|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in clanki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Marko Stabej | UDK 886.3.081-1:801.73 |
Oklepaj v slovenskem pesniskem jeziku -- slovenski pesniski jezik v oklepaju
Clanek skusa pokazati, kako lahko stilistika drobnih jezikovnih pojavov osvetljuje razvojni lok slovenskega pesniskega jezika.Gotovo se zdi nenavadno, da skusamo pesniski jezik in torej besedno umetnost opazovati skozi ozko okno necrkovnega, nestevcnega in nesimbolnega znamenja,1 locila, in sicer manj pogostega locila, oklepaja. Toda pokaze se, da lahko tudi tak pogled seze precej dalec.
V slovenskih jezikovnih prirocnikih je imel oklepaj med locili najveckrat negotovo mesto in le malo pozornosti,2 vse do Slovenskega pravopisa 1962. Nekoliko temeljitejsi opis vloge oklepaja lahko beremo pred tem le v Levcevem pravopisu:3
»Oklepaj pisemo, kadar hocemo pokazati, da posamezna beseda ali posamezni stavek med oklepajem, ki sluzi samo za pojasnilo in popolnjenje, ni v tesni zvezi s celotnim stavkom in bi se smela zategadelj pri branju tudi izpustiti, n. pr. Jurcic (Dolenjec) in Preseren (Gorenjec) kazeta v svojih spisih mnogo posebnosti svojega rojstnega kraja. --- Rudolf IV. (+ 1365.) je Kranjsko povzdignil v vojvodino. Naloze zdaj nama/ (Bog ti nama greh odpusti)/ Vsak po dvanajst gorkih.«
Obsezneje se z oklepajem ukvarja Nacrt pravil za novi slovenski pravopis (1981, str. 103 in 104), najvec o njem pa najdemo v Pravilih, prvi knjigi Slovenskega pravopisa (1990, str. 53-54, 
438-449). Njegove t. i. skladenjske vloge so v Pravilih opisane takole:4
»Oklepaj loci 1. ponazoritve povedanega, 2. variacije in dopolnitve povedanega, 3. vrinjene stavke ali dele stavkov od glavnega dela povedi, 4. vsebinsko drugorodne povedi od drugih povedi, 5. dodatke pisocega v citiranem besedilu, 6. dele besede ali besedne zveze, ki so mozna sestavina dela besede ali besedila ob oklepaju, in 7. podatke o virih od osnovega besedila.«
Posploseno so torej v oklepajih tiste izjave, ki so sicer del besedila, vendar ne neposredno oz. imajo drugoten besedilni status. Omenjeni Levcev opis vloge oklepaja lahko ponovimo z besediloslovnimi besedami: besedilo, ki ga od glavnega besedila loci oklepaj, za koherenco glavnega besedila ni nujno potrebno. Za oklepaje v pesniskih besedilih pa tega najveckrat ne moremo trditi, oziroma lahko locimo dve glavni vlogi: nebesedilno, ki ustreza Levcevemu opisu, in besedilno, kjer ima tudi izjava v oklepaju posebno koherencno vrednost.
Vlogo oklepaja v slovenskem pesniskem jeziku bomo spremljali v razvojnem pogledu.
