Socart --- znanilec praznine

Prvi vtis ob pojmu socart je, da gre za socialisticno umetnost, ki je hibridnega znacaja, pri cemer jo na eni strani oznacujejo sestavine sovjetske kulture, na drugi pa nekaj, kar je podobno ameriskemu popartu. Socart se je tako kot popart sprva pojavil v slikarstvu --- predvsem kot neka vrsta »sokterapije«, s katero se je odzival na takratno idejno, estetsko in politicno naravnanost sovjetske druzbe. Receno drugace --- gre za terapijo, s katero se je umetnik skusal resiti ujetosti v konformisticne in utopicne idejne sheme o idealni druzbi v okviru socrealisticne doktrine. V prvih korakih socarta je tako videti poskus, da s kritiko ideoloskih in estetskih klisejev umetnik spet da vrednost individualnosti, ki se je vec kot 50 let stapljala s t. i. kolektivnim jazom. Slikar Boris Orlov je to nedvoumno povedal, ko je zapisal, da socartisticna umetnost pomeni strategijo osebne resitve, kjer je umetnik dalec od utopicnih vzgojnih tezenj. Socart je tako nacin, kako naj bi se sam umetnik naucil biti svoboden, pri cemer pa nikakor ne zeli, da bi svoje umetnisko videnje oz. izkusnje predstavljal kot model, na podlagi katerega bi lahko obcutili svobodo tudi drugi.

V socartu si umetnik natakne masko provokatorja, norcavega cinika, ki v svojem spakovanju na vse mogoce nacine parodira in diskreditira obce veljavne resnice, ki jih je ruskemu/sovjetskemu cloveku ponujala oz. vsiljevala uradna ideologija. S tem ko so prvine in postopki kanonizirane umetnosti postavljeni v nenavadne zveze in se tako njihov pomen deavtomatizira, zbujajo s postopki »sokterapije« pri gledalcu dvom o brezpogojni idejni in estetski vrednosti etablirane (drzavne) kulture --- t. i. socialisticnega realizma. Ce uporabimo formalisticno terminologijo, lahko recemo, da pri socartu prevladuje kot konstrukcijsko nacelo postopek potujitve, ki ustvarja obcutje nenavadnosti in nelagodja. Ta nenavadnost v druzenju razlicnih prvin pa pelje v sok oziroma povzroca spremembo v nacinu gledalcevega sprejemanja umetnosti in stvarnosti.

Za prvo dejanje socartisticne »sokterapije« veljajo slike ze omenjanih ocetov socarta Melamida in Komarja iz zacetka 70. let s preprostim naslovom Soc-art. Ze v tem nizu slik je opaziti postopke, ki karakterizirajo socart v celoti: kolaz, ki sluzi znizevanju ideoloske paradigme, semanticne deformacije, svojevrstno preoblacenje, stilizacijo ipd. V vseh delih je opaziti dvoumnost, ki jo je treba razumeti kot metodo in kot ideolosko gledisce. Prvine, postavljene v drugacen kontekst, dobivajo prav nasprotni predznak, kot so ga imele do tedaj: Stalin, ki je do nedavnega utelesal moc in avtoriteto, je predstavljen na isti ravnini s parom razcapanih cevljev in s skatlico cigaret; tako prihaja do primerjave vseh treh prvin, kjer skulptura oziroma podoba Stalina izgublja svojo pomembnost in postaja profana v sopostavitvi z banalnostjo vsakdanjika.

