Elektronski literarnovedni viri in racunalnisko pisanje

Informacije so vedno dostopnejse. Od doma ze listamo po katalogih svetovnih knjiznic, arhivih univerzitetnih in drugih racunalniskih centrov ter si ogledujemo njihovo tekstovno, slikovno, filmsko in zvocno gradivo. Knjige narocamo prek racunalnika in jih prebiramo na zaslonu, se prek zaslona pogovarjamo s kolegi po celem svetu. Problem je orientacija ali, ce uporabim popularno besedo, navigacija po morju informacij oz. --- s stalisca tvorcev informacije --- kako opremiti (povzeti, indeksirati) informacijo, da se ne bo izgubila v mnozici drugih in da bo kar najbolj dosegljiva uporabniku.

Tole je clanek o elektronskih bibliografskih, tekstovnih in drugih podatkovnih zbirkah, zanimivih za literarnega zgodovinarja, o strokovnih debatnih forumih, strokovni periodiki, clankih in knjigah, programih za analizo literature, dostopnih po racunalniski mrezi, in o institucijah, ki ustvarjajo, hranijo in ponujajo vse to gradivo. Uporaba racunalnika se je, kot vse kaze, v humanistiki osredinila ravno na shranjevanje podatkov in cim hitrejse iskanje po podatkovnih zbirkah: podatki so shranjeni poceni, na majhnem prostoru, so hitro dosegljivi in se jih da poljubno razmnozevati oziroma izdelati varnostne kopije.¹ Podrocje se zelo hitro razvija in spreminja, zato so podatki v clanku kratke veljavnosti. Izkusnja uci, da pisanje na temo sodobne komunikacije zastari ze v nekaj letih, nekatera predvidevanja pa razvoj postavi na laz ze prej. Porocilo se omejuje na zahodne in deloma na slovenske vire.²

Internet

Hiter razvoj racunalniskih omrezij je spodbudil razrast svetovnega elektronskega informacijskega sistema. Omrezja se povezujejo med seboj in omogocajo komunikacijo med oddaljenimi racunalniki. Ena izmed takih povezav, ki zdruzuje racunalniska omrezja na izobrazevalnem, raziskovalnem, vladnem, vojaskem in poslovnem polju, se imenuje internet. Internet je bil ustanovljen pred dvajsetimi leti v okviru obrambnega ministrstva Zdruzenih drzav Amerike in je se danes v ZDA najbolj razpreden; Evropa prispeva vanj 25 odstotkov omrezij. Slovenski univerzi in ministrstvo za znanost so vanj vkljuceni prek arnesa (akademskega in raziskovalnega omrezja Slovenije). V zacetku leta 1995 steje internet skoraj 5 milijonov racunalnikov gostiteljev (hosts) z okrog 30 milijoni uporabnikov in zelo hitro raste: stevilo uporabnikov se vsako leto podvoji, tako da jih je tezko natancno presteti; vsakdan je nanj prikljuceno milijon uporabnikov. Poleg interneta je se cela vrsta omrezij (Prodigy, CompuServe, AmericaOnLine, Delphi ...),³ v glavnem za interesente, ki se vkljucujejo vanje od doma prek modemov in placujejo za nekajurno dnevno povezavo s katerim koli koncem sveta mesecno narocnino, primerljivo narocnini na kabelsko televizijo ali telefon. Komercialne mreze posredujejo na uporabniku prijazen nacin dnevne novice, vremenske, financne, turisticne podatke, skratka vse, kar zanima narocnike. Ti v zadnjem casu od svojih mrez zahtevajo, da jih povezejo tudi z internetom.⁴

Informacije, dosegljive prek interneta, tako hitro narascajo, da ni mogoce oblikovati enotnega in zanesljivega kazala ali jih enoumno strukturirati; zato se internetu pogosto ocita anarhicnost. Primerjajo ga morju in listanje po njegovih virih navigaciji oziroma krmarjenju. Nagel in neorganiziran je tudi fizicni razvoj omrezja: predvidevajo, da bodo v kratkem kanali, po kateri se pretakajo informacije, tako prepustni, da bo prenos cele enciklopedije zahteval le piclo sekundo in da bodo pogoltnili tudi tridimenzionalno grafiko ter druge medije --- televizijo, radio in telefon.

Elektronska posta, narocniski strezniki in informacijski centri

Komunikacija v internetu poteka prek razlicnih protokolov. Najbolj znani so ftp, mail, telnet, news, gopher in http. Ftp (file transfer protocol) je protokol za prenos datotek; kazalo javno dostopnih datotecnih arhivov po svetu, v glavnem programske opreme, ima program archie. Protokol mail je za elektronsko posto. V akademski komunikaciji je ze obicajno navesti poleg postnega naslova, stevilke telefona in faksa tudi elektronski naslov. Znanstvene revije sprejemajo clanke po e-posti, njihova urednistva nimajo vec enotne lokacije, ker po e-posti uredniki z razlicnih koncev sveta enakopravno, hitro in ucinkovito odlocajo o objavi, v glavi objave je pogosto naveden tudi e-naslov avtorja. Naslov udelezenca v elektronski komunikaciji je iz dveh delov: imena osebe (okrajsave imena ali sifre) in njene lokacije.⁵ Institucije obicajno ne skrivajo seznamov z naslovi in ponujajo celo orodja, s katerimi lahko najdemo kolege doma in po svetu. Praviloma drzave subvencionirajo svoje akademske institucije tako, da je za njene clane (ucitelje, raziskovalce, studente, akademsko administracijo) komunikacija v mrezi zastonj. Na zahodu porabi povprecen akademik za elektronsko posto in podobne reci ze zaskrbljujoce veliko casa dnevno. --- Telnet je protokol za neposredno prikljucitev na oddaljeni racunalnik.

Mreznih konferencnih sistemov je cela vrsta. Komercialni so znani pod imenom BBS (bulletin board system 'oglasna deska', 'stencas') --- nanje se uporabniki priklopijo od doma in placajo zato nekaj vecji telefonski racun. Internetov konferencni sistem je bil ustanovljen leta 1979. Imenuje se Usenet (user network) in deluje po protokolu news. Stevilo debatnih tem v njem stalno raste in jih je trenutno vec kot 10.000. Teme prepoznavamo po naslovih: glavne skupine so alt in misc (splosne teme), comp (racunalnistvo), soc (druzbene teme), sci (znanost), rec (rekreacija), ki so nadalje natancneje razvejane. O literarni vedi ne bomo dobili nic, pac pa se lahko pogovarjamo o knjigah, posameznih avtorjih ali zanrih v desetinah nemoderiranih konferenc pod rubrikami rec.arts, alt.fan in alt.books. O elektronskih besedilih tece debata pod naslovom bit.listserv.gutnberg. Besedovanje o Sloveniji poteka pod naslovom soc.culture.slovenia. Debate praviloma nimajo urednikov in so spontane. Vcasih je to njihova prednost, vcasih pa zaradi nekompetentnih ali prevec razboritih udelezencev tudi ne.