Zacetek tistega, cemur lahko recemo slovenski pesniski jezik, je v pesniskih zbornikih Pisanice (1779, 1780 in 1781). V njih je oklepaj zastopan v razlicnih vlogah, ni pa tako pogost, da bi mu lahko pripisali stalno oblikovno vlogo oz. status stilema. Najprej naletimo v Vodnikovi Mili pesmi5 na oklepaje z navidez metajezikovno opombo:
Nekar nobenaL. Legisa (1977: 427) domneva, da je oblika dans postavljena v oklepaj, ker je obcutena kot masilo. Zanimivo pa je, da je oblika na metricno poudarjenem delu verza, in sicer v krepki poziciji pred pentemimerezo, zarezo v pentametru.6 Ceprav bi na prvi pogled lahko sklepali, da je beseda v oklepajih samo pojasnilo in bi jo torej smeli po Levcevih besedah pri branju izpustiti, si moramo ob upostevanju metricnih dejstev in sirsega sobesedila premisliti. Zveza ta dan se pojavi se v prejsnjem verzu in se navezuje na prvi verz pesmi: Strashn, in'temne je dan, k'tir'nam nashe veselle odterga. V verzu z oklepaji pa pride do anaforicnega preskoka: ta dan = danes. S tem se zveza ta dan pomensko in okoliscinsko prestavi v aktualni besedilni cas, v pesemsko sedanjost, v cas izgovarjanja pesmi. Ta preskok se potrdi v naslednjem verzu: Kojn! tudi dans ti na hodi na dopadejozho planino, kjer dans ni med oklepaji. Torej pri nasem prvem primeru pesniskega oklepaja ne gre samo za omilitev masila ali za oznacitev pojasnila, ampak za posebno figuro, resda za danasnji okus nekoliko nerodno, ki pa je lahko zapisana v tako zgosceni obliki samo zaradi oklepaja. Oklepaji namrec marsikdaj nadomescajo eksplicitne skladenjsko-pomenske odnose oz. omogocajo odsotnost jezikovnih izrazil takih odnosov, kar bomo opazovali nekoliko pozneje.hivina ne hodi k'studencu, nobedn
Koker pastir ta dan (dans) s'pa
Vec oklepajev najdemo v drugem zvezku Pisanic. Najprej v Devovi Kranjskih modric zalovanje7 v verzih: Inu v
she usélej nam (kar te nam oblubile)/ Bellina nadate! (4) in Smo v'eni lukni m sedle vse blde,/ Al'mutate (navm) al'hive, al'mertv (6). V prvem primeru je v oklepaju argumentacijski vrivek, ki je v delnem nasprotju z vzklicnostjo glavne izjave. Ta vzklicnost v pesmi sledi dolgemu opisu prihoda pomladi in z oklepaji neomiljena stavcna utemeljitev bi take vrste izjavo osibila. Za koherenco besedila je torej izjava v oklepaju sicer pomembna, vendar bi bila njena samostojnost na tem mestu v linearni razvrstitvi besedila moteca. V drugem primeru je v oklepaju izgovarjalcev komentar --- navm, ki je vrinjen med tri clene v locnem prirednem odnosu. Stavcno-skladenjsko gre za zgostitev, saj izjava v oklepaju nadomesca glavni stavek z veznikom oz. celo z delom povedka: -> *ne vem, ali (smo bile) mutaste ali zive ali mrtve. Naslednji primer iz Devove Normalsole8 je podoben prvemu iz Krajnskih modric: Sh dolgu brytva je tebe pod nôsam bryla,/ K'sem tu (kar pubzhe dej) shelej tebe uzhila; izjava v oklepaju je bistvena za razumevanje pesmi oz. za avtorjev sporocilni namen: *nova normalka uci ze fantice tistega, kar so se prej ucili ze skoraj odrasli ljudje. Podobno kot pri Vodnikovem (dans) tudi tukaj izjava v oklepaju napoveduje spremembo besedilne perspektive: oklepaj omogoca pomensko zgostitev, nato pa se podobna vsebina v naslednjih verzih razveze: Sh môsh se bil, ko se ti kumej tu vganil,/ Kar dej en fant pov, ked be s'ozhmy mignil. Naslednji primer je iz epigrama Na Shkarkona:9 Shival hity k'njemu, vsa 'mu dapati yshe./ Z lubne (mne on) de se je skupisshla;/ Jet: de prekumernu je dans vezhirjala. Tudi tukaj je v oklepaju sprememba besedilne perspektive, iz zunanjega opisa v izrazanje mnenja, ki se razvito z nasprotjem on : jaz izkaze kot epigramaticni smisel pesmi. Oklepaja bi bila lahko tu po danasnjih merilih nadomescena z vejico, vprasanje pa je, ce bi bilo v casu Pisanic ze mogoce samo s pomocjo vejic zapisati tak skladenjsko razmeroma zapleten stavek. Oklepaj z zelo podobno vsebino najdemo tudi v Pogovoru med Spelo in Meto,10 kjer gre za spremni stavek navideznega premega govora: Pod tem ermenem m (prav'jo) otsh'mo wendirjam/ Serzhno vojskuvati se; podobno mesto najdemo tudi v Devovi Nezvestobi:11 On oré se, ter krevlati/ Vide eno babo sem./ Tebi (ta azhne kremlati)/ Jet prishla na pomozh sem.