Parodija in stilizacija sta se opaznejsi oziroma se neposrednejsi v kasnejsih socartisticnih delih. Na platnu upodobljena pionircka Melamid in Komar (oba ze odrasli osebi) trobentata na uho Stalinovi skulpturi --- prihaja do nedvoumne banalizacije soc-simbolov. Na enem od slikarskih platen Komarja in Melamida iz 80. let z naslovom Neboticnik opazimo za socart tipicno druzenje razlicnih, v osnovi nezdruzljivih prvin in ravni; na sliki je prikazan v klasicnem stilu torzo dekleta, ki se pri vratu nadaljuje v groteskni obraz zgubane zenice s cajnikom na glavi. Bolj kot dejstvo, da gre za druzenje dveh razlicnih ploskev oz. naracijskih ravni, nas sokira (in se toliko bolj sovjetskega cloveka) dejstvo, da zenska/zenica jaha na glavi --- v socrealisticnem stilu izoblikovani skulpturi voditelja Sovjetske zveze polpreteklega obdobja Josifa V. Stalina. Nenavadnost v do tedaj nepredstavljivi sopostavitvi ravni govori o degradaciji prvotnega pomena posameznih prvin, tako se njihova vrednost zmanjsuje, doloceni postopki oziroma kulturno-umetniske smeri pa so izpostavljene posmehu, parodiji in s tem prevrednotenju.

Socart kot konceptualna umetniska smer s svojimi nenavadnimi sopostavitvami v prvi vrsti opozarja, da so se idejni in umetnostni postopki prejsnjih obdobij (predvsem pa socrealizma) izcrpali, ustaljene zveze in razmerja iz prejsnje epohe so se avtomatizirali, s tem pa izgubili pomen in smisel. Receno natancneje: socart s provociranjem in norcevanjem ozivlja v predstavi sprejemnika te kanonizirane sestavine, postopke in vrednote prejsnje umetnostne in druzbene ureditve. Ko jih vzpostavi, jih pricenja ponavljati, vendar vsakokrat v drugem kontekstu: v nenehnem ponavljanju se izgublja njihova primarna informativnost, hkrati pa se v sopostavitvi raznih kontekstov njihov pomen nenehno spreminja. Lahko bi rekli, da je za socart znacilna teznja distancirati se od crno-bele dialektike in tako razkopati sestav simbolov, ki nastopajo kot svetinje totalitarne kulture. V tem prizadevanju pa socart ne zanika stilskih oz. zanrskih vidikov, ki dolocajo jezik polpreteklega sovjetskega obdobja. Vedeti moramo, da uporabljeni postopek znizevanja paradigme se ne pomeni, da je njena prvotna vrednost povsem odpravljena. Nova sopostavitev ozivlja v kontekstualnih povezavah prvotni pomen sestavine do te mere, da ga lahko nenehno degradira, postavlja v nenavadne kontekste in s tem odpira neskoncno mnozino interpretacij. Prav neskoncnost v izbiri interpretacij demistificira in demitizira doloceno tekstovno sestavino ali postopek, ki je bil svoj cas nosilec neke absolutne vrednosti. Ce bi si v razlagi pomagali s primerjavo, ki jo pogosto navajajo tudi socartisti, bi rekli, da gre pri socartisticnih delih za neskoncne labirinte dvoumnosti, ki ucinkujejo podobno kot podobe v magicni zrcalni sobani. Pri vsakokratnem gibu pred ogledalom se nasa podoba v ogledalu mnozi, deformira, spreminja do neskoncnosti, a v seciscu raznih odbleskov zrcali nase bistvo.

Misel o socartu kot labirintu dvoumnosti opozarja, da te prve avtonomne umetniske smeri v Rusiji po socrealizmu ne moremo opredeliti enoznacno in povsem jasno. Sami socartisti govorijo o nedefiniranosti in neulovljivosti lastnega izraza, raznolikost socartisticnih stilistik oz. estetik opozarja, da ne obstaja univerzalen nacin, po katerem bi lahko socartisticno delo brali oziroma ga interpretirali. Socart nam torej ne ponuja urejenosti, znotraj katere bi lahko opazili ali predvideli sistemsko posledicne etape v razvoju. Ustrezneje bi ga oznacili z besedami, da gre za pojavno obliko totalne umetnosti, ki vkljucuje ves svet, kjer pa ni vec videti nobene hierarhije estetskih ali eticnih vrednot. V tem videnju sveta ni vec jedra, na katerega bi se lahko avtor ali sprejemnik/bralec oprla, obstaja samo se niz odprtih moznosti za neskoncno preigravanje. Verjetno ni treba posebej poudariti, da omenjene ugotovitve zvenijo podobno kot oznaka tistega obcutenja in razumevanja, za katero se je ustalilo ime postmodernizem.