Konferencam podobna ustanova so narocniski strezniki (listserver), ki posredujejo tematsko doloceno posto narocnikom s seznama (mailing list). Uporabnik ne hodi vec gledat, kaj se dogaja v debatnem krozku, ki ga zanima, ampak se naroci na doloceno diskusijo in jo prejema ter prebira kot elektronsko posto. Posta, ki prihaja z narocniskega streznika, vsebuje vprasanja, in odgovore, predloge in komentarje kolegov s celega sveta, obvestila, razpise za sodelovanje na fizicnih konferencah, razpise za sluzbe, skratka vse, kar se zdi posameznim narocnikom vredno posredovati drugim. Seznami imajo vcasih svojega urednika, vcasih pa je posta nemoderirana in necenzurirana. Slaba stran narocniskih streznikov je, da hitro napolnijo skromno dodeljeni prostor, ki ga posameznik zaseda v pomnilniku mreznega racunalnika. Na podrocju knjizevnosti je tematsko zamejenih akademskih konferenc na desetine: svoj forum imajo veliki ali popularni avtorji (Shakespeare, Balzac, Cervantes, Nabokov itd.), posamezne nacionalne literature, postmodernizem, literarna teorija. Debatni forum Humanist je prostor za razpravljanje o uporabi racunalnika v humanistiki pa tudi o splosnih humanisticnih temah, Seelangs za diskusijo o slovanskih in vzhodnoevropskih jezikih in literaturah, Eric-L je didakticna konferenca na temo literature, v Prosody se razpravlja na verzoloske teme, Scholar je za tekstno analizo.⁶

Gopher je protokol za sprehajanje po razlicnih racunalniskih lokacijah po svetu s pomocjo menijev s hierarhicno urejeno informacijo, WWW (world wide web 'svetovna mreza', tudi W3) pa je protokol oz. sistem za nelinearno in nehierarhicno organizacijo besedilnih, slikovnih, filmskih in zvocnih informacij v internetu po tehnologiji hiperteksta (nadbesedila). W3 je sestavljen iz spisov (document), stikal (link 'stik', 'clen', 'povezava', 'zveza', 'kazalka', 'gumb') in iskalih kazal (search index). Za obvladovanje informacij po W3 in po drugih protokolih je na voljo vec prijaznih programov.⁷ Mosaic, cello in netscape so hipermedijski programi in delujejo v okolju oken (windows), lynx pa deluje podobno v asketskem okolju DOS-a in velikih sistemov; ker ne zna gledati slik in poslusati zvoka, je tudi precej hitrejsi od prvih treh. Vrsta drugih orodij si prizadeva vzdrzvati pregled nad vedno stevilnejso ponudbo novih in novih strezniskih informacij: knjiznicnih katalogov, podatkovnih zbirk, programskih in besedilnih arhivov, oglasnih desk ipd. Kot je za anglosaski svet obicajno, v predmetnem kazalu gesla literarna veda ne bomo nasli, pod geslom literatura pa bodo podatki zanimivi prej za ljubitelje lepe knjige kot za literarne zgodovinarje.⁸

Simpaticna postaja orientacija po strokah v hipertekstualnem (nadbesedilnem) okolju W3. Za pregled nad gradivom in projekti skrbijo podjetne akademske institucije, strokovna zdruzenja, korporacije in posamezniki (Yahoo, Einet in vrsta drugih), ki kazejo drug na drugega, tako da je treba zadeti le na eno tako mesto, pa se ze odprejo obzorja po vseh drugih pomembnih lokacijah strokovne informacije. Izhodiscne tocke iskanja oz. pomembnejse zacetne strani institucij so znane kot naslovne strani (home-pages 'domace strani') in imajo v internetu enkratno standardno oznako, tako kot vsak spis V W3.⁹ Slovenska jezikoslovna stran prinasa seznam literature za tuje studente slovenscine --- pripravil ga je Marc L. Greenberg --- , anglesko-slovenski in slovensko-angleski slovar in informacijo o Society for Slovene Studies (http://nl.ijs.si/sss.html), slovenske literarne in literarnovedne reci (kazala in povzetke clankov v Slavisticni reviji, Slavi, SSJLK, zbirko besedil slovenskih klasikov, bibliografijo vseh slovenisticnih literarnozgodovinskih diplomskih nalog, ki se hranijo na ljubljanski slavistiki, slovenisticni studijski program z literaturo, zbirko strokovnih razprav in monografije ter podobne reci pa je dobiti okoli naslova http://www.ijs.si/literat.html. Za literarne studije zanimive lokacije so zlasti v anglesko govorecem svetu: med prvimi so jih organizirali Kanadcani,¹⁰ v ZDA pa sta zlasti aktivni univerzi Princeton in Rutgers v New Jerseyju, ki gostita CETH (Center for Electronic Texts in the Humanities).¹¹ Raziskovalci se srecujejo na konferencah, ki jih organizirajo razlicna zdruzenja: ameriski ACH (Association for Computers and the Humanities) in CATH (Computers and Teaching in the Humanities) ter britansko ALLC (Association for Literary and Linguistic Computing).¹²

Te in druge lokacije ponujajo v uporabo raznoliko programsko opremo, nekaj zastonj (freeware), nekaj pa za majhen denar, ce je program uporabniku vsec (shareware 'javna programska oprema'). V zadnjem casu je vedno vecja potreba po ogledovalnikih (viewer), nadbesedilnih urejevalnikih,¹³ internetovih listalnikih in prevajalnikih besedil (conversion programs) iz klasicne oblike v nadbesedilno in narobe. Naslednja skupina so programi za pridobivanje, to je digitalizacijo besedil, potem programi za analizo besedil,¹⁴ programi za kriticno izdajo besedil¹⁵ in programi za literarni pouk oziroma za prezentacijo literarnozgodovinskih podatkov. Racunalnik pozivlja ucenje in pouk v humanistiki, opogumlja studenta k samostojnim izjavam in za poseganje v drugo besedilo ter omogoca hiter pristop k virom, ki so bili prej dostopni samo redkim raziskovalcem. Nekatere ameriske univerze ze razpisujejo posamezne tecaje po mrezi; studentu ni vec treba od doma, vse lahko opravi prek domacega racunalnika: vpise se, sledi predavanjem, odda referat, se posvetuje s profesorjem, odgovarja za izpit.

