Klasifikacija funkcijske zvrstnosti in pragmaticna definicija funkcije¹

Klasifikacija funkcijskih zvrsti je ena osrednjih problematik teorije jezikovne zvrstnosti praske strukturalisticne sole. J. Toporisic (1992: 46) jih definira kot »jezikovne znacilnosti, lastne vrsti besedil za doloceno uporabo. Znacilen snop funkcijskih zvrsti je stiriclenski, saj loci prakticnosporazumevalno, publicisticno, umetnostno in strokovno zvrst.« Funkcijskozvrstnih razvrstitev je se vec,² omenimo le se klasicno Havránkovo (Havránek, 1963), ki pozna konverzacijski (sporazumevalna funkcija), delovni (prakticnostrokovna), znanstveni (teoreticnostrokovna) in pesniski (estetska funkcija) jezik. Havránek omenja tudi druge funkcijske zvrsti (npr. publicisticno), vendar se zdi, da jim pripisuje sekundarni pomen, saj jih ne uvrsca v osnovno stiriclensko shemo.

Strukturalisticno definiranje jezikovnih zvrsti se zdi v nacelu induktivno --- videti je namrec, da ne izhaja iz vnaprej postavljenih meril razlocevanja jezikovnih funkcij, temvec opaza posebnosti nekaterih skupin besedil, iz katerih sklepa na neki zdruzujoci dejavnik, skupno funkcijo. Tako npr. ze Dular (Dular, 1979: 80) opaza, da bi pri pregledovanju spisov o funkcijskih zvrsteh sicer »vsekakor pricakovali, da bosta med najpogostejsimi polnopomenskimi besedami tudi besedi 'funkcija' in 'zvrst', vendar ni tako«. Za tak pristop so znacilne izrazito opisne definicije. J. Toporisic npr. navaja takole definicijo publicisticnega jezika: »Ustrezno, tj. publicisticno funkcijskozvrstno zaznamovane prvine jezikovne zgradbe v publicisticnih besedilih. To so predvsem prvine jezikovnih ravnin, ki pozornost naslovnika pritegnejo zlasti z nenavadnostjo prvin slusne ali vidne strani jezika, pregibnih in tvorbenih morfemov in morfemskih zvez, s posebnim besedjem in zivogovorno skladnjo, oboje prav rado custveno in eksoticno obarvano (. . .) Nastopa v tipicnih publicisticnih besedilnih vrstah (. . .) je pa vseh tipov, tj. stvari lahko podaja zaznavane v prostoru ali casu, jih poljudneje razpostavlja, utemeljuje ali pa nacrtuje (tj. poziva k njihovemu udejanjanju).« Kratkemu opisu prepoznavnih znacilnosti sledi navedba, kje je moc to funkcijsko zvrst srecati: v oci pade odsotnost po izrecno in nedvoumno postavljenih merilih podane navedbe funkcije publicisticnega jezika, ki bi morala biti za funkcijsko zvrst osnovna razlocevalna lastnost.

Jezikovna pragmatika, jezikoslovno-filozofska panoga, ki se je razvila na osnovah oxfordske sole jezikovne filozofije, postavlja v sredisce svojega zanimanja pragmaticno funkcijo izrekov oz. besedil, tj. namen spremembe stanja stvari, s katerim je besedilo tvorjeno. Spremembe stanja stvari, ki jih namerava govorec doseci, so najrazlicnejsih vrst in zajemajo pravzaprav vse, kar se v stvarnosti spremeni s tem, ko je govor uresnicen. Spremenijo ali pojavijo se vednosti ali custvene naravnanosti udelezencev sporazumevanja, pa tudi druge vrste razmerij do propozicij (zavezanost govorca ali naslovnika, da stori, kar stoji v propoziciji) in celo razmerja med stvarmi (sklepajo se kupcije, osebe dobivajo dolocene statuse itd.).

Teorija govornih dejanj ima svoj zgodnji temelj v Austinovi delitvi izrekov (utterances) na konstative in performative (Austin, 1990). Konstativi so po tej zgodnji teoriji izreki, ki sporocajo dolocena dejstva in so kot taki lahko resnicni ali neresnicni; performativi so izreki, s katerih formuliranjem se izvede neko delo (action) in so kot taki lahko posreceni ali neposreceni. Ze leta 1958 pa je Austin o taki temeljni delitvi sam podvomil (Austin, 1971), saj je opazil, da lahko tudi za konstative recemo, da so posreceni oz. neposreceni, absurdni; to se kaze kot (a) neveljavnost predpostavke izreka [zgled: Johnovi otroci so plesasti, ce John nima otrok], (b) kot nezdruzljivost impliciranega razmerja do propozicije v dveh delih izreka [zgled: Macka je na predprazniku, ampak tega ne verjamem], (c) kot nezdruzljivost dveh propozicij v izreku [zgled: Vsi gostje so Francozi, nekateri pa niso.]; poleg tega pa tudi kategorija resnicnosti --- neresnicnosti ni povsem nepomembna za performative (obsodbe so lahko --- ceprav iskrene in pravnomocne --- nepravicne, nasveti --- ceprav iskreni --- slabi). Tako je ugotovil, da je konstativni obrazec 'pravim, da' mocno podoben performativnemu 'opozarjam, da' in da »clovek ne more izreci sploh nobenega izreka, ne da bi izvedel (perform) kako govorno dejanje te vrste« (Austin, 1971: 20). »Morda potrebujemo splosnejso teorijo govornih dejanj in v tej teoriji bo nasa antiteza konstativ --- performativ le tezko prezivela« (prav tam). In res se v Searlovi Klasifikaciji ilokucijskih dejanj (1976) nekdanji konstativ povsem enakopravno pojavi ob boku bivsih performativov kot reprezentativ, kot ilokucijsko dejanje, ki »govorca zaveze k resnicnosti izrazene propozicije« (Levinson, 1983: 240) in ki je zavezano vsem pogojem posrecenosti, znacilnim za ilokucijska dejanja.

Za problematiko jezikovne zvrstnosti pa je zanimiva nova pojavitev antiteze performativ --- konstativ v razpravi Olge Kunst-Gnamus Sporazumevanje med zeljo, resnico in ucinkom (1991) --- tokrat v nekoliko drugacni vlogi, v obliki performativne oz. reprezentacijske namere besedila. Ta delitev Gnamusevi sluzi kot osnova za razlikovanje med razmerjema do pomena (smisla) pri ideoloskem in znanstvenem govoru. Znanstveni govor po hipotezi Gnamuseve generira propozicije, katerih namen ni drugega kot ubeseditev oz. govorna pojasnitev stvarnosti, ima torej spoznavno (kognitivno) funkcijo. Nasprotno pa ideoloski govor instrumentalizira propozicijo v namene opravljanja ilokucijskih dejanj in doseganja perlokucijskih ucinkov, ima torej performativno funkcijo. Ta hipoteza se pokaze v nadaljevanju njene razprave za zelo plodno in se bomo nanjo oprli tudi mi. Prva funkcijska zvrst, ki jo lahko na teh temeljih definiramo, je znanstveni (Z) govor, katerega funkcija je spoznavna; drugo, ki jo iz klasicnih razdelitev zvrsti poznamo kot prakticnosporazumevalno, lahko s pragmaticnim izrazom imenujemo sporocanjsko-vplivanjski (SV) govor,³ katerega funkcija je perlokucijska.

Tu pa moramo biti pozorni se na usodo ene izmed zgodnjih trditev teorije govornih dejanj --- da je namrec obstoj performativov utemeljen na obstoju konvencionalnih postopkov z dolocenim konvencionalnim ucinkom (Austin, 1990: 25). Ze Strawson (1971) je opozoril, da izraz 'konvencionalen' tu ni ustrezno rabljen. Ko Austin izjavi, da »lahko zanje recemo, da so konvencionalna v smislu, da jih lahko pretvorimo v eksplicitno obliko po performativni formuli«, Strawson pristavlja: »K temu lahko najprej in upraviceno pripomnimo, da tak smisel besede 'konvencionalen' ne obstaja (1971: 27).« In nadaljuje: »Toda ceprav je taka pripomba umestna, z njo te trditve vendarle ne moremo preprosto odpraviti (prav tam).« V nadaljevanju izpelje prepricljivo korekcijo Austina, in sicer z razdelitvijo ilokucijskih dejanj na dve vrsti:

1. NEKONVENCIONALNA ilokucijska dejanja, katerih ucinkovanje razlozi z nekoliko dopolnjeno Griceovo shemo izrazanja »nenaravnega pomena«:

A.  govorec (G) izrece izrek (X) z namenom (n 1) doseci pri poslusalstvu (P) dolocen odziv (O),
B.  pri tem ima namen (n 2), da P prepozna njegov namen (n 1), in
C.  namen (n 3), da P prepozna njegov namen (n 2),
C.  namen (n 4), da bo prav prepoznanje n 1 ter n 2 pri P povzrocilo O.

2. KONVENCIONALNA ilokucijska dejanja, pri katerih vsa ta zapletena igra namenov ni potrebna. Za ta dejanja so predpisani obrazci (konvencije), katerih uresnicitev --- ce vloge zapolnjujejo pooblasceni udelezenci in obrazec izvedejo pravilno --- neposredno spremeni stanje stvari; na to spremembo publika oziroma njeno prepoznavanje govorcevih namenov nima posebnega vpliva. Poslusalstvo ne prevzema odgovornosti za ucinek, saj je govorec namen ne le izrazil, temvec ga je z izrekom ze tudi uresnicil oz. ucinek dosegel. Strawson meni, da izvira Austinova nerodna raba izraza 'konvencionalen' prav iz tega, ker je Austin svojo teorijo zacel utemeljevati prav na tej vrsti zgledov:

To ladjo krstim za Svobodo.
Opravicujem se.
Razglasam vaju za moza in zeno.

A.  govorec izrece izrek opravicila z namenom, da bi mu poslusalstvo odpustilo prekrsek,
B.  pri tem ima namen, da poslusalstvo prepozna njegov namen, da se opravici, in
C.  namen, da poslusalstvo prepozna njegov namen, da poslusalstvo prepozna njegov namen, da se opravici,
C.  namen, da bo prav prepoznanje njegovega namena, da se opravici, ter njegovega namena, da poslusalstvo ta njegov
namen prepozna, pri poslusalstvu povzrocilo odpuscanje.

»Ime izvira seveda iz glagola 'izvesti' (to perform) . . . oznamuje, da je formulirati izrek izvesti neko delo. . . . Ponuja se se nekaj drugih terminov . . . Najblizje temu, kar potrebujemo, je morda tehnicni termin 'operativ', in sicer v strogi pravni rabi, kjer se nanasa na tisti del dokumenta, tj. na tiste dolocbe, ki se ukvarjajo z izvrsbo transakcije (prenosa premozenja ali cesar ze), ki je njegov glavni predmet, medtem ko preostali dokument zgolj 'navaja' okoliscine, v katerih se transakcija izpelje.«

Privoscili si bomo manjso nedoslednost, da bomo cetrto funkcijsko zvrst, utemeljeno na nasi perspektivi, definirali sele v posebnem, njej posvecenem poglavju. Upamo, da bodo razlogi za to iz tam razlozenih tezav razvidni.

2.  Znanstveni govor

Pojmovanje znanstvenega govora je po pragmaticnofunkcijskih merilih, ki jih uporablja Gnamuseva, dosti ozje od »strokovnega jezika« kot ene od stirih strukturalisticnih funkcijskih zvrsti. Toporisic (1992: 316) loci naslednje podzvrsti strokovnih besedil: »znanstvena, . . . navadna ugotovljalna reproduktivna, poljudnoznanstvena, prakticna strokovna, med drugim tudi poslovna«. Pragmaticnofunkcijska definicija znanstvenega govora prekriva od vsega nastetega le znanstveni jezik, morda celo le del znanstvenega jezika, kot je pojmovan pri Toporisicu. Problem pri ugotavljanju prekrivnosti izvira iz pomanjkanja izrecno funkcijske definicije, ki jo nadomesca opis nekaterih formalnih znacilnosti in tipicnih govorcev: »S prakticno strokovnim jezikom ga povezuje strokovno izrazje, vendar je znanstveno obsirnejse, obenem pa znano se manjsemu krogu ljudi: poleg tega je naceloma tudi bolj abstraktno« (1984: 23). Ujemanje je morda jasnejse ob navedbi tipicnih stalnih oblik znanstvenega sporocanja; to so »razprave, referati, clanki«. Pomembno je namrec poudariti, da zaradi specificnosti instance smisla besedila po nasi definiciji v znanstveni govor ne moremo uvrstiti didakticnih strokovnih besedil --- niti univerzitetnih ucbenikov, ceprav drzi, da je njihovo izrazje abstraktno⁴ in znano le »manjsemu krogu ljudi« in bi jih torej lahko mirno uvrstili v definicijo znanstvenega jezika, kakrsna stoji v SS 1984. Razlika temelji na razlikovanju med konstativom, ki je temelj znanstvenega jezika, in Searlovim reprezentativom, eno od oblik SV govora. Instanca smisla v reprezentativu je v terminologiji Gnamuseve clovek, vreden zaupanja oz. subjekt zelje; za posrecenost ilokucijskega dejanja je bistveno, da mu verjamemo. V nasprotju s tem je instanca smisla v konstativu znanstvenega govora logicni subjekt, ki se z izrekom ne zavezuje resnicnosti povedanega, temvec celo izrecno izreka svoje besedilo kot hipotezo. Za posrecenost konstativa verjetje ni odlocilno; bistveno je, da so trditve v njem brezhibno izpeljane po pravilih logicnega sklepanja. Pri didakticnih besedilih je situacija ne glede na strokovno oz. zahtevnostno stopnjo tipicno reprezentativna: tisti, ki ve, sporoca svojo vednost tistim, ki ne vedo. Avtor (ki je sicer lahko znanstvenik) nastopa kot clovek, vreden zaupanja; instanca smisla ni brezhibnost njegovih logicnih izpeljav, temvec njegov doktorat. Vednost je sporocena, ne da bi jo bilo treba posebej utemeljevati:

Pri patolosko anatomskem pregledu ne najdemo nic tipicnega. Makroskopsko lahko ugotovimo kongestijo mozganov in mozganskih ovojnic, ki utegne privesti do edema in perivaskularnih krvavitev.⁵

Seveda tudi v pravih znanstvenih besedilih opazimo navajanje podatkov, ki ne temelji na logicnih izpeljavah in pri katerem se lahko zanesemo le na to, ali avtorju verjamemo ali ne. Ne izhajajo namrec vsi avtorji iz splosno znanih dejstev: vsaj v bolj tehnicnih oz. empiricnih strokah znanstveno besedilo tipicno vzame za izhodisce porocilo o opravljenem poskusu:

Na koncu performance testa so bili biki v povprecju tezki 486 ± 47 kg. Srednje vrednosti prirasta v zadnjem mesecu testa so nihale med 714 in 1701 g, v povprecju je ta bil 1141 ± 198 g z mediano 1090 g, ceprav je najpogosteje izmerjena vrednost prirasta bila 1000 g.⁶

Nasprotno pa se drugi (in pomembnejsi) del znanstvenega besedila --- hipoteza --- lahko izpodbije brez moralne skode za avtorja. Seveda pa tako izpodbijanje ni zazeleno, zato skusa biti sklepanje izpeljano brezhibno.

Raven celotnih plazemskih beljakovin in uree govorita o vnosu beljakovin v organizem. Ocitno so plazemske beljakovine zelo inerten kazalec, saj je variacijski koeficient ob priblizno enakem vnosu beljakovin s krmo kar stirikrat manjsi kakor koeficient variacije pri plazemski urei (6,2 % : 26,3 %; P<0,001). Iz tega sklepamo, da je vsebnost plazemskih beljakovin v veliki meri pogojena s homeostatskimi mehanizmi, ki so odsev konstitucije. Temu v prid govori dejstvo, da . . .⁷

Taka sestava znanstvenih besedil je znacilna za empiricne stroke, tj. predvsem naravoslovne znanosti. Izhodisca besedil humanisticnih ved so vecinoma nekoliko drugacne narave (razen kjer se tudi same opirajo na sistematicne empiricne raziskave, zlasti pri razlicnih statistikah, npr. v sociologiji, antropologiji itd.) --- svoje sklepanje opirajo predvsem na splosno priznane vednosti, znacilne za znanstvene paradigme. Paradigmo je tu razumeti v smislu teoretika znanosti Thomasa S. Kuhna (povzeto po: Fürst, 1991: 86), kot dosezke, »ki jih dolocena znanstvena skupnost nekaj casa priznava kot temelj za svoje nadaljnje delo«, kot vednosti, ki (zacasno) veljajo za pravilno izpeljane iz splosnih izkusenj in torej za dokazane. »Predpostavka neke paradigme omogoca 'normalnemu' raziskovalcu, da opravlja svoje delo --- 'resuje uganke', ne da bi moral nenehno upravicevati osnove svoje stroke. (Fürst, 1991: 86)« Kuhnova ugotovitev, da vsaka paradigma prezivi le toliko casa, dokler ne postanejo izjeme, ki jih ne more pojasniti, tako perece, da jo mora zamenjati in jo zamenja druga paradigma, ki s prejsnjo ni primerljiva, je dejansko nova utemeljitev za posebno --- hipoteticno --- naravo znanstvenega govora. Seveda ga ta hipoteticna narava nikakor ne razvrednosti, saj imajo znanstvena spoznanja velikanski pomen za cisto prakticni razvoj clovestva; govori pac le zoper preveliko vehemenco, ki torej ze po sami naravi znanstvenega govora nikakor ni primerna.

Humanisticna znanstvena besedila torej znacilno jemljejo za izhodisce zastavitev problema, ki izhaja ze iz same paradigme (kot pravi Kuhn, pojavi niso neodvisni od paradigme, temvec jih ta sele sploh vzpostavi kot pojave); ta problem skusajo razresiti s sredstvi logicnega sklepanja in ob opiranju na vednosti, ki jih paradigma ponuja (ce ta ne zadoscajo, skusa besedilo pac izvesti revolucijo in uveljaviti novo paradigmo), enako kot besedila empiricnih znanosti. Razlika je torej predvsem v naravi izhodisc; v drugih pogledih jih lahko obravnavamo enako.

Strogost logicnih pravil pa uvaja za znanstveno besedilo tudi formalne zahteve, kar je za problematiko zvrstnosti tudi bistveno. Ker so miselne operacije spoznavanja novih vednosti tezke, mora biti znanstveno besedilo sestavljeno kar se da pregledno. Vsi deli znanstvenega besedila stremijo k temu, da bi cim nazorneje, neposredneje in neizpodbitneje izrazili tvorcevo tezo. Zastranitve in stilisticne inovacije niso zazelene, ker bi odvracale pozornost od bistva --- ciste spoznavne funkcije besedila. Ker se slog nikakor ne skusa prebijati v ospredje, je govor praviloma izrazito zboren, torej podrejen splosnim konvencijam in niti slogovno inovativen niti zemljepisno-socialno zaznamovan. Strategije znanstvenega sklepanja in ponazarjanja so stevilne in raznolike (silogizmi, analogije, metafore) in jih tu ne bomo obsirneje raziskovali, omenimo lahko le nekaj formalnih znacilnosti. Naslov znanstvenega besedila skusa npr. cim popolneje izraziti predmet obravnave:

Slovenski glagoli z nedolocniskim dopolnilom v tvorbeno-pretvorbenem pristopu⁸

Delovanje herbicidov iz skupine derivatov ariloksiocetne kisline na lastnosti semena in koncentracijo testosterona pri kuncih⁹

Govor, v katerem je opaziti drugo skrajnost --- kjer ima vsebina naceloma absolutno prednost pred obliko oziroma je slednja vsebini prilagojena --- najdemo v drugi funkcijski zvrsti, pri sporocanjsko-vplivanjskih besedilih.

3.  Sporocanjsko-vplivanjski govor

Pragmaticnofunkcijska zvrst sporocanjsko-vplivanjski govor torej poleg tradicionalne strukturalisticne domene prakticnosporazumevalnega in publicisticnega govora pokriva tudi dobrsen del strokovnega govora. Ker zajema v svoj okvir vsako rabo jezika v namene perlokucijskega vplivanja na naslovnika (vkljucno z namenom njegovega informiranja), je formalno zelo raznolika. Govorec ima pri sporocanjsko-vplivanjskem govoru vso svobodo, da glede na okoliscine uporabi strategije, ki jih obvlada, za dosego svojega cilja. Pod strategijami razumemo tu premisljenost rabe propozicij, instrumentaliziranih za doseganje ucinkov; bistveni pogoji za njihovo ucinkovitost pa so razumljivost, prepricljivost in upostevanje zahtev okoliscin.

Razumljivost pomeni predvsem geneririranje takih propozicij, ki naslovniku omogocajo, da ob vednosti, ki mu je na voljo (v njegovem vesolju verovanj, Zagar, 1989: 77), desifrira njihov smisel. Pri znanstvenem govoru smo navedli vec zgledov, ki povprecnemu govorcu ne bi bili razumljivi, ker stevilni uporabljeni izrazi ne spadajo v podrocje njegove vednosti. Pri sporocanjsko-vplivanjskem govoru pa je za razumljivost poleg upostevanja naslovnikove izobrazbe pomembno predvsem upostevanje njegovega poznanja dolocenih posameznih dejstev, ki so lahko za smisel propozicije relevantna. Govorec, ki se zanasa na to, da naslovnik pozna dolocena dejstva, lahko doseze zazeleni ucinek po zelo velikih ovinkih. Zgled za to je prefinjeno izsiljevanje, opisano v romanu M. Mazzinija Drobtinice:¹⁰

A:

»Pomisli! Sprehajam se. Gazim podrast in pridem mimo starega, posusenega osamelca. Levo previs. Za drevesom strleca skala . . . Pomisli, kaj sem zagledal. Cel nasad gandze . . . Gotovo sploh ne ves, kaj je to. Marihuana, Lojze. Pazi, droga! . . . Takoj mi je bilo jasno. Cel nasad, pomisli.«

B:

»Kaj je bilo potem?«

A:

»Nic.«

B:

»Nisi prijavil?«

A:

»Ne. V tem je problem. Se nikoli nisem nikogar prijavil. Kot ves, s policaji nisem v dobrih odnosih . . . Po drugi strani, pomeni taka plantaza . . . Lastnik mora biti strasen preprodajalec. Gangster, ki zapeljuje mladino. Jo navaja na strup. Ubija mladost v njej.«

B:

»In kaj . . . kaj mislis storiti?«

A:

»Prijavil ga bom, prasca! Principi gor ali dol . . . Ta trenutek grem na policijo. Me spremis, da se med potjo ne premislim? . . . Naj odlezi pet ali deset let na samem in naj razmisli! . . . Kot pravi papez v svoji zadnji encikliki, ni tako? Drogo delijo mladini, namesto poezije, kulture. Saj res! Ti delas honorarno v tiskarni, ne?«

B:

»Ja . . . delam.«

A:

»Mar ne bi natisnili drobne knjizice poezije nasemu Pesniku? Kakih petsto izvodov na umetniskem papirju? Sto plakatov z reklamo? Da dobi mladina pravo hrano in ne omamnih iluzij?«

B:

»To stane.«

A:

»Prav imas! Kaj se pletem s poezijo! Moral bi biti ze na policiji.«

B:

»Ja, mogoce bi pa slo.«

A:

»No, vidis.«

A-jeve strategije se dajo analizirati s pomocjo konverzacijskih maksim. S tem, ko je natancno opisal kraj najdenega nasada, ni le sporocil B-ju, da gre za njegov nasad; ze s tem mu je dal vedeti, da ve, cigav nasad je. V nasprotnem primeru bi krsil maksimo kvantitete: »oblikuj svoj prispevek tako informativno (in ne bolj), kot je potrebno!« Ce ne bi bilo (iz razloga, ki ga mora B ugotoviti) pomembno, da opise kraj, bi bila informacije ocitno odvecna. Vse dvome pa razprsi se nadaljnje navidezno krsenje maksime kvantitete, ko se A obsirno sklicuje na B-jeve javno razglasane moralne nazore --- hkrati pa krsenje maksime kakovosti (»ne reci nic takega, kar imas za neresnicno«), saj B ve, da je A po svetovnem nazoru nihilist in v zatrjevane propozicije ne verjame. Smisel povedanega je na dlani.

Prikritost smisla in njegovega ilokucijskega naboja je posebnost, ki sporocanjsko-vplivanjski govor mocno loci od znanstvenega in konvencionalnoperformativnega govora (ne pa tudi od umetnostnega). Glede na izredno pogostost posrednega sporocanja smislov in posrednega vplivanja na naslovnika bi pravzaprav lahko sklepali, da je prikrivanje smisla retoricno sredstvo, ki prepricljivost poveca. Ko naslovnik glede na svojo vednost desifrira smisel povedanega, se med njim in govorcem stkejo zarotniske mreze skupnega vesolja verovanj. »Vem, kaj si hotel povedati,« pravi naslovnik, »dobro se razumeva.« Seveda to ne prinasa vedno pozitivnih reakcij; A v opisanem zgledu izsiljevanja B-ja gotovo ni pripravil do tega, da ga vzljubil. Kljub temu pa se je med njima v postopku desifriranja smisla ustvarila povezanost skupne vednosti, ki je povzrocila dosti vecji ucinek, kot bi ga imela neposredna groznja. Govorec naslovnika povabi v svojo igro; sklicuje se na njegovo poznanje dejstev, na njegovo znanje; vabilo je svojevrstno laskanje, sklicevanje je naslovnikovo vednost pa ucinkovita vaba, ki naslovnika lahko premami do dovzetnosti za neverjetne ucinke. Skrajnost tovrstne instrumentalizacije propozicij, najzapletenejsa konstrukcija smisla, ki zamegli oci naslovnikov, je ideoloski govor, Gnamuseva ga postavi kot najnazornejse nasprotje logicnega, razvidnega znanstvenega govora. Zarotnisko razmerje, ki po eni strani izhaja iz skupnega vesolja verovanj, po drugi pa to skupno vesolje verovanj vse bolj napihuje in siri, pripelje ljudi do skrajnih dejanj, tudi do mnozicnega ubijanja. Da govorec lahko dosega podobne ucinke, mu ne zadosca, da je razumljiv; biti mora prepricljiv.

V sporocanjsko-vplivanjskem govoru pa logicno dokazovanje --- v nasprotju z znanstvenim govorom --- nikakor ni ne edino ne tipicno sredstvo prepricevanja. Subjekt tu nastopa kot »vreden zaupanja«; od stopnje zaupanja, ki ga uziva, so mocno odvisne strategije, ki jih lahko uporablja. Za ucinkovitost tega govora je pomembno, da ima naslovnik govorca vsaj za verodostojnega, ce ze nima o njem izrazito pozitivnega mnenja; ce je verodostojen ali ima poslusalstvo na svoji strani, lahko obracunava z drugimi tezami in govorci brez posebne utemeljevanje. In nasprotno: tisti, ki mu naslovnik ne zaupa, se mora zatekati k dolgem dokazovanju in drugim postopkom »snubljenja« naslovnikov. Ze anticne retorike (Barthes, 1990: 59) so poznale poleg logicnega utemeljevanja tudi ucinkovitost custveno-moralnega vplivanja. Govorec se skusa priliciti naslovniku; s tem pri njem zbudi zaupanje in naklonjenost; ko je to opravljeno, lahko brez posebnega truda skusa priliciti naslovnika sebi.

Kljub mogocim zlorabam pa je subjekt, vreden zaupanja, pomembna instanca smisla v cloveskem govoru. Omogoca namrec gospodarnost; ce smo si ustvarili zaupanje, nam v vsakdanjem zivljenju ni treba vsega, kar povemo, nenehno utemeljevati in dokazovati. Posvetimo se lahko igri sporocil in vplivov, ki se podreja tudi stevilnim predpisanim strategijam, izhajajocim iz zahtev drugih prvin sporazumevanja.

4.  Konvencionalnoperformativni govor

Ko iscemo formalne lastnosti konvencionalnoperformativnega (KP) govora kot zvrsti, katere funkcija je neposredno spremeniti stanje stvari, ne moremo mimo Austinove primerjave performativa z 'operativom', delom pravnega dokumenta, ki se ukvarja z izvrsbo transakcije. Pri konvencionalnoperformativnih besedilih namrec hitro opazimo znacilno funkcijsko dvodelnost. Nekje v besedilu navadno stoji stavcen ali nominaliziran (kot besedilnotipski naslov, gl. dalje) izrek z izrecno performativno mocjo,¹¹ ki dejanje v resnici izvede (»opravi transakcijo«) in torej ustreza operativu, kot ga navaja Austin. Preostali del besedila medtem celoto izpolnjuje vsebinsko; razmerje med njima lahko primerjamo z razmerjem med tem, kar na ravni izreka stoji za performativni morfem, in tem, kar zastopa propozicijsko vsebino. Za formalno identiteto konvencionalnoperformativnega govora pa je pomembno, da se konvencijam ne podreja le operativ, temvec celotno besedilo; oblikovano mora biti po strogih, natancno predpisanih in le pocasi spreminjajocih se konvencionalnih pravilih. Zato operativa iz strukture besedila ne moremo iztrgati in ga kot posebno vrsto govora obravnavati loceno: v performativni funkciji moramo opazovati celotno besedilo. Tipicna besedila, ki neposredno uveljavijo nova stanja stvari, so pravni predpisi, odlocbe, pogodbe, porocni, krstni, imenovalni in drugi razglasevalni obrazci, potrdila razlicnih transakcij in statusov itd.; torej vecji del uresnicitve tega, kar razumemo pod uveljavljenim izrazom poslovni oz. uradovalni jezik. Vanj ne spadajo morda le tisti deli poslovno-uradnovalnega govora, ki imajo izkljucno sporocanjsko funkcijo, kot so razlicna uradna porocila, zapisniki itd.¹²

Operativ stoji v konvencionalnoperformativnem besedilu navadno na zacetku (pri pravnem besedilu v preambuli), kjer pooblascena avtoriteta novo stanje stvari razglasi:

Na osnovi 30. clena Zakona o varstvu okolja (Ur. list RS, st. 32/93), 26. clena Zakona o vladi republike Slovenije (Ur. list RS, st. 4/93) in Zakona o ratifikaciji montrealskega protokola izdaja vlada republike Slovenije

PRAVILNIK O OMEJITVI IN PREPOVEDI PROIZVODNJE, DAJANJA V PROMET IN
UPORABE OZONU SKODLJIVIH SNOVI

NAPOLEON, Zear Franzosov, Kral Italie, varih rajnke svése,
Smo klenili inu klénemo tako:¹³

Pooblascenega subjekta pogosto ne predstavlja posameznik, temvec dolocena konstelacija udelezencev sporazumevanja, ki je besedilo sestavila. Za konvencionalnoperformativna besedila je znacilno to, da se lahko njihova veljavnost spodbija tako, da se spodbije pooblascenost (ali --- v primeru ponarejenih listin --- istovetnost) katerega izmed udelezencev sporazumevanja, ki tvorijo pooblasceni subjekt. Ob zgledu kupno-prodajne pogodbe tvorijo tak subjekt (1) prodajalec, (2) kupec in (3) overitelj (pravna oseba, npr. odvetnik ali pristojni urad). Besedilo izgubi veljavo, ce je spodbita pooblascenost katerega koli izmed teh udelezencev --- ce npr. prodajalec sploh ni lastnik predmeta, ki se prodaja, ce kupec ni pooblascen za nakup (je npr. tuji drzavljan, ki po zakonih ne sme kupovati nepremicnin na ozemlju zadevne drzave) ali ce urad nima pooblastil za overitev zadevne transakcije --- pa tudi ce se dokaze, da je overitev katerega koli izmed teh udelezencev ponarejena.

Veljavnost konvencionalnoperformativnega besedila pa je mogoce spodbijati tudi drugace: z dokazovanjem neresnicnosti ali nesmiselnosti vsebine. Pomembna razlika med ucinkovanjem neresnicnosti propozicije pri SV in KP govoru pa je ta, da je sporocanjsko-vplivanjsko besedilo lahko zaradi tega avtomaticno neucinkovito in ga lahko naslovnik ignorira, pri konvencionalnoperformativnem besedilu pa je treba njegovo veljavnost formalno izpodbiti in doseci tvorbo drugega konvencionalnoperformativnega besedila --- »protibesedila«, ki prvo besedilo uradno razveljavi.

Kot receno, pa konvencije ne veljajo le za operativ, temvec za celotno besedilo. Nekaj najocitnejsih posledic teh konvencij, ki se nanasajo izrecno na konvencionalnoperformativno besedilo zaradi njegove funkcije in ne na obred, v katerem se udejani:

• stroga preglednost formalne razclenjenosti besedila (stevilcenje clenov, odstavkov, tock), ki omogoca navzkrizno sklicevanje;

• stroga preglednost pomenske sestavljenosti besedila; ta mora ustrezati predpisanemu obrazcu. V zakonu si npr. sledijo: preambula (ta opre pricujoci predpis na nacela ze veljavnih predpisov in vsebuje operativ), splosne dolocbe (te razmejijo podrocja, pojasnijo namen zakona in definirajo splosne pojme), tematska poglavja (ta tvorijo vsebinsko telo zakona), kazenske dolocbe (te dolocajo kazni za krsitev predpisov v tematskih poglavjih) ter prehodne in koncne dolocbe (te dolocajo, kako naj se opravi prehod iz starega v novo stanje stvari in kdaj).

• izrazita brezosebnost pri vecini vrst konvencionalnoperformativnih besedil (ne pri vseh); tudi ce se udelezenci sporazumevanja (celo sam tvorec besedila) v besedilu omenjajo, so omenjeni v tretji osebi; s tem je povezana tudi strogo nadzorovana raba ekspresivnosti;

• ker KP besedila usodno posegajo v zivljenje ljudi, njihovo lastnino itd., morajo biti konvencije izredno natancne in nedvoumne. To je tipicno opazno v nenehnem sklicevanju na natancno dolocene odstavke in tocke, v nenehnem ponavljanju referencnih besed in besednih zvez (deiktiki in skrajsane ponovitve so naceloma nezazeleni zaradi moznosti dvoumnosti: le nekateri kljucni izrazi se lahko skrajsajo ob izrecni navedbi: »Komisija za volitve in imenovanja (v nadaljnjem besedilu: Komisija)«), v dolgoveznem navajanju vseh mogocih razlicic dogodkov, ki skusa prepreciti pojav cesar koli nepredvidenega:

Zavezujem se tudi trpeti oziroma povrniti vse opominjevalne in izterjalne, zlasti vse tozbene in eksekucijske stroske, izrecno tudi stroske zemljeknjiznega ali kakorsnega koli zavarovanja predstojece terjatve, take za sodno in izvensodno odpoved, za intervencijo pri eksekutivnih drazbah in za napovedovanje in vgotavljanja terjatve k skupilu, sploh vse stroske, ki jih utegne povzrociti izterjanje te terjatve, nadalje tudi stroske pobotnice, odstopnice in potrdil o obrestnih placilih in odplacilih na glavnico. (1923)

SLUZBA DRUZBENEGA KNJIGOVODSTVA POTRDILO VPLACAL JE: Janez Novak, Blatni Dol 15 S tem dokumentom SDK potrjuje, da je J. N. vplacal . . .

DZS d.d., Mestni trg 26, 61001 Ljubljana NAROCILNICA Podatki o kupcu: Priimek in ime: Janez Novak Ulica, postna stevilka in kraj: S tem dokumentom J. N. naroca pri DZS . . .

Tudi za ta besedila velja vse, kar smo povedali o drugih konvencionalnoperformativnih besedilih: ce so izdana in overjena v skladu s predpisanimi konvencijami, potem veljajo. Izdelek je narocen ali zaracunan, vplacilo je potrjeno, prosnja oz. prijava je vlozena; besedilo je veljavno ne glede na to, ce prijavljenca na razpis ne maramo, ce osebno menimo, da je izdajatelj potrdila laznivec ali ce narocniku narocenega izdelka ne privoscimo.

4.  Umetnostni govor

Ce smo si za merilo razlikovanja Z, SV in KP govora izbrali njihovo pragmaticno funkcijo, se znajdemo v zadregi, ko skusamo definirati cetrto tradicionalno razlocevano funkcijsko zvrst, umetnostni govor. Ceprav se njegova funkcija in z njo formalni vzorci ocitno razlikujejo od navedenih zvrsti, nam v teoriji govornih dejanj razlikujocih kategorij zmanjka. Resda lahko posamezne izreke umetnostnega besedila pragmaticno razclenjujemo prav kot pri navadnih sporocanjsko-vplivanjskih besedilih; in vendar, ce se omejimo na to, storimo pomembno napako. Prezremo namrec drugacnost vloge teh govornih dejanj v umetnostnih besedilih; in prav v tem bi lahko iskali definirajoco posebnost umetnostnega govora.

Strukturalisticne definicije so si o nekaterih bistvenih lastnosti teh besedil edine: J. Toporisic ugotavlja, da se umetnostni govor od drugih funkcijskih zvrsti »loci po tem, da postavlja mocno v ospredje svojo tvarno in netvarno pojavnost . . . Za cilj mu ni izrazanje dokumentirane (v casu in prostoru preverljive) stvarnosti, ampak ustvarjanje umislenega sveta . . . (1992: 339)«. Jakobson v kontekstu svoje delitve jezikovnih funkcij glede na komunikacijske prvine definira poeticno funkcijo jezika, ki je »dominantna, dolocujoca funkcija« besedne umetnosti, kot »naravnanost k sporocilu kot takemu, osredotocenje na sporocilo zaradi njega samega (1989: 158)«.

Obema definicijama je torej skupno, da postavlja umetnostni govor v ospredje »svojo lastno pojavnost«; Toporisic poleg tega izrecno opozori, da je ob zaverovanosti tega govora v lastno obliko resnicnostna vrednost propozicije (izrazanje »preverljive stvarnosti«) zgolj drugotnega oziroma sploh nikakrsnega pomena. Ti ugotovitvi nam omogocata pri definiranju pragmaticnih funkcij glede na razmerje med propozicijo in smislom pomembno dopolnilo. Medtem ko smo namrec postavili, da je znanstvni govor osredinjen na propozicijski pomen sam in je v tem primeru predmet pozornosti njegova resnicnostna vrednost, da je pri sporocanjsko-vplivanjskem govoru njegova resnicnostna vrednost predmet zaupanja in je propozicijski pomen instrumentaliziran v prid pragmaticnega smisla, pri konvencionalnoperformativnem govoru pa pragmaticni smisel propozicijo sploh sele uresnici, lahko pri U govoru recemo, da resnicnostna vrednost sploh ni pomembna oziroma je predpostavljeno, da je ni. Resnicnostna vrednost propozicij --- pa tudi vplivanjska prvina, v namene katere je instrumentalizirana --- ima zgolj svojo interno tezo znotraj »umisljenega sveta«. Medtem ko je ta enosmerna instrumentalizacija interne narave, pa je za umetnostna dela znacilna predvsem druga instrumentalizacija obeh internih prvin smisla v »resnicnem svetu«: instrumentalizacija, ki jo opravi umetniski subjekt.

Tvorec besedila, ki skusa ob domnevani nepomembnosti resnicnostne vrednosti propozicij doseci, da bo njegovo besedilo predmet uzitka, po definiciji ni logicni subjekt (ki utemeljuje), prav tako to ni subjekt zelje (ki mu verjamemo) ali pooblasceni subjekt (ki vprico nas suvereno spremeni stanje stvari). Dejstvo je, da lahko uzivamo celo v umetnostnem besedilu avtorja, v katerega nimamo prav nikakrsnega zaupanja kot v cloveka, ki bi mu dovolili, da z instrumentalizacijo propozicij v svoje pragmaticne namene vpliva na nas. Do tega pojava lahko pride le po paradoksu, da dejanski tvorec besedila iz besedila kot sticisca komunikacijskih prvin izstopi; z drugimi besedami: v besedilu tvorec sploh ne nastopa kot subjekt. Odgovornost za izrekanje prevzame bitje, ki je diskurzivna fikcija --- umetniski subjekt. Pri razlagi tega postopka se lahko opremo na Ducrotovo teorijo polifonije (Ducrot, 1988: 170), v okviru katere le-ta loci:

a) govorecega subjekta kot empiricno bitje, ki dejansko govori (»dejanski tvorec besedila« iz prejsnjega odstavka);

b) govorca kot diskurzivno fikcijo, kot bitje, ki je »v samem smislu izjave predstavljeno kot odgovorno zanjo . . .; nanj se torej nanasa zaimek jaz in druga znamenja prve osebe« (kot tak je ze v vsakdanjem govoru v nekaterih redkih primerih locen od govorecega subjekta kot empiricnega bitja (ponovitve tujih izjav, navajanje premega govora);

c) izjavljalca, ki prevzema odgovornost za izjavo, ni pa (tako kot govorec) izrazen s prvo osebo oziroma njegove besede v izjavo ne vstopajo neposredno. V vsakdanjem govoru nastopajo izjavljalci pogosto v izjavah, ki vsebujejo ironijo; Ducrot navaja zgled iz 1. prizora 1. dejanja Britanika, kjer se Agripina posmehuje besedam zaupnice Albine z izjavo:

In ta isti Neron, ki krepost ga vodi,
ugrabiti veli Junijo sredi noci . . .

Ducrotov pojem »govorecega subjekta« ustreza nasemu izrazu »tvorec besedila« --- izraz »subjekt« smo doslej namrec pridrzevali za tisto instanco besedila, na katero se zanasamo kot na porostvo integritete njegovega smisla. Z umetniskim subjektom bomo tu poimenovali tisto, kar literarna teorija pri prozi tradicionalno imenuje »pripovedovalec«, v liriki pa »lirski subjekt«; gre za osrednjega govorca (osrednjega poudarjamo zato, ker se v vecini umetnostnih besedil skozi premi govor pojavlja vec instanc, ki ustrezajo Ducrotovi definiciji govorca), v primeru tako imenovanega tretjeosebnega pripovedovalca pa celo osrednjega izjavljalca besedila, »ki mu ne moremo natancno pripisati besed«. Poleg umetniskega subjekta pa se v umetnostnem besedilu pojavljajo se mnozice drugotnih govorcev (v premem govoru, zapisu »toka zavesti« ipd.) in izjavljalcev (skozi dialosko sestavljenost besedila, Bahtin). Besedilo se tako spremeni v kompleksen diskurzivni prostor, katerega smisel se izlusci kot rezultanta prepletajocih se usmeritev propozicij in ilokucij. Pri tem je umetniski subjekt vodilo, ki nas usmerja, je luknja, skozi katero kukamo v »umisljeni svet«. Ne zaupamo mu zato, ker bi dobro utemeljeval, ker bi bil »vreden zaupanja« ali, ker bi nas suvereno postavljal pred noro dejstvo; prepuscamo se mu zato, ker v njegovih besedah cutimo nenavadno moc, ker v besedilu uzivamo. Zakaj?

Kaksna je navsezadnje funkcija umetnostnega govora: s kaksnim namenom tvorec besedila ustvarja svoje umisljene svetove in zakaj se naslovniki tako radi spuscamo v zapletene diskurzivne prostore umetnostnih besedil? S tem vprasanjem se umetnostni teoretiki, filozofi, sociologi, psihoanalitiki in drugi ucenjaki ukvarjajo ze stoletja, pri tem pa prihajajo do zelo razlicnih razlag. Definicija umetnostne funkcije, kakrsno podajamo tu, zato ne more biti kaj drugega kot poskus osvetlitve nekaterih ugotovitev, ki utegnejo biti pomembne za nas jezikovnopragmaticni vidik.

Cassirer pojasnjuje naravo umetnosti takole: »Jezik in znanost se opirata na isti postopek abstrakcije; umetnost lahko opisemo kot nenehen proces konkretizacije . . . [Umetnost] ne proucuje lastnosti ali vzrokov stvari, temvec nam ponuja intuicijo oblike stvari (1978: 186-7).« Malo naprej to misel razlozi se jasneje: »Velik lirski pesnik lahko tudi nasim najskritejsim obcutkom da doloceno obliko. To je mogoce samo zato, ker je njegovo delo jasno organizirano in artikulirano, ceprav se ukvarja s predmetom, ki je navidez iracionalen in neizrekljiv.« Barthes v svoji Lekciji to misel v nekoliko drugacnem izrazju le se bolj dorece: »Na nesreco pa ne obstaja za cloveski govor nic zunanjega: govor je zaprto mesto, ki ga lahko zapustimo samo za ceno nemogocega . . . In vendar nam (. . .) ne preostane nic drugega, kot da, ce lahko tako recem, z jezikom ravnamo zvijacno, da ga prelisicimo. To zdravilno prelisicenje, to obidenje, ta sijajna vaba, ki omogoca, da jezik, ko je zunaj oblasti, slisimo v bliscu permanentne revolucije govora, imenujem: literatura (povzeto po: Fürst, 1991: 149).«

Po Cassirerju je umetnostni govor diametralno nasprotje znanstvenega: medtem ko smo rekli, da je funkcija znanstvenega govora spoznavna --- »predelava« stvarnosti v (abstraktno) obliko, primerno za ponotranjenje --- je torej umetnostna funkcija to, da se notranje --- »intuitivna oblika stvari«, kot pravi Cassirer --- predela v (konkretno) obliko, ki jo lahko izrecemo; da »iracionalno in neizrekljivo« postane izrekljivo. To lahko seveda dosezemo le s »prelisicenjem jezika« --- z zapletenim procesom, ki smo ga opisali prej, z ustvaritvijo kompleksnega diskurzivnega prostora, v katerem se prepletajo stevilne propozicije in vplivi; in seveda z zapleteno in skrbno dognano »samo k sebi usmerjeno« obliko besedila, ki je zmozna tak diskurzivni prostor utelesiti.

Temeljna zmoznost za uresnicevanje funkcije umetnostega govora --- zmoznost, »dati nasim najskritejsim obcutkom obliko«, naj bodo ti obcutki nakljucni kot v impresionisticnih podobah ali arhetipski kot v anticni ali renesancni drami --- v nasprotju z drugimi govornimi zvrstmi ni dana vsakemu govorcu. Pri tem ne gre za kake vrste kompetencno pomanjkljivost; ce bi jezik definirali zgolj kot »sredstvo za sporazumevanje«, bi celotno kompetenco pokrilo ze poznanje jezikovno-retoricnih sredstev sporocanjsko-vplivanjskega govora. Toda pri konvencionalnoperformativnem govoru nimamo vec opraviti s sredstvom za sporazumevanje, temvec s sredstvom za spreminjanje sveta, pri znanstvenem govoru s sredstvom za oblikovanje novih vednosti, pri umetnostnem govoru pa s sredstvom za izrazanje kompleksnih notranjih dozivetij in intuitivnih spoznanj.

V svojem razmisljanju smo pravzaprav premaknili tezisce definicije od »poeticne funkcije jezika«, samoosredinjenosti in estetske dodelanosti, ki je glavna lastnost umetnostne besede po Jakobsonu, na »umetnostno funkcijo«, ki pac s prvo ni ista. S tem smo obsli tudi Jakobsonov poudarek, da poeticna funkcija ne prihaja do veljave le v umetnostnem, temvec tudi vsakdanjem govoru, le da v prvem pac prevladuje, kar je seveda cisto res. Le da je, s pragmaticnega stalisca gledano, Jakobsonova poeticna funkcija v umetnostnem besedilu instrumentalizirana, da ima torej drugo funkcijo.

Literatura

Austin, John L. (1971): »Perfomative-Constantive«, The Philosophy of Language (ur. Searle, J. R.), Oxford University Press, 13-23.

--- --- (1990): Kako napravimo kaj z besedami, Studia humanitatis, Ljubljana.

Barthes, Roland (1988): »The Death of the Author«, Modern Criticism and Theory (ur. Lodge, David), Longman, Harlow, 167-172.

--- --- (1990): Retorika starih, Studia humanitatis, Ljubljana.

de Beaugrande, W. A., Dressler, W. U (1992): Uvod v besediloslovje, Park, Ljubljana.

Breznik, Anton (1908): Besedni red v govoru, Dom in svet 21, Ljubljana.

Cassirer, Ernst (1978): Ogled o covjeku (Uvod u filozofiju ljudske kulture), Naprijed, Filozofska biblioteka, Zagreb.

Crystal, David (1987): The Cambridge Encyclopaedia of Language, Cambridge University Press.

Ducrot, Oswald (1988): Izrekanje in izreceno, Studia humanitatis, Ljubljana.

Dular, Janez (1974): »Zvrstnost slovenskega publicisticnega jezika«, X. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 41-52.

Dular, Janez (1979): »O definicijah funkcijskih zvrsti in njihovi formalizaciji v soli«, Jezik in slovstvo XXV/3, Ljubljana, 80-85.

Fürst, M., Halmer, M. (1991): Filozofija, DZS, Ljubljana.

Havránek, Bohuslav (1963): »Skoly spisovného jazyka a jeho kultura«, Studie o spisovném jazyce, Praga.

Jakobson, Roman (1989): »Lingvistika in poetika«, Roman Jakobson: Lingvisticni in drugi spisi, Studia humanitatis, Ljubljana, 147-190.

Kunst-Gnamus, Olga (1991): Sporazumevanje med zeljo, resnico in ucinkom, Slovensko drustvo raziskovalcev solskega polja, Ljubljana.

Levinson, Stephen C. (1983): Pragmatics, Cambridge University Press.

Novak, France (1980): Poslovni in uradovalni jezik, Gospodarski vestnik, Ljubljana.

Orozen, Martina (1988): »Narecje in knjizni jezik«, XXIV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 5-17.

Pogorelec, Breda (1986): »Znanstveno besedilo, njegove jezikoslovne prvine in slog«, Slovenski jezik v znanosti I, Znanstveni institut Filozofske fakultete, Ljubljana, 11-22.

Richards, J., Platt, J., Weber, H. (1985): Longman Dictionary of Applied Linguistics, Longman, Harlow.

SAZU (1969-1991): Slovar slovenskega knjiznega jezika, Drzavna zalozba Slovenije, Ljubljana.

--- --- (1990): Slovenski pravopis I: Pravila, Drzavna zalozba Slovenije, Ljubljana

Searle, J. R. (1976): »The classification of illocutionary acts«. povzeto po: Levinson (1983: 240) in Richards, J., Platt, J., Weber, H. (1985: 265).

Strawson, P. F. (1971): »Intention and Convention in Speech Acts«, The Philosophy of Language (ur. Searle, J. R.), Oxford University Press, 23-38.

Toporisic, Joze (1984): Slovenska slovnica, Zalozba Obzorja, Maribor

--- --- (1992): Enciklopedija slovenskega jezika, Cankarjeva zalozba, Ljubljana.

Vidovic-Muha, Ada (1972): »Kategorizacija in stilna opredelitev ozko knjizne leksike«, VIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 35-52.

Zagar, Igor Z. (1989): Zagatnost performativnosti ali kako obljubiti, DZS, Ljubljana.

Opombe

¹

Clanek temelji na delu diplomske naloge Geografsko-socialna pogojenost govorca, funkcija in vsebina besedila ter okoliscine govornega dogodka kot dejavniki jezikovne zvrstnosti, Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 1994, mentorica prof. dr. A. Vidovic-Muha.

²

Za izcrpnejso navedbo gl. Pogorelec, 1986.

³

Izraz ideoloski govor je za namene splosne klasifikacije verjetno prevec omejen, saj zastopa le eno izmed skrajnosti v razmerjih med propozicijo in vplivanjsko funkcijo. »Sporocanjsko-vplivanjski« govor je kompromis, ki skusa zajeti obe skrajnosti in vse, kar je vmes; zakaj smo izraz »performativna funkcija« zamenjali s »perlokucijska«, pa bomo pojasnili v nadaljevanju, kjer bomo performativno funkcijo pripisali konvencionalnoperformativnemu oz. uradnemu govoru. Z izrazom »perlokucijska funkcija« zelimo opisati usmerjenost govora k doseganju prakticnih ucinkov pri naslovnikih in poslusalstvu --- to pa ne le v okviru odzivov na ilokucijska dejanja zgodnjega Austina, temvec tudi odzivov na Searlov reprezentativ, v primeru katerega je perlokucijski ucinek sprememba vednosti. O razliki med reprezentativom (SV govora) in konstativom (Z govora) gl. v podpoglavju o znanstvenem govoru.

⁴

Abstraktnost (oziroma velika kolicina abstrakcij), ki jo omenja Toporisic, je v resnici pomembna lastnost znanstvenega govora, ki izhaja iz njegove spoznavne funkcije: besedilo, ki skusa pojasniti konkretne pojave, je abstraktne pojme (posplositve) ne le prisiljeno uporabljati, temvec si za resevanje problemov kot nujni instrumentarij vedno nove abstraktne pojme tudi zamislja.

⁵

Vlado Gregorovic: Bolezni in zdravstveno varstvo prezvekovalcev: infekcijske bolezni in bolezni vimena (skripta, II. del), Veterinarski oddelek Biotehniske fakulteta Univerze v Ljubljani, 1978.

⁶

I. Vojtic: »Presnovni profil lisastih bikov v performance testu«, Zbornik prvega slovenskega veterinarskega kongresa, Slovenska veterinarska zveza, Ljubljana, 1993.

⁷

Prav tam.

⁸

Bolta, Marija, Slavisticna revija XXXIV/4, Maribor, 1986.

⁹

Kobal, Silvestra, Kosec M., Cestnik V., Zbornik prvega slovenskega veterinarskega kongresa, Slovenska veterinarska zveza, Ljubljana, 1993.

¹⁰

Mazzini, Miha: Drobtinice, Presernova druzba, Ljubljana, 1987 (str. 89).

¹¹

Namenoma nismo uporabili izraza performativni izrek, ker ga oxfordska teorija uporablja za strukturo s performativnim glagolom v prvi osebi sedanjika v indikativu; izrek z izrecno performativno mocjo ima lahko tudi drugacne oblike, kot jih pac dovoljuje konvencija (torej ne le: opravicujem se, temvec tudi oprostite).

¹²

Primer uradnih zapisnikov in porocil je mejen: ceprav porocajo o ze preteklih dogodkih, imajo --- ce so po predpisanih konvencijah overjeni --- svojo uradno veljavo in se lahko spodbijajo enako kot konvencionalnoperformativna besedila (kot bo prikazano v nadaljevanju). Zdi se, da je zavezanost subjekta resnicnosti povedanega le bolj v ospredju, opaznejsa in torej tudi bolj na udaru suma in preverjanja kot pri tipicnem konvencionalnoperformativnem besedilu (npr. pogodbi). Ce se strinjamo, da sta naslova zapisnik in porocilo izreka z izrecno performativno mocjo in da gre pri tem, ko je tako besedilo ustvarjeno in z njim nastane podlaga za postopke, ki brez njega ne bi bili mogoci, za spremembo stanja stvari, bi lahko dolgi in nerodni izraz konvencionalnoperformativni govor zamenjali s prikladnejsim izrazom uradni govor.

¹³

Joze Toporisic in Velemir Gjurin (ur.): Slovenska zvrstna besedila, Univerza Edvarda Kardelja, Ljubljana, 1981 (str. 510).