Epitetoni v Zupancicevi poeziji¹

1.1   Stalni pridevek ali epithetum perpetuum (lat. perpetuus --- stalen, vecen)⁴ poznamo iz ljudskega pesnistva ali anticne literature. Zdruzuje oznacevalno vlogo prilastka in custveno vlogo pesniskega pridevka; slednjo dobi s ponavljanjem. Pogosto zaznamuje lastnost, ki je vsebovana ze v jedrnem predmetu (crna noc). Oznacevalno funkcijo lahko tudi popolnoma izgubi (bele roke po delu).

1.2   Individualizirajoci⁵ epiteton ucinkuje nevsakdanje in zaznamuje enkratno in nezamenljivo lastnost, pogosto je tudi oblikovno nenavaden. Morda bi lahko govorili o redkem⁶ epitetonu (épithete rare), znacilen je za moderno poezijo in je pogosto sinestezijski⁷ (bisernobeli smeh).

Zunaj teh skupin ostaja obsezna skupina ponazoritvenih⁸ epitetonov z dokaj mocno resnicno ali navidezno oznacevalno vlogo, vendar ob predmetu razvijajo svet custev, ki naj jih ta izzove. Sem spadajo cutno zaznavni (barvni, svetlobni, zvocni...) pridevki ob konkretnem jedru, izrazajo intenzivnost impresionisticnega cutnega zaznavanja in pomenske odtenke (pisana loka, blesteca perot). Stalni, individualizirajoci in ponazoritveni pridevki se povezujejo v pridevnisko metaforo, metaforicnost je najmanjsa pri ponazoritvenem in najvecja pri individualizirajocem, stalni pridevki spadajo med tradicionalne⁹ metafore.

2  Gradivo Zupancicevih epitetonov

Zupancicevi pridevki izhajajo iz sveta cutnih zaznav (barvni, svetlobni, zvocni, tipni, sinestezijski, pridevki okusa, vonja), iz clovekovega cutno-custvenega dozivljanja (personifikacijski, antropomorfizacijski pridevki), iz verskega in liturgicnega sveta, ljudske poezije, belokranjskega govora in slovenskega knjizevnega izrocila. Epitetone Case opojnosti mocno zaznamujejo tudi prevzete besede francoskega in hrvaskega izvira.

2.1  Stalni pridevki

Med bujne, blescece, nevsakdanje, tudi nekoliko literarnomodne pridevke Case opojnosti so se poredko, vendar opazno zarasli tudi tradicionalni pridevki --- stalni pridevki in tisti, ki spominjajo na Gregorcicevo (sladak, gorak) ali Askercevo (carokrasen) literarno delavnico. Od stalnih pridevkov so v vseh zbirkah najpogostejsi barvni (prstan zlat, Kmecka balada; s krvjo rdeco, Vecno zivljenje, rdec mak, Tu..., crne oci, Ljubice tri; bela lilija, Zimski zarki; mesto belo, Sonet; oko crno, Silvin; z zlatim kljucem, Zemljevid; sraga rdeca, Razgovor; bela vila, Belokranjska; trate zelene, Zebljarska; rdece rane, Razgovor), pogosti so tudi pridevki okusa (sladek med, Bohmien; grenka solza, Milostno nebo; sladkega vinca, Duma; smeh grenak, Iz dnevnika). Stalni pridevki iz ljudske pesmi in belokranjskega govora opazno dolocajo zbirko Cez plan, se zlasti skupino objektivnih ljubezenskih pesmi (gizdava devojka Ana, rudeci nagerlin, Belokranjska; mladi Marko, lep junak, lepa Mare, lepa Bare, lepa Ane, Druga; rdece rozice, Se ena).

2.2  Cutnozaznavni pridevki

Cutnozaznavni pridevki so na gosto posuti po vseh stirih zbirkah, najgosteje v Casi opojnosti. Razkrivajo Zupancicevo mocno cutno dojemanje sveta in erotike, najbogatejsi so svetlobni, barvni in zvocni pridevki. Tipna epitetoneza je mocneje razpoznavna le v Casi opojnosti in poudarja cutno erotiko (vroc objem, Vrt mojih sanj; z vroco ljubavjo, Samotna melodija). Cutno erotiko Case opojnosti podcrtujejo tudi izrazito cutni epitetoni, kot so bujen, kipec, opojen, pozeljiv (zelja cvetecih in kipecih nad, Vrt mojih sanj...; kipece, bujne prsi te, s pogledi pozeljivimi, Nedolznost; rozic in disav opojnih, Padale so cvetne sanje), v plasc cutnosti se zagrinja tudi dusa lirskega subjekta in dobiva dekadencne poteze (dusi kipeci, Tu...).

