, V pepelnicni noci, Oljki, Predsmrtnice (XVI. in XLIV.), Confessiones, Objame naj me vecni mir.⁵ Askercevih pesmi je sestnajst.

Vmes so celostranske ilustracije, ki ucinkujejo s svojo dokumentarno, veckrat pa tudi z estetsko vrednostjo; tako tudi v slogu obravnavanega casa izbrane vinjete. V prvem delu knjige so npr. prikazani: Slovenski glasnik (1858), Klasje (1866), Ljubljanski zvon (1881).

Kersnika predstavljajo kar tri kmetske slike v celoti in odlomka iz dveh romanov, pa se odlomek iz njegove ocene Askercevih Balad in romanc v LZ 1890. Tavcarjevih besedil je pet. Sledi odlomek iz znane Celestinove razprave Nase obzorje (1883) in --- za osrednja berila vsaj v zadnjih petdesetih letih »neznano« besedilo Nasi realisti pa realizem, v Rimskem katoliku (1890) ga je objavil Anton Mahnic, ki ga danasnji povprecni slovenski izobrazenec pozna kvecjemu kot hudega in oblastnega nasprotnika goriskega slavcka. Naturalizem predstavljata ali naj bi predstavila Govekar in Kvedrova. Morda je skoda, da tu ni se Lojza Kraigherja.

Vsako besedilo je opremljeno s kratko literarnovedno razlago, ki pogostoma vkljucuje se krajse citate z mnenji literarnih zgodovinarjev, kritikov in estetov. Sledijo stvarne razlage manj znanih imen in pojmov ter viri in literatura, ki naj usmerijo uporabnike k relevantni starejsi in novejsi literaturi o obravnavanem avtorju oziroma delu. Daljsi odlomki iz literarnovednih del pa se vkljucujejo kar v osnovno sestavo antologije. Ta plast se zacne s Stritarjevim esejem o Presernovih poezijah, z odlomki iz njegovih Kriticnih pisem in Literarnih pogovorov. Nadaljuje se z Jozeta Pogacnika Stritarjevim literarnim nazorom in z Jenkovim »malim clovekom« iz knjige Knjizevnost mladoslovencev Ivana Prijatelja. France Bernik je prispeval odlomek iz knjige Studije o slovenski poeziji, naslovljen Muzikalnost v slovenski poeziji XIX. stoletja, Anton Ocvirk odlomek iz razprave Kersnikova pot v realizem, Boris Paternu pa odlomek iz studije Kersnikovo mesto v razvoju slovenskega romana, ki beseduje o Kersnikovih romanesknih junakih. Na Tavcarja se nanasata odlomka iz Obiskov, znane knjige Izidorja Cankarja (njegove umetniske proze pa zal ni), in iz Marje Borsnikove Pregleda slovenskega slovstva (Tavcarjevo knjizevno delo).

Izbor iz besedil stirih modernistov spremljajo kot celostranske ilustracije posnetki njihovih rokopisov. Pa znana in zmeraj lepa naslovnica Cankarjeve Erotike (1899).

Kettejevih je dvaindvajset besedil, med njimi odlomki iz dveh pisem Cankarju in tri besedila iz pesmi in proze za mladino. Juraj Martinovic' je prispeval primerjavo med Kettejem in Presernom. Murnovih besedil je stiriindvajset; sledi odlomek iz Prijateljevega eseja Aleksandrov, Vladimirja Foersterja z naslovom Dekadenca, nova literarna smer, potem Izidorja Cankarja Simbolizem v francoskem pesnistvu in Borisa Paternuja Poetika slovenskega simbolizma.