Redkejsi in za popularno rabo neprimerni so eksperimentalni programi za razumevanje vecjih enot, kot sta beseda in stavek. Program Boris in njegov naslednik Thunder, ki sta nastala V okviru kognitivnih raziskav, ze obvladujeta posamezne prakticne zivljenjske situacije in zgodbe, vendar sta pri analizi literarnih zgodb se zelo nebogljena. Odgovarjati znata le na vprasanja o besedilih, ki so bila posebej napisana zanju.

Bibliografski podatki

Elektronska knjiga postopoma brise mejo med knjiznicnim katalogom in bibliografijo. Ko bralcu ne bo vec treba fizicno iti v knjiznico, da bi si izposodil knjigo, ker jo bo lahko poiskal in prebiral kar prek racunalnika, ga ne bo pretirano zanimalo, kje se knjiga nahaja: na zaslon si jo bo namrec priklical enako hitro iz ljubljanskega NUK-a kot iz kake ameriske knjiznice. Katalogi vecjih knjiznic ze zdaj ne popisujejo le lastne knjizne zaloge, ampak vkljucujejo tudi kataloge okoliskih knjiznic ter omogocajo priklop na kataloge drugih vecjih knjiznic. Po drugi strani se pocasi brise razlika med bibliografskim popisom knjig in knjigami samimi (to je elektronsko tekstovno zbirko). V trenutku, ko bralec najde naslov, najde namrec tudi celo besedilo. Elektronske knjige, zlasti slovenske, so trenutno se redke, V praksi listamo od doma zaenkrat le po katalogu, knjige pa si je se vedno treba iti sposodit pes.¹⁶

Od bibliografij je za slovenskega literarnega zgodovinarja zanimiva zlasti MLA-jeva,¹⁷ clanke o literarni didaktiki in njihove povzetke prinasa pedagoska bibliografska zbirka ERIC, ki jo je mogoce doseci na razlicne nacine, za slavista pa je zal brez pomena humanisticni citatni indeks (AHCI).¹⁸ MLA-jevo mednarodno bibliografijo, pedagosko zbirko ERIC in zbirko disertacij (Dissertation Abstracts Ondisk) imajo knjiznice na CD-ROM-ih, ki jih obnavljajo vsakih nekaj mesecev. Bibliografske podatke in povzetke razprav iz teh zbirk se da dobiti tudi po mrezi, vendar tedaj niso zastonj. Bibliografske in druge podatkovne zbirke prodajajo komercialna podjetja --- najvecje med njimi je Dialog, ki ponuja vsega 300 zbirk 5 skupaj 120 milijoni zapisov. Stroske povzrocajo letna narocnina, nerodna programska oprema in precej visoka cena zveze (8 $ na uro), tako da se bolj splaca poseci po isti informaciji na cenejsih CD-ROM-ih.¹⁹

Besedilne zbirke

V elektronski obliki imajo zbirke leposlovnih in drugih besedil podjetnejsi narodi. Velikih besedilnih zbirk poznajo seznami na desetine, v stotine pa gre seznam manjsih nahajalisc e-besedil. Na racunalnik so spravili cel grski opus, 8&nbsp000 del, obsezen je tudi britanski oxfordski arhiv, standardna francoska besedilna zbirka v obsegu 160 milijonov besed se imenujeta Frantext.²⁰ Velike besedilne zbirke so nujna osnova vsaki statisticni besedilni analizi. Slovenskega standardnega besedilnega korpusa, ki bi vseboval besedila razlicnih zanrov od publicisticnih prek leposlovnih do strokovnih in bil osnova statisticnim besedilni raziskavam pa tudi slovaropisju, se ni, ceprav obstaja potreba po njem ze dalj casa. Glede tega, kateri zanri in v kaksnem odstotku naj bodo vkljuceni v nacionalni korpus, so mnenja razlicna. Slovaropisci in socialni znanstveniki bi zeleli imeti sodobna besedila, humanisti pa bi prej zeleli videti starejse tekste. NUK-ov besedilni arhiv vsebuje v glavnem tehnicna in angleska besedila. Nekaj malega slovenskih klasikov, ki sem jih vecinoma prekopiral ali pridobil sam, je spravljenih na naslovu http://www.ijs.si/lit/leposl.html. Na diskih in disketah se nahaja sicer se marsikaj leposlovnega iz novejsega casa, vendar avtorske pravice ovirajo prost dostop do teh besedil.

Knjiznice in zalozniki so iz cenovnih razlogov vedno bolj zainteresirani za elektronsko obliko besedil.²¹ V Ameriki je na mrezi ze vecina velikih popularnih revij. Knjiznica prihodnosti bo v veliki meri zbirka elektronskih besedil. Med casopisi s podrocja racunalniske analize humanisticnih predmetov omenimo tri: REACH (Research and Educational Applications of Computers in the Humanities) se nahaja v vgnezdenem gopherjevem poglavju Humanities: Computing and the Humanities, urejajo pa ga na Kalifornijski univerzi v Santa Barbari;²² Computers & Texts, glasilo oxfordskega CTI (Computer in Teaching Initiative) centra za besedilne studije je na naslovu ctitext@vax.ox.ac.uk; Elecfronic College of Theory se da za 15 $ narociti na naslovu xxl24@po.cwru.edu. Od Slavisticne revije so trenutno na liniji sele kazala posameznih stevilk in povzetki clankov. Ovire razsirjanju celih publikacij po mrezi so dvojne narave. Trenutno so revije v internetu zastonj in se urednistva ter zalozbe boje izgube, ki bi jo utrpeli zaradi upada narocnikov na tiskane izvode. Pri knjigah so to avtorske pravice: na mrezi se ni urejenega mehanizma za njihovo kompenzacijo, zato se avtorji vecinoma se vedno oklepajo tiska, ceprav je ta precej drazji, in dosezejo manj interesentov, kot bi jih sicer. Se najlaze se zdi poskrbeti za elektronsko obliko slovenskih strokovnih revij. Te so ze zdaj v vecini subvencionirane in rahel upad narocnikov tiskanih izvodov na racun zastonj linijskega izvoda revijam ne bi bil usoden; ministrstva bi morala le prilagoditi kriterije financiranja novemu nacinu distribucije, tako da urednistva zaradi njega ne bi bila financno kaznovana; novi medij bi precej povecal mednarodno berljivost slovenske strokovne periodike. --- V tiskani obliki o racunalnikih v humanistiki razpravlja revija Computers and the Humanities (1966-; izdaja jo ACH), oxfordske publikacije so revija Literary and Linguistic Computing (1986-; naroca jo IJS v Ljubljani) in zbornika The Humanities Computing Yearbook (1989-) ter Research in Humanities Computing (RHC; 1991-), ki objavlja referate z vsakoletnih skupnih konferenc ACH in ALLC. Online (1977-; Weston, Connecticut) je revija za racunalnisko komunikacijo.²³