2.3  Barvni pridevki

Med epitetoni z obmocja cutnih zaznav se v Casi opojnosti najbolj razbohotijo barvni, njihova kolicinska zastopanost oblikuje naslednje zaporedje: zlata --- bela --- crna --- rdeca --- srebrna.¹⁰ Zbirka Cez plan ohranja enake barve v nekoliko spremenjenem zaporedju (zlata --- crna --- rdeca --- bela --- srebrna), opazna je pogostejsa raba rdecebarvnega pridevka. V Samogovorih je na prvem mestu se vedno zlatobarvni pridevek, sledita srebrna in crna barva, najopaznejsa je odsotnost rdecebarvnega pridevka (razen v Dumi). Barvni pridevki so v tej zbirki skromneje zastopani, izredno pisana je le pesnitev Duma: v njej se zvrsti celotna lestvica Zupancicevih barvnih pridevkov, pogosto so impresionisticni barvni zapis pokrajine ali pa imajo simbolno vlogo. Kompozicijsko in pomensko odlocilno vlogo ima v Dumi zelena barva, barva zenske, romanticne pesmi s simbolnimi konotacijami zdravega, naravno bujnega, idilicnega, domacijskega zivljenja. V zbirki V zarje Vidove se je barvna lestvica spremenila, vodilno mesto je zavzela rdeca barva, takoj za njo se uvrsca zlata. Zupancic se je z barvnimi pridevki nekoliko odmikal od Verlainove poetike, ki je zahtevale barvne odtenke, saj si je za barvno stalnico izbral intenzivno in cisto zlato barvo, pridevki bele in rdece barve pa vendarle razkrivajo njegovo obcutljivost za odtenke.

Iz roze, nosilne metafore Case opojnosti, sta se porodila tudi individualizirana pridevka cveten in rozen z implicitnimi barvnimi pomenkami (cvetne sanje, Padale so...; vecera poletnega, roznega, Kes). Pridevka pisan in roznat odmevata tudi v Samogovorih (roznate sanje, Zaprti park; rozna mladost, Moj Bog).

2.3.1  Zlata barva

Pridevek zlat se zapisuje kot prevladujoca barva zbirk Case opojnosti, Cez plan in Samogovori. V prvi je ta pridevniska metafora secesijsko obarvana; metaforicnemu ali nemetaforicnemu organskemu jedru pripise pomenke anorganskega, umetnega¹¹ (zlata oranza, Oranza; zlati orehi, O sv. Duhu; zlati sadovi, Kot bi viseli zlati sadovi; zlato cvetko, Seguidille). Konotativni pomeni zlate barve se mocno vezejo na krscansko simboliko in ikonografijo, zlata barva je tudi atribut verske transcendence.¹² Ko se v Casi opojnosti veze s cutno simboliko sadja, postavlja cutnost v obmocje bozanskega cascenja (zlata oranza, Oranza; jasni, zlati sad, Kot bi viseli zlati sadovi). Najveckrat je ta barvni pridevek uporabljen ob abstraktnih predmetih kot tradicionalni simbol dragocenega, a to se v hrepenenjskih motivih, ki so usmerjeni v prihodnost lirskega subjekta (moji zlati cilji, Moje barke), ali v motivih neponovljivega, izgubljenega otrostva in sanj (zlate sanje moje, Seguidille; iskal sem svojih zlatih dni, Bolne roze) izkaze kot se nedosezeno, daljno in nedolocno ali pa ze izgubljeno.

Tudi v zbirki Cez plan je pridevek zlat na vrhu barvne lestvice. Izvir zlate epitetoneze je drugace kot v Casi opojnosti postavljen v vesolje, vedno znova jo narojevajo zvezde (zdaj semena zlata padajo, Vseh zivih dan). Najpogosteje domuje v drugem razdelku, v programski odi zivljenju (Vseh zivih dan), v apolinicnih ljubezenskih pesmih s spominskimi ali hrepenenjskimi motivi (Jaz te cakam zaman, Prisla si...; Kvisku plava hrepenenje, Kdo v ljubezni), in izraza lepoto in dragocenost vesoljeke svetlobe, povecuje harmonicno razpolozenje (zvezda zlata, Kvisku plava...; vecerna zlata zora, Beli dan...,; zlat oblak, Prisla si...). V zlato barvo je odeta mladost (mladost ti moja zlata, Beli dan na okno trka) ali njeni tradicionalni simboli (Vesna zlata, Kdo v ljubezni...; zlato jutro, Vasovalec).