Cankarjevi pesmi Iz moje samotne, grenke mladosti sledita drobca iz bogate korespondence z Anico Lusinovo in Zofko Kveder, nato pa odlomek iz ocene Kettejevih poezij (1900). Sledi se kar dvajset besedil. Vire in literaturo o Cankarju predstavlja triintrideset enot. Potem sledijo daljsi odlomki iz Ivana Prijatelja (Domovina, glej umetnik!), Izidorja Cankarja (Kantor, Kralj na Betajnovi), Josipa Vidmarja (Umetnost --- clovesko dragocen cudez), ki so ustrezno izvirno ali pa funkcionalno na novo naslovljeni. Tu so z besedo o Cankarju se Franc Zadravec (Ritem v slogu je vaznejsi od slovnice), Bozo Vodusek (Za preureditev nazora o jeziku), Anton Slodnjak (Hisa Marije Pomocnice) in Janko Kos (Cankar in problem slovenskega romana). Med osemindvajsetimi besedili Otona Zupancica je sest pesmi za mladino. O njegovem leposlovnem delu pa razpravljajo Izidor Cankar z odlomkom iz Obiskov, Josip Vidmar z odlomkom Zupanciceva domovinska lirika, Zadravec pa z odlomkom iz razprave Elementi slovenske moderne knjizevnosti, ki je naslovljen Svoboda kot temeljni motiv Zupanciceve lirike.

Pravo antologijsko razkosje torej, posebej ce to berilo primerjamo s sedanjimi srednjesolskimi berili v Sloveniji. Ob dejstvu, da so vsa ta besedila vkljucena strokovno premisljeno in pretehtano, se clovek ne more ubraniti misli, da je na tej podlagi mogoc prav poglobljen studij slovenske knjizevnosti obravnavanega casa. Antologija je pravi vademecum po slovenski knjizevnosti 19. stoletja in bi bila lahko temeljno gradivo in vodilo za studij na ljubljanski ali mariborski slavistiki. Da so izbori besedil tudi avtorski, se razume po sebi, in vsakdo izmed nas bi jih zaokrozil v kaksni nadrobnosti drugace, a po svoji temeljni usmeritvi so vsekakor obce sprejemljivi. --- Ker pa gre za berilo, za solsko antologijo, ki sicer ni ucbenik v polnem pomenu besede, a so srednjesolci vendarle njeni glavni naslovniki, se nehote vprasamo tudi po didakticni razseznosti knjige. Iscemo vprasanja, napotke in naloge, ki naj usmerijo mladega cloveka k samostojnejsemu vstopanju v svetove knjizevnosti. Ob dejstvu, da je solski cas za obravnavo ponujajocega se bogastva leposlovja povsod po svetu omejen, se vsiljuje se ugotovitev o odlicni realizaciji zadeve v knjigi, vendar o nekako dvomljivi moznosti realizacije v soli. V zvezi s tem pa tudi o smotrnosti tako postavljenega projekta.

Nedvomno gre za lepo in bogato knjigo, ki spada na sleherno knjizno polico v zamejski in osrednji in zdomski Sloveniji. Koliko in kako pa jo je moc didakticno izrabiti kot ucbenik, je vsekakor vprasanje. Sodoben ucbenik ima namrec pri pouku knjizevnosti (v teoriji in marsikje tudi ze v praksi) dovolj razvidno vlogo: njegova naloga je mladega cloveka uciti in vzgajati za samostojno komuniciranje z literarnimi besedili. In sodobna knjizevna didaktika ve, da tega smotra ni mogoce uresnicevati ze s tem, da otroku ali mladostniku samo ponudimo v branje besedila, ki so po prepricanju literarne vede najpomembnejsa, umetnisko ali po kakem drugem merilu naj mocnejsa. Mladega bralca je treba in ga je mogoce navajati na to le z aktivnimi metodami dela v soli, pri knjizevnem pouku predvsem z metodologijo solske interpretacije⁶ in t.i. problemskega pouka. Tega ne more uspesno opravljati ucitelj, profesor sam, ce ni ustrezno oborozen s knjizevno didaktiko in ce pouk ni ustrezno opremljen. Pouk knjizevnosti v soli ima namrec nekaj trdih omejitev. Ce tu omenimo samo dve, bi bilo treba najprej podcrtati problem recepcijskih zmoznosti dijakov za obravnavana knjizevna dela, tudi njihove motiviranosti za delo s knjigo, potem pa vsaj se eno zelo pragmaticno rec, to je omejenost solskega casa za usmerjeno problemsko vstopanje v sesetavo leposlovnih besedil. Ucbenik mora ucitelju in ucencu, profesorju in dijaku olajsati in sploh omogociti dejavnejse in s tem cedalje bolj poglobljeno delo, tako da snov razclenjuje z ustreznim didakticnim instrumentarijem, se pravi z ustreznim sprasevanjem po problemih, z nalogami, ki zahtevajo dijakovo angaziranost v iskanju odgovorov, in s tem v odkrivanju sveta leposlovnih besedil. Sodobni ucbenik, pravijo didaktiki, bodi predvsem scenarij, ki ga zmoreta in morata ucenec in ucitelj uresnicevati in uresniciti s skupnimi mocmi. Takih lastnosti pa obravnavana knjiga zal nima. Zato se ob vsem njenem bogastvu kar ponuja naslov tega sestavka, kakor je zapisan.