2  Racunalniki in pisanje

Ceprav so racunalniki prepoznavni znak nase civilizacije ze nekaj desetletij, so sele prav pred kratkim zaceli korenito spreminjati predstave o pismenosti --- do zdaj so se uporabljali le kot pripomocek za izdelavo optimalnega klasicnega rokopisa (v ta namen stevilni urejevalniki besedila) in kot sredstvo za izdelavo kar najlepse predloge za tisk (s pomocjo namizno uredniskih programov) ter njihove nove moznosti niso bile v splosni zavesti. Polna uporaba racunalniske tehnologije ne gre v smer perfekcije rokopisa, ampak v smer stalno in vsem v trenutku dostopnega besedila v racunalniski mrezi, ki bo vkljucevalo tudi sliko in zvok (Bolter 1992).²⁴ Nova komunikacijska medija racunalnik in racunalniska mreza sta kljucni besedi sodobne pismenosti.

Urejanje besedila

s kakim od popularnih urejevalnikov, kot jih mnozicno uporabljamo danes, spada torej se k tradicionalnim oblikam pisanja. Pa vendar ze sili pisca k drugacnemu nacinu koncipiranja, k drugacni izbiri predmeta in k drugacni pisateljski praksi, kot je je bil navajen pri pisanju na mehanicni pisalni stroj. Ker racuna na to, da mu besedila ne bo treba pretipkavati in se zanasa na racunalnikov spomin, je pri koncipiranju precej bolj povrsen. Prednost urejevalnika je v tem, da nas spodbuja hitro registrirati asociacije, vkljuciti kose zapiskov in dokoncanih lastnih ter tujih besedil, ki jih hranimo v stroju. Tako je pisanje lahko bolj utemeljeno na popolnem gradivu in sklicevanje na vire natancnejse. Slabo pa je to, da zaradi lagodne izrabe grobe forme zapiskov in koncepta spis ni organsko komponiran, ampak je neselektiven ter mozaicne, podatkovno nastevalne narave. Ce je pisec zavezan estetskemu idealu organskega besedila, mora racunalnik uporabljati na enak nacin kot mehanicni pisalni stroj ali pa porabiti obcutno vec casa za kultiviranje spontano oblikovanega koncepta.

Pisec privzema deloma tudi vlogo urednika in stavca, ker lahko bolj natancno doloca formo teksta za iztis na papirju ali na disketi, ali pa je to celo dolzan storiti tako, kot to od njega pricakujeta urednik oziroma tiskar. Dobra plat razsiritve piscevih pooblastil je, da ga program za pisanje sili v natancnejse oblikovanje koncnega izdelka --- ni popravkov z roko, prestevilcenja opomb, dodatkov na hrbtni strani lista. Tudi iztis je preglednejsi od klasicnega tipkopisa, ker programi standardizirajo robove na straneh, razmike med odstavki in umike, naslove poglavij in podpoglavij, opombe pod crto in navajanje literature. --- Slaba stran je, da pisci vsaj sprva za upravljanje teh potencialov nimajo ustreznega tehnicnega in tipografskega znanja. Nekaterim se ne da potruditi niti toliko, da bi priklicali stresice na slovenske sumevce in se naucili razmakniti vrstice do berljive oblike, drugi pa, fascinirani z mnogovrstno ponudbo racunalniskega oblikovanja besedila, izrabljajo sredstva v pretirani meri, tako da izdelek na koncu bolj usmerja pozornost na raznolike tipografske moznosti, ki jih ponuja program, kot pa na svoje sporocilo. Cas, ki ga porabimo za »personaliziranje« programa, za adaptacijo novih znakovnih naborov ipd. gre zal na racun intenzivnega raziskovalnega casa.

Pisanje v racunalnik je kljub nastetim pomanjkljivostim nuja. Tudi ce v splosnem ne prinese obljubljenega casovnega prihranka, je treba razumeti cas, porabljen za popravljanje in poenotenje besedila, kot investicijo: besedilo na disketi je natisnjeno z manjsimi stroski, po racunalniski mrezi lahko hitreje doseze svojega bralca, avtor ga vedno znova lahko priklice v predelavo, postreze si lahko celo z njegovo strojno stilisticno analizo. Spravljeno in opremljeno s kljucnimi besedami ter vkljuceno v kazalo javne besedilne zbirke je lahko predmet vsakrsnih obdelav in je njegova dosegljivost in uporabnost neprimerno vecja, kot ce bi bilo dostopno le v klasicni rokopisni ali tiskani obliki.

Nadbesedilo (hipertekst)

je optimalna oblika racunalniskega besedila in nova oblika pisanja, ki spreminja civilizacijski pojem pismenosti. Na podrocju pismenosti je prvo veliko kulturno spremembo prineslo obdobje knjige, ki je sledilo obdobju oralnosti.²⁵ V srednjem veku je bila glavna praksa pismenih ljudi prepisovanje, v manjsi meri tudi kompiliranje, komentiranje besedil in avtorsko pisanje knjig. Knjiga je bila medij javne komunikacije. V 18. stoletju se je rodil pojem »osamljenega bralca«, avtor in bralec sta postala zaupnika, ki »delita skupno skrivnost«; tip avtobiografskega pisanja (npr. forma dnevnika) je potrdil privatnost njune komunikacije. Od romantike dalje je bilo sinonim pismenosti zgolj izvirno avtorsko pisanje. Vzor in cilj opismenjevanja je bil nauciti napisati esej, to je zakljucen izviren spis, nekaksno skromno izvedbo knjige. Zadnje spremembe je prinesla siroka uporaba telefona, gramofona, radia, filma, televizije, videa, ki so knjigi odvzeli monopol na podrocju komunikacije in pismenosti, vendar vloge bralca (poslusalca, gledalca) v bistvu niso spremenili: ta je ostal pasiven in podvrzen avtoriteti tvorca sporocila.