V Samogovorih je zlatobarvni pridevek se na prvem mestu, v primerjavi s prejsnjima zbirkama pa je njegova kolicinska zastopanost za polovico manjsa. Pojavlja se v pesmih z ontolosko, poetolosko in domovinsko temo, izraza ocaranost nad vesoljsko svetlobo ob njenih metaforah (zlati pas, Tezko uro; zlate zastave iz zlatih lin, Prebujenje) ali je impresionisticni barvni zapis (pesem zlatih in pesem srebrnih valov, Duma), kot ikonicna barva se ohranja v sonetu Pogled na Montmartre (zlate kupole).

V zbirki V zarje Vidove nima vec vodilne vloge, razprsen je po celotni zbirki, zgosti pa se v tretjem razdelku kozmicno-panteisticnih pesmi (Zlata jutra), najveckrat je simbolen, novo ucinkuje povelicevanje materinske ljubezni in rojstva (kodrolascek zlati moj, Pricakovanje) ter narodovih sanj (zlati sen, Nase pismo).

2.3.2  Rdeca barva

Poleg pridevka rdec sta v Casi opojnosti z odtenkom rdece barve zastopana delezniski pridevek zarec s poudarjenimi pomenkami dinamicnosti, toplote in cutnosti ter pridevek rubinji (rubinjih ustnic, Essehrin kip). Pridevek zarec zapisuje impresionisticni svetlobni odtenek ob dnevni ali nocni svetlobi (ob zarecem sonci, Nad mestom belim...; pod zarecim nocnim nebom, Padale so...), a pogosteje ponazarja eroticno strast (mak / rdeci, zareci, Tu...; prsti njegovi // zivo zareci, Oranza).

V zbirki Cez plan se je paleta implicitnih rdecebarvnih pridevkov razsirila, pridevek krvav evocira bolecino (pot krvavih lis, Manom..., 6), simbolizira pa tudi dinamicno nacelo zivljenja in svobodnega duha (krvavordec plamen, Vseh zivih dan; zastave krvave, Ob Kvarneru), podobno pridevka zarec in plamenec z odtenki ognjene (blisk zarec, Manom..., 1) ali vesoljske svetlobe (plameneci zastor polnoci, Nebo in zemlja). Ta pridevka imata v povezavi z ocmi ljubezensko ali duhovno konotacijo (oci zarece, Nebo in zemlja; oko ti plamenece, Manom..., 1).

V Samogovorih je rdecebarvni pridevek omejen le na Dumo (rdece se peni, hiso goreco).

V zbirki V zarje Vidove je rdecebarvni pridevek skupaj z odtencnimi (zarec, gorec, ognjen) zastopan najpogosteje. V pesmi z motivom vojne smrti se pojavlja kot barva krvi s tradicionalnimi konotacijami odtekanja zivljenjske tekocine ob metaforicnem jedru za rane (rdece jagode, Razgovor), tudi kot barva zivljenja, ki naj premaga belo smrt (Dete ceblja) ali podaljsa ljubezenski vitalizem cez mejo smrti (roza na ustnicah zivo zareca, Carmen). V socialni pesmi evocira bolece trpljenje delavcev (zareci zeblji, Zebljarska).

2.3.3  Crna barva

Crna barva je tipicna¹³ barva slovenskega simbolizma in je tudi pri Zupancicu precej opazna. V Casi opojnosti evocira neznano, kaoticno (v viharja crno grozo, Divje polje...) ali zmago strasti in kaosa nad duhovnim redom (mrakovi crni, Vrt mojih sanj...), a tudi harmonicno ubrano razpolozenje (Vecerna melodija). Ob zenskih oceh in laseh ima mocno eroticno konotacijo, crnina se razlije tudi cez vec verzov (... huris crnooke, // crnooke, crnolase // crnolase, belopolte, Essehrin kip).

V zbirki Cez plan se pridevek crn uvrsca takoj za zlatim, skoraj tretjina crne epitetoneze se je zgostila v ciklu Manom J. Murna-Aleksandrova; najbolj nakopicena je v prvi pesmi in evocira tragicni polozaj slovenskega umetnika (dva crna, crna curka, vrtinci crni). Pridevek pomraci pokrajino (nad crno pokrajino, Svetla noc), poudarja ljubezensko strast ob metaforicnem predmetu za lase (crn oblak, Cez ves obraz...) ali intenzivnost custva, saj mu pripise pomenke bolecega, neznosnega (crne strasti, Meni se hoce; svoj crni srd, Ob Kvarneru).

V Samogovorih je ta pridevek ponazoritven (crno oko, Silvin), ima simbolno vlogo (temine crne, Prebujenje), novo pa ucinkuje v ekspresionisticni vlogi, tu spremeni naravno podobo jedra in ga napolni z grozo duha (veje crne, Klic noci; crne roke, Vizija).