Kljub nenehnemu preigravanju s pomeni v labirintu dvoumnosti pa je mogoce govoriti o znacilnostih, ki so sorodne vsem pojavnim oblikam socarta. Nedvomno je prevladujoc postopek ponavljanje. Kot je bilo vidno ze prej, gre predvsem za ponavljanje splosno znanih in ne dolgo poprej v ruski kulturi pogosto rabljenih stilemov, podob in sintagem, ki so postavljene v novo okolje --- pogosto se pojavljata Stalin in Lenin skupaj s tipicnimi prvinami zahodne oziroma ameriske kulture, parole sovjetskega propagandnega aparata so postavljene med komercialne reklame (Lenin na reklami za Coca-Colo, Miki Miska na grbu Sovjetske zveze ipd., kip delavca, junaka socialisticnega dela, v objemu Marilyn Monroe, podoba Gorbacova v popartisticni obliki z aluzijami na A. Warhola ipd.). Ponavljanje ima kljub raznim avtopoetikam v socartisticnih delih soroden namen. Pri tem ne gre le za degradiranje znanega in pomembnega, temvec za postopno odpravljanje pomena in vrednosti, ki jih je prvina, postopek ali nacin ravnanja nekoc imel.

V razvoju socarta je opaziti, da se ponavljanje in desemantizacija ne omejujeta le na sovjetsko stvarnost, prihaja do degradacije in profanizacije vzorcev oziroma nacinov izraza, motivov in tem, kot jih je v razvoju izoblikovala ruska kultura v celoti --- socartisticna metoda se pricenja preverjati v literaturi. Zanimivo je, da se pogosto kot ozadje preigravanja, stilizacij in parodiranja pojavljajo poleg ideoloskih paradigem dela ruskih literarnih klasikov --- najpogosteje Puskina, Dostojevskega, Tolstoja in Turgenjeva. Naj navedem nekaj primerov:

1. a)

Stalin
nasa bojna slava
celo on je bil zmotljiv
In nas tu in tam moril /.../²

b)

kit se s kitom medsebojno hrani Nato pa kdaj pa kdaj zamenjata polozaj

Sektant In seksacica sta v vsakem primeru seksala revolucionarno3

V tem odlomku je posebej zanimiva besedna zveza sektant in seksacica /.../, saj prihaja do zanimive dvoumnosti. Zaradi enakega korena sek- prihaja med besedama do primerjave. V sopostavitvi pojmov sekta in seks z besedo revolucionarni tako prihaja do degradacije ideje Revolucije...

Ti citati iz socartisticnih del Vsevoloda Nekrasova govorijo o detabuiziranju pomena, ki so ga imele dolocene teme oziroma motivi v polpretekli zgodovini Sovjetske zveze (Stalin, drzavljanska vojna, revolucija ipd.). Nekrasov pogosto uporablja uradnisko (birokratsko) leksiko oziroma frazeoloske kliseje in jih postavlja v nov, banalen kontekst. Na eni strani se govori o leksemih oziroma sintagmah s posebnim aksiolosko izpostavljenim pomenom v casu komunisticne oziroma sovjetske druzbene ureditve, na drugi strani pa opazamo izraze blizu banalnemu pogovornemu jeziku, ki mejijo na obscenost (npr. seksala revolucionarno). Novi kontekst, kjer so besede druzene po principu opozicije, znizuje pomen visoke besede, dokler se v procesu neskoncnega ponavljanja v banalnega okolju pomen in smisel nekoc aksiolosko nasicene in vznesene besede povsem ne izgubi.