Z nastopom nadbesedila, multimedijev in racunalniske mreze se je koncalo obdobje romanticnega povelicevanja izvirnega, uporniskega in nekonformisticnega avtorja. Norme pismenosti ne dolocajo vec pisatelji intelektualci, ampak bralci sami, ki so se otresli pasivnosti in se na tuja besedila nezadrzano odzivajo (to pocetje je bilo svojcas rezervirano za kritike) ter tako sami postajajo avtorji --- nadbesedilo brise mejo med avtorjem in bralcem. Spremenil se je tudi odnos do besedila oziroma drugih zakljucenih oblik sporocanj. Do nedavnega je bil standardni odnos do besedila spostljivo poglabljanje vanj, danes pa za celotno besedilo malodane ni vec interesa: besedila preletavamo in pobiramo iz njih samo to, kar nam trenutno ustreza.²⁶ Izgublja se celo pojem besedila --- nadomesca ga izraz datoteka (spis, dokument, angl. file), ki je za razliko od zakljucenega besedila odprta struktura (Lanham 1993). Mrezna (network) oz. linijska (on-line) pismenost v marsicem spominja na oralno kulturo: besedila za elektronsko posto in konference nastajajo za sproti, avtorji jih pred posiljanjem ne redigirajo, hranijo se praviloma kratek cas, so dialogne narave, dogovorjene kombinacije znakov za interpunkcijo celo simbolizirajo mimiko pisca, zato jih je mogoce imeti za obliko govorjenega jezika.²⁷

Nadbesedilo je popularno geslo sodobne pismenosti. Pojavlja se skupaj z eno najvecjih medijskih sprememb nasega casa, to je s prehodom od tiskane strani k besedilu na racunalniskem zaslonu --- Richard Lanham jo primerja civilizacijskemu prehodu od oralnosti k pismenstvu, Marshall McLuhan pa govori o prehodu od besedne k slikovno orientirani kulturi. Termin je zapisal Theedor Holm Nelson leta 1964, torej se pred racunalnisko mrzlico. Spreminjajoca terminologija zveza ali stikalo (link), vozel (node), mreza (net), tekstura (web), matrica, prepletanje (interweaving) je bila podobna tedanji filozofski terminologiji, zato nekateri razumejo nadbesedilo kot realizacijo Derridajeve filozofije (Grusin 1994), ceprav filozofi tedaj o racunalnikih niso imeli pojma, racunalnicarji pa o filozofiji verjetno tudi ne.²⁸ Izraz pozna tudi literarna teorija (Gérard Genette): tu je nadbesedilo vsako besedilo na osnovi kakega drugega, ki se imenuje hipotekst (predloga). Bolj je v rabi nekaj mlajsi sorodni izraz intertekst (medbesedilo). Medbesedilno branje s prizivanjem drugih besedil v zavest problematizira predstavo o besedilu kot zakljuceni enoti, nadbesedilo pa ta prizivanja materializira (dejansko je konglomerat besedil!) in s tem fizicno razbija in razsirja meje besedila. Nadbesedilo pomaga bralcu razumeti, da dobi besedilo identiteto, najsibo tipolosko, vrstno, zanrsko ipd., sele v relaciji do drugih, sorodnih besedil in ne kar iz samega sebe. Da je neko modernisticno besedilo pesem, ugotovimo sele, ko ga prilicimo drugim sorodnim besedilom, za katera smo prepricani, da imajo status pesmi. Nadbesedilo tako potrjuje spoznanje, da je poeticnost funkcija medbesedilnosti. Nadbesedilo z neprenehnim opozarjanjem na zunajbesedilne zveze poudarja tudi socialno naravo leposlovja.

Nadbesedilo posplosuje oz. paradigmatizira naso predracunalnisko izkusnjo z nelinearnimi, to je nesekvencnimi publikacijami, kakrsne so enciklopedije, slovarji, biblija, kuharske in strokovne knjige, opremljene s stvarnim in avtorskim kazalom, opombami, seznamom literature ipd. Takih publikacij ne beremo zbrano in zvezno od zacetka do konca, ampak skacemo od teme do teme, od gesla do gesla, od strani do strani glede na nas trenutni interes. Elektronsko nadbesedilo organizira informacije v nesekvencni, prostorski obliki in tako oljasuje nezvezno strokovno branje, utegne pa biti koristno tudi leposlovnemu branju, saj resuje problem, ki je mucil ze romanopisce 19. stoletja, ko so zeleli predstaviti simultano dogajanje in jih je pri tem omejevala linearna narava knjige (Sutherland 1994) - pomislimo samo na Jurciceve tozadevne tozbe.

Nadbesedilo je iz vozlov in povezav med vozli. Vozel je enota informacije s poljubnim obsegom, V praksi velikokrat v velikosti enega racunalniskega zaslona ali katalognega listka in je nekako primerljiv tiskani strani v knjigi ali reviji.²⁹ Vsak vozel ima eno ali vec stikal (gumbov, vrat, povezav), skozi katera vstopa bralec k drugim enotam informacije oz. k drugim besedilom. Stikala se nahajajo v samem besedilu --- za stikalo lahko dolocimo kako besedo ali verigo besed --- ali ob njegovem robu. Ko bralec pritisne na stikalo, se preseli na drug vozel, to je k novi enoti informacije, kjer se mu ponovno odpirajo stevilne moznosti povezav. Katero pot bo ubral, katere zveze uresnicil in v kaksnem zaporedju ter katere izpustil, vse te odlocitve so v rokah bralca.

Branje literarnega nadbesedila poteka takole: bralca zanima npr. dolocena pesem nekega avtorja --- poiskal jo bo v kazalu in si jo priklical na zaslon. Prek stikal na tem zaslonu se mu bodo odprle povezave: k drugim pesmim istega avtorja (v okviru iste pesniske zbirke ali raje samo tematsko sorodnim), v literanozgodovinsko informacijo o avtorju (skupaj s sliko) ali le o tem delu avtorjevega opusa, v socasno kritiko, v bibliografijo vseh razprav o delu, v enciklopedijo k razlagi neznane predmetnosti, v slovar ipd. Sprozi lahko konkordancni program ali igralsko recitacijo pesmi. Od tod bo lahko pokukal naprej v sorodne in oddaljene discipline (slikarstvo, glasbo, ekonomijo, politiko...) ali pa se bo pri branju disciplinirano omejil na informacije, zbrane okrog izhodiscnega vozla. Programi za branje nadbesedila belezijo vsak bralcev korak in mu v obliki historiata ponujajo Ariadnino nit, da ne zaide v labirintu informacij, ter mu v vsakem trenutku omogocajo vrnitev na zeleno mesto. Nadbesedilo odpira obsezno kulturnozgodovinsko ozadje za analizo literarnega dela: besedilo predstavi v vec kontekstih in zahteva namesto linearnega prostorsko ali radialno branje: nadbesedilo prevaja casovne kategorije v prostorske.