V zbirki V zarje Vidove se crna barva poveze z rdeco ob motivu smrti (smrtne so crne, druge rdece, Razgovor).

2.3.4  Bela barva

Najvec odtenkov bele barve prinasajo zlozenski pridevki Case opojnosti (sneznobelih grudi, Essehrin kip; k sotorom jasnobelim, Seguidille; srebrnobele cvetke, Vecno zivljenje). Pridevek bel ne evocira samo radostnega razpolozenja, marvec nastopa tudi v dekadencnem motivu obupanega lirskega subjekta in ponazarja mracno, pusto razpolozenje in odsotnost zivljenjskih moci (Nad mestom belim..., Zimski zarki), priblizuje pa se tudi simbolisticnemu nakazovanju duhovne transcendence (k sotorom jasnobelim, Seguidille). V zbirki Cez plan je pogosto ponazoritven, simbolizira starost in modrost (bele lase, Ob Kvarneru), ali pa impresionisticen (racke bele, Pokopalisce sv. Barbare, z girlandami belimi, Gozdna idila). V Samogovorih je pridevek bel zelo redek in je najveckrat ponazoritven (v bele cipke, Prva pomlad). Tudi v zbirki V zarje Vidove se pojavlja kot impresionisticni zapis labodje ciste beline (bel sijaj, Vihar) ali evocira duhovno transcendenco (v rokah belih, Spokorna pesem).

2.3.5  Srebrna barva

V Casi opojnosti je pridevek srebrn zelo pogost v ciklu otroskih pesmi Jutro, in sicer s konotacijami svezine, dinamike, cistosti; zunaj tega cikla se pojavlja samo v dveh pesmih in je ponazoritven (v srebrno casico, Zimski zarki; iz case srebrne, Bila si mi...). Tudi v zbirki Cez plan je dokaj redek in je impresionisticni zapis ciste in svetle barve (breze srebrne, Doma; valov srebrni beg, Pokopalisce sv. Barbare), podobno ob metaforicnem jedru (s prsti srebrnimi, Beli dan...; izza srebrnoprasnih tancic, Poldan). V Samogovorih zapisuje impresionisticno lepoto vode (kaplje srebrne, Prebujenje; srebrn val, Pomlad-nepomlad) ali stoji ob metafori za roso (srebrn nakit, Z vlakom). V zbirki V zarje Vidove ga ne najdemo.

2.4  Svetlobni pridevki

Svetlobni pridevki zapisujejo odtenke mnogih svetlobnih, osvetljenih ali svetlecih se predmetov. Zupancic je posegal po vesoljski, pokrajinski in umetni svetlobi, po vodnih odsevih in blescecih predmetih. V casi opojnosti so za spoznanje mocnejsi svetli (neskaljen, cist, jasen, svetel, blestec, kristalen, bisern) in z barvnimi oblikujejo blesceco in razkosno epitetonezo prve zbirke. Tudi redkejsi temni pridevki zapisejo kar nekaj odtenkov (meglen, mracen, ugasel, temoten, temen). Ponazoritveni svetlobni pridevek poudarja dragocenost in izbranost predmeta (kristalna skledica, Himna), impresionisticno ocaranost nad vesoljsko svetlobo (biserne zarke, Ti gizdava devojka Julijana), abstraktnim predmetom pripisuje simbolne pomenke svetlobe in lepote, tudi transcendence (svetlih sanj, Nocna melodija; blesteca vecnost, Seguidille). Temni pridevek v Casi opojnosti pomraci in zavrne katolisko luc in Kristusa (Kako je poln kristjanov temni hram, Pred onim temnim, V galeriji), izraza obup lirskega subjekta (nad mojim zitjem mrak lezi teman, Bolne roze) in njegov strah pred neznanim (pokrajin neznanih, temotnih, Himna).

Zbirko Cez plan doloca svetlobna epitetoneza, mocno prevladuje svetla, pridevki najveckrat zapisujejo lepoto zvezd in zarje ali njunih metafor (za zarjo blesteco, V teh tezkih dneh; najsvetlejsi car noci, Manom..., 8; sotor svilnat, Svetla noc). Pridevki dnevne svetlobe so redkejsi, toda intenzivnejsi, simbolizirajo zmago dneva nad nocjo, zmago vitalisticnega obcutja nad dekadencnim (dan, / tak jasen, tak vroc, / z diamanti ves posejan, Dan, 4; dan je prisel / s krono demantno, Beli dan...). Temni pridevki (polnocen, temen, temnejsi, temacen, mracen, brezzvezdnat, oblacen) zapisujejo razlicno intenzivnost temnega (nad kupolo mracno, / cez mesto temacno, Zvecer; v brezzvezdnato noc / oblacno in mracno, Dan). Pogosto imajo simbolne konotacije demonskega (v polnocni mrak, Manom...) ali eroticnega (v njih roso polnocnih zelja, Svetla noc).

