Spoznavajmo slovenscino s pomocjo italijanscine

Ker torej poznamo dva jezika, dve kulturi, dva nacina zivljenja in misljenja, ju lahko primerjamo in se od te primerjave marsikaj naucimo. Vendar moram pri tem postaviti trdno izhodisce, in sicer naslednje: italijanscino bi morali poucevati kot Slovenci in torej vedno iz slovenskega zornega kota. To seveda nikakor ne pomeni niti podcenjevanja niti nenaklonjenosti, pac pa pogled od zunaj na svet, ki nam je sicer zelo blizu in ga dobro poznamo, a vendar ni nas. Ze ko vzamemo v roke italijansko in slovensko antologijo, nam pade v oci razlika med njima. Tu ne mislim toliko na zunanje razkosje italijanske in na zadrzano resnost ali recimo skromnost slovenske (to ne velja za drugo literaturo, saj je vecinoma razkosnejsa v Sloveniji), temvec predvsem na razliko v pristopu. Slovenski pogled na knjizevnost je po mojem mnenju marsikdaj strozji od italijanskega, italijanski dosti bolj dobrodusen in naklonjen najrazlicnejsim avtorjem. Celo dobri stari Vincenzo Monti, ki bi ga lahko gladko izpustili glede na (ne)kakovost njegovih pesnitev in tudi prevoda Iliade, ki je neuziten, je v nekaterih literarnih zgodovinah in antologijah delezen kar po nekaj strani analize. Nas vrhunski prevajalec Iliade in Odiseje Anton Sovre pa ni delezen niti besedice. Po mojem je dobro, ce se zavedamo, da so italijanske knjige sploh pisane bolj emfaticno in gostobesedno od slovenskih.

Vsekakor tako prve kot druge izrazajo po mojem tipicen pristop Slovencev oziroma Italijanov do kulture in do vsakrsnega dogajanja sploh. Dovolj je, da poslusamo in primerjamo italijanski in slovenski TV-dnevnik. Medtem ko je italijanski dramatiziran, tako rekoc spektakel, je slovenski vecinoma resen, nekako pod tonom, ceprav tudi marsikdaj duhovit. Tudi pomembne novice, predvsem sportne, ob katerih se Italijani prav posebno razzivijo, so pri Slovencih podane navadno brez posebnega poudarka. Isto velja za okrogle mize, saj se diskutanti olikano in disciplinirano oglasajo lepo po vrsti in mirno razpredajo svoje misli, naj so se tako vroce, medtem ko si na italijanskih televizijskih okroglih mizah nenehno vpadajo v besedo, temperamentno vpijejo vsevprek, in clovek se pri tem po svoje zabava, vendar na koncu ne ve, kaj je kateri povedal in kaj kdo misli. Mogoce smo mi v Trstu bolj navajeni na slednje, vendar se meni zdijo prve neprimerno bolj zanimive in kulturne.

Ta moj prispevek ne more in tudi noce biti socioloska studija niti ne seznam navsezadnje banalnih ugotovitev o razlikah v znacaju in vedenju Slovencev in Italijanov, ki jih moramo upostevati v stikih z maticno Slovenijo in z Italijani in na katere je dobro opozarjati tudi dijake. Profesor italijanscine lahko kdaj pa kdaj pri pouku pokaze s prstom na konkreten primer leporecja, ne da bi ga dajal za zgled in zbujal v dijakih obcutek manjvrednosti, a tudi ne da bi ga obsojal in podcenjeval, temvec samo da bi poudaril neko posebnost italijanske kulture, pri tem pa seveda ugotovil posebnosti slovenskega pogleda na zivljenje. Pod besedo kultura pojmujemo namrec izrocilo, navade, miselnost, verovanja, obicaje (Giovanni de Martino).