Vsekakor je treba pripisati, da smo v osrednji Sloveniji po vojni, kar zadeva berila in ucbenike, nihali iz ene skrajnosti v drugo. Aktualno vprasanje, ali je bolje imeti berilo z vec besedili, ceprav se jih v soli ni in se jih ne bo mogoce v didakticnem smislu niti dotakniti, ali pa ucbenik s strogim izborom odlomkov, ki pa bodo vsestransko didakticno obdelani, je se odprto. So ucbeniki s strogo izbranimi besedili, ki pa bodo obdelana tako, da bodo omogocala interpretacijski in problemski pristop in samostojnejse delo dijakov (seveda ob ustreznem uciteljevem usmerjanju in modernem organiziranju dela), boljsa resitev kot siroke in strokovno premisljene solske antologije? Vprasanje bi kazalo raziskati empiricno. Med praktiki je mogoce slisati glasove za prvo eno in za drugo. Pa se nemara tako ponuja resitev: antologija/berilo s sirsim izborom, ob tem pa se didakticno premisljen ucbenik, nekaksen prirocnik za dijaka, ki naj navaja na samostojno in aktivno komunikacijo z leposlovnimi besedili. To pa je v Sloveniji nemara ena od osrednjih, a vse prej ko lahkih nalog sedanje prenove pouka knjizevnosti v srednji soli, ki je in kot je zastavljena pri Uradu za solstvo. Dokumentacija o tem je za zdaj dostopna strokovni javnosti v dveh publikacijah --- v Katalogu znanja iz slovenskega jezika in knjizevnosti za maturo in zakljucne izpite na stiriletnih srednjih solah ter v prirocniku za ucitelje (Knjizevnost v prvem letniku srednje sole). Oboje je izslo 1993. leta.

A naj za konec se enkrat zapisem pobudo, ki sem jo ze zapisal lanske jeseni.⁷ Ker je problem ucbenikov knjizevnosti (in ne le knjizevnosti) vseslovenski, nam je potreben premisljen in dolgorocnejsi nacrt, ki naj zdruzi vse potencialne pisce (ki nikakor niso doma le v osrednji Sloveniji) in vsa sredstva v osrednji Sloveniji in v zamejstvu (v Italiji in Avstriji). Tak nacrt bi mogel in moral preseci stanje zadnjih petdesetih let in ponuditi slovenski soli doma in na tujem iste ali enake ucbenike, tudi alternativne, strokovno korektne, po slogu evropske, a tudi jezikovno domisljene in izpiljene, po duhu slovenske. Slovenija bi se mogla skoznje pokazati notranje strnjena, ceprav odprta v vse smeri.