Svetlobni pridevki odlocilno dolocajo Samogovore; znova prevladujejo svetli. Bolj duhovna kot custvena lirika te zbirke je posegala po odtenkih hladnejse svetlobe (cist, bled, prozoren, kristalen, blestec, tisocok), soncna ostaja le v motivu ljubezenskih sanj (soncno glorijo, Sonce-roza) ali pa je odrinjena v vizijo nove prihodnosti (sonca mlada vsa, cista, Prebujenje). Svetlobni pridevek je v ontoloski pesmi ekspresionisticen in odseva duhovno razklanost lirskega subjekta (veje svetle, svetlo drevo, Klic noci), drugje ponazarja lepoto novoromanticnega laboda (blesteca perot, Epilog) ali ocaranost nad nocno svetlobo (visoka tisocoka noc, Visoki hip; seme svetlo, Tezko uro). Temni pridevki so se zgostili v tretjem in cetrtem ciklu ontoloskih pesmi; ob abstraktnih predmetih simbolizirajo neznano (temen nic, Zimska noc), minljivost in propadanje (zar sonc ugaslih, Zaprti park) ali ponazarjajo vecerni cas, ki skupaj s tisino prostora preraste v simbol absolutne poznosti (v vecerni trudni cas, Vecerna vizija; v urah vecernih, Zaprti park).

Svetlobni pridevki v zbirki V zarje Vidove dosegajo le tretjino svetlobnih pridevkov v Samogovorih. Impresionisticni pridevki ustvarjajo lirsko razpolozenje v pesmi (po nebu temacnem, / po jezeru mracnem, Vihar) ali simbolizirajo custvene odtenke (v svetlem hrepenenju, Goriskim izgnancem).

2.5  Zvocni pridevki

V vseh zbirkah prevladuje pridevek tih. V Casi opojnosti najveckrat povecuje ubranost razpolozenja (v tihi noci, Padale so...; po tihih gajih, Bolne roze) ali prinasa custveni odtenek (tihe boli, Bolne roze; tiha nada, Moje barke). Zvocno bogati so onomatopoetski pridevki (sumen, buren, sumec, bucec); imajo vlogo simbolicnega paralelizma: sumenje drevja in bucanje morja simbolizira eroticni nemir lirskega subjekta (... in pijana blodi z vetrom / nad sumecimi lesovi / nad bucecimi valovi, Himna). V zbirki Cez plan so zvocni pridevki manj razvejeni, elativno stopnjo obupa ponazarja pridevek nem (v obupu nemem, Manom..., 1). V Samogovorih se zapisujejo odtenki tisine (tih, tihoten, neslisen, gluh), glasnejsi pridevki so omejeni na domoviski razdelek (vrisk plakajoc, Z vlakom; pojoca raketa, Duma) in pesem Cigan (harmonika vresceca). V zbirki V zarje Vidove pripisuje pridevek tih jedru pomenke skrivnostnosti (tihi kelih, Spokorna pesem), onomatopoetski pridevek pa ponazarja ubrano, umirjeno in disharmonicno podobo (sumeci slapovi, Zlata jutra; v hrumecih brzicah, Dies irae).

2.6  Pridevki okusa

Med najpogostejse pridevke okusa se uvrsca sladek. V Casi opojnosti se zapisuje ob predmetih z ljubezensko temo in poudarja cutnost (poljub sladak, Tu; sladke ustnice, Bolne roze); v obmocju cutnosti krozijo tudi sanje, hrepenenje, skrivnost lirskega subjekta (vse sladke nade, Seguidille; sladke skrivnosti, Moja Madonna; sanje sladko opojne, Seguidille). Pridevek sladek vstopa tudi v oksimoronsko zvezo (pod sladkim jarmom svetega zakona, Parcek) in se posmehne malomescanskemu zakonu. Tudi v zbirki Cez plan ima pridevek sladek najvisjo pogostnost, eroticno konotacijo ohranja v ljubezenskih pesmih, senzualizira pa tudi vesolje, saj se pojavlja ob metaforicnem jedru za zvezde (velike sladke roze / nad menoj, Tiho, brez besed). V Samogovorih so se pridevki okusa mocno zredcili in zasukali iz sladke v grenko polovico (grenek, trpek, bridek), razklanost in nezdruzljivost nasprotij ponazarja tudi oksimoronski pridevek (napoj sladko-gorjup, Starec misli). V zbirki V zarje Vidove se antiteticna pridevka okusa povezeta v sinestezijsko zvezo z vonjem in povesta, da je ljubezen opoj in bolecina hkrati (vonj sladak, vonj grenak, Vihar).

2.7  Sinestezijski pridevki

Sinestezijski pridevki so v vseh stirih zbirkah manj opazni in se v vecini primerov uvrscajo med leksikalizirane svetlobno-zvocne (glas / onemogel, pijan in teman, Premnogo noc; pretemna, tezka pesem o grobeh, Manom..., 1), barvno-zvocne (v crnem hrupu, Razgovor) in tipno-svetlobne metafore (mrzel mrak, Moje barke), tudi v metaforo okusa in vonja (vonj sladak, vonj grenak, Vihar) ter metaforo okusa in zvoka (smeh grenak, Iz dnevnika). Med individualizirajoce sinestezijske pridevke lahko uvrstimo barvno-zvocnega (bisernobel smeh, Duma) in svetlobno-zvocnega (fanfare svetlozvocne, Pokopalisce sv. Barbare). Vonjalno-zvocna zveza je uporabljena tudi ironicno in se posmehne ovenelemu in konvencionalnemu izrazanju filistrov (vse duhtece vase fraze, Svojim prijateljem).

2.8  Literarnomodni pridevki

V pridevkih Case opojnosti odmeva literarna moda s konca prejsnjega stoletja. Zupancic je rad posegal po besedah francoskega¹⁴ in hrvaskega¹⁵ izvira (parfumovan, fin; krasen, caroben, okruten, zlocest, diven, razkosen). Pridevka vele in bolne roze je mogoce uvrstiti med baudelairizme. Zupancic je v Casi opojnosti razsiril slovar pridevkov za izrazanje dveh pomembnih pojmov simbolisticne poetike, za lepoto¹⁶ in skrivnost (lepe roze, Bolne roze; carokrasen grad, divna huri, Essehrin kip; v kelihu misticne roze, v tihi minuti carobni, Moja Madonna; ti skrivnostni moj cvet, ti roza mogota; krasni cvetovi; tajno moc, tajnostno trepetanje, Ti gizdava devojka Julijana).

2.9  Verski pridevki

Verski pridevki v Casi opojnosti odevajo cutno v plasc sakralnega, pomenijo se neizrabljeno metaforicno gradivo v ljubezenski poeziji, verska metafora pa ima tudi zunajjezikovno vlogo radikalnega osvobajanja ljubezenske poezije, ki jo je ob koncu prejsnjega stoletja klerikalna in filistrska malomescanska druzba v imenu katoliske moralke mocno dusila in obsojala.¹⁷ Pridevki iz verskega slovarja se mocno razbohotijo v Casi opojnosti, preneseni so v ljubezenske motive sredi narave (deviske brezice, Vrt...; ciste neveste, Ti gizdava devojka Julijana; v nunskih srcih spokornic cipres, Essehrin kip) ali pa se povezujejo z vesoljskimi predmeti (nebeski soncni zarek, zvezde nebeske, Nocna melodija); pomenko svetega dobi tudi trenutek (v hipih svetih, Moje barke). V drugih zbirkah so verski pridevki manj opazni in praviloma ostajajo ob verskem jedru (sveti duh, Duma). V zbirki V zarje Vidove postanejo svete narodove sanje (vecnih sanj, Podoba).

2.10  Personifikacijski pridevki

Personifikacijski pridevki so mocno zastopani v prvih treh zbirkah. V Casi opojnosti je jedro personifikacijskega pridevka mnogokrat dusa, ki je v tej zbirki cutna, dinamicna in blize dekadencni kot simbolisticni (duse trudne, Vecno zivljenje; v dusi trpeci, Nocna melodija; dusi potrti, In nikjer, nikjer tolazbe; vriskajoca dusa, Divje polje dusa moja), pogosto tudi cvetje (aristokratsko samujoce teje, Vrt mojih sanj), vesoljski pojavi (iz daljnih, trudnih daljav, Bolne roze) ali abstraktni predmeti (ljubezen mojo mlado, Seguidille; vest pijana, Moje barke).

Personifikacijski pridevek v zbirki Cez plan pogosto vizualizira dusevni svet lirskega subjekta (moja mlada moc, Kvisku plava; moje zelje osamljene, Jaz te cakam zaman; zar duse koprnece, Ptic Samoziv). O pesnikovi bivanjski tragiki ob Murnovi smrti zgovorno govori tudi raba pridevka ob zarjah, Zupancicevem najbolj priljubljenem poeticnem gradivu. Medtem ko je leta 1900 v Pesmi mladine upesnil vero v novo, pogumno in optimisticno prihodnost mladih (v nove zarje), je v ciklu Manom J. Murna-Aleksandrova nekdanjemu simbolu lepse prihodnosti odvzel zivljenje (zarje mrtve, Manom..., 8).

V zbirki Samogovori so personifikacijski pridevki se pogostejsi in prav tako vizualizirajo custveni in miselni svet lirskega subjekta, pogosto ponazarjajo zalostna, boleca in staticna obcutja (srce tozno, Moj Bog; blodna dusa, Metamorfoze). Opazna je visoka pogostnost pridevka mrtev (mrtvega veka, Zaprti park; smrtni sen, Vizija), se posebej ob tradicionalnem simbolu zivljenja (polno mrtvih sonc, Vizija).

V zbirki V zarje Vidove personifikacijski pridevek ni pogost, novo pa ucinkuje, ko metaforicnemu jedru za voditelja naroda pripise negativne lastnosti (godalo prihuljeno, Nase pismo).

3  Oblikovno-izrazne lastnosti Zupancicevih pridevkov

3.1   Zupancicevemu dinamicnemu pesniskemu izrazu so ustrezali delezniski pridevki, srecujemo jih v vseh zbirkah, najbolj pa se razbohotijo v zbirki Cez plan (Casa opojnosti: cvetec, kipec, duhtec, vriskajoc, koprnec, samujoc, rjovec; Cez plan: sumec, plamenec, zarec, blescec, blestec, krakajoc, duhtec, koprnec, borec, omahujoc, strmec, bodec; Samogovori: cvetoc, gorec, blestec, pojoc, sopihajoc, vrescec, plakajoc, duhtec, umirajoc, obupajoc; V zarje Vidove: dehtec, gorec, zarec, gasnoc, pojoc, hrumec, sumec).

3.2   Nemalokrat je izbiro pridevka narekovala potreba po bogati in ucinkoviti zvocni organizaciji verza (vokalna orkestracija verza: roza mogota; vecera poletnega, roznega, Kes; ritem in rima: nad kupolo mracno / cez mesto temacno, Zvecer; zelja cvetecih in kipecih nad, Vrt...,; aliteracija: vrli vejevec, Podoba; tajnostno trepetanje, Ti gizdava devojka Julijana; zareci zeblji, Zebljarska; onomatopoija (nad sumecimi lesovi / nad bucecimi valovi, Himna; vetrovi sumni, burni, Divje polje dusa moja).

3.3   Zupancicevi pridevki se pogosto povezujejo v obseznejse zveze, zapisoval je dvo- in vecclenske pridevke (pokrajin neznanih, / temotnih, Himna; zelja cvetecih in kipecih nad, Vrt mojih sanj; glas onemogel, pijan in teman, Premnogo noc; kipece, bujne prsi te, Nedolznost; ti zlata, razkosna Vesna, Jaz te cakam zaman; dva crna, crna curka; Manom..., 1; v brezzvezdnato noc, / oblacno in mracno, Dan, I; visoka, tisocoka noc, Visoki hip; vse same drobne jagode, / rdece, rdece, rdece, Razgovor; pradavnih, divnih sanj, Nasa beseda).

3.4   Za izrazanje pomensko odtencnih pridevkov je uporabljal:

a) razlicna priponska obrazila (tajen, tajnosten; temen, temoten, temacen; tih, tihoten);

b) prevzeto besedje (tajen, tajnosten, tajinstven, caroben, krasen, misticen, diven, plakajoc, gizdav, parfumovan). S prevzetimi pridevki je najbolj zasejana Casa opojnosti, vendar jih tudi pozneje ni opustil, pridevki tajen/tajnosten/pritajen se v Samogovorih in v zbirki V zarje Vidove celo okrepijo;

c) zlozenske pridevke (k sotorom jasnobelim, Seguidille; srebrnobele cvetke, Vecno zivljenje: sneznobelih grudi, Essehrin kip; krvavordec plamen, Vseh zivih dan; srebrnoprasnih tancic, Poldan; fanfare svetlozvocne, Pokopalisce sv. Barbare; tvoj vseprodirni soj, Samogovor; polzasencen, tih obraz, Zaprti park; polizdane slasti, Orientalski sonet; v vrtincu burnoblaznem, Vizija; bisernobeli smeh, Duma; zlatoslovno pismo, Tuji moz);

c) prislovno-pridevniske pridevke (sanje / sladko opojne, Seguidille; kvisku hrepeneci cveti, Padale so cvetne sanje; aristokratsko samujoce teje, Ti gizdava..; samoten plamen, z vetrom se borec, / na tla pritiskan, kvisku koprnec, Manom..., 4; v kobilje razuzdanem smehu, Vizija; roza na ustnicah mrtvih zivo zareca, Carmen).