Najbolje seveda izraza kulturo jezik. Kot pravi prof. France Bezlaj v svoji knjigi Eseji o slovenskem jeziku: »Spremenljiv in gibcen spremlja clovestvo kakor senca, vse njegove slabosti in vrline so se vtisnile vanj ter preprezajo njegovo navidezno logicno strukturo. Podrobna analiza jezika je hkrati vedno zgovoren dokument kulturnega razvoja dolocene druzbene vsebine.« In se: »Med jezikom majhnega in velikega naroda je razlike kvecjemu toliko kakor med grmom in drevesom. Vsi sestavni deli so enaki in ceprav je nekaterih nekaj manj, hormonicnost manjsega organizma ni zato prav nic okrnjena. Zal pa je jezik majhnega naroda po navadi manj raziskan«, nadaljuje prof. Bezlaj v svojem eseju, ki odseva jezikoslovna dognanja nasega stoletja. Minili so casi, ko so jezikoslovci merili razvitost jezikov na podlagi nemscine ali celo latinscine: dandanes je v jezikoslovju ta imperialisticna ideja odlocno zastarela in na jezike lahko gledamo, kot nas na to navaja lepa prispodoba prof. Bezlaja, kot na gozd, kjer rastejo najrazlicnejsa drevesa, iglavci in listavci, grmicevje in robidovje, kjer ima vsaka rastlina svoj prostor in svojo vlogo, svojo lepoto in svoj car, predvsem pa je vsaka v sebi popolna. To je realisticno izhodisce, iz katerega moramo izhajati pri proucevanju in poucevanju katerega koli jezika.

Zakaj sem hotela ta pojem tako zelo poudariti? Zato, ker se Slovenci marsikdaj nagibamo k idealizaciji tujih jezikov, svojemu jeziku pa nalagamo pretezka bremena, ker se v njem pravzaprav izzivljamo. V dolgih stoletjih nam je nadomescal drzavo in svobodo, ostal je edino podrocje, ki je bilo samo nase in je odsevalo naso identiteto in naso izvirnost. Polascali so se nase zgodovine in nasih velikih moz (Slatkonja, Popovic, Stefan, Pregl), celo nase hrane (od gubane do terana), niso pa nam vzeli jezika. Zelo smo navezani na jezik in za nas kultura pomeni pravzaprav v veliki meri samo jezikovno kulturo in knjizevnost. V jeziku zato odsevajo vse nase fobije in strahovi, predvsem strah pred izginotjem, ki nas spremlja ze stoletja pac zaradi nasega majhnega stevila.

Zato slovenscino tako zelo cistimo in »pucamo«, iz nje ruvamo vsakrsen plevel in skupaj s plevelom tudi cvetje ali klasje. Po mojem to spominja na nenehno umivanje rok ali na manijasko ciscenje doma nekaterih gospodinj. V prejsnjem stoletju, kot pravi prof. Bezlaj, je »antigermanski purizem sel tako dalec, da so zaceli poenostavljati celo sintakticna izrazna sredstva, ce so kolickaj spominjala na nemsko rabo.« »Kolikor se je dalo, so ga osnazili germanizmov, romanizmov in madzarizmov, ki so v tisocletnem sozitju proniknili v ljudski jezik.« Ves ta strah pred vdorom tujega v najsvetejso kapelico lastne izvirnosti, to je jezika, je strah pred izgubo identitete. Ta strah je se posebno viden pri nas v zamejstvu, ko imajo nekateri za italijanske tujke vse tiste besede, ki so v resnici izposojenke iz latinscine in grscine in tvorijo skupni evropski jezikovni fond (od revolucije do reformacije, od radia do televizije in telefona, od identitete do kvantitete itd.) in za katere Hrvatje uporabljajo izraz evropeizmi. Jaz bi to zreducirala na strah pred iznicenjem, ki v preteklosti ni bil samo subjektivna fobija, ampak konkretna moznost in marsikdaj cilj »dobronamernih« sosedov. Zdaj pa, ko je Slovenija drzava in se mora morebiti strah pred izginotjem izrazati predvsem v drugacnih, konkretnih obrambnih mehanizmih, je lahko stalisce do t. i. tujk ali evropeizmov nekolik manj togo. Tu seveda ne mislim na tisto nepotrebno pacenje v anglescini, ki je preplavilo Slovenijo kot tudi vse drzave vzhodnega bloka, a ravno tako Italijo in vso zahodno Evropo, morda nekoliko manj Francijo, kjer se z vsemi stirimi bojujejo proti vdoru pravzaprav --- bodimo odkriti --- barbarske in otrocje ameriske miselnosti. Tu gre za boj kulture proti nekulturi. A ne bom se spuscala v to vroco problematiko.