Opombe

¹

Gre za knjigo, ki je dopolnjena izdaja iz niza antologij, nastalih v sedemdesetih letih za potrebe slovenskih visjih srednjih sol v Italiji. Izdaja jih Dezelni solski urad za Furlanijo-Julijsko krajino v Trstu, ki mu je nalozena tudi skrb za manjsinsko solo. Avtorji teh antologij so profesorji slavisti teh sol: Nada Pertot, Robert Petaros in Maks Sah, Lojzka Bratuz in Marija Pirjevec ter Marija Cenda. Skupaj je v stirih njihovih knjigah, namenjenih (zvecine) petim letom visjih srednjih sol, vec kot 2200 strani izbranega slovenskega branja. Vsekakor vsega spostovanja vreden in literarnovedno smiselno uresnicen projekt. Prava skoda je, da teh knjig ni najti v knjigarnah, niti v Trstu in Gorici ne, ker po birokratski logiki knjiga, ki jo za potrebe manjsine v celoti zalozi kak drzavni organ, ne sme na trg. Isto velja tudi za Slovenijo: knjige Silva Faturja Knjizevnost, ucbenika za srednje sole z italijanskim ucnim jezikom, Maribor 1990, tako nikoli ni bilo na trgu, celotna naklada je sla neposredno trem italijanskim srednjim solam na Obali.

²

Visje srednje sole v Italiji so isto kot nase srednje sole; vanje se lahko vpisujejo ucenci, ki so koncali petletno osnovno in triletno splosnoizobrazevalno in obvezno nizjo srednjo solo.

³

Lojzka Bratuz je pripravila Trdino, Levstika, Erjavca, Stritarja, Jurcica, Gregorcica, Askerca, Govekarja, Kvedrovo in Zupancica, Marija Pirjevec pa Jenka, Kersnika, Tavcarja, Celestina, Mahnica, Ketteja, Murna in Cankarja.

⁴

Povojni pouk knjizevnosti v slovenskih srednjih solah so bistveno sooblikovale naslednje ucne knjige, ki so izhajale tudi v stevilnih ponatisih: Slovenska knjizevnost. Izbrana dela in odlomki. Prva knjiga, izbral in uredil Dusan Pirjevec s sodelovanjem Staneta Mihelica in Janka Kosa (Ljubljana 1961); Druga knjiga, izbrali in uredili Francek Bohanec, Marija Jamar in Janko Kos (Ljubljana 1965); Svetovna knjizevnost, Izbrana dela in odlomki (Izbral in uredil Janko Kos s sodelovanjem Dusana Pirjevca in Staneta Mihelica, Prva knjiga, Ljubljana 1962); Druga knjiga (Ljubljana 1964); Slovensko berilo I, II, III, IV, uredili Francek Bohanec, Janko Kos, Boris Paternu in Franc Zadravec, IV. se Janko Jurancic, (Ljubljana 1971-1975); Vera Gregorac, Slovenscina I, II, III (Knjizevnost z berilom za ekonomske srednje sole, Ljubljana 1973-1975); Slovenscina IV. (Knjizevnost z berilom za cetrti razred ekonomske srednje sole za odrasle, Ljubljana 1978); Vera Gregorac, Slovenski jezik (Berilo z analizo, literarno zgodovino in teorijo, v vec snopicih, Ljubljana 1977-1979); Silvo Fatur, Knjizevnost I,II + Vera Gregorac, Delovni zvezek I, II (Maribor 1981 in 1982); Kolsek --- Kos --- Lah --- Logar --- Simenc, Berilo 1, 2, 3, 4, Maribor.

⁵

Navajam po kazalu, v berilu je razvrstitev v osrednjem delu drugacna, najbrz ustreznejsa.

⁶

Primerjaj: Boza Krakar-Vogel, Didakticna struktura in uporabna nacela pouka knjizevnosti; v: Knjizevnost v prvem letniku srednje sole. Prirocnik za ucitelja. Ljubljana 1993.

⁷

Silvo Fatur: Kdo se bo lotil pomembnega vseslovenskega projekta. Slovenski ucbeniki in slovenski kulturni prostor. Solski razgledi st. 17, Ljubljana 25. oktober 1993.