Predlozni sistem v razvoju slovenskega knjiznega jezika od 16. do 19. stoletja
(Doktorska disertacija, Ljubljana 1993, mentorica prof. dr. Martina Orozen)

V uvodnem razdelku (A) je bila osvetljena obravnava predlogov v slovenskem jezikoslovju v obdobjih od zacetkov slovenskega knjiznega jezika do danes, in sicer v 15 slovenskih slovnicah od Bohoriceve do Toporisiceve, v nekaterih jezikovnih prirocnikih prve polovice 20. stoletja ter v novejsi slovenski strokovni literaturi. Upostevana tuja strokovna literatura je navedena po besedilnovrstni razdelitvi v naslednjem razdelku (B). V razdelku C (z naslovom Obravnava predlogov v luci razlicnih jezikoslovnih smeri in teorij) so na podlagi razbora domace in tuje strokovne literature doloceni nekateri temeljni pojmi, ki predlozni podsestav umescajo v jezikovni sestav: izvorno merilo, definicije te besedne vrste, klasifikacije (delitve) predlogov, razmejitev predlogov od drugih besednih vrst, sintagmaticne lastnosti predloznih zvez, funkcijskoskladenjska problematika predloznih zvez, njihova pomenska vloga in zgodovinskorazvojne lastnosti slovenskega predloznega sestava. Ker v nasem jezikoslovju tej z oblikoslovnega stalisca nepregibni, s skladenjskega pomozni (slovnicni, funkcijski), s pomenskega pa nepolnopomenski besedni vrsti ni bilo posvecene dovolj raziskovalne pozornosti, je bilo treba natanceje dolociti nekatere temeljne postavke v zvezi s predlogi, tj. njihovo delitev na dve skupini (pravi in nepravi predlogi) z omejitvijo na socasni funkcijski vidik (+enofunkcijski, -enofunkcijski, tj. samo v predlozni vlogi oziroma se v prislovni, samostalniski ne glede na izvor). Tudi razmejevanje med predloznimi zvezami v vlogi okoliskih ali predmetnih dopolnil, v kateri je predlog ali pomensko dolocljiv ali pa le prosti morfem, je povzrocalo ob konkretnih primerih nemalo tezav. Spoznanja, izhajajoca iz pregledane strokovne literature, so sluzila kot pomagalo ob divergentnosti stalisc tudi kot ovira za dolocanje teoreticne podlage diahrone obravnave slovenskega predloznega sestava (izbira parametrov), ki pa je prilagojena prevodni naravi besedila, primerjalni metodi analize in zgodovinskorazvojnemu izhodiscu.

Razclemba gradiva je potekala, da se izognemo nepreglednosti zaradi obseznosti in zapletenosti vzporejanja zgledov iz stirih besedil, po klasicni hierarhicni razdelitvi: po posameznih predlogih znotraj dveh skupin pravih in nepravih predlogov, in sicer glede na sklonskovezavno zaporedje (od rodilnika do orodnika), od enosklonsko- do dvosklonskovezavnih in trosklonskovezavnega za). Izbrani parametri za razclembo gradiva so bili naslednji: 1. izvori predlogov; 2. pogostnostni podatki; 3. posebnosti povrsinske zgradbe: a) morfemske razlicice na podlagi glasoslovnih, pravopisno-pravorecnih in oblikoglasnih posebnosti; b) sintagmaticni vidik: funkcije predlogov v besednih zvezah, vrste predloznih zvez glede na levo in desno besedilno okolje z oblikoslovnega, tj. besednovrstnega stalisca; c) funkcijskoskladenjski vidik: vezava s skloni, stavcnoclenskost oz. stavcni vzorci; 4. globinska zgradba: razdelitev po pomenkah od osnovnega k prenesenim pomenom oz. od pomena z najvecjim stevilom pojavitev do tistega z najmanjsim, dolocanje pomenskih sestavin po posameznih pomenkah, zamenjava predloznih zvez z drugimi stavcnimi vzorci, oznacitev osnovnih pretvorbnih stavcnih vzorcev, iz katerih so nastale posamezne vrste predloznih zvez. Vsi parametri pa so podrejeni pomenski razclembi. Zbrano gradivo na podlagi popolnega izpisa besedil je zahtevalo nujno omejitev na iskanje in neposredno navajanje razlocevalnih prvin pri vseh navedenih parametrih, ujemalnost pa je le povzemalno omenjana. Posebnost izbranih besedil, tj. njihova prevodna narava, je narekovala upostevanje najpomembnejsih mogocih predlog, tj. Lutrovega nemskega prevoda Svetega pisma ter Vulgate; v primerjavo sta pritegnjena povsem v skladenjskih vzorcih, ki se razlikujejo od sodobne knjizne rabe (npr. pri predlogu k/h v pomenki namernosti: Du vushea ima hposlushanu, ta poslushai /TMr 4: 23/, isti predlog je naveden v Dalmatinovem prevodu, v Japljevem pa ga v tem zgledu zamenjuje danasnji knjizni za_T, enako (vendar s popolno zamenjavo) tudi v Wolfovi izdaji; raba predloga k/h je skladna z Lutrovim prevodom (Wer ohren hat zu hören / der höre); medtem ko je v latinskem prevodu izkazan nepredlozni skladenjski vzorec (Si quis habet aures audiendi, audiat).