Meni gre za nekaj drugega. In to je Slovar tujk. Slovenci imamo celo dva slovarja tujk. Iz Buncevega zvemo, da je tujka celo teran (iz ital.), kajfez (ker izhaja iz Kajfa), kandidat, kanta (iz arab.), kartoteka, katastrofa, fotograf, senzacija, kemija, kilometer, kultura, anketa, da ne govorimo o televiziji in radiu itd. Vsi vemo, da teh besed ni v Brizinskih spomenikih in da jih stari Slovani niso prinesli s seboj iz mocvirij v Zakrpatju ali kjer koli so ze bili, vendar pa je beseda kilometer tisti trenutek, ko so jo Slovenci zaceli sklanjati, ko je dobila dvojino in mnozino ter izpeljani pridevnik kilometrski, postala slovenska beseda, tako kot chilometro italijanska. (Isto velja po mojem za fevdalce, ki so bili res tujega rodu, a so si po petsto ali vec letih verjetno pridobili domovinsko pravico na Slovenskem, nekateri pa jim jo se naprej kratijo.)

Ce bi Italijani uporabljali ista merila za poimenovanje tujk, bi morali imenovati tujke tudi besede kot bestia, chirurgo, sino, acclamare, bibita, bibbia, biennale, area, auricolare, canco, circolo, platea, plestra, pugile, abolire, arguzia, clinica, collaudare, connubio, dialetto, epidemia, insetto, opulento, scenografia, antenna, cellula, crostaceo, iniezione, molecola, prisma, aggressione, condominio, calligrafia, coreografia, ambulanza, dilapidare, drammaturgo, evadere, fiammifero, mozione, redigere, refurtiva, telegramma, utente itd.

Vse te besede so namrec ali latinske ali grske izposojenke od 16. stoletja dalje. Res je, da italijanscina izhaja vecinoma iz latinscine, vendar je bila v 16. stoletju ze popolnoma samostojen jezik in je crpala, si izposojala izraze iz latinscine tako kot vsi drugi jeziki. Italijani pa teh besed ne imenujejo tujke ali izposojenke, temvec voci dotte ali jih v slovarju oznacijo z lat. tardo. Da bo jasnejse, bom navedla premer dvojice biscia in bestia. Obe izhajata iz lat. bestia, vendar se je biscia razvila v ljudski govorici, bestia pa je kasnejsa izposojenka. Isto velja za vezzo in vizio, fiaba in favola, piazza in platea, aia in area, chiusura in clausura itd. Takih besed je izredno mnogo, dovolj je, da prelistamo Zingarellija ali Devota-Olija. Vse voci dotte bi po slovenski miselnosti morale biti tujke in seveda stati v slovarju tujk. Teh pa Italijani nimajo. Zakaj ne? Ker se jim ne zdi toliko pomembno, od kod besede prihajajo, ali so kalki ali tujega izvora, vse imajo domovinsko pravico v Italiji. Samo tiste besede, ki so tudi po obliki cudne, kot baby-sitter, rock and roll, pick up, picnic, pied-a-terre, bungalow, hot dog, jazz itd., so delezne oznake forestierismi (francesismi, anglismi itd.).

Ce Italijani nimajo slovarja tujk, imajo pa vec lepih in bogatih slovarjev sinonimov in atonimov (od Tommasea naprej). Ti se mi zdijo veliko koristnejsi, saj so v pomoc prevajalcem in vsem tistim, ki imajo besedo na jeziku, pa se je ne spomnijo, spomnijo pa se sorodnega izraza. Vsi vemo, da pravih sinonimov ali sopomenk ni, saj je jezik zelo gospodarna tvorba, ne pozna zapravljanja, zato ni dveh besed za isto stvar ali za isti pojem, ce pa ze obstajata dve, imata rahlo razlicen pomen ali pa se uporabljata v razlicnih sobesedilih. In slovar sinonimov je prav slovar teh sorodnih besed in zvez ter ponuja na istem mestu vse tiste izraze, ki spadajo skupaj in ki jih clovek potrebuje, kadar pise o doloceni tematiki. Takega slovarja bi si res zelela tudi v slovenskem jeziku, saj bi mi nadvse pomagal, da bi pisala bolj sprosceno in bogato, brez hudih dvomov. Ze pred 25 leti je prof. Bezlaj trdil, da pisemo »z vedno vecjo negotovostjo, z obcutkom tesnobe, brskamo po pravopisih (tudi teh Italijani ne poznajo!), sprasujemo avtoritete ter se zraven z zadoscenjem zgrazamo nad napakami drugih«. Mislim, da se v 25 letih ni prav nic spremenilo. Ce ze preganjamo in kaznujemo napake, kar je mogoce tudi potrebno, bi morali tudi nenehno bogatiti svoje besedisce z vsemi mogocimi pripomocki, tudi s posebnimi slovarji. Pred kratkim sem imela priloznost prebrati diplomsko nalogo o zdravilnih rastlinah in sem tako zvedela, da je slovenscina nadpovprecno bogata v poimenovanju teh zelisc, predvsem zato, ker se ogromno ljudi na podezelju se vedno ukvarja z njihovim nabiranjem, susenjem in s kuhanjem cajev. Kot vemo, ima »vsaka vas svoj glas«, zato ima marsikatero zelisce na Slovenskem vec kot 20 razlicnih poimenovanj, ugotovila pa sem celo 27 sopomenk za isto rastlinico. Tudi italijanscina je imela ogromno imen za zelisca, vendar kaze, da so zanje prevladala uradna imena.

Tu pa nastne problem: v cem je pravzaprav bogastvo jezika, v velikem stevilu besed ali v pomenskem bogastvu vsake besede oziroma v njeni mnogopomenskosti? Lahko je eno ali pa drugo oziroma oboje, predvsem pa lahko trdimo, da so jeziki med seboj razlicni. Ne smemo jih postavljati na isto kopito ne imeti istega merila za vse.

Vzemimo kot primer besedi dom in domac!

Dom pomeni v slovenscini hiso ali stanovanje, kjer zivimo ali kjer smo se rodili, pomeni pa tudi domovino (dom in svet, izseljenci so prisli domov), uporablja pa se tudi v sintagmi kulturni dom, ki je v italijanscino neprevedljiv dobesedno (casa di cultura je po mojem smesno, bolje Centro culturale, a to mogoce le za Cankarjev dom, po zgledu Centre Pompidou), ker kulturnih domov v taki obliki kot v Sloveniji kratko in malo ni (Sala parrocchiale, Casa del popolo, v fasisticnem razdobju Dopolavoro?).

Se zanimivejsi je pridevnik domac. V razlicnih zvezah ga lahko prevedemo v italijanscino na okrog dvajset nacinov. Po drugi strani ima slovenscina dve besedi za ital. nipote (necak, vnuk), za tempo (cas, vreme), nasprotno pa eno besedo roka za dve italijanski (mano, braccio), noga (piede, gamba). Podobno velja za vse jezike.

Mene zelo vznemirja slovenski glagol, saj je precej drugacen od italijanskega. Vemo, da je slovanski glagol zelo zanimiv in bogat, bodisi zaradi glagolskega vida bodisi zaradi prepon, ki glagolu spremenijo pomen. Vcasih so taki glagoli tezko prevedljivi ali neprevedljivi v vseh informacijah, ki jih dajejo: npr. berem ali prebiram je oboje v italijanscini leggo ali sto leggendo, vendar imamo v glagolu prebiram se informacijo, da berem po kosih, v nadaljevanjih, obcasno. Prebrati pomeni leggere fino in fondo, fino alla fine, finire di leggere. Tako moramo prevesti z glagolom + prislovom/ samostalnikom celo vrsto slovenskih glagolov, npr. prerisati --- copiare il disegno, preobuti se --- cambiarsi le scarpe, preobleci se --- cambiarsi d'abito, prespati --- trascorrere dormendo, preimenovati --- cambiare nome, prehoditi --- percorrere a piedi, preplavati --- attraversare a nuoto, prekladati --- trasportare da un luogo all'altro, prekricati --- soverchiare con la voce, prenagliti se --- agire precipitosamente, presesti se --- cambiare posto, prisesti --- sedersi accanto, zapiti se--- diventare un alcolizzato, pogledati --- gettare un' occhiata, premisliti se --- combiare idea, priteci --- arrivare di corsa, dotrpeti --- finire di soffrire itd.

Glagol si zasluzi veliko pozornosti, saj se mi zdi, da pomeni tisto jezikovno podrocje, kjer se slovenscina in italijanscina najbolj razhajata. Slovenski glagol zelo natancno doloca dogajanje samo na sebi, in sicer z minimalnimi sredstvi: dolzino ali kracino dejanja (glagolski vid), npr. stopati --- camminare, stopiti --- fare un passo; zacetek in konec dejanja, npr. zajokati --- mettersi a piangere, razjokati se --- piangere tutte le proprie lacrime, zasmejati se --- mettersi a ridere, nasmejati se --- ridere a crepapelle itd. Italijanski glagol posveca vecjo pozornost sosledici casov. Preddobnost ali zadobnost (kot v latinscini) je zelo pomembna, zato ima italijanscina poleg treh preteklih se dva predpretekla casa. In seveda dva prihodnjika. Posebnost je uporaba konjunktiva, se bolj zapletena pa je raba casov v odvisnem govoru. Tudi glagolska vezava je v slovenscini precej drugacna od italijanske. In prav na tem podrocju ostaja zelo veliko interferencnih napak.

