Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Metodicne izkusnje |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
France Zagar |
Metaforika, kot jo odkrivajo osnovnosolski ucenci
Poznejsi retoriki so izdelali zelo natancno klasifikacijo pomenskih prenosov in zamenjav. Aristotelovega zgleda metafore »Tisoc slavnih reci je storil Odisej« niso vec steli za metaforo ali prenos po podobnosti, temvec za zamenjavo nedolocne kolicine z dolocno (za eno od sinekdoh). Tako kot so slovnicarji spravili v sistem vsakdanji jezik, tako so si tudi retoriki prizadevali sistematizirati vsa sredstva, rabljena v knjizevnosti.
Ze od Kvintilijana dalje se v solah metafora steje za zgosceno primero. Po tem pojmovanju »cvetoce lice« pomeni toliko kot »lice, ki je lepo, nezno, voljno kot cvet«. Natancnejsi raziskovalci pa vedo, da ta tip razlage ni ustrezen za pojasnjevanje vseh metafor, npr. verza Svetloba je samo senca Gospoda (Tohomas Brown). Moderni teoretiki v svojih pojmovanjih metafore niso vec tako enotni, kot so bili stari. Kar na vec nacinov si prizadevajo odgovoriti na vprasanje, zakaj je katera besedna zveza metafora.
Vzemimo v pretres, kako bi razni teoretiki pojasnili Eliotov verz: Videl sem sirene, jahajoce valove proti odprtemu morju. (I have seen the mermaids riding seawards on the waves.)
Richardsu je izraz jahati valove metafora zato, ker se v njem krizata dve misli (ena je jahati konja, druga pa pluti po valovih). Beardsleyu pa je to metafora zato, ker je modifikator jahati (jahajoc) v navadnem jeziku nedruzljiv s samostalnikom valovi.
Richardsovo meddejavnostno pojmovanje metafore temelji na domnevi, da v metafori ne gre samo za nenavadne povezave med besedami, temvec za prepletanje med mislimi, za podajanje dveh idej namesto ene; torej ne samo za pojave v knjizevnosti, ampak za probleme, ki so tesno povezani z miselnimi procesi in ustvarjalnostjo.
Beardsley zavraca razlaganje metafore s primerjavami predmetov in jo pojmuje kot protipostavljanje besed, kot besedno igro, kot posebno funkcioniranje jezika. Po njegovem je pomembnost metafor v tem, da sirijo besedni zaklad zunaj tega, kar je dostopno navadnemu izrazanju. Ideal starih retorikov je bilo razumsko pojasnjevanje metafor, medtem ko se Beardsley osredinja na custveni ton te ali one metafore in raziskuje, zakaj so nekatere metafore obledele, izrabljene, druge pa izvirne, presenetljive, ucinkovite.
Po tem zgoscenem prikazu anticnega in modernega pojmovanja metafore preidimo k vprasanju, kako osnovnosolski ucenci razlicne starosti razumejo in tvorijo metafore. O tem razmisljam na podlagi priloznostnih opazovanj otroskega govorjenja in pisanja ter nekaj nacrtnih preiskav zmoznosti osnovnosolskih ucencev, ki sem jih naredil s pomocjo ucnih listov in magnetofonskega snemanja pouka.
V vsakdanjem zivljenju lahko opazamo, kako otroci besede v prenesenem pomenu ne razumejo. Ko je mama narocila sinu, naj nasadi kokljo, je prinesel iz drvarnice primeren kolicek. Razumel je, da je treba kokljo natakniti na kol. Potem se je vidno oddahnil, ko mu je mama razlozila, da ne bo nikakrsnega natikanja koklje na kol, temvec da naj samo kokos, ki koka po dvoriscu, posadi na jajca, da jih bo valila.
Prav tako je zanimivo opazovati, kako se otroci v svojih pogovorih se poigravajo z dvopomenskostjo metafore, na primer: »Spet sem ga ustrelil!« --- »Kaj pa? Ali zajca?« --- Odraslemu je navadno tako v zavesti samo preneseni pomen ('naredil sem napako'), da se napetosti med prvotnim in drugotnim pomenom skoraj ne zaveda vec.
Nacrtno sem otrosko razumevanje metafor preverjal z ucnim listom, na katerega so zapisovali svoje razlage podcrtanih metafor. Ucenci tretjega in sedmega razreda so tak list resili takole:
1. Za deklice zmeraj mislijo, da morajo biti angelcki.
Zakaj je razlaganje metafor tezko, za osnovnosolske ucence pa prav posebno? V povedi z metaforo se prepletata dobesedni in preneseni pomen. Ravno v tem soobstajanju dveh pomenov je car metafore, pri razlaganju ta car izgine. Parafraziranje metafore, npr. zamenjava povedi »Deklice so pridne«, je malo uspesna metajezikovna operacija. Pri tem se ohranja samo razumska sestavina sporocila, medtem ko se custveni ton zabrise. Poleg tega pa konkretno misleci otrok v povedi z metaforo dostikrat zacuti samo dobesedni pomen, prenesenega pa ne.
Kot smo iz resevanja ucnega lista videli, otroci razumejo in dobro razlagajo samo preprostejse metafore in zanimive personifikacije, medtem ko jim stevilni frazeologemi, sinestezije, razvite merafore ostajajo nerazumljivi. Z leti se ucenceva zaloga razumljivih metafor vendar povecuje. Z rastjo besednega zaklada se mu poveca tudi zmoznost za sestavljanje vecbesednega, bolj prelivajocega se razlaganja metafor. Seveda povedano ne izkljucuje moznosti, da odrasli s posredovanjem ustrezne informacije otroku pospesimo razumevanje te ali one metafore. Zanimivejse kot parafraziranje metafor je njihovo tvorjenje. Ucno delo je mogoce organizirati glede na vrsto metafore: prava metafora (identifikacija), primera (komparacija), poosebitev (personifikacija), rekla in pregovori (frazeologemi), uganke (enigme) ipd. Poved z metaforo je navadno sestavljena iz dela z dobesednim pomenom in dela s prenesenim pomenom. Razlicni teoretiki za ta dva dela uporabljajo razlicne izraze: Max Black del s prvotnim pomenom imenuje okvir, del z drugotnim pomenom pa zarisce (fokus). Tako je npr. v pregovoru Clovek cloveku volk beseda clovek okvir, beseda volk pa zarisce. Pri vajah za tvorjenje metafor je mogoce izhajati od okvirja (kaj je sosolec, ucitelja, sola; kaj dela jutro, pomlad, sonce) ali od zarisca (uporabi za metaforo dobra ali slaba bajeslovna bitja, nevarne ali ljubke zivali, dragocene ali nicvredne stvari).
V nizjih razredih ucenci ustvarjajo takele metafore:
Bostjan je medved, Maja pa muha.
Moj brat je kot klovn.
Spela je igracka.
Suzana je prava lisica.
Matic je hiter kot zajec.
Peter je pocasen kot polz.
Moj bratranec Andrej je potuhnjen kot carovnik.
Sebastjan je pameten kot pes.
V nasem razredu je med odmorom kot v cirkusu.
Cesnja na vrtu se je oblekla v porocno obleko.
Kovanec se je skril v spranjo v parketu.
Jabolko se mi je izmuznilo iz roke.
Mlajsi ucenci radi pisejo tudi spise, narejene na podlagi poosebitev in ozivitev:
Pika in Vejica
Vejica: | Mihec me v svojih zlozenih povedih sploh ne uposteva. |
Pika: | Tudi jaz se redko znajdem na koncu Mihcevih povedi. Tako se mu zmeraj mudi, da me pozabi pritisniti. |
Vejica: | Mihec se bo moral poboljsati. |
Pika: | Tako je. Midve sva vendar pomembni clanici druzine locil. |
Vejica: | Upriva se mu. |
Pika: | Kako pa? |
Vejica: | Nalasc se bom postavljala na napacna mesta. Namesto »Pusti, ne podri!« se bo prebralo »Pusti ne, podri!« |
Pika: | Bravo! Tudi jaz mu bom tako nagajala. |
Irena, 5. r.
Oglejmo si se zbirko metafor iz visjih razredov:
Marjetka je angel brez kril.
Biba je miska.
Miha je afna.
Klemen je smejalna naprava.
Moja babica je legenda.
Nas matematikar je rabelj.
Lep si kot prasica.
Pameten si kot Butalec.
Vrat ima kot zirafa.
Ima joske do Koroske.
Dere se kot sirena.
Vesna se je zaletela vame kot zivi torpedo.
Francka se je rezala, da bi ji v usta lahko spravil slona.
Nasa sola je Auschwitz.
Leska je ze oblekla zeleno jakno s franzami.
Jesen se bukve slacijo, smreke pa ne.
Torba je na raketni pogon zletela v kot.
Palica je zaplesala tango po mojem hrbtu.
Ucenci visjih razredov ne ostajajo samo pri navadnih metaforah, temvec tezijo k izvirnim (ti si smejalna naprava), med katerimi je pogosto pretiravanje (noge ima kot dirkalni konj) ali ironija (lep si kot svinjski rep). Na splosno bi lahko rekli, da metafore pogosteje uporabljajo v pogovorih kot v spisih.
Ko prebiram otroske spise, marsikdaj opazam, kako nekateri ucenci podobne teme izoblikujejo preprosto, brez metafor, drugi pa zapleteno, metaforicno. Primerjajmo tale spisa:
Bratec
Roza, 2. r.
Sestrica
Prisla je drobcena pikica. Bila je crna kot zamorcek. Moje oci so radovedno iskale njene. Vse to se je zgodilo lani.
Sedaj je sestrica stara ze pol leta. V vozicku jo vozim na sprehode. Srce ji bije, kot bi s palicico udarjal po ksilofonu. Njeni temni laski pojejo v pomladanskem vetru tiho melodijo srece.
Majda, 4. r.
Podobno na podlagi dozivljanja narave nekateri ucenci napisejo stvarne opise, v katerih so same vsakdanje besede; drugi pa izoblikujejo subjektivne orise, bogate z metaforami:
Na Grmadi
Magda, 3. r.
Razgled z vrha Grmade
Fanika, 7. r.
Iz teh primerov vidimo mocno nasprotje med preprostim, nemetaforicnim, in slovesnim, metaforicnim pisanjem. Metaforika omogoca izrazanje globljih obcutij, kakrsna bi s samimi besedami v prvotnem pomenu tezko izrazili. Metaforicni slog pisanja je znacilen za ucence v srednjih in visjih razredih, vendar ga ne dosegajo vsi ucenci. Tega sloga pisanja tudi ne kaze po vsej sili spodbujati. Ce tako izrazanje ne temelji na pristnih obcutjih, lahko ucenci zaidejo v izumetniceno leporecenje. V referatih, esejih in razpravah pa metafore sploh niso umestne, ker ogrozajo natancnost misljenja.
Izkusnje, ki sem si jih nakljucno ali nacrtno nabral pri obravnavanju metaforike v nizjih in visjih razredih osnovne sole, lahko samo s pridrzki posplosujemo na druge osnovnosolske ucence. Obravnavanje metaforike je mocno odvisno od razpolozenja, sproscenosti in custvene skladnosti v razredu. Kadar je bilo pri nasih urah pouka vzdusje tako kot pri druzbenih igrah, ne pa kot je ponavadi v soli, so bili dosezki najboljsi. Menim pa, da smemo narediti vsaj tele sklepne ugotovitve: da se je repertoar metafor, ki jih ucenci razumejo ali tudi uporabljajo, od razreda do razreda povecuje; da ucenci v visjih razredih tezijo k tvorjenju izvirnih metafor, zlasti pretiranih ali posmehljivih, da posamezni ucenci zmorejo z metaforiko izraziti obcutja, ki jih brez metafor ni mogoce izraziti. Ta razvoj v razumevanju in tvorjenju metafor pri osnovnosolskih ucencih zelo ustreza psiholoskim opisom konkretno delujocega in mislecega mlajsega solarja ter custvovanju in misljenju adolescenta.
Pri obravnavi metaforike lahko ucitelj svoje ucence marsicesa nauci, lahko se pa tudi sam navdihuje in pomlajuje ob njihovi domiselnosti. V vsakem osnovnosolskem razredu je vredno posvetiti nekaj ur tvorjenju in razlaganju metafor. Treba pa je racunati na razvojno stopnjo ucencev. Kar je pri obravnavi metafor mlajsim ucencem tezko razumljivo, se jim bo v poznejsih letih razkrilo samo od sebe ali ob neznatni pomoci odraslih. Medtem ko so se v tradicionalni retoriki in stilistiki ukvarjali s precej neosebnim kvalificiranjem vrste metafor, odpirajo moderna pojmovanja metafore in aktivnejsi ucni pristopi vec moznosti, da se hkrati z obravnavo metafore povecuje osebna obcutljivost in razvijajo ustvarjalne zmogljivosti.
Literatura
Aristotel: Retorika, Beograd, Nezavisna izdanja, 1987.
Kojen, Leon (ur.): Metafora, figure i znacenja, Zbornik teorijskih radova, Beograd, Prosveta, 1986.
Ocvirk, Anton: Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva, Ljubljana, Drzavna zalozba Slovenije, 1981.