Nadbesedilu sorodna in vcasih sinonimna termina sta elektronska knjiga in elektronska knjiznica. Samo posamezna besedila v elektronskem mediju nimajo smisla. Da bi bil medij ustrezno izrabljen, morajo biti besedila povezana v elektronski knjiznici.³⁰ Nadbesedilna informacija nikakor ni omejena s kapaciteto bralcevega racunalnika oziroma s kapaciteto njegovega kompaktnega diska --- pravo nadbesedilo eksistira na svetovni racunalniski mrezi in je zaradi narave tega medija neskoncno in odprto na vse strani. Ko bralec realizira razlicne povezave v besedilu na mrezi, vcasih niti ne opazi, da posega po informacijah, ki so razprsene po razlicnih koncih sveta in jih sele nadbesedilne povezave zdruzujejo v enoto. Veliki univerzitetni in drugi racunalniki, ki hranijo elektronska besedila, ne poznajo ur za izposojo --- elektronski arhivi so vsak cas odprti popotniku po elektronskih magistralah. Delo v elektronski knjiznici, diskoteki ali filmoteki ne bo nikoli zasedeno, ker en sam izvod lahko naenkrat bere, poslusa ali gleda vec bralcev. Nadbesedilna tehnologija ima zasluge za hitro rast globalne elektronske knjiznice in njeno popularizacijo; napovedi so, da bodo se v tem desetletju po mrezi javno dostopna vsa besedila angleskega literarnega kanona (Landow in Delany 1991).

Ovira hitrejsi digitalizaciji literarne in kulturne dediscine in s term razvoju nadbesedila in novih medijev sploh je avtorsko pravo, ki je napisano po meri tiskanih originalnih besedil in je nezdruzljivo z racunalnisko kulturo. Originalni tekst danes nima vec privilegiranega statusa; pisati pomeni po novem --- ce nekoliko pretiravamo --- povezovati tuja besedila oziroma njihove dele v novo tvorbo. Sveza elektronska besedila nimajo individualnega avtorstva, so eklekticna, nimajo enega mesta izdaje, so interaktivna in se stalno dopolnjujejo, zato res ne vedo kaj poceti s prepovedjo razmnozevanja, jasno formulirano na hrbtni strani naslovnic tiskanih publikacij. Knjiga, film in glasbeno delo v mrezi v nacelu ne potrebujejo vec fizicne oblike, ki bi se ji dalo dolociti ceno glede na obseg, kvaliteto, cas izposoje ipd. Avtorska zakonodaja je skratka popolnoma neprimerna rastoci mrezni komunikaciji. Nestrpni racunalnicarji problem politizirajo in institucijo intelektualne lastnine zato celo obtozujejo, da je v nasprotju s clovesko naravno pravico do vednosti in v nasprotju s principom proste dostopnosti znanja (Kenny 1992). Kompenzacija avtorskih pravic se bo morala v prihodnosti mocno spremeniti --- najbrz bodo avtorji pavsalno honorirani kar iz narocnine na telefonski oziroma kabelski prikljucek, prek katerega bomo vkljuceni v svetovno komunikacijsko mrezo.

Nova telekomunikacijska tehnologija korenito spremlja nas svet. Zanesenjaki V zvezi s tem govore celo o koncu »tiranije klasicne knjige«, vendar najbrz iz vrste razlogov tiskana knjiga se ne bo tako kmalu izginila iz nase kulture (Landow 1993). Teoretiki novih medijev trdijo, da elektronska knjiga bolj ustreza fluidnosti in asociativnosti cloveskega misljenja kot stroga kompozicija tiskane in vezane knjige. Ce smo ze skepticni do obce veljavnosti te teze, pa ne moremo zanikati, da se e-knjiga prilega duhu casa, ki daje prednost fragmentu pred celoto, mnozici pred posameznikom, disharmoniji pred harmonijo, odvisnosti pred samostojnostjo. Na nadbesedilu zgrajena elektronska knjiga ocitno doloca nov, od tradicionalnega drugacen literarni kanon.

Iz opisanega izhajajo se druge lastnosti nadbesedila. Nadbesedilo nima jasnih meja, nima zacetka in konca, po definiciji je odprto in nezakljuceno: njegov zacetek je tam, kjer pac vstopimo vanj in konec tam, kjer ga nehamo brati. Njegove enote (vozli) niso hierarhicno organizirane in besedilo nima vec prepoznavne avtorske perspektive, ki bi skrbela za njegovo enovitost, to mu daje videz mozaicnosti in nestabilnosti --- nadbesedila zato ni lahko povzemati. Ker je odprto, sega prek meja enega zanra ali ene discipline. Prirejeno je za komunikacijo avtorja z bralci razlicnih intelektualnih sposobnosti in interesov: zvezam, ki so zunaj bralcevih interesov ali zmozosti, le-ta pac enostavno ne bo sledil. Nadbesedilo uporabijajo radi za predstavitev znanja in dosezkov, uspesno pa je tudi v ucnem procesu: studente vzgaja v kreativnem branju.

Dobra plat nadbesedila je, da bralcu daje priloznost za bolj samostojen odnos do berila. V tem dejstvu pa se skriva tudi nevarnost, lastna vsakrsni svobodi in samostojnosti. Ce smo se tako prepricani, da so fragment, mozaik in kaos pravi modeli realnosti, ne moremo dati v oklepaj stalne cloveske zelje in potrebe po preseganju take realnosti s kreacijo sklenjenih in organicnih intelektualnih in umetnostnih izdelkov. Ob nadbesedilu bralec obcutka za sklenjenost in organicnost sveta ne razvije. Nadbesedilo potencira slabosti racunalniskega pisanja, to je kompozicijsko razpuscenost in odsotnost jasne perspektive. Avtorjem je novi medij izziv, ki jih bo stal dragocenega raziskovalnega casa, podobno kot jih je nedalec nazaj stalo casa racunalnisko opismenjevanje. Povrhu so avtorji slabi razsodniki lastnega dela in njihova besedila veliko ustrezneje poveze v elektronsko knjigo in knjiznico profesionalni urednik.³¹