Osrednjemu delu naloge s stirikratno primerjalno razclembo sledi povzemalno, sintetizirajoce poglavje Primerjava slovenskega predloznega sistema slozi cas z zgosceno predstavitvijo ugotovitev analize po posameznih parametrih. V sklepni, osmi tocki sistemskega vzporejanja predloznih zvez, poimenovani Nadaljnje smernice raziskovanja predloznega sistema, so izrazene nujne dodatne in razsiritvene, a v tem casovnem okviru neuresnicljive moznosti za raziskovanje predloznega sestava v razvoju slovenskega knjiznega jezika, ki izhajajo iz samozavedanja o nezadostnosti obsega gradiva, nacinov obravnave, sirine primerjave ipd., ob upostevanju celotnega biblijskega prevoda se popolnejse in sistematicno preverjanje z mogocimi tujejezicnimi predlogami (upostevanje nemske Rosalinove predloge), vzporejanje z rabo v isto- (nujnost primerjave s Küzmicevim prevodom iz l. 1771) ali drugacnozvrstnih besedilih sploh ali v drugih besedilih istega avtorja, ki bi potrdila, izpopolnila ali ovrgla izsledke danega vzorca, ter vzporejanje z narecnim gradivom, ki bi pokazalo (ne)ujemalnost govorjene rabe s knjizno.

Primerjava je ob izbirnih moznostih enakovrednih skladenjskih vzorcev ter blizupomenskih predloznih zvez (poleg pomensko neujemalnih prevedkov) potrdila stevilcno povecanje predloznega inventarja od 26 v Trubarjevem prevodu do 34 v Wolfovi izdaji in Lampetovem prevodu v daljsem besedilu na racun rabe novih nepravih predlogov (npr. razen, okrog, zastran --- oba; namesto --- Lampe) ter izpricala razvojne stalnice in spremenljivke v rabi predlogov od rojstva slovenskega knjiznega jezika v 16. stoletju do njegove ustalitvene stopnje ob koncu 19. stoletja. Delno je tudi razkrila razvojne smernice, ki so to rabo dolocale, tj. predvsem podomacevanje skladenjskih vzorcev in opustitev z nemskimi ujemalnih predloznih zvez, nadomescanje kalkiranih variantnih predlogov v posameznih pomenkah z ustreznimi domacimi, specializacijo predlogov z razlocevalnimi pomenskimi sestavinami za tipicne rabe, tj. vecjo pomensko razmejitev med njimi (npr. od). Vidna je tudi razvojna teznja k poenobesedenju prislovnih predloznih zvez (po nozhi --- ponoci), sestavljenih predlogov (is umej (T), is mej (D) -'smed (J), zmed/izmed (W oboje, L le drugo), ki se kaze delno od Japljevega prevoda, popolno pa od Wolfove izdaje naprej. Obravnava predloznega sestava je pokazala raznolikost povrsinske zgradbe (morfemskih razlicic predlogov, skladenjskih funkcij predloznih zvez, moznosti enakovrednih skladenjskih vzorcev v okviru stavcne zgradbe, zamenljivost in izmenjavnost predloznih zvez), na pomenski ravni pa so bili s pomocjo pomenskosestavinske razclembe doloceni glavni delni pomeni (pomenke) predloznih zvez ter primerjalno osvetljeni z vzporejanjem zgledov v vseh stirih prevodih. Ob tem so bile razclenjevane tudi nekatere pretvorbene poti nastanka predloznih zvez s strnjevanjem iz ustreznih podrednih stavcnih zvez (razen pri predlogu s/z).