V Pisanicah je torej oklepaj sicer redko locilo, ki pa ima nekaj posebnih vlog in ni njegova uporaba nic nenavadnega. Kaze pa, da se po Pisanicah oklepaj iz pesniskega jezika za nekaj casa v glavnem umakne. V Vodnikovih zbirkah oklepaja sploh ni, najdemo pa ga spet sele od tretjega zvezka Kranjske cbelice (KC) naprej, in sicer predvsem v nebesedilni vlogi. V oklepaju so razlicna pojasnila, od tega, da gre za prevod, kdo je avtor in iz katerega jezika je besedilo prevedeno, do razlicnih zvrstnih pojasnil: ROMANZA OD TURJASHKE ROSAMUNDE (s' shenkimi aonancami) (KC III, str. 9), MLADENEZH PER POTOKI (IS SCHILLERJA) (KC IV, str. 37), O mraku (Po nemski.) (KC V, str. 86), V spominj Matij Copa. (Po gerski al latínski méri) (KC V, str. 88).12
Edini primer besedilnega oklepaja v KC najdemo pri Presernovem sonetu Ptujo-besedarjem (KC III, str. 29), v drugi kvartini:
Iz kotov vVsebina oklepaja je izjavljalcev neposreden komentar vsebine kvartine, pesemskega poziva, ki je seveda ironicen. Ironijo vzpostavljajo ze prej posamezne besede in besedne zveze (
Takó, ko
Be
(Ne bod' jih treba) jesik Ilirjanov!
halobarde, bogmeji) in se s podobnimi sredstvi nadaljuje tudi pozneje, do zadnjega verza, ko je avtorjev odnos do teme neposredno jasen (seveda odklonilen). Izjava v oklepajih pa posrednost ironije zamenja za neposrednost komentarja, torej skusa avtor z njo podkrepiti sporazumevalni namen ali ga celo razkriti. Ta izjava je tako po smislu kot po skladenjski podobi tako drugacna od glavnega poteka besedila, da je morala biti locena z oklepaji.Kot kaze, se je pozneje Preseren sam zavedel, da je tak komentar odvec in da slabi moc ironije, saj je v Poezijah mesto spremenjeno:
Iz kótov vsih od Skjáptrov do SamánovKomentar je izpuscen, cetrti verz kvartine je sicer skladenjsko zapleten, kar je zlasti pri Presernovih sonetih izrazit stilem, nikakor pa ni nejasen. Preseren se je torej oklepaju izognil in upraviceno lahko domnevamo, da namenoma; verjetno ne le zato, da je poudaril ironijo, ampak tudi zato, ker se mu je zdelo, da uporaba oklepajev v strogi sonetni obliki povzroca preveliko ohlapnost in s tem neumetelnost skladenjsko-pomenskih razmerij. To bi bilo v temeljnem nasprotju z njegovo poetiko.
Tak, kákor sráke gnjézda vkup nosímo
Beséde ptúje, z njím' obogatímo
Slovénskih nóvi jezik Ilirjánov.
S Presernovo intervencijo se besedilni oklepaj za precej casa umakne iz pesniskega jezika. Ne zapisejo ga ne Koseski, ne Levstik, ne Jenko.13 Marsikdaj ga v podobni vlogi nadomesti drugo locilo, pomisljaj,14 vendar kaze, da so izjave med pomisljaji vendarle mocneje povezane z besedilom.15
Oklepaje spet zasledimo sele v Stritarjevih Pesmih (1869), pa se to samo v pesmi Bralcu,16 in sicer dvakrat:
/.../in
Jaz pojem kar tako,
(ce pesem je zvrgolenje to)
ko ptica na veji poje
/.../
/.../Opazno je predvsem dejstvo, da je v oklepajih prvic cel verz, ki ima tako podobo vrinjenega stavka, delno po smislu oddaljenega od glavnega tematskega poteka. Vendar je ta oddaljenost le navidezna; v prvem primeru gre za humorno relativizacijo povedanega, pri drugem pa pravzaprav tudi. Ce namrec drugo izjavo beremo z literarnozgodovinskim ozadjem, skupaj z avtorjem vemo, da ne bi bilo pohujsanje na slovenski literarni sceni nic cudnega in da je bilo pravzaprav ze vnaprej skoraj popolnoma gotovo. Zanimivo je vprasanje, zakaj se oklepaj v pesniskem besedilu spet pojavi ravno pri Stritarju. Njegov Bralec je »/p/rogramaticna pesem, ki bi pravilno morala stati na zacetku zbirke«.17 Besedilo nima stalne verzne oblike in je tudi drugace precej svobodno in razgibano oblikovano. Menjavajo se perspektive, kar ne oznacujejo samo oklepaji, temvec tudi druga locila, narekovaji (npr. Ni »muza« se meni prikazala,/ smehljaje se ni mi »lire« podala), pomisljaji, dvopicja in tri pike. Sklepamo lahko torej, da ponovna raba oklepajev, hkrati z drugimi locili, pomeni bolj sproscena merila oblikovanja pesniskega besedila.