Pridevniska metafora je najrodovitnejsa Zupanciceva metaforicna oblika v vseh stirih zbirkah, v Casi opojnosti se je zasejala najgosteje, v zbirki Cez plan se je za polovico osipala in se v Samogovorih spet nekoliko okrepila, v zbirki V zarje Vidove pa je zdrsnila na najnizjo tocko.¹⁸ Zupanciceva pridevniska metafora je inovativna po gradivu, oblikah in funkcionalnosti. Podobno kot za druge njegove metaforicne oblike velja tudi za njegovo pridevnisko metaforo, da je pogosteje vizualizacija pojmovnega kot abstrakcija konkretnega.

Opombe

¹

Clanek je nekoliko prirejeno poglavje iz magistrske naloge z naslovom Metaforika v Zupancicevi poeziji (od Case opojnosti do zbirke V zarje Vidove) in prinasa analizo epitetonov v Casi opojnosti (1899), Cez plan (1904), Samogovorih (1908) in v zbirki V zarje Vidove (1920). Primeri so vzeti iz Zupancicevega Zbranega dela, I ( Ljubljana, 1956); II (Ljubljana, 1957) in III (Ljubljana, 1959).

²

Uvod u knjizevnost, ur. A. Stamac' in Z. Skreb, Zagreb, 1986, 261.

³

Prim. Recnik knjizevnih termina, Beograd, 1985, 180. Mnogi literarnoteoreticni prirocniki pristevajo k okrasnemu pridevku le tipicne, ponavljajoce se pridevke, izhajajoce iz ljudske pesmi ali anticne literature, prim. M. Kmecl, Mala literarna teorija, Ljubljana, 1983, 117; Literatura, Ljubljana, 1987 (Leksikoni Cankarjeve zalozbe), 64; Die Literatur, Mannheim, 130.

⁴

Recnik knjizevnih termina, 180.

⁵

Prim. M. Kmecl, Mala literarna teorija, 117.

⁶

Recnik knjizevnih termina, 181.

⁷

Uvod u knjizevnost, 263.

⁸

Prim. G. Kocijan, Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika, Ljubljana, 1983, 180.

⁹

Tradicionalna metafora izhaja iz literarne klasike, s ponavljanjem izgublja svojo inovativnost in se uvrsca v konvencionalno pesnisko leksiko, prim. B. V. Tomasevski, Teorija knjizevnosti, Beograd, 1972, 50- 51.

¹⁰

Drugi barvni pridevki (sinji, rumen, siv) so zaradi nizke pogostnosti in slogovne neopaznosti zanemarljivi. Barvna lestvica se mocno spremeni v ciklu otroskih pesmi Jutro, ki ga izpuscamo iz analize, v njem prevladujeta zelena in srebrna barva.

¹¹

Secesijska metafora mrtvi zivo in ozivlja mrtvo, prim. A. Stamac': Vprasanje secesije v moderni, Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, Ljubljana, 1983 (Obdobja, 4, I), 159.

¹²

Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krscanstva, Zagreb, 1985, 592.

¹³

F. Zadravec, Nekatere posebnosti slovenskega simbolizma, Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, Ljubljana, 1983 (Obdobja, 4, I), 10.

¹⁴

Francoske prevzete besede so kot slogovno-izrazno sredstvo v 90. letih prejsnjega stoletja pogosto uporabljali slovenski naturalisti za kar najbolj natancen opis literarnih oseb, krajev in mescanske govorice, medtem ko so modernisti v prevzetih besedah iskali sugestivno in izbrano izrazno sredstvo, prim. A. Ocvirk, Novi pogledi na pesniski stil, Literarna umetnina med zgodovino in teorijo, 1979, 75-76. J. Toporisic je opozoril tudi na manj posreceno rabo teh besed, pac iz metricno-rimalnih razlogov (Zupanciceva opazna beseda v Casi opojnosti, Oton Zupancic, Simpozij 1978, Ljubljana, 1979, 175-191).

¹⁵

V Pletersnikovem slovarju imajo nastete prevzete besede hrvaskega izvora kvalifikator novoknjizno; ta pove, da je izraz prisel v literaturo sredi 19. st., zato te besede ne posnemajo belokranjskega govora, temvec so literarnomodne.

¹⁶

I. Tavcar je za najvisjo stopnjo lepote uporabljal pridevek krasen, prim. G. Kocijan, Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika, 178.

¹⁷

Prim. B. Paternu, Tematska kontinuiteta pri uvajanju novih stilov v slovensko pesnistvo od baroka do moderne, Slavisticna revija 22, 1969, 233-263.

¹⁸

Stevilo pridevniskih metafor glede na stevilo verzov v zbirkah: Casa opojnosti (0,22), Cez plan (0,11), Samogovori (0,14), V zarje Vidove (0,10).