V nadaljevanju navajam nekaj pomembnejsih ugotovitev, ki jih je podala razclemba gradiva:

1.  Izvorni podatki so pokazali, da so vsi pravi predlogi bolj ali manj skupni slovanskim jezikom (seveda z razlicnimi glasoslovnimi preobrazbami) in so bili izkazani ze v stari cerkveni slovanscini; njihov skupni izvir v indoevropskem prajeziku je med prislovi pa tudi med poudarjalnimi postpozitivnimi clenki (do, k/h, v), ki se delno ujemajo z danasnjim pomenom ali pa so celo razlicnopomenski (po). Nepravi predlogi, ki so drugotni tako po nastanku kot po tvorjenosti, izkazujejo vecje neujemanje ne le na glasoslovni ravni in v razlicnih predloznih prvih sestavinah predloznih besed, ampak tudi po redki rabi v slovanskih jezikih (nekateri so npr. izpricani samo v slovenscini ali se v posameznih juznoslovanskih jezikih, npr. razen, vprico, zoper, zraven; zunaj/izven (se v bolgarscini)).

2.  Predlozni sestav, ki ga podaja izbrani vzorec dveh biblijskih delov, potrjuje ustaljenost in zaprtost rabe pravih predlogov (17), ki predstavljajo stalnice v sistemu, medtem ko se pri nepravih predlogih izkazuje odprtost, nihanje v stevilu samega inventarja in redkost rabe, zlasti pri predlogih, ki imajo med pravimi predlogi sopomenke (npr. vrh, zunaj/izven, poleg), pa tudi pri drugih, kjer je tipicna prislovna raba (blizu, mimo).

Menjavo predloznega inventarja z zgodovinskorazvojnega vidika, tj. popolno zamenjavo predloga z drugim brez vmesne stopnje konkurencnosti, izkazuje le izvorno in besedotvorno napravi predlog za vzrocnost zavoljo. V Trubarjevem, Dalmatinovem in Japljevem prevodu je rabljen ali predlozno ali kot cirkumpozicija --- medlog (za /.../ voljo), v slednjem tudi ze variantno poenobesedeno (savólo), v Wolfovi izdaji pa samo predlozno sklopljeno (zavoljo), medtem ko je v Lampetovem prevodu nadomescen s tudi danes knjiznim predlogom zaradi. V posameznih prevodih je ugotovljiva tudi neprisotnost nekaterih nepravih predlogov; vprico je v rabi sele od Japljevega prevoda (se s samostojnima sestavinama v'prizho) oziroma od Wolfove izdaje naprej (vprico); izvzemalni razen najdemo od Wolfove izdaje naprej, prej ga nadomesca vecpomenski zunaj/izven; zred_o 'skupaj z/s' je naveden le posamicno pri Trubarju in Dalmatinu, naproti in nasproti sta v 16. stoletju rabljena le prislovno.

Vecja menljivost je opazna na ravni pomenk. V polni meri je izpricana le pri nekaterih po nemscini prevedenih skladenjskih vzorcih: predlog k/h kot prosti morfem v predmetni zvezi ob glagolih sporocanja ne nastopa vec od Wolfove izdaje naprej (tip reci k Mojzesu), ravno tako je opuscen ta predlog v pomenki namernosti, ki nastopa tudi se v Japljevem prevodu ob redkejsih pojavitvah s predlogom za_T in v_T, kar povzroci velik upad rabe tega predloga od Wolfove izdaje naprej za pomenko sredstva, posrednika, nacina od Wolfove izdaje ne zasledimo vec predlozne zveze s predlogom skozi (npr. Ti i kusi tvojo milot premil tvoj Folk (D2MZ 15: 13) --- Vodnik si bil v svoji milosti ljudstvu (W2MZ)), posledica cesar je omejitev rabe predloga vecinoma (cez) oziroma v celoti (skozi) le na eno, tj. krajevno pomenko. Narascanje rabe pa izkazujeta predloga nad --- do Japljevega prevoda je le redko rabljen v krajevni pomenki (zamenljiv s predlogoma cez, na) --- ter ob, ki se do srede 19. stoletja rabi le za casovnost, za krajevnost pa sele od W izdaje (prej je to zvezo nadomescal pravi predlog pri in nepravi poleg). Predlozni predmeti ob glagolih custvovanja in nasprotovanja ne nastopajo vec s prostim morfemom cez, temvec se deloma od Wolfove izdaje, dosledno pa od Lampetovega prevoda uveljavljajo drugi, ne dobesedno po nemskih povzeti morfemi (nad, zoper, proti), ki se sicer ze od 16. stoletja variantno menjujejo s cez (npr. toziti, mrmrati, gospodovati, usmiliti se, zdihovati, imeti oblast cez koga ipd.).