2.   Za drugi primer sem izbral odlomek iz poeme Razcvet vse Rusije Dmitrija Prigova:

Ko je Josif Stalin z gor kavkaskih
Od njegovih vitkih debel, nebes jasnih
Od ptic, zveri in kac in cebel brencecih
Spregovoril na Sever daljnji zroc:
Pridi, pridi Razcvet Vse Rusije!⁴

3.   Govoril sem o tem, da socartisti ne preigravajo, varirajo (in se norcujejo) le tem, besedja in postopkov, ki se navezujejo na ideolosko sfero. V verzih Vsevoloda Nekrasova so vidne parodirane literarne paradigme oziroma teme in motivi, ki imajo v razvoju ruske literature in kulture poseben pomen:

Utrip se pomnim tvojih vek
in Neve velicastni tek
del Petrovih izid iztek
Kdo je napisal spevorek
Jaz sem napisal spevorek.⁶

4.   Omenil sem, da je za socart v celoti znacilen postopek t. i. preobleke. Ta postopek moramo razumeti kot posebno obliko potujitve, poteka pa v dveh fazah. Ce za primer vzamemo v slovenskem prevodu objavljeno novelo pisatelja mlajse generacije Vladimirja Sorokina Zacetek sezone,⁷ se nam zdi, da je pred nami poeticna pripoved o lepotah narave, nad katero se navdusujeta lovca, ko se pripravljata na lov. Opisi narave in krajsa meditativna razglabljanja ozivljajo stil in motiviko iz novel I. Turgenjeva Lovcevi zapiski. Sorokin torej rekonstruira znano literarno paradigmo do te mere, da je bralcu prepoznavna, potem pa v naraciji sledi oster rez. Stavki postanejo krajsi, odsekani, lirsko obarvani pejsaz postane prostor zlocina, prihaja do idejnega in tematskega zasuka: poeticni opisi priprave na lov so bili le preobleka za lov na cloveka. Spremembo v pripovedi, oster motivni in idejni rez moramo razumeti kot potujitev/preobleko prejsnje paradigme --- stila Turgenjeva. S sopostavitvijo lirsko-refleksivnega izraza in naturalisticnega prizora (uboja cloveka) je paradigma Turgenjeva deformirana in degradirana, postavljena v nov kontekst, ki sugerira prevrednotenje kanoniziranih predstav o literarno --- umetnostnih merilih oziroma po drugi strani rusi in odpravlja vsakrsno predstavo o eticnih vrednotah.

5.   Sorokinova literatura napoveduje novum v socartisticni estetiki. Desemantizacija oziroma postopno izgubljanje smisla pelje socart k pomensko nemotiviranemu sopostavljanju razlicnih, pomensko nezdruzljivih prvin. Pri obcutju, kjer se izgubljajo vrednostna merila, ostane edino pomemben poskus, da bi v svojem delu zaznamovali vse, kar se dogaja v neki posebni vrsti dokumenta, ki ga imenujejo katalog. V delih (instalacijah) enega vodilnih socartistov Ilje Kabakova vidimo album, v katerem so brez globlje pomenske zveze drug ob drugega postavljeni stari nepomembni casopisni izrezki, orumeneli dokumenti, racuni, vstopnice, boni za hrano --- z eno besedo nicvredne drobnarije. V nemotiviranem druzenju sestavin prihaja do nove podobe cloveka. Drugacno je tudi videnje cloveka. V romanu Kabakova Clovek iz smeti ga predstavlja leseno deblo, na katerega so pritrjeni delcki vsakdanje navlake: nitke, trscice, koscki papirja --- skratka vse, kar najdemo na tleh kot smeti. Cloveka sestavljajo in ga opomenjajo le nicvredne in nakljucno izbrane nepomembnosti. Primerjava s smetmi ga degradira na raven nepomembnosti in banalnosti --- clovek ni vreden nic vec kot smet.

Iz primerov je videti, da lahko ne glede na heterogenost, ambivalentnost in dvoumnosti socartisticnih del kot prepoznavne lastnosti navedemo ponavljanje, variiranje idejnih in literarnoumetnostnih paradigem. To preigravanje postaja postopno samo sebi namen in se v posledicno-razvojni fazi spreminja v nemotivirane sopostavitve ter se utrdi v zanru, ki mu recemo katalog. V njem so zabelezeni dokumenti brez medsebojne povezanosti po nacelu nakljucnosti. Videti je, da obstaja med socartisticnimi deli razlicnih obdobij pomembna razlika, zaradi katere je treba v razvoju socarta lociti dve fazi. Za zacetno fazo (Melamid --- Komar, Nekrasov, Prigov, Rubinstejn, Sorokin) je znacilno in prepoznavno referencno ozadje, na podlagi katerega se sestavlja socartisticno besedilo. To ozadje je lahko ideolosko nasicena beseda velike idejne vrednosti ali beseda, tema, postopek, ki se navezuje na rusko literarno klasiko. V delih Kabakova, vodilnega predstavnika drugega obdobja, nastaja nekaksna enciklopedija/muzej, kjer ni opaziti motiviranih pomenskih zvez med sosednimi sestavinami. Razlika, o kateri govorimo, je pomembna, ce postavimo vprasanje o evoluciji. Trdimo lahko, da socart 70. let nastaja kot reakcija na ideoloski, v tistem casu ze avtomatizirani in neinformativni klise. Postopki, ki dinamizirajo in degradirajo ideolosko ali umetnostno paradigmo, spominjajo na lastnosti ti. karnevalizirane kulture. Zanjo je po Mihailu Bahtinu znacilen dvojen vidik v dojemanju stvarnosti kot nenehne dinamike enotnosti polarnih nasprotij. Prihaja do familiarizacije pomenov, do profanizacije vsega vzvisenega ter zamenjave (preobleke) nasprotujocih si vrednosti --- visokega z nizkim, slovesnega z igrivim, pomembnega z banalnim. Organizatoricno nacelo te dvojnosti je po Bahtinu ambivalenten smeh, ki hkrati zasmehuje in proslavlja, zanikuje in potrjuje, je hkrati pogrebec in preroditelj stvarnosti.⁸ Tudi v prvi fazi socarta opazamo neke vrste narobe svet, kjer so sestavine in postopki uradne kulture (klasicne literature) izpostavljeni posmehu, kar pelje k prevrednotenju nekdanjega pomena in vrednosti. Izkaze se, da je tudi smeh socarta dvoumen, saj sprva vzpostavljeno predstavo o doloceni kanonizirani paradigmi v naslednjem trenutku osmesi, a hkrati s tem obudi spomin na njeno nekdanjo vrednost. Ne glede na ironicnost socartisticne izjave smeh socarta (resda reduciran) ociscuje, osvobaja cloveka odvisnosti od vsemogocne ideje, ki naj bi bila utelesenje ciste resnice.

V nenehnem ponavljanju, kjer prihaja do karnevalizacije, familiarizacije in degradacije nekdanjih vrednosti, se rusi nacelo hierarhicne urejenosti, po katerem je Rusija zivela z vecjimi ali manjsimi presledki vse do 80. let tega stoletja. To rusenje pomeni tudi sproscanje tistih vlog, ki jih je literatura imela vselej v zgodovini --- od religiozne, socialne, filozofske do ekonomske in politicne. Prav nic paradoksalno ni, da se je z osvobajanjem literature, z razvrednotenjem ideoloskih in literarnokulturnih kanonov ruska kultura znasla v kaosu in anarhiji. Ko se je ruskemu cloveku prvic v zgodovini na stezaj odprla moznost, da se izrazi, kakor mu pac veleva hotenje, se je znasel pred moznostjo izbire, kjer je dovoljeno vse. Narascajoce navdusenje nad svobodo je prineslo degradacijo in rusenje vsakrsnih vrednostnih meril, kar se je nazorno pokazalo prav v evoluciji socarta. Po prvi evforicni reakciji, kjer prevladuje postopek soka (sokterapija), pa se je socart in s tem nova ruska kultura znasla v slepi ulici. V nestetih ponovitvah in preigravanju klasicnih paradigem se je informativnost samega izraza zmanjsala do nerazpoznavnosti in postala sama sebi namen. Namensko poudarjeno hotenje degradirati vse vrednostne hierarhije je povzrocilo izgubo informacijske vrednosti katerega koli elementa ali postopka, na katerega bi se lahko izjava pripela. Posamezni predmeti tako stojijo drug ob drugem brez zveze, umesceni le kot dokument v katalog oziroma v enciklopedicno nanizanko raznih stvari. Obcutje, ki je ruski kulturi prineslo moznost svobode in moznost izbire, je rodilo praznino. Zaradi odsotnosti idejnega sistema z izdelano predstavo o hierarhiji pomensko-vrednostnih vezi, lahko obstaja umetnisko delo le kot katalog, ki ne izpricuje nic drugega kot oblikovano praznino. Gledano posledicno pomeni brezsmiselno nizanje sestavin drugo ob drugi izgubo individualiziranega izjavljalskega stalisca, ki bi govorilo o avtorju in prek njega o besedi kot vrednoti.

Polozaj, v katerem se je znasla ruska kultura, pomeni njeno krizo. Medtem ko je bil socart v prvih letih svojega obstoja pojav, ki je vodil k dinamizaciji refleksije in osvobajal cloveka shem in modelov, se je ideolosko nasiceno besedilo postopoma modificiralo, upostevaje pri tem jezik neumetnostnih sistemov --- konceptov. Ti koncepti se pojavljajo na nacin t. i. minus-postopkov, kjer dolocen koncept ni nedvoumno opazen, vendar nekatera znamenja in postopki, ki ga degradirajo in profanizirajo, pricajo o njegovi sledi in ga s tem ozivljajo. Zaradi neskoncnega ponavljanja in stilske anarhicnosti, s katerima se informativnost koncepta zmanjsuje na minimum, postaja tudi novo besedilo neinformativno in kot tako povsem nepotrebno. Cedalje ocitnejsi preplet izposoj, privzetih in modificiranih citatov razlicnih ravni kulture v besedilu govori o transformaciji literature in umetnosti. V perspektivi se kaze neka moznost: nekoc enkratna in neponovljiva avtorska beseda izginja oziroma prehaja v sfero komercializacije in show businessa --- pojem umetniskosti oziroma literarnosti v klasicnem smislu besede postaja povsem redundanten.

Povedano spet zbuja razmisljanje o zvezi socarta in ruskega konceptualizma s pojmom postmodernizem. S tem se seveda odpira niz vprasanj, ki na prvo mesto postavljajo evolucijsko pot, ki sta ju prehodili dve kulturi --- t. i. zahodna (ameriska) in vzhodna (ruska). Vsakdo, ki povrsno pozna lastnosti postmodernizma zahodnega tipa, bo hitro opazil sorodnosti z ruskimi kulturnoumetniskimi pojavi 70. in 80. let. Domnevamo lahko, da je totaliteta, ki jo je na Zahodu producirala tehnologija oziroma tehnolosko-medijska propaganda, pustila sorodne sledi kot na Vzhodu.

Rusija je namesto postopkov tehnomanipulacije poznala totaliteto, ki jo je vzpostavljala in 70 let ohranjala ideologija, v svojem razvoju pa je naredila soroden korak kot ameriska kultura. Medtem ko pomeni popart zacetek razbijanja tehnoloske totalitete, pomeni socart rusenje ideoloske iluzije. Razkrinkavanje mehanizmov manipulacije, ki ga v nobeni od omenjenih kultur ni nasledila nova iluzija, je obe pripeljal v polozaj vecnega ponavljanja in preigravanja, ki cedalje ocitneje kaze na nemoc, da bi nasli oprijemljivo jedro, v razmerju do katerega bi se lahko reflektirali. Pri tem se postavlja le vprasanje, ali pojav t. i. virtualne resnicnosti pomeni novo moznost tehnoloske manipulacije. Je torej nova napoved tudi poraz klasicne ideoloske iluzije?

Opombe

¹

²

³

⁴

⁵

Prim. izvirno besedilo, navedeno v opombi 4!

⁶

⁷

Glej revijo Literatura, 1990, 9.

⁸