Jasnost zvez v nadbesedilu je tako kot kompozicija besedila za natis odvisna od jasnosti misli, iz katere je napisano. Nadbesedilo mora biti strukturirano natancneje od navadnega besedila, da bi bila orientacija PO njem uspesna in smiselna. Tezava je v tem, da ne obstajajo nobena splosna pravila za pisanje nadbesedila (Slatin 1992). Kljub dvomom v primernost nadbesedila za prezentacijo znanstvenih tez se mu pri akademskem delu ne bo mogoce izogniti. Nadbesedilo je namrec graficno privlacno in bo zato sprico zivih besedil na drugih podrocjih tezko se naprej vztrajati pri zahtevi, naj bodo znanstvena besedila oblikovana asketsko in puscobno. Novi standard celo lajsa branje strokovnih clankov --- bralcu skrije opombe, ki prekinjajo in motijo branje, in jih pokaze le na njegovo izrecno zeljo. Zato smejo biti opombe zdaj obsezejse: namesto golih bibliografskih podatkov lahko prinasajo cela besedila, na katera se sklicuje avtor, ter tako prispevajo k odpravljanju nesporazumov v stroki. Nadbesedilo spreminja retoricne strategije na podrocju strokovnega pisanja: nauciti se bo treba drugace pisati opombe, drugace citirati in drugace, to je bolj enostavno in prijazno indeksirati, nauciti se bo skratka treba drugace komponirati strokovna besedila.

Besedila, ki hocejo biti univerzalno berljiva, se morajo podrejati skupnemu standardu. Standard se imenuje SGML (standard generalized markup language) in ni vec prav mlad, vendar je postal zares zanimiv sele v zadnjih letih intenzivnih omreznih povezav in razcveta nadbesedila. SGML doloca oznake za tip besedila (esej, proza, poezija, drama), za njegovo clenitev (naslovi, poglavja, odstavki), za njegove elemente (opombe, citati), znakovne nabore in posebne znake. Za standardno kodiranje besedil skrbi od leta 1988 dalje projekt TEI (text encoding initiative).³² Oprema besedil s standardnimi oznakami (tag 'etiketa', 'nalepka') poglavij, govorcev in didaskalij v drami, verzov in drugih metricnih informacij pa tudi gramaticnih in intepretacijskih kategorij (tem, motivov, perspektive itd.) je osnova vsaki avtomatski besedilni analizi. Interpretacijske oznake seveda ne morejo biti splosno obvezne: z njimi opremijo besedilo raziskovalci glede na svoje enkratne namene.

Literatura

David Bolter: Literacy and electronic writing space. Literacy Online: The Promise (and Peril) of Reading and Writing with Computers. Ur. Myron C. Tumam University of Pittsburgh, 1992 (Pittsburgh Series in Composition, Literacy, and Culture). 1942.

Richard Grusin: What is an Electronic Author? Theory and the technological Fallacy. Configurations (Baltimore) 3 (1994). 469-83.

Anthony Kenny: Introduction. Jean-Philippe Genet in Antonio Zampolli (ur.): Computers and the Humanities. Aldershot: Dartmouth in European Science Foundation, 1992.

George P. Landow in Paul Delany (ur.): The Digital Word: Text-Based Computing in the Humanities. Cambridge, Mass.: MIT, 1993.

--- --- Hypermedia and Literary Studies. Cambridge, Mass.: MIT, 1991 (Technical Communication). Richard Lanham: The Electronic World: Democracy, Technology and the Arts. University of Chicago, 1993.

John M. Slatin: Text and Hypertext. David S. Miall (ur.), Humanities and the Computer: New Directions. Oxford: Clarendon, 1990.123-35.

Kathryn Sutherland: Waiting for connection: Hypertexts, multiplots, and the engaged reader. Research in Humanities Computing, 3. Oxford: Clarendon, 1994.46-58.

Myron C. Tuman: Word Perfect: Literacy in the Computer Age. University of Pittsburgh, 1992 (Pittsburgh Series in Composition, Literacy, and Culture).

Opombe

¹

Prispevek s svezim gradivom dopolnjuje poglavja mojega Prakticnega spisovnika (Ljubljana, 1994); za nacelno problematiko racunalniske analize literature glej moj clanek Kolicinske in empiricne raziskave literature, V SR 43 (1995). Razgledovanje po elektronskem informacijskem kraljestvu (bogastvu) mi je omogocil studijski dopust v solskem letu 1994/95, ki sem ga ob podpori Fulbrightovega sklada prezivel v univerzitetnem mestu Lawrence v Kansasu. Taiste informacije so z nekaj vec jeze zaradi slabih telefonskih linij dosegljive tudi od doma, vendar doma za taka virtualna popotovanja nikoli ni pravega casa.

²

Slovenska racunalniska podjetja v zvezi z literaturo in jezikom bo moral popisati poseben clanek. Prav tako bo treba pogledati drugam, na kako od stevilnih obcih mest, za prakticna navodila, kako uporabiti domaci ali institucionalni racunalnik za dostop do virov, nastetih v temle clanku.

³

Pisava imen omrezij, racunalniskih programov in protokolov povzroca zoprne tezave. Po eni strani gre za naslove avtorskih izdelkov, ki se prodajajo podobno kot knjige, ali institucij in bi jih morali pisati z veliko zacetnico kot naslove knjig in institucij, drugod imajo status obcega imena, podobno kot avtomobilske znamke ali zdravila, kar narekuje pisanje z malo zacetnico, ceprav gre za registrirana imena. Preprostega pravopisnega pravila ni: internet pisem z malo zacetnico, ker ne gre za klasicno institucijo, tako tudi nekatere napol kraticne izraze.

⁴

V ZDA ima racunalnik ze vec kot cetrtina gospodinjstev in druzine porabijo vec casa pri racunalniku kot pri televiziji; najhitreje se razvija prav podrocje racunalniske telekomunikacije in mocno spreminja nas vsakdan.

⁵

Avtorju, ki je tole besedilo urednistvu po e-posti poslal iz Amerike, se npr. da poslati pripombe na naslov miran.hladnik@uni-lj.si; uni-lj je krajsava ljubljanske univerze, si pa je mednarodna krajsava za Slovenijo. Ceprav so e-naslovi dosegljivi fakultetnemu osebju in studentom ze kar nekaj let, med domacimi slovenisti po njih do zdaj ni bilo povprasevanja. Podjetnejsi so bili tuji slovenisti, npr. dialektolog Marc L. Greenberg iz Lawrenca v Kansasu (greenbrg@kuhub.cc.ukans.edu), urednik casopisa Slovene Studies Tim Pogacar iz Bowling Greena v Ohiu (pogacar@andy.bgsu.edu), avtor knjige o slovenski elegiji Peter Scberber iz Göttingena (pscherb@gwdg.de), verzolog Viktor Son'kin iz Moskve (lego@sonkin.msk.ru) in drugi.