Poleg teh samo bezno nakazanih razlik med slovenscino in italijanscino imamo se cela jezikovna podrocja, kjer bi bilo jezika zanimivo primerjati. Eno takih podrocij je frazeologija. Frazeologemi, to je stalne besedne zveze, so neke vrste fosili v jeziku. So pac posrecene metafore, ki so dozivele tak uspeh, da jih ljudje ze stoletja uporabljajo, ne da bi se tega prav zavedali. Kadar je neka stvar na dlani (e chiaro lampante, come il giorno, lapalissiano, evidente), ce ga damo na zob (ci bagniamo il becco) ali ce pogledamo globoko v kozarec (alziamo il gomito), ce imamo maslo na glavi (abbiamo la coda di paglia, uno scheletro nell'armadio), ce v neki situaciji hodimo kot macka okoli vrele kase (meniamo il can per l'aia), ce imamo mehka kolena (ci sentiamo piegare le ginocchia, le gambe ci fanno giacomo giacomo), ce ticimo do kolen v blatu (siamo nel fango sino al collo), ce uporabljamo komolce (ci facciamo avanti coi gomiti), ce imamo debelo kozo (abbiamo la pelle dura), ce nosimo kozo naprodaj ali glavo v torbi (rischiamo la testa/vita/pelle), ce se postavimo na glavo (ci facciamo in quattro), ce hocemo z glavo skozi zid (vogliamo raddrizzare le gambe ai cani), ce si brusimo jezik (abbiamo la lingua lunga, meniamo la lingua), ce imamo jezik kot krava rep (abbiamo una lingua che spazzerebbe un forno), ce komu stopimo na jezik (tappiamo la bocca a qc.), ce imao ribjo kri (conserviamo il sangue freddo), tedaj vsega tega ne mislimo dobesedno, temvec v prenesenem pomenu. Jasno je, da so med Italijani nastale malo drugacne metafore kot med Slovenci, zato bi bilo dobro, da bi pri jezikovnem pouku opozarjali dijake na to razliko. Kot italijanscina ima tudi slovenscina na desettisoce frazeologemov. Mednje spadajo tudi pregovori. Ti predstavljajo ljudsko modrost in so povecini iz kmeckega zivljenja. Mogoce se jih zato Slovenci izogibamo, ker mislimo, da smo edini kmecki narod v Evropi, ce ze ne na svetu. Ne glede na to, da se Anglezi hvalijo s svojo kmeckostjo, so italijanski pregovori ravno tako vzeti iz kmeckega vsakdanjika, saj je tudi v Italiji bila v preteklosti vecina prebivalstva kmecka in prav ta plast je znana po svoji povezanosti z naravo in z zdravo pametjo. Tudi oni pravijo: Bisogna fara di necessita virtu. (Sila kola lomi). Due piccioni con una fava. (Dve muhi na en mah.) Il cane scottato dall'acqua calda ha paura della fredda. (Kogar je kaca picila, se boji zvite vrvi.) La pazienza e un'erba amara, ma salutare. (Potrpljenje je bozja mast, samo revez je, kdor se z njo maze.) Il lupo perde il pelo ma non il vizio. (Stara navada --- zelezna srajca). Il silenzio e d'oro, la parola e d'argento. (Golk je srebro, molk je zlato.) La lingua batte dove il dente duole. (Jezik tisci, kjer zob boli.). Ogni lingua vale un uomo. (Kolikor jezikov znas, toliko glav veljas.)

Slovenscina in italijanscina torej le nista tako zelo razlicna jezika, sta pa le toliko razlicna, da niti buon giorno ne moremo gladko in samodejno prevesti z dober dan, saj je nas prvi jutranji pozdrav dobro jutro, ital. buon giorno ob odhodu pa je nasvidenje ali srecno. Buona sera ni vedno dober vecer, saj Slovenci recemo dober dan prav do noci, Italijani pa buona sera ze zgodaj popoldne, voscijo pa buona sera tudi, ko odhajajo, in takrat moramo v slovenscini vosciti lahko noc!

Znova ugotavljamo, da jezik niso samo besede, jezik izraza tudi navade in pogled na zivljenje.

Literatura

F. Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana, Mladinska knjiga 1967.

S. Bunc, Slovar tujk, Maribor, Zalozba Obzorja 1987.

L. Cvetek Russi, Nekaj metodicnih smernic za ucenje slovenscine italijansko govorecih, JiS, 1983/84, str. 132-134.

M. K. Hmeljak, Reggenze verbali in sloveno e italiano, Scuola Superiore di Lingue moderne per Interpreti e Traduttori, Trst, diplomska naloga, s. l. 1991/92.

C. Lapucci, Modi di dire della lingua italiana, Firenze, Valmartina Editore 1969.

M. Levstik, Contributi linguistico-terminologici a un glossario italiano-sloveno di fitoterapia, Scuola Superiore di Lingue moderne per Interpreti e Traduttori, Trst, diplomska naloga, s. l. 1991/92.

G. de Martino, La traduzione attraverso le culture, Napoli, Casa Editrice Federico e Ardia.

B. Migliorini, Storia della lingua italiana, Firenze, Sansoni 1960.

T. Miklic

F. Verbinc, Slovar tujk, Ljubljana DZS 1967.

SSKJ, Ljubljana, SAZU 1980/91.