Ob sestdesetletnici Franceta Novaka

France Novak se je rodil 1. novembra 1934 na Gorenjem Vrhu pri Dobrnicu. Maturiral je leta 1955 v Novem mestu. Leta 1960 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenskega in srbohrvaskega jezika s knjizevnostma. Prav tam je v letih 1961-1964 absolviral stiri semestre tretjestopenjskega studija. Leta 1965 se je jezikovno in strokovno izpopolnjeval na Karlovi univerzi v Pragi, leto poprej pa je kot asistent pricel z delom na Institutu za slovenski jezik pri SAZU. Sprva je delal v Leksikoloski sekciji, pri Slovarju slovenskega knjiznega jezika (kot redaktor in urednik je sodeloval pri prvih dveh zvezkih). Od leta 1976 dela v sedanji Sekciji za zgodovino slovenskega jezika in jo zadnje desetletje tudi vodi. Leta 1984 je pricel predavati slovenski knjizni jezik na Visji upravni soli v Ljubljani.

Ze povrsen pregled tematike razprav in clankov ter ocen in porocil, ki so se od leta 1954, ko se je Novak s priloznostnim prispevkom v Tribuni spomnil pesnika Kranjc'evica, zvrstili vecinoma v strokovnem tisku, kaze na ustvarjalno in interesno dokaj razgibano osebnost. V letih 1960-1964 je v Nasi sodobnosti (dalje NS) objavil vrsto ocen knjiznih novosti s podrocja pesnistva, proze in dramatike. V njih je veliko pozornost namenjal tudi jeziku. Njegovo kasnejso mocno jezikoslovno usmerjenost napovedujeta poleg clanka, v katerem je povzel stalisca zagovornikov in nasprotnikov pravopisne reforme, ki jo je vpeljal Slovenski pravopis 1962 (JiS 1963/64), tudi oceni poskusnega snopica Etimoloskega slovarja slovenskega jezika (NR 1963) in poskusnega snopica Slovarja slovenskega knjiznega jezika (NS 1964). Z njima je nakazan tudi glavni tematski tok poznejsega jezikoslovnega razmisljanja, ki ga predstavljata slovaropisje in besedoslovje. Misli, zapisane ob izidu Splosnega tehniskega slovarja (JiS 1965) in v kasnejsi oceni Gozdarskega slovarja (Gospodarski vestnik 1971, dalje GV), pa so nakazale se drugo tematsko jedro, ki se mu je Novak prav tako z veliko vnemo posvecal naslednja desetletja. To je zanimanje za funkcijske zvrsti jezika, se posebej za strokovno izrazje kot posebno stilno plast knjiznega jezika oziroma za terminologijo in njeno problematiko sploh.

Oceni slovenskega dela bibliografije slovanskih slovarjev, ki jo je pripravil Richard C. Lewanski (SR 1963), in Rospondove monografije Sowiaskie nazwy miejscowe z sufiksem -sk- (Onomastica jugoslavica 1970; soavtorica Milena Hajnsek-Holz) sta prerasli v podatkovno in gradivsko bogati razpravi dopolnitvenega pomena: seznam Lewanskega, ki je obsegal 166 enot, je Novak razsiril s 94 novimi, komentiranimi naslovi, Rospondova obravnava pa je bila dopolnjena s slovenskim gradivom. Tudi imenoslovju je Novak izkazoval trajnejse zanimanje.

Vecino clankov, ki jih je slavljenec v letih 1967-1969 objavljal v Gospodarskem vestniku v rubriki Slovenscina v gospodarstvu, je spodbudilo aktualno dogajanje v slovenskem knjiznem jeziku, zlasti v poslovnem in uradovalnem jeziku kot posebni funkcijski zvrsti. Pisal je o modelih in o avtomatizaciji v jeziku, o modi, o splosni rabi, o stabilnosti v knjiznem jeziku in o njenem rusenju. Ustavil se je ob problematiki ustvarjanja novih izrazov in predstavil nacine njihove tvorbe. Obravnaval je tudi imena izdelkov ter imena gospodarskih in drugih organizacij, razmisljal o rabi strokovnih izrazov v casopisnem jeziku in se o marsicem. O slovenskem poslovnem jeziku je sirse spregovoril v JiS 1972/73. Jezikovne pojave in procese, ob katerih se je v clankih ustavljal, je skusal teoreticno opredeliti, odprta vprasanja pa resiti s predlogi in nasveti, do katerih je prihajal po analiticni poti in z upostevanjem sistemskosti jezika. Velik del te problematike je povzel in precej dopolnil v knjigi Poslovni in uradovalni jezik (1980), ki jo sam predstavlja kot »prispevek za izboljsevanje jezika ... povsod tam, kjer gre za poslovanje in uradovanje« (str. 5).

Po nekajletnem predahu se je Novak aktualnih vprasanj poslovnega in uradovalnega jezika znova lotil. V krajsih sestavkih je govoril o slovnicni tipologiji poimenovanj za nove pojave in pojme v nasi druzbeni stvarnosti (Povejmo naravnost, 1985), razmisljal o moznostih za izboljsavo stanja pri izdelavi jugoslovanskih standardov v slovenscini (Simpozij tehniske besede, 1985) in obravnaval tezave pri pisanju zapisnika (GV 1989). V posebni razpravi je opredelil obstojece ter zazeleno razmerje med slovenskim jezikom, ekonomijo in kulturo (Sozitje ekonomije in kulture kot priloznost za uspesen razvoj Slovenije, 1994).

Novakovo zanimanje za terminologijo oz. za strokovno izrazje na dolocenem podrocju in v dolocenem zgodovinskem obdobju dokazujejo razprave Terminologija v Slovenskem glasniku (Obdobje realizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, 1982), Slovenska jamska terminologija (Onomastica jugoslavica, 1982), Jezik Koliherjevega rokopisa (Medicinski razgledi, 1984), Iz zgodovine slovenskega znanstvenega jezika: Pohlinova racunica (Slovenski jezik v znanosti 1, 1986) ter Terminoloska prizadevanja s posebnim ozirom na Henrika Tumo (Obdobje socialnega realizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, 1987).

K razmisljanju o zvrstni razplastenosti knjiznega jezika ga je usmerjalo delo pri Slovarju slovenskega knjiznega jezika. Problemskemu sklopu je posvetil niz clankov v Rodni grudi (1971) s skupnim naslovom Stilne razlike v besednem zakladu knjiznega jezika. Na stilno ucinkovitost odbranih izraznih sredstev, konkretno izrabljenih za doseganje vtisa jezikovne odmaknjenosti, je posebej opozoril v razpravi Arhaizacija v Visoski kroniki (JiS 1974/75).

Najvec casa in moci je slavljenec poleg slovarskega dela posvetil razvijanju pomenoslovne teorije, oprte sprva na sodobno, v zadnjem desetletju pa na zgodovinsko gradivo. Pomenoslovni sestav je clensko in problemsko dograjeval v razpravah Vloga skladnje pri dolocanju in dokazovanju pomenskih lastnosti besedja (SSJLK 1975), Vprasanja pomenske analize leksike starejsih obdobij (Leksikografija i leksikologija, 1982), Pomenske znacilnosti besednega zaklada slovenskih protestantskih piscev (SSJLK 1984) in Vprasanja pomenske skupine v besediscu pri slovenskih protestantih (Druzbena in kulturna podoba slovenske reformacije, 1986). Sistemsko strnitev njegovega pomenoslovnega razmisljanja in dognanj pomeni --- kljub osredinjenosti na vecpomenskost --- doktorsko delo z naslovom Samostalniska vecpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja (koncal ga je 1992. leta). Nastete obravnave so pomemben, sooblikovalen prispevek k sodobnemu slovenskemu pomenoslovju.

Novak dokaze za besedni pomen najdeva na skladenjski ravnini pri t. i. tipicnih zvezah. Pomene deli po podobnosti zvez v pomenske skupine, te pa obravnava v povezavi z vecpomenskostjo. Prikazuje tudi zvrsti pomenskih pojavov ter zakone, po katerih prihaja do pomenskih sprememb. Na pomenske zakone opira clenitev vecpomenskosti na vecpomenskostne vrste.

Na slovaropisni tematski krog se navezuje tudi nekaj razprav, v katerih je posebej poudarjena razvojnost: O razvoju slovenske leksikografije (SSJLK 1970), Imena v starejsih slovenskih slovarjih (Sesta jugoslovenska onomasticka konferencija, 1985), Leksikografija in leksikologija v slovenski reformaciji (Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Posebna izdanja, Knjiga LXXXV, 1988). Stota obletnica izida Pletersnikovega slovarja je Novaka izzvala k predstavitvi slovarja predvsem glede na upostevana slovaropisna nacela (Rast 1994).

Na Novakovo raziskovalno ukvarjanje z jezikom slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja ter na njegovo zanimanje za jezikovni razvoj sploh je pokazalo vec doslej omenjenih naslovov. Dodati je treba se tiste, ki ostajajo zunaj ze prikazanih tematskih jeder: Stavcna tipologija v Dalmatinovi Gmajn predguvori cez vso Sveto Biblio (JiS 1983/84), Razvojne tendence v besediscu slovenskih protestantskih piscev (16. stoletje v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, 1986) ter Fonoloski sistem knjiznega jezika slovenskih protestantov (SR 1992; soavtorja sta Majda Merse in Franc Jakopin).

K popolnejsemu prikazu Novakove vecdesetletne ustvarjalne prisotnosti v slovenskem jezikoslovju spada se omemba fonoloskega opisa govora Bucke, ki ga je skupaj z Jakobom Riglerjem izdelal po vzorcu za OLA (Fonoloski opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenackih i makedonskih govora ..., 1981), informativnega sodelovanja pri Slovenskih krajevnih imenih (1985) ter sourednistva predstavitvenih zvezkov 16. in 17. vseslovenskega tekmovanja v znanju materinscine za Cankarjevo priznanje (1993, 1994).

V minulih desetletjih je s predavanji sodeloval na stevilnih simpozijih, strokovnih srecanjih in posvetovanjih v slovenskem in jugoslovanskem prostoru.

Pozornost zasluzijo tudi cikli predavanj, ki jih je Novak pripravil za radio in televizijo. Zvrstili so se v letih 1967-1976 in 1982-1985. Po vec nizov je namenil obravnavi funkcijskih zvrsti slovenskega jezika ter obravnavi besednega pomenoslovja (razclenil ga je na sestave samostalniskih, pridevniskih, prislovnih in glagolskih pomenov). V zadnjem ciklu je po ravninah jezikovne zgradbe predstavil jezik nasih reformatorjev. Trajnejso obliko je dobil le majhen del predavanj. Njihovo stevilo bi bilo nedvomno vecje, ce bi lahko dozorela v ustvarjalno spodbudnejsem ozracju in okolju.

France Novak je ze tretje leto predsednik Slavisticnega drustva Slovenije; je tudi clan delovne skupine za obravnavanje vprasanj s podrocja jezikovnega nacrtovanja in jezikovne politike pri odboru Drzavnega zbora za kulturo, solstvo in sport, ves cas delovanja (1974-1994) pa je bil tudi clan komisije za historicne slovarje slovenskega jezika.

Slovarsko delo je Novaka spodbujalo tako k teoreticnemu razmisljanju kot k vztrajnemu iskanju boljsih metodoloskih moznosti, kar dokazujejo nekateri tiskani prispevki, v celoti pa tovrstno prizadevanje pozna in ceni njegova delovna okolica. V prid delu, ki je nujno skupinsko, je bila tudi njegova nesebicna, nikoli odpovedana pripravljenost za strokovno pomoc mlajsim sodelavcem.

Sestdesetletnica Franceta Novaka naj ne bo le priloznost za poglede nazaj, na prehojeno zivljenjsko in strokovno pot. Delovni nacrti, ki jih neutrudno snuje, in cilji, ki si jih postavlja, dokazujejo pogled naprej. Njegovi prihodnosti namenjamo najboljse zelje!