⁶

Seznam javnih konferenc je dobiti v vec kazalih interneta, npr. pod naslovom Computing and the Humanities, znanstvene med njimi, tudi tiste, ki zadevajo literarno vedo, dobimo na gopherju knjznice Drzavne univerze Severne Karoline po poti naslednjih vgnezdenih poglavij: NCSU's »Library Without Walls«: Reference Desk: Guides. Na konferenco se narocimo z ukazom sub ime_konference ime_narocnika na naslov ustreznega narocniskega streznika, npr. za konferenco Humanist na listserv@brownvm.brown.edu (to je Brown University v mestu Providence, Rhode Island), za Seelangs (Slavic and East European Languages) na listserv@cunyvm.cuny.edu (City University of New York), za Eric-L (Experimental E-Conference for Teaching and Study of Literature in Education) na listserv@iubvm.ucs.indiana.edu; Etextctr je ime diskusije o elektronskih besedilih na listserv@lists.princeton.edu (univerza Princeton je v New Jerseyju), kazalo projekta Scholar je na naslovu gopher://jhuniverse.hcf.jhu.edu/11/HAC/Journals/.SCHOLAR.

⁷

Za programe, s katerimi listamo po informacijah v mrezi, predlagam izraz listalnik, kar bi bilo usteznica angleskemu browser.

⁸

Severnokarolinska univerza v kraju Chapel Hill (sunsite.unc.edu) npr. zbira podatke o avtorjih, kritikah in literarnih nagradah ter skrbi za zveze s knjiznicami ter knjigarnami, kjer uporabnik lahko prek zaslona naroci najnovejse izdaje. --- Se nekaj drugih virov, zanimivih za humanisticne studije in za literarno vedo: gopher://dewey.lib.ncsu.edu (Severnokarolinska univerza), gopher://gopher.uiuc.edu (Illinoiska univerza v kraju Urbana-Champaign), gopher na Severnomichiganski univerzi (http://www.nmu.edu). Informacije, zadevajoce ruske in vzhodnoevropske studije (REESWEB), hrani streznik univerze v Pittsburghu v Pensilvaniji (http://www.pitt.edu/~cjp/rees.html). V elektronski varianti tegale clanka (http://www.ijs.si/lit/pis-vir.html) je mogoce vse nastete zveze tudi takoj preizkusiti.

⁹

Oznaka ali URL (uniform resource locator) slovenske naslovne strani je http://www.ijs.si/index-slo.html. Http (hypertext transfer protocol) pomeni, da imamo opraviti z nadbesedilom, www.ijs.si pove, da se informacija nahaja na W3-strezniku na Institutu Jozef Stefan v Sloveniji, index-slo je ime dokumenta, html (hypertext markup language) pa je kratica za standardni jezik v W3, to je za nadbesedilno obliko spisa.

¹⁰

CCH (Centre for Computing in the Humanities) na Torontski univerzi (http://www.cch.epas.utoronto.ca:8080/cch/cch.html), http://137.122.12.15/HumCanada.html, http://www.peinet.pe.ca:2080/Chorus/home.html.

¹¹

Naslov CETH-a je http://cethmac.princeton.edu/). --- se nekaj virov: Virginijska univerza daje streho IATH (Institute for Advanced Technology in the Humanities), v okviru katerega se nahaja ETC (Electronic Text Center). Na Pensilvanijski univerzi je CCAT (Center for Computer Analysis of Text) s poudarkom na biblicnih studijah, na Michiganski univerzi pa HTI (Humanities Text Initiative). Brown University ima IRIS (Institute for Research in Information and Scholarship), CPET je kratica za Catalogue of Projects in Electronic Text na univerzi v Georgetownu, Washington, D.C., ki vsebuje informacije o nekaj sto besedilnih zbirkah po svetu. Brigham Young University ima HRC (Humanities Research Centre).

¹²

Od britanskih institucij je najbolj znan CHC (Centre for Humanities Computing) na racunalniskem centru Oxfordske univerze (http://sable.ox.ac.uk/OUCS). --- V neangleski Evropi je vecji elektronski humanisticni center na Norveskem.

¹³

Npr. HyperCard za jabolka (apple), HMcard z graske Tehniske univerze za okolje PC-jevih oken.

¹⁴

Tak je TACT (text analysis computing tools), program za formiranje tekstualne podatkovne zbirke, po kateri je mogoce iskati; potegniti se ga da z naslova ftp://ftp.epas.utoronto.ca/pub/cch/tact/tact2.1gamma/disk1/ in disk2/). Micro-OCP je oxfordski konkordancni program, ki se med drugim ponasa, da zna lepo izdelovati stvarna kazala in da je primeren tudi za neangleske jezike, znana sta tudi ameriski WordCruncher in Textpeck iz Mannheima.

¹⁵

Npr. Collate za jabolka in tübinski TUSTEP.

¹⁶

Kako se povezujeta bibliografija in besedilna zbirka, si bralec lahko ogleda na moji domaci strani: http://www.ijs.si/lit/hlad_bib.html. --- Slovenski vzajemni katalog dosezemo z ukazom telnet izum.izum.si, NUK pa prek informacijske strani ljubljanske univerze ali neposredno z ukazom telnet 193.2.8.10. Svetovni internetovi seznami slovenski knjiznic se ne poznajo. Ukazi in navodila za iskanje knjig se pogosto spreminjajo, zato jih tu ni smiselno povzemati, sicer pa program iskalca sproti sam usmerja dovolj jasno. --- Druge knjiznice ter njihove kataloge dobimo v internetu z gopherjem ali W3, ko odtipkamo iskalni izraz libraries, ali s pomocjo programa hytelnet.

¹⁷

O njej glej osnovno informacijo v mojem Praklicnem spisovniku (1994) na strani 41.

¹⁸

Za razloge glej moj clanek Evropa in Amerika pa slovenska literarna veda, SSJLK 31 (1994).

¹⁹

Se druge bibliografske zbirke in kataloge je dobiti na mrezi pod kraticama RLIN (research library information network) in BRS (bibliographical retrieval service).

²⁰

Znane so se zbirke Gutenberg in Alex, ARTFL je se ena francoska besedilna zbirka, angleska verzna besedila ima British Poetry Archive, samo angleske verze 17. in 18. stoletja vsebuje zbirka BCMSV, dobe se tudi italijanske, ruske in druge zbirke. Odkar so se povecale pomnilniske kapacitete osebnih racunalnikov, so se deli teh korpusov zaceli pojavljati na CD-ROM-ih skupaj s programi za stilisticno analizo besedil, angleska npr. z oxfