Prezihov Voranc in Émile Zola
(Motivno-tematske vzporednice)

Raziskovanje tujih vplivov na romaneskni opus Prezihovega Voranca se zdi vsaj na prvi pogled problematicno. Najprej zato, ker gre za izrazito avtodidakticnega in neintelektualisticnega pisatelja, ki je tudi redko razpravljal o svojem literarnem obzorju. (V korespondenci sicer omenja, da je nanj vplivala zlasti ruska literatura, ki jo je bral v nemskih prevodih.¹) Poleg tega pa tovrstno raziskovanje zbuja pomisleke, saj celo Prezihov povojni dopisovalec Ferdo Godina meni, da je Voranc malo bral in da je vsa njegova literatura posledica izredne samorastniske nadarjenosti (iz avtorjevega pogovora z Godino, januar 1994). K temu pa je treba dodati, da je stroka namenjala precejsnjo pozornost raziskovanju vplivov na Prezihovo delo. Zlasti natancno so obdelane pisateljeve zveze s socasnimi opisovalci prve svetovne vojne (Henri Barbusse, Roland Dorgeles) in pisci, ki bi utegnili biti avtorju blizu tudi po ideoloski plati (Maksim Gorki).²

Opozoriti kaze tudi na clanek Draga Druskovica, ki izrisuje t. i. antiteticno naravnanost Prezihovega Voranca (Druskovic 1993: 987-994). Druskovic namrec raziskuje negativne tuje vplive avtorjev, ki jih je Prezih zavracal predvsem iz ideoloskih razlogov. Tako naj bi Jamnico napisal prav iz negativne spodbude, ki jo je povzrocilo branje Hamsunovega romana Blagoslov zemlje, roman Doberdob pa naj bi bil slovenski odgovor na vojni roman Boda Kaltenböcka Armee im Schatten, ki opisuje sozitje raznih narodnosti v avstrijski vojski. Ta roman naj bi, po Druskovicu, omogocil Vorancu vpogled se v nasprotno, proavstrijsko pojmovanje prve svetovne vojne.

Janko Kos pa je na Slovenskem med prvimi razpravljal o mogocem vplivu Émila Zolaja na Voranceve romane. V XXXIV. poglavju svoje Primerjalne zgodovine slovenske literature omenja Zolaja v zvezi s tujimi vplivi na slovensko pripovednistvo socialnega realizma. Poudarja zlasti tri dela iz Zolajevega cikla Les Rougon-Macquart, ki naj bi vplivala na Prezihovega Voranca. Po Kosu imajo razgibani pozganiski prizori socialnega kipenja svoj zgled v Germinalu; mnozicnim prizorom upora in brezvladja pa se pridruzujejo podobni orisi v Zolajevem romanu Polom. Posamezni Prezihovi orisi usod iz jamnice spominjajo na Zolajevo Zemljo (Kos 1987: 232-233).

Pri raziskovanju zveze med Prezihom in Zolajem je treba omeniti vsaj nekaj zadrzkov. Raziskovali bomo namrec vzporednice med Vorancevimi romani ter zgolj nekaterimi tematsko ustreznimi deli iz obseznega Zolajevega ciklicnega opusa, kjer skoraj v vsakem delu posebej nastopi kot subjekt predstavnik druzine Rougon-Macquart kot spremljevalec in hkrati akter druzbenega dogajanja. Prezihova koncepcija kolektivnega junaka le redko poudarja posamezne osebe ali pa jih slika v luci njihove rodovine, kot to pocenja Zola s svojo pozitivisticno znanstvenostjo. Njegovo pripovedovalsko gledisce je vedno nekako odmaknjeno, objektivno oddaljeno, Prezih pa se vselej isti s svojimi junaki, saj vedno opisuje okolje, iz katerega sam izhaja. Hkrati pa je v Vorancevem opusu mogoce odkriti vec tematsko-motivnih vzporednic z Zolajevimi, ki govore v prid taksni raziskavi. Pricujoca razprava izhaja iz domneve, da se je Prezih nadrobno srecal z Zolajevimi deli sele v letih 1937-1939, med svojim drugim daljsim bivanjem v Parizu.

Omejili se bomo samo na romana Pozganica in Jamnica, saj je Prezih zasnoval roman Doberdob ze pred svojim begom v tujino, ko verjetno se ni mogel poznati Zolajevega Poloma. Morebitni kasnejsi vpliv tega romana na ponovno pisanje Doberdoba pa je bil neznaten, saj se Prezihov vojni roman slovenskega naroda razlikuje od Zolajevega med drugim tudi po drugacni tehniki vojskovanja v t. i. poljskih fortifikacijah, ki precej dolocajo razmerja med junaki.

2.  Prezihov kolektivni roman Pozganica v luci Germinala

Ceprav ni trdnih dokazov, da je Voranc pri pisanju Pozganice, romana iz prevratnih dni, prebiral Zolajev Germinal, nam je lahko v pomoc podatek, da je Zolajevo delo izslo v slovenscini ze leta 1933, v prevodu Alfonza Gspana. Tezko je namrec ovreci trditev, da Prezihov Voranc s tem besedilom ni bil seznanjen. Med romanoma obstajajo sticisca prav v opisih kolektivnega subjekta.

2.1.  Kolektivni subjekt kot druzbeni agregat. Ze leta 1885 je Jules Lemaître zapisal, da Germinal ni zgodba enega cloveka ali nekaj ljudi, marvec mnozice (Lemaître 1973: 155). Toda Zolajeva mnozica ima kot druzbeni agregat vendar svojega vodjo, Étienna Lantiera --- voditelja stavke. Sele ko mu ne uspe vec nadzorovati delavske mnozice, ta prehaja na stopnjo destruktivne drhali, ki se znese nad trgovcem Maigratom. Bezec pred pobesnelimi mascevalnimi zenskami skusa trgovec pobegniti prek strehe, a pade in se smrtno ponesreci. Takrat pa se pricenja skupinsko in obredno oskrunjanje trupla. Zenske masijo v usta mrtvega Maigrata zemljo in ga nazadnje tudi kastrirajo. Maigratovo truplo dozivlja nekaksno drugo smrt, ki je niti bolj ozavesceni Lantier ne more vec prepreciti.

Ob tem pa se zdi zanimiva tudi Prezihova uporaba in korekcija tovrstnega motiva. Vaskega trgovca Gnido sicer drhal v Pozganici vrze v svinjak, vendar pa pri tem dejanju vsak udelezenec predstavi svoj pogled in tako se znacaj kolektiva individualizira in civilizira. Vsakdo postaja bodisi Gnidov toznik (bil je oblast; bil je nemcur; bil je svinja; Pozganica, str. 43) bodisi njegov neformalni zagovornik kot skepticni Pasterk, ki dvomi o zakonitosti njihovega pocetja. Santac na koncu povzame mnenje vecine, s tem pa tudi vlogo razsodnika: »Vidite, z Gnido je tako: bil je slab clovek, poznal je samo sebe in nikogar drugega. V najtezjih casih je bil proti nam. Zato je uboga gmajna morala soditi tako! Uboga gmajna pravicno sodi ...« (43). Kljub obrednemu psevdoprocesu se ne pride do usmrtitve. Sele po oplenitvi Gnidovih skladisc se sovrastvo spet obrne zoper njega, ki ga, tako kot Zolajevega Maigrata, oblast ne more obvarovati. Ker je bil druzbeni agregat, ki je pustosil po skladiscih, kolektiv, se nanj prenasa tudi krivda za Gnidov uboj. Prezih nam namrec ime morilca kot vsevedni pripovedovalec najprej zamolci, le naslednji dan popelje potencialna storilca na kraj hudodelstva.

Glede na sirso zavest Prezihovega kolektiva prehod iz destruktivnega druzbenega agregata drhali v urejeno politicno skupino ni tako bolec. Zdi se, da je Prezih pogovore politicnih skupin v zanje znacilnih okoljih morda prevzel prav po Zolajevi koncepciji gostilniskih politicnih posvetovanj in sestankov, kjer vsak od clanov skupine predstavi svoj pogled, zmaga pa tista politicna ideja, ki je najblizja volji vecine. Levicarska politicna skupina ustanavlja v Pozganici stranko, v katero vsaj na zacetku vstopajo vsi, od neoporecnih do moralno spornih, kar sovpada z ustanavljanjem podporne blagajne v Germinalu. Sprejetje njenega programa pomeni pri Zolaju vsaj minimalno soglasje vseh pripadnikov levicarske skupine o nacelnih vprasanjih. V Pozganici pa je ustanavljanje stranke povezano z eticnim ociscevanjem krajevne prostitutke Soge. Slednja nekako spominja na Zolajevo Nano, pa ne le zaradi svojega razuzdanega zivljenja, marvec zaradi tragicnega konca, ki se dogaja hkrati s propadom politicne ideje oziroma rezima. Nanin dokoncni razkroj se pojavlja hkrati z zacetkom konca drugega cesarstva. Soga po obracunu z Gnido sicer dozivi katarzo, ob ocitnem plebiscitnem porazu na Koroskem pa se vrne v prejsnje stanje propadanja.

2.2.  Zolaisticne reminiscence rudarjev in kapitalistov v Pozganici. Ceprav je Prezih skrcil opise rudarskih druzin le na nekaj stavkov in sledil splosnim konvencijam naturalizma pri prikazovanju proletariata, se ni mogel izogniti vplivom Zolajevih znanstvenonaturalisticnih orisov. V drugem poglavju Germinala je vecina lastnostnih pridevnikov Maheujevih otrok vezana na sibkost in bolehnost, kar spominja na Prezihove prikaze rudarskih otrok: »tu so begali kakor strahopetni mracniki, jeticni, zlatenicni in skrofulozni otroci« (17).

Prezihovi knapi so disciplinirana politicna skupina. Na Souvarinovo destruktivno in egoisticno dejanje poplavljanja rovov iz Germinala spominja tudi kolektivni rudarski odgovor na vprasanje nadpaznika Gabuna, ali torej niso dali zaliti jam. S stavki »Nismo! Kako bi mogli? Mi smo rudarji! Saj smo vendar mi izkopali te jame! Saj je rudnik vendar nas« (74) je Prezihov Voranc najbrz zelel obracunati z anarhisticno bakuninovsko teznjo po destrukciji vsega ter se zavzeti za postopen in zmeren prevzem oblasti. Zola si je zamislil Germinal kot boj med delom, ki ga predstavljajo rudarji, in kapitalom, ki ga pooseblja ravnateljstvo rudnika (Vial 1975: 51). V tem smislu lahko razumemo tudi nasprotje v opisovanju revnih rudarskih kolonij in posestva Piolaine, kjer zivi druzina Grégoirovih. Podobno nasprotje lahko najdemo tudi v Pozganici. Stavek »Na verandi tovarniskega ravnatelja je bilo prijetno« (308) se kot refren celo dvakrat ponovi. Idilicni razgled moti zgolj mrgolenje delavcev ob njivicah in smrad po gnilem krompirju. Tako kot na Zolajevi Piolaine tudi tu zivi elita, ki izvrsuje gospodarsko in politicno oblast nad delavsko mnozico.

3.  Prezihov vojni roman Pozganica v luci Zolajevega Poloma

Priblizno dve tretjini romana Pozganica sta posveceni koroskim predplebiscitnim bojem. Na Zolajev roman Polom spominja ze sam politicni polozaj koroske dezele. Povojni Korosci so tako kot prebivalci Alzacije in Lotaringije v Polomu razpeti med dve drzavi, ena izmed njih je sele v nastajanju. Hkrati pa ne morejo skriti svoje nadnarodne pokrajinske pripadnosti, ki so ji bolj zavezani kot pa maticni, nastajajoci drzavi. Tako Zola kot Prezihov Voranc sta v roman uvrstila krajse refleksije o domovini. Prezihovi malgajevci ugotavljajo, da se pravzaprav na obeh straneh bojujejo za domovino, Zolajev Alzacan Weiss pa sanja o tem, da bi bili vsi narodi ena sam narod. V tem polozaju je posameznikovo istenje z novo drzavo del njegove osebne odlocitve. Ob Petruhovi odlocitvi, da postane slovenski legionar, mora Prezih ustaviti postopek kolektiviziranja in predstaviti junakovo odlocitev; slednjo sicer pogojuje Petruhova domnevna krivda za umor, ki naj bi ga bil zagresil kot del drhali. Junak torej prestopi iz obmocja destruktivnosti v nov, urejen vojaski kolektiv. Se bolj individualisticen pa je prestop Klemena Rozeja v avstrijske brambovske enote, ki je v Pozganici bolj poudarjen kakor izdajalski prestop alzaskega hlapca Goliata Steinberga k Prusom.

Ze Janko Kos opozarja ob primerjanju obeh romanov na obilje realne dokumentacije (Kos 1987: 233). Ko se junaki vkolektivizirajo v vojaske enote, zacenjamo spremljati, tako pri Zolaju kot pri Vorancu, natancne opise zgodovinskih vojaskih taktik in strategij, ki so vezane na resnicne podatke in osebnosti. Pri Zolaju so junaki zgolj price ali vidci npr. Napoleonovega prihoda v mesto Sedan, pri Prezihovem Vorancu pa postanejo zgodovinske osebnosti (general Maister, nadporocnik Malgaj) voditelji oborozenega upora.

4.  Prezihov kmecki roman Jamnica v luci Zolajeve Zemlje

Drago Druskovic omenja v opombah k Jamnici zanimiv podatek, da je utegnil Prezih prebrati esej Bratka Krefta Knjizevnost o vasi in kmetu, ki je bil natisnjen v Knjizevnosti leta 1933. Zlasti bi bil moral biti pozoren na Kreftovo trditev, da slovenska knjizevnost se danes nima dela, ki bi s tako odkritosrcnostjo in brez predsodkov prikazovala kmecko zivljenje, kakor je to storil Zola (Druskovic 1964: 391). Iz tega lahko sklepamo, da se je moral Prezih kmalu potem tudi dejansko seznaniti z Zolajevim rustikalnim romanom Zemlja.

4.1.  Learovska tema v Zemlji in jamniski stari Munk. Komparativistika je ze veckrat primerjala Learovo delitev kraljestva in njegovo odpoved prestolu v prid potomcem z razdelitvijo posesti oceta Fouana.³ Zdi se, da je ta Zolajev osrednji motiv vsaj v osnovnem zapletu sprejel tudi Prezihov Voranc. Njegov Munk ima tako kot Fouan tri otroke, med katere skusa razdeliti premozenje. V nasprotju z junakom Zemlje se odloci, da gruntov ne bo delil na troje, zato iz dediscine izpade najstarejsi, a ze solani sin Ladej. Zolajev Fouan pa, kot da bi se ravnal po starodavnem frankovskem pravu, razdeli vsak del na troje in povsem razdrobi premozenje. Nergac (Buteau) dobi najslabsi delez in pricne kot Prezihov Ladej groziti svojemu ocetu. Munk sicer ne bo dozivel podobne usode kot Fouan, bo pa prica dokoncnemu razlastninjenju in prodaji druzinskega premozenja. Spor med njim in sinom Ladejem bo za vselej nacel razmerja v patriarhalni skupnosti. Ko se namrec vaski ocak odpove premozenju, postane enakovreden ali celo sibkejsi od svojega naslednika, ker mu je v breme preuzitkarstva. Prenos Munkovine in Bunkovine na mlajsi rod Prezihu dopusca opis dveh rodov in celo tistega, iz katerega rod izhaja. Munka pa, tako kot Zolajevega Fouana, determinirata tudi okolje in rod: »tiste, ki so na novo prihajali rit na ta prostor, so gube in jame in sence kmalu pregnetle, da so postali taki, kakrsni so bili njihovi predniki. Cisto tak je bil tudi sedanji Munk« (Jamnica, str. 83).

4.2.  Nekateri vidiki patoloskosti v Zemlji in Jamnici. Janko Kos omenja ob Jamnici zlasti Prezihov izraziti cut za patoloske primere cloveskega zivljenja, ki jih je v evropski roman vpeljal predvsem Zola (Kos 1987: 233). Ze leta 1914 je Prezih v pismu Francu Kotniku izrazil bojazen, da se bo zdel neki njegov natisnjeni spis pretiran, blatec nase ljudi.⁴ Kljub dvomom pa se pozneje ni odrekel naturalisticnemu opisovanju cloveske patoloskosti. V Jamnici sicer ni ocitne ocetomorilnosti, kot jo izzareva Zolajeva Zemlja, je pa v osmem poglavju njenega prvega dela opisan usmiljenja vreden poskus materomora, ki pretrese obcinske svetnike. Kozjekova preuzitkarica tozi, da ji je sin na zimo nalasc podrl pec.

Omeniti moramo se patoloski motiv iskanja skritega »zaklada« --- vrednostnih papirjev, ki sta jih imela skrite oce Fouan in Prezihova Ajta. Tako Dovganoc kot Zolajeva Liza z bolezensko slo po denarju isceta bogastvo, o katerem se sirijo govorice. Zolajeva zakonca kradeta zivemu, a polzavestnemu Fouanu, onemita sele ob njegovem ihtenju: »C'est foutu ... c'est foutu ...« (La Terre, str. 393). Pri Prezihu pa gre za onecascenje vrednot in spomina na pokojne, saj Dovganoc cuje pri umrli Ajti zgolj zato, da ima dovolj cas za iskanje. Pisatelj opisuje ozracje, ko vrednote izgubijo vsak pomen. Zdi se, da zeli Dovganoc celo komunicirati s truplom, iscoc kljuc za skatlo, ki je sam ne more odpreti. Njegovo prizadevanje prekine hrescec glas tovarisev, ki pa se v hipu dozdeva kot odgovor pokojnice na Dovganocev obcutek krivde ob neucakanem dejanju. Iskalca skritega zaklada dozivljata tako pri Zolaju kot pri Prezihu slusno halucinacijo, ki jo povzroca mocan obcutek krivde. Prezih pa ta problem obdela tudi v naturalisticnem in patoloskem opisovanju spolnosti.

4.3.  Spolnost pri Zolaju in Prezihu. Opisovanje spolnosti v Zolajevi Zemlji zaznamuje najprej trenutna idilicna spontanost, kasneje animalicnost, ki se lahko raztegne vse do patoloskega krvoskrunstva. Tezko bi trdili, da je Prezih prevzel vzorce ljubezenskih trikotnikov le po Zolaju, skoraj verjetno pa mu je sledil v njihovih naturalisticnih opisih. V jamniskem kmeckem okolju se torej prvic pojavijo zlasti ljubezenska razmerja med zeno, mozem in deklo ali celo med mlado zeno, mozem in pastorkom, katerih zaplet in razplet spremljamo prek vsega romana.

Pri tem je treba opozoriti na prizor, ko se celotna deputacija prepusca voyeurstvu ob Rudafovem spolnem obcevanju z deklo Ancko, hkrati pa ze lahko spremlja priprave na zenino mascevanje. Ancka je torej dvakrat onecascena: prvic, ko izgubi devistvo, s katerim se kiti kot nosilka Marijinega kipca na procesijah, in drugic, ko je prepuscena javnemu posmehu in skorajsnji izlocitvi iz druzbe. Na nosenje Marijinega kipa kot simbola cistosti pa se navezuje se ena jamniska usoda. Munkova Mojcika na procesiji dan po izgubi nedolznosti omedli ob obcutku krivde. Ceprav je zelela nositi Marijo, se je bila prepustila spontanemu pozelenju, ki je bilo v trenutku mocnejse. Prezihove junakinje so torej v rustikalnem okolju vecinoma zrtve nasprotja med nagonsko sfero in krscansko-normativnim superegom. Egoideal deviskosti ni dosezen, zato junakinja zapade v samoobtozevanje, kar pa je ocitna Prezihova inovacija v opisovanju spolnosti. Tako kot iz Zolajevega opusa izstopa motiv krvoskrunstva med Hilarionom in Palmyro, izstopa tudi iz Jamnice Fedrin motiv, ki pa se udejani. Morda bi ga bilo celo bolje poimenovati Renéejin motiv, po Zolajevi junakinji Renée iz romana La Curée. Slednja s svojo agonijo in zapuscenostjo od vseh spominja na Prezihovo Zabevko, ki tudi zapelje svojega pastorka Aneja. Le-ta jo na zacetku sprejme za mater in jo tako tudi klice, zato gre v oceh druzbe za krvoskrunsko ljubezen. Zabevka sama ne podleze vesti ali samoobtozevanju, v agonijo in dusevno bolezen jo spravi sele popolna izolacija znotraj kolektivnega subjekta, ki zaznamovane vedno zavraca in zavrne.

4.4.  Propadajoci vaski kolektivni subjekt v Zemlji in Jamnici. Oba pisca sta ustvarila romana, v katerih so kolektivni subjekt vascani, farani ali druzine, ki propadajo. Prav razsulo druzine kot osnovne druzbene enote se pri Zolaju prenasa na celotno faro, pri Prezihu pa na znacaj vasi. Vaski kolektivni subjekt je torej tik pred izginotjem, saj kmetije nezadrzno propadajo, nekdanji lastniki pa so prisiljeni seliti se v mesta. Zolajev stavek iz Zemlje: Heureux laboureur, ne quitte pas le village pour la ville (256) ima torej odmev tudi v Jamnici, ko namerava Ancka oditi v mesto, a se na koncu le odloci za vas, s tem pa tudi za vnovicno vkljucitev v vaski kolektiv. S pocasnim izginotjem velikih kmetij pa je kolektivni subjekt osiromasen tudi za velike vaske veselice, saj ni vec bogatejsih, ki bi po nacelu primitivnih skupnosti razdeljevali svoje bogastvo in ga delili z revnejsim delom kolektiva.

Ko vaskemu subjektu grozi nevarnost, se zapre vase. Zavraca modernizacijo ali industrializacijo, celo znanost in solstvo. Oba avtorja tako opisujeta vaskega ucitelja, ki je v nenehnem sporu z vecinskim kolektivom. Pri Prezihu se obcinski svet celo sprasuje, ali sola sploh mora biti.

Vaski kolektivni subjekt pa doseze najvecjo stopnjo enotnosti, ko gre za pravice obcine in njenega gospodarstva. V obeh delih vascani z nezaupanjem sprejmejo drzavna poslanca, ki prihajata iz prestolnic zagovarjat nazore, ki so posredno ali neposredno vezani na propadanje vasi in kmetij. Pri Prezihu se centralisticnemu odpravljanju obcine javno upre Permanov Ahac, ki pooseblja prehod kmeta v delavca, in si s tem prisluzi zapor. Oblast skusa upornega kmeta disciplinirati, vaski kolektiv pa tesneje privezati nase. Zato je simbolen zlasti podpis starega Munka na peticijo za izpustitev Ahaca. Z besedami »Lenart Munk je tudi za to« (Jamnica, str. 171) Munk ne le uzakoni radikalnejsi upor zoper oblast, marvec naznanja tudi ideolosko spravo znotraj kolektivnega subjekta. S tem zadnjim dejanjem se tudi uravnotezi nasprotje med rodovoma, ki ga je povzrocila prav Munkova razdelitev premozenja. V Zemlji pa mladi Jean sam zapusca izumrlo in sprto vasko srenjo, ki jo je zdramil tudi s svojim prihodom.

5.  Zakljucek: Prezih med imitacijo in reminiscencami

Spis koncujemo z mislijo, da Voranc svojega dela ni mogel napisati, ne da bi poznal vsaj nekaj Zolajevih romanov, zlasti pa Germinal, Polom in Zemljo. S slednjimi se zdi Prezihov romaneskni opus tudi primerljiv in zato razmeroma neavtonomen. Najmocneje izstopa sorodnost med Jamnico in Zemljo. Podobnost, ki smo jo ugotavljali med romanoma, lahko dolocimo se z medbesedilno terminologijo. Pri Prezihu gre za doloceno stopnjo posnemanja (imitacije). Slednje po Marku Juvanu temelji na podobnosti besedila z vsebinskimi in/ali izraznimi strukturami protobesedil in protosistemov (Juvan 1989: 154). Voranc je v svoji Jamnici povsem posnel Zolajev in hkrati learovski motiv razdeljevanja zemlje na tri potomce. Posnemanje je sicer omejeno zgolj na zaplet, saj avtor kasneje povsem predrugaci in dokaj omili starcevo usodo. Zdi pa se, da je Prezihov Voranc zavestno posnemal Fouanov motiv, zlasti ce je poznal ze prej omenjeni Kreftov programski esej, ki slovenske pisce kar nagovarja k posnemanju Zolaja. Bratko Kreft je namrec Zemljo razglasil za najvecjo in najresnicnejso sliko kmeckega zivljenja. Poudaril je tudi nastop francoskega pisca zoper idealizacijo kmetstva, kar bi kazalo vnesti tudi v slovensko knjizevnost, v kateri je kmet ali prevec idealiziran ali pa pokrjavljen (Kreft 1933: 235).

Tovrstne napotke je najbrz uposteval tudi Prezih. S posnemanjem osrednjega motiva Zemlje, pa tudi nekaterih stranskih (npr. iskanja skritega zaklada ali propadanja vaskega kolektiva), je verjetno zelel namenoma poudariti zvezo med seboj in Zolajem, navezati dialog ter se tako pridruziti drugim, tudi samouskim opisovalcem kmetstva, ki jih Kreft postavlja za zgled (Wadysaw S. Reymont, Stijn Streuvels, Pál Szabó).

Za druga tematsko-motivna sticisca, ki jih je mogoce najti predvsem v romanu Pozganica, pa lahko trdimo, da so reminiscence Zolajevih romanov Germinal in Polom. Reminiscence pa Dubravka Oraic' Tolic' uvrsca v t. i. intertekstualne intersekcije (preseke) (Oraic' Tolic' 1990: 13). Gre za knjizevne odnosnice, pri katerih je navezava na protobesedilo tezje dolocljiva kot pri posnemanju. Nekatere sestavine Prezihovega dela namrec v nas le zbujajo spomin na Zolajeve ter so tako v implicitnem preseku med besediloma. V naslovnikovi zavesti je obredni umor Gnide reminiscenca Maigratovega, Prezihovi opisi knapov pa spominjajo na Zolajeve rudarje. Pri tem se moramo zavedati tudi Prezihove korekcije danih motivov. Najbrz bi tezko govorili o negativnih Zolajevih spodbudah, vendar je Prezih morda prav na podlagi branja Germinala povsem civiliziral in osvetlil svoj kolektiv. Drhal sicer usmrti Gnido, a ga prej obsodi; knapi pa se distancirajo od unicevanja rudnika, saj je v Prezihu se ziv spomin na montsoujsko katastrofo.

Iz Zolajeve zasnove druzbenega agregata pa vidno izstopa Prezihov kolektivni subjekt, ki prehaja iz unicevalne drhali v urejeno politicno skupino, ko se za trenutek individualizira in prestopi v discipliniran vojaski kolektiv.

Prezihovi opisi ljubezenskih trikotnikov morda izhajajo iz Zolajeve postavitve, vendar so pri slovenskem pisatelju nadgrajeni z ostro kritiko krscanskega obcutka krivde. V tem pa je tudi izvirnost Prezihovega Voranca, ki jo lahko najbolje osvetli prav vzporejanje s svetovno knjizevnostjo.

Viri in literatura

A

Lovro Kuhar --- Prezihov Voranc, Pozganica, Zbrano delo 6, ur. Drago Druskovic (Ljubljana: DZS, 1966, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).

Lovro Kuhar --- Prezihov Voranc, Jamnica, 1., 2. in 3. del, Zbrano delo 7-8, ur. Drago Druskovic in Joze Koruza (Ljubljana: DZS, 1964 in 1965, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).

Émile Zola, Les Rougon Macquart, La Terre, Tome cinquieme, préface de Jean-Claude Le Blond-Zola, presentation et notes de Pierre Cogny (Paris: Éditions du Seuil, 1970).

B

Drago Druskovic, Opombe k sedmi in osmi knjigi, v: Lovro Kuhar --- Prezihov Voranc, Jamnica, 1. in 2. del, Zbrano delo 7, ur. Drago Druskovic (Ljubljana: DZS, 1964, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).

Drago Druskovic, O Vorancevi antiteticni naravnanosti, Sodobnost XLI / 11-12 (1993), 147-162.

Marko Juvan, Medbesedilni odnosi, oblike in vrste, Literatura I/6 (1989), 147-162.

Janko Kos, Primerjalna zgodovina slovenske literature (Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete: Partizanska knjiga, 1987).

Bratko Kreft, Knjizevnost o vasi in kmetu, Knjizevnost I/7 (1933), 229-336.

Jules Lemaître, A propos de Germinal, Revue Bleue, 14. 3. 1885, v: Émile Zola, Germinal, Jugements (Paris: Classiques Larousse, 1973).

Dubravka Oraic' Tolic', Teorija citatnosti (Zagreb: Graficki zavod Hrvatske, 1990).

André Marc Vial, Germinal et le »socialisme« de Zola (Paris: Éditions sociales, 1975, Classiqus du peuple »critiques«).

Opombe

¹

Prezihov Voranc, Pismo Franu in Veri Albreht, 13. 9. 1920, ZD 11, str. 50.

²

O vplivu Barbussa in Dorgelesa je pisal Andrej Brenk v diplomski nalogi Prezihov Doberdob in tuje pobude (Ljubljana, brez navedbe letnice). Na zvezo z M. Gorkim pa sta opozarjala ze Joza Mahnic v Zgodovini slovenskega slovstva (Ljubljana, 1963), str. 309, in Joze Koruza v clanku Prezihov Voranc in ljudska tradiciji, SR 1976, st. 1, str. 90.

³

Omenimo le delo Emila Legouisa La Terre de Zola et le Roi Lear, Revue de Littérature comparée XXVII/10-12 (1953), 417-427.

⁴

Prezihov Voranc, Pismo Francu Kotniku, 27. 3. 1914, ZD 11, str. 15-16.