3.  Na izrazni ravni se izkazuje razvoj k odpravljanju glasoslovnih, pisavnih, naglasnih, oblikoglasnih razlicic v okviru istega predloga (npr. mimu, mumu (T, D), mmu (J), memo (W), mimo (L); uper/ubper/upper (T), supar/super (D), super, super (J), zoper (W, L)) in teznja k pisavnemu osamosvajanju predlogov od sledece jim besde (od Trubarjeve pisave nezloznih enocrkovnih predlogov skupaj z naslednjo besedo, zapisa z opuscanjem pri Dalmatinu in Japlju do pisanja narazen v zadnjih dveh prevodih).

4.  Na pomenski ravni starejsa besedila izkazujejo stevilnejse sopomenske rabe predlogov v okoliscinskih dopolnilih (npr. za krajevni ali casovni pomen so v rabi razlicni, danes blizupomenski, pravi predlogi), tako da so se razlocevalne pomenske sestavine nevtralizirale oziroma v doloceni pomenki sploh niso bile relevantne, in lahko domnevamo njihovo vecpomenskost (v pomenu natancne casovne dolocitve so rabljeni npr. predlogi ob, k, na vecer 'zvecer') ali pa se pomensko prekrivajo z nepravimi predlogi (pri/ob --- poleg, zlasti T). Do Wolfove izdaje je mogoce predvidevati tendenco k vecpomenskosti posameznega predloga, ki je vzporedna s sopomenskostjo razlicnih predlogov zaradi zamenljivosti posameznih predlogov z istimi pomenkami. V teku 19. stoletja je iz primerjave pomenske razclembe predloznih zvez v stirih casovno razlicnih besedilih razviden razvoj k specializaciji (zozenju) pomenskega obsega pri posameznem predlogu in tako k vecji diferenciaciji, pomenskemu razlikovanju, oddaljevanju od drugih blizupomenskih predlogov, hkrati pa je zajezena tudi sopomenskost (zamenljivost) in omogocena vecja pomenskodolocevalna natancnost. Seveda pa nam prevodna vrsta otezuje pomensko dolocanje tudi zaradi ne vedno izpeljane pomenske ujemalnosti prevedkov (npr. razlicna pomenska krajevna in casovna dolocitev) ali zaradi neujemalnega izbora skladenjskih sredstev, ki onemogoci vzporejanje (raba nepredloznih in stavcnih sopomenskih skladenjskih vzorcev namesto predloznozveznih).

Prelomnico v razvoju predloznega sistema in vidnejsi odmik od izrocila v 16. stoletju pomeni sele besedilo Wolfove izdaje svetega pisma sredi 19. stoletja (1857-59); iz njega je izlocena vecina dobesedno prevedenih predloznih zvez, zlasti glagolske predloznopredmetne zveze s kalkirano rabo predlogov kot prostih morfemov, pa tudi razvrstitev predlogov po pomenkah (npr. ob z uvedbo krajevnega pomena, z/s_R namesto iz s pomenko premikanja s povrsine) se ujema z rabo v sodobnem knjiznem jeziku. Japljev prevod (1784-1802) pa izkazuje vmesno, prehodno stopnjo, ki se se navezuje na oblikoslovno-skladenjske zakonitosti jezika protestantskih piscev, hkrati pa vsebuje nekatere svojske poteze, ki niso povezljive samo z vidnejsim vplivom latinskega vira, ampak so sad vecjega upostevanja govorjenih narecnih jezikovnih prvin (npr. kaj za en; vec glagolov se veze s prostim morfemom cez, npr. pregresiti se cez koga, vojskovati se cez koga, jeziti se cez koga ipd.); za casovnost je v pomenki trajanja dejanja pri njem rabljen predlog skozi namesto nepredlozne rabe (Skusi edem dny bóh opreni kruh jedel /J2Mz 23: 15/ ipd. Lampetov prevod vsebuje v Wolfovi izdaji navedene spremembe, na izrazni ravni uvede se nekatere etimolosko in glasoslovno bolj utemeljene oblike (crez, razven, zunaj/zunej), izmed (ni vec variantnosti zmed), dokoncno pa so odpravljeni se nekateri tujejezicni prevzeti vzorci (npr. popolna zamenjava dobesedno prevedenega predloga zavoljo z zaradi, opusitev prostega morfema od z o v vsebinskem predmetnem dopolnilu (govoriti od cesa -> o cem).