Ce kdo morebiti se kje dobi,
(pri nas se godijo cudne reci)
da pesem ga moja pohujsuje
/.../
Vendar se oklepaj kljub Stritarjevi napovedi se ni takoj vrnil v slovenska pesniska besedila kot pogosto locilo in s tem oblikovno sredstvo. V Gregorcicevi prvi knjigi Poezij (1882) nastopa samo v nebesedilnih vlogah, v Poezijah II (1888) pa ga spet srecamo v vec besedilnih vlogah. Dva primera sta podobne narave kot Stritarjeva, oklepaj zajema enoverzno pojasnilo:
In ko smo zeleli na Velegrad,Podobnost s Stritarjevimi oklepaji je tako oblikovna kot sobesedilna. Obe Gregorcicevi pesmi sta tudi zelo pestri glede uporabe locil, v obeh je tudi kar precej tipografskih poudarkov, posevnega tiska. Prva ima celo podoben besedilni namen kot Stritarjeva, namrec ironiziranje vsebine in s tem seveda njeno zanikanje.
(kdo vaso popise zaslugo!)
tja smeli mi nismo z domacih livad
ker tam zasledili ste --- kugo!
(Velegrajska kuga, ZD I, str. 211)Pravico sem sel po svetu iskat,
(bil mlad sem se in neizkusen takrat)
pravico iskal sem, pred kojo enak /.../
(Z grobov VI, ZD I, str. 229)
Na tradicijo Pisanic pa se navezuje tretji Gregorcicev oklepaj:
Evropi bil ziv, nerazrusen je zid,Vsebino oklepaja sicer tu lahko razumemo kot pojasnilo, vendar ima oklepaj pravzaprav skladenjsko vlogo, saj omogoca zapleten skladenjski vzorec. Frazeoloski skladenjski vzorec glagola stati, in sicer *stati komu v kaj,18 je tukaj zapolnjen cetverno, in sicer s stirimi dajalniskimi in tremi predloznimi tozilniskimi dopolnili. Oklepaj skladenjsko enaka dopolnila pomensko hierarhicno razvrsti, s tem je izjava hkrati izredno skladenjsko zgoscena in vendar pomensko popolnoma jasna. Ob primerjavi Gregorcicevega oklepaja s tistimi iz Pisanic lahko ugotovimo, da je sicer njihova vloga podobna, vendar je v Pisanicah njegova skladenjska zgoscevalnost samo neroden poskus ali celo verzni zasilni izhod, pri Gregorcicu pa popolnoma razvidno in umetelno zgoscevalno oblikovno sredstvo.
ki divje odbil je barbarstvo,
stal (sebi v pogubo, sovrazniku v prid)
omiki je, svóbodi v varstvo.
(Velikonocna, ZD I, str. 207)
Oklepaj torej postane ob koncu 19. stoletja v pesniskem jeziku spet obicajno locilo, ki lahko prevzema razlicne besedilnooblikovne vloge. Zaradi sorazmerne redkosti se ni pravi stilem, raznolikost njegove uporabe pa govori tudi o vedno vecji raznolikosti pesniskega jezika, oziroma o vedno vecji socasni mnozici jezikovnih sredstev in pesniskih postopkov, ki jih pesniski jezik vase zajema.
