O slovenscini v soli in zunaj nje
na Trzaskem

Slovenscina kot ucni jezik z vidika ucitelja naravoslovja^*

Najprej zelim poudariti dejstvo, da naravoslovne vede in tehnicne predmete na slovenskih solah v Trstu in Gorici poucujejo vecinoma profesorji, ki so po dopolnjeni srednji soli koncali svoj akademski studij na kaki italijanski univerzi. Strokovna literatura, po kateri najpogosteje segajo, je vecinoma italijanska ali angleska, odvisno od stroke. Nadaljnji problem so ucbeniki, ki so v nasih solah v rabi. Najveckrat gre za prevode, njih jezik pa ni vedno neoporecen.

Neustrezni ucbeniki se nadomescajo s prevajanjem in narekovanjem iz italijanskih. Ucitelja nenehno obdaja tujejezicna literatura; slovenska strokovna besedila mu niso vedno dosegljiva. Izrazje, ki bi ga potreboval, je razprseno po razlicnih strokovnih razpravah in tezko dostopno. Zato zahteva poucevanje naravoslovja in tehnicnih predmetov na slovenski soli vecji trud kot poucevanje istih predmetov na italijanski soli in vecjo jezikovno ozavescenost. Profesor mora nenehno preverjati svoje strokovno jezikovno znanje in ga poglabljati. Skrbeti pa mora ne le za strokovno izpopolnjevanje, ampak tudi za jezikovno rast in za bogatitev strokovnega slovarja. Vse to terja velik dodatni trud. Podcenjevanje skrbi za jezik pa nujno pripelje do funkcionalne okrnjenosti slovarja, do obcutka nelagodja pri podajanju snovi, scasoma pa tudi do obcutka jezikovne in narodne manjvrednosti.

V strokovnem besediscu naravoslovnih in tehnicnih ved je veliko prevzetih besed. Pri naravoslovju prevladujejo latinske in grske izposojenke, pri tehnicnih predmetih, predvsem pri racunalnistvu, pa anglesko izrazje. Tovrstne prevzete besede dajejo strokovnemu jeziku sirso, tudi mednarodno razumljivost. Vendar izhaja strokovni jezik iz opazovanja okolja in temelji na bogatem domacem izrazju, zato ni le jezik strokovnjakov. Strokovni izraz --- latinizem --- ima navadno tudi domaco sopomenko vsaj takrat, ko gre za splosne izraze, ki so iz strokovnega besedisca presli v vsakdanjo rabo in spadajo v prakticnosporazumevalni jezik. Tako lahko uporabimo n. pr. poleg tuje, ne vsem dostopne besede herbivore tudi domaci izraz rastlinojede zivali ali rastlinojedci, primarne konzumente lahko imenujemo prvi porabniki, iregularno fluktuacijo populacije nepravilno nihanje prebivalstva, endotermne zivali so slovensko preprosto toplokrvne zivali, troficna veriga pa prehranjevalna veriga itd. Tu ne gre le za spreminjanje izrazja za vsako ceno, ampak je po mojem mnenju v danasnjih manjsinskih razmerah nenehna in sistematicna raba sopomenk v znanstvenem jeziku nujna, seveda s posebnim poudarkom na domacem izrazu, ce ta obstaja.

Domacega izrazja se v enojezicnih razmerah sicer otrok nauci neposredno iz okolja, v manjsinskem okolju, obdan od tuje govorecih ljudi in tujih obcil, pa otrok skoraj nima priloznosti, da bi prisel v nekatere govorne polozaje. Tako so mu izrazi iz zdravstva, imena bolezni in pripomockov iz domace lekarne, izrazi, ki so vezani na osebno nego in higijeno, pa tudi izrazi iz blagoznanstva povsem tuji, ce jih ni pridobil iz domacega vsakdanjika. Ce izrazi, ki jih je spoznal pri predmetnem pouku, nimajo dostopa do celih podrocij njegove jezikovne prakse in jih ne more uporabiti zunaj sole, in ce poleg tega niti pri predmetnem pouku ne dobijo zadostnega poudarka, ostanejo zanj v bistvu nekaka »tujka«, sicer potrebna, da si pridobi pozitivno oceno iz predmeta, zunaj sole pa ne nujna, nekaka papirnata beseda, ki je dejansko ne osvoji, zato je v nevezanem pogovoru ne uporablja.

Stalna in metodicna raba domacega strokovnega izrazja je pri naravoslovju se toliko nujnejsa, ker danasnji mestni otrok nima neposrednega stika z naravo, zato so mu nekateri pojmi iz naravoslovja abstraktni in tuji. Bolj domac mu je afriski slon ali dinozaver, ki ju je vedel na televizijskem zaslonu ali v slikanici, kot domaca putka in pujs. Laze se nauci zapletenega opisa zgradbe molekule DNA-ja, ki smo mu ga predstavili s shematsko sliko ali filmom, kot da bi sam opazoval gozd in medsebojna razmerja med zivo in nezivo naravo. Saj ga se nikoli ni resnicno opazoval pa tudi nihce ga tega ni naucil. Prebivalci asfalta in betona smo se ze tako oddaljili od zive narave, da se po vremenu ne pogledamo vec v nebo, temvec raje kar na televizijski zaslon ali v casopis.

Zal pa vsakdanja raba tujih virov, prevajanje in naglica ucitelja silijo, da pogosto uporabi uceno izposojenko, ki mu je bolj pri roki tudi takrat, kadar obstaja domac slovenski izraz ali celo vec takih izrazov. Zaradi jezikovnih razmer Slovencev v Italiji zvenijo mogoce nasim dijakom iz latinscine prevzete besede manj tuje kot dijakom v matici, zato jih tudi lazje usvajajo. Prav to dejstvo pa zmanjsuje dijakovo zeljo in potrebo po bogatenju slovenskega besedisca. Izgovor, da mu je izposojenka ravno tako ali celo bolj razumljiva od domacega izraza, nujno pelje v jezikovno okrnjenost. Scasoma pa se spremeni tudi njegovo custveno razmerje do materinscine, saj slovenscino obcuti kot revnejsi jezik, primeren le za vsakdanje sporazumevanje.

Veckrat pa smo pri nasih predmetih dejansko prisiljeni uporabljati izposojenke ali tujke, ker za kak pojem se nimamo ustaljenega domacega izraza. Gre predvsem za tehnicne izraze za pojme, ki jih v preteklosti nismo poznali. V tem primeru se vsak uporabnik odloca po svoje. Nekateri sprejemajo kar tujko, drugi slovenijo njen zapis in obrazilo, spet tretji jo prevajajo, in sicer vsak po svoje. Tako nastaja prava izrazna dzungla, ki spravlja uporabnike in tudi strokovnega ucitelja v zmedo in nelagodje. Mogoce bi v takem primeru kazalo ohraniti cim vecjo sinonimijo, vsaj dokler splosna spontana raba ne bo pokazala, kateri izraz se bo ustalil.

V okviru nekaterih strok so nastale terminoloske komisije, ki skrbijo za dolocanje ustreznega izrazja. Tako je Komisija za krasko terminologijo pri Zvezi geografskih institucij Jugoslavije ze leta 1973 izdala Slovensko krasko terminologijo,¹ ki uzakonja slovenske izraze s tega podrocja. Taki pripomocki so izredno dragoceni. Ceprav ne vecni (jezik se z rabo razvija) in tudi ne brezhibni (izdelali so jih ljudje). Tako n. pr. Slovenska kraska terminologija z dokaj strogimi utemeljitvami doloca izraz vrtaca namesto ljudskega izraza dolina ali kraska dolina, ki je pri nas splosno v rabi in so ga od nas prevzeli tudi drugi narodi, n. pr. sosedni Italijani. V takih primerih bi morda kazalo biti nekoliko manj restriktiven in dopuscati vecjo moznost sinonimije, saj kaze pisanost izrazja na bogastvo in zivljenjsko moc jezika.

V pisnem in govornem sporocanju se pri naravoslovju srecujemo z istimi tezavami in napakami kot kolegi drugih strok. Gre za problem skladnje, za pomanjkljivo poznanje strokovnega izrazja, pogoste pa so tudi za napake pri rabi iz latinscine prevzetih besed, v kar nas zavajata znanje in vsakdanja raba italijanskega jezika. V nadaljevanju se bom omejila le na zadnje, ker so prav te napake mogoce najbolj specificne za nas predmet.

1.  Raba latinizmov nas zapeljuje v pravopisne napake. Pri pisnem slovenjenju latinskih in grskih izrazov veljajo namrec drugacna pravila, zato dobijo besede v italijanscini in slovenscini drugacno pisno ali glasovno podobo, npr.:

it.	slov.	it.	slov.
eutrofizzazione	evtrofizacija	u	v
eumediterraneo	evmediteranski	u	v
corologico	horoloski	c	h
specie esotiche	eksoticne vrste	s	ks
esperimento	eksperiment	s	ks
idrologico	hidroloski	i	hi
idrofilo	higrofilen	i, d	hi, g
catrame	katran	m	n

2.  Pogoste so napake pri besedotvorju, saj se slovenska obrazila veckrat razlikujejo od italijanskih, npr.:

it.	slov.	it.	slov.
logo oligotrofico	oligotrofno jezero	-ico	-no
roditore sinantropico	sinantropen glodalec	-ico	-en
dispersione	disperzija	-ione	-ija
crescita geometrica	geometricna rast	-ica	-icna

3.  Pogosto naletimo tudi na kombinirano napako: na nepravilen zapis in na napacno besedotvorje, npr.:

it.	slov.	it.	slov.
irregolare	iregularen	o ; -e	u ; -en
sp. avventizie	adventivne	v. vv ; -izie	dv ; -ivne
sp. zoocore	zoohorne v.	c ; -e	h ; -ne
epatite	hepatitis	e ; -e	he ; -is
sperimentazione	eksperimentiranje	s ; -azione	eks ; -iranje
ossidazione	oksidacija	ss ; -zione	ks ; -cija
deidratazione	dehidriranje	i ; -zione	hi ; -anje

4.  Nickolikokrat srecamo napake iz oblikoslovja, saj imajo nekatere besede v slovenscini drugacen spol kot v italijanscini, npr.:

it.	slov.
il melo	jablana
la mela	jabolko
il corallo	korala
i numuliti	numulitnine
il germe patogeno	patogena klica
le geofite	geofiti

5.  Nazadnje se ustavimo se pri pomenskih razlikah izrazov.

a)  Vcasih ima beseda v katerem jeziku drugacne pomen, n. pr.:

pri prevajanju izraza la cartografia floristica moramo paziti, ker pomeni beseda kartografija v slovenscini vedo o sestavi zemljevidov, za kartografsko snemanje ali zapisovanje pa uporabljamo izraz kartiranje; torej slovensko prevajamo izraz --- rastlinsko kartiranje.

b)  V nekaterih primerih imajo izrazi v slovenscini sirsi ali ozji pomen kot v italijanscini:

• V slovenscini razlikujemo izraza seme (za oznacevanje tega, kar je nastalo po oploditvi iz semenske zasnove in npr. predstavlja belo »jedrce« v koscici, ki ga obdaja semenska kozica) in izraz plod (sestavljen je iz semena in osemenja, slednje pa sestoji iz trde kozice, ki obdaja seme, in zunanjega mesnatega dela). V italijanscini navadno ne locimo teh izrazov in uporabljamo v obeh primerih izraz il seme.

• Nasprotno pa locimo v italijanscini izraza il piano alpino in il piano alpico, medtem ko poznamo v slovenscini samo alpski pas.

• Ko govorimo o navpicni plastitvi rastlinskih zdruzb, uporabljamo v italijanscini izraz strato erbaceo, ki ga slovenimo s sloj zelisc. Italijanski izraz erba ima namrec sirsi pomen kot slovenski izraz trava, ta se v strokovnem jeziku navadno uporablja le v pomenu druzine trav, latinsko Graminacae. Zato posegamo v tem primeru po izrazu zelisce, ki ima sirsi pomen.

1. izdelava dobrega strokovnega slovarja, v katerem bi bili zbrani izrazi, ki so trenutno razprseni po strokovnih razpravah;

2. vecja jezikovna zavest in jezikovna usposobljenost predmetnih uciteljev; za obvladovanje strokovnega izrazja bi moralo biti predmetnim uciteljem omogoceno izpopolnjevanje v matici, bodisi v obliki posebnih strokovnih seminarjev bodisi v obliki daljsega izpopolnjevalnega studija na posameznih fakultetah;

3. vecja skrb za bogatenje besedisca ucencev; v ta namen bi morda kazalo ustvarjati vrsto simuliranih polozajev, v katerih bi se otroci bolj spontano ucili slovenskih izrazov, ki so vezani na prehrano, na blago, ki je razstavljeno po policah veleblagovnice, na pripomocke za higijeno in osebno nego, skratka, na polozaje, v katerih se pri nas vecinoma uporablja italijanscina. Mogoce bi kazalo zbirati slovensko izrazje na doloceno tematiko tudi s pomocjo primernih iger in tekmovanj, kajti samo iz konkretnih polozajev se bo otrok v manjsinskem okolju naucil in resnicno usvojil slovenske vzporednice za izraze, ki se mu v italijanski obliki spontano ponujajo.

Opombe

^*

Prispevek na seminarja za slovenske solnike na Trzaskem, jeseni 1993.

¹

Uredil I. GAMS, zalozila in izdala: Katedra za fizicno geografijo Oddelka za geografijo FF, Univerza v Ljubljani, s financno pomocjo Sklada B. Kidrica v Ljubljani in drugih republiskih skladov za znanstveno delo v SFRJ.