Pricakovali bi, da postane v pesnistvu Moderne z novimi vzgibi pesniskega jezika tudi oklepaj pogostejsi. Vendar se to ne zgodi; ne najdemo ga ne v Zupancicevi Casi opojnosti, ne v Cankarjevi Erotiki, ne v Kettejevih pesmih,19 pri Murnu pa je smo en primer besedilnega oklepaja in se v tem je le opazka lirskega subjekta oz. pripovedovalca, torej je brez posebne besedilnooblikovne vloge:
Tako je gresil, tako kazen dobilOb tem se kar vsiljuje domneva, da je nepricakovana odsotnost oklepaja v Moderni podobna odsotnosti oklepaja po razsvetljenskem pesnistvu. Ob novih stilnih preskokih v oblikovanju pesniskega besedila se morda zdi tako locilo prevec izpostavljeno, morda je njegova pojasnjevalna vloga ali vloga komentarja premalo poeticna, prevec razumska (pri Moderni) ali premalo umetelna (pri Presernu). Pesnistvo Moderne, oziroma vsaj njegov omenjeni, zgodnji del, ima sicer zelo razgibano podobo glede locil; tri pike so po pogostnosti in pomenski vlogi prvic pravi stilem; veliko je pomisljajev in to v najrazlicnejsih vlogah, marsikdaj tudi takih, ki bi jih lahko prevzel oklepaj. Toda --- oklepaja ni.
prevzetni zupanek Pedanj...
(Prav se mu godi!)
A vi vsi,
kadar vrag vas slepi,
se spomnite nanj!
(Vedomec, ZD I, str. 77)
Spet se pojavi sele cez nekaj let in v delu slovenskega pesnistva prvic postane pravi stilem. Poleg »zgodovinskih«, tradicionalnih vlog prevzeme oklepaj v skladu z drugacnim razumevanjem pesniskega jezika in besedila nove besedilnooblikovne vloge.
Pri prvem Zupancicevem primeru se to se ne kaze tako ocitno:
/.../Izjava v oklepaju je popolnoma ponovljena, le da je ob prvi pojavitvi med pomisljaji. S tem se nam najprej potrdi ze izrecena teza, da so izjave med pomisljaji mocneje oz. neposredneje povezane z glavnim besedilom. Prvic je namrec izjava smehlja se vedno, mane si roké le deloma vrinjeni stavek, saj ima po drugi strani lahko tudi status glavnega stavka, seveda zaradi neposredno ponovljenega osebka debel gospod. Ko se izjava ponovi, je sicer sama enaka, vendar v drugacnem skladenjskem okolju in se sele tu osamosvoji, kar je dodatno oznaceno z oklepajem. Zupancic tako napoveduje novo mozno vlogo oklepaja v pesniskem besedilu, in sicer vlogo locila, ki omogoca posebno kohezijo vsebovanih izjav in s tem vzpostavljanje posebnega besedilnega koherencnega pramena, ki je od glavne koherence besedila delno locen.
Nic drugega --- a on je vedel vse
in videl vse:
debel gospod okroglih, mastnih lic ---
smehlja se vedno, mane si roké ---
debel gospod je kupil kip;
Ce ga uvrstil je med svojo zbirko,
med Afrodite in pijane Bakhe.
»Gospoda moja« --- on je videl vso
gospodo in debelega gospoda
(smehlja se vedno, mane si roké) ---
»izvólite --- tu --- zadnja pridobitev:
Krist v druzbi taki --- ni li to kontrast
preimeniten...?«
(V galeriji, ZD I, str. 173)
Naslednji Zupancicev oklepaj ima na prvi pogled tradicionalno vlogo:
/.../Ze iz citiranega odlomka je jasno, da izjava v oklepaju ni le navaden komentar in da oklepaj nima posebne skladenjske vloge, se jasneje pa se to pokaze ob branju celega besedila. Izjava v oklepaju je smiselno samostojna in koherencno skoraj neodvisna. Z ostalim besedilom je sicer povezana z nekaterimi pomenskimi polji, tako z *vidno zaznavanje in *noc, vendar je bistveno drugacna v izjavljalni perspektivi. V glavnem besedilu lirski izjavljalec opisuje svojo vizijo, in sicer v narativno-deskriptivnem tematskem poteku, z glagolskim preteklikom, znacilnim za pripovednost. Izjava v oklepaju pa je nagovor, torej je njena podoba temeljno drugacna. Ceprav je besedilni naslovnik nagovora oko, gre pri tem za metaforo oz. metonimijo, ki jo lahko v grobem razumemo kot samonagovor lirskega izjavljalca. Tako je izjava sicer umescena v besedilo, vendar nima le vloge komentarja, ampak s svojo samostojnostjo besedilu prinasa dodatno perspektivo in mu rahlja koherenco.
in njo sem videl, ki sem dal ji duso:
metulj se bil bi zmotil in priletel
ji na oko, tako je bilo roza
v dneh, ko ljubezen cvela je iz njega;
najbolj sem videl njo. (Oko, si motno?
Bolesti isci svoje --- noc bo dan
in kamen bo kristal.) V nje grob sem videl,
v mrak skozi kamen kakor v rozevino
mi sel je pogled/.../
(Vizija, ZD II, str. 52)
Obe Zupancicevi prenovljeni vlogi oklepaja lahko razviti opazujemo pri drugih slovenskih pesnikih po Moderni. Prvo vlogo, torej omogocanje vzpostavljanja posebne koherence med izjavami v oklepaju, npr. pri Kosovelu v pesmi Vidim, te mati:
Vidim te, mati: stopas po klancuDrugi verzi v vseh stirih kiticah so v oklepajih. Izjave, ki so tako locene od besedila, so zaradi oklepajev ze na pogled povezane med seboj; povezuje pa jih tudi podoben smisel oz. skoraj enako pomensko polje, ki je vsakic uresniceno le nekoliko drugace. Koherencni pramen teh izjav je sicer povezan tudi z glavnim besedilom, in sicer s pomenskim poljem *tema, vendar je vendarle perspektiva izjav v oklepaju temeljno drugacna. Kontrast med obema besedilnima pramenoma povzroca tudi izrazita locenost pomenskih polj *zvok v oklepajih in *vidno zaznavanje v glavnem besedilu. Pravzaprav gre za negativ postopka, ki smo ga opazovali v Zupancicevi Viziji: tam je bil v oklepaju nagovor, med sicersnjo pripovednostjo oz. opisnostjo, pri Kosovelu pa je nagovor glavna perspektiva besedila, opisni del pa je v oklepajih. Ceprav je taka raba oklepajev novost v slovenskem pesniskem jeziku, pa spominja na zelo staro pesnisko oblikovno sredstvo, na refren.
(v temnem stolpu jutro zvoni) ---
hise so tihe, polja se spijo,
le v tvojem oknu se luc gori.Ah, tako, mati, pokleknil bi, mati,
(zvonenje razliva se v polja temna) ---
tako bi pred tebe stopil, popotnik,
in razodel ti povest srca.Zalostna je ta povest, o mati,
(zvon je odklenkal v polja temna) ---
vracam se, mati, vracam se, mati,
da zdaj za vedno ostanem doma.Vidim te mati: stopas po klancu
(v temnem stolpu jutro zvoni) ---
hise so tihe, polja se spijo,
le v tvojem oknu se luc gori.
(ZD I, 1946, str. 122)
Zelo dober primer za zdruzenost obeh zupancicevskih vlog oklepaja najdemo v uvodni pesmi zbirke Zalostne roke (1922) Antona Vodnika:
Okna zagrnil sem z rozami...Oklepaj je tudi tu znak za zamenjano besedilno perspektivo izjave in hkrati za povezanost obeh izjav. Vendar gre pri A. Vodniku ze za bistveno drugacen besedilni svet kot pri Zupancicu; besedilo ima ohlapnejso koherenco. Izjave v oklepajih so z ostalim besedilom povezane s posebno, zapleteno anaforicno figuro: anaforicna zaimka nanj namrec nimata besedilnoskladenjske odnosnice. Njuna smiselna odnosnica torej postane lirski subjekt, z drugimi besedami, lirski subjekt (znak zanj so prvoosebne glagolske oblike) in lirski izjavljalec (znak zanj sta izjavi v oklepaju) sta v besedilu locena. Obe perspektivi se zdruzita sele v zadnjem dvostisju.20
Iz somracnih casastih ur
je velo dehtenje
toplega cvetja...
(Neke daljne bele rocice so morale misliti nanj).In bil sem coln na zlati vodi sanj.
O --- in bil sem sredi vetra belih perotnic
kot plamen, ki si kakor klic
isce cudeznih poti
v zrcalne sanjane strani...
(Na nemi meji caka nekdo nanj...)Morda pride k njemu:
nov zvok bo pel v godbi sanj...
Slovensko pesnistvo po Moderni sprejme oklepaj kot obicajno sredstvo pesniskega jezika in vsaj pri nekaterih pesnikih postane oklepaj razmeroma pogost stilem, zlasti pri Antonu Podbevsku, Antonu Vodniku, Srecku Kosovelu in Miranu Jarcu. Odlocitev za rabo oklepaja je povezana z sirso posameznikovo poetiko pesniskega jezika, saj je tudi nekaj avtorjev, pri katerih oklepaja ni, npr. Alojz Gradnik, France Bevk, Edvard Kocbek in Bozo Vodusek. Ne glede na to odtlej oklepaj v slovenskem pesnistvu nikoli vec popolnoma ne izgine, ampak prevzema nove vloge, toda vedno z zasidranostjo v zgodovini slovenskega pesniskega jezika. Za dokaz naj bosta dve skrajnosti:
/.../in
Vidiva jezik, vizionarsko (s)pocetje
vélikih in majhnih, sled peze gromozanske
razlike rodovom, kako vesce spregovori
v bokih in vsaj v dveh srcih vaske uciteljice.
/.../
(Ivo Stropnik: Jezik)21
(Grizljal sem svincnik ves preljubi danStropnik uporabi oklepaj za drobno zgostitev pomenov dveh besed in hkrati za besedno igro,23 Jesih pa postavi v oklepaj cel zadnji sonet svoje zbirke in s tem se posebej oznaci, da je sonet o sonetu nekaj drugega kot vsak drug sonet.
in silil se z eno samo vrstico,
kakor da bi z neba vabikal ptico,
naj pride sest mi na odprto dlan,pa nic; a bezni spanec je doklical,
ko sem sede zakinkal poklapan,
neznane verze mi z obrobja sanj
--- Obenem Luc, Lepoto In Resnico ---da sem samo strmel pobit pobozen,
pred silo, ki je budnost ne pozna,
saj roza je bila v imenu roze,velo srce v recenosti srca...
Buden ne vem ne teme ne besed.
A je, pod zvezdami, tak sonet)
(Milan Jesih)22
Zgodba o oklepaju v slovenskem pesniskem jeziku je hkrati zgodba o pesniskem jeziku samem. Od Vodnikovega (dans) do Stropnikovega (s)poceti in Jesihovega soneta v oklepaju je dolga pot; zacetna negotovost pesniskega jezika se je izgubila in v dveh stoletjih prerasla v danasnjo bogato raznolikost oblikovnih postopkov in stilnih sredstev. Vendar bo ta raznolikost v sebi zmeraj nosila tudi zacetno negotovost.
Opombe
43: »Razen teh locil rabijo slovenscini se naslednja locilna znamenja: (...) oklepaj () , kadar kako besedo ali kak rek v pojasnilo vmes vtaknemo; na pr. Dober prijatelj (pa prijatelj ni vsak, ki se ponuja) in pa star denar sta veliko vredna. (Slom.) « V prvi izdaji Breznikove slovnice (1916, str. 63, 89) je prepisan Janezic-Sketov opis, v drugi, tretji in cetrti izdaji oklepaj med locili sploh ni omenjen. Izpuscen je tudi v Breznik-Ramovsevem pravopisu 1935, ne omenjajo ga niti Bajec, Kolaric in Rupel v Slovenski slovnici 1956 ne Slovenski pravopis 1950. Nekoliko natancneje je vloga oklepaja opisana sele v Slovenskem pravopisu 1962 (str. 89, 94): »V okrogle () ali posevne // oklepaje devljemo: a) besede, stavke, letnice ipd., ki natancneje pojasnjujejo: Participi (delezniki) so v ljudskem govoru zelo redki./.../ b) vrinjene stavke: S prijateljem (tudi jaz imam prijatelja) sva sla pocasi po drevoredu. Namesto oklepaja lahko stoji tudi pomisljaj ali vejica.« 774 in 775.
hanje svojega Bellina v'Lashkeh duh
lah. Pisanice 1780, str. 3-7 (Legisa 1977: 47-53)., de be njeh v 'hovd nauli. Pisanice 1780, str. 56-59 (Legisa, n. d.: 152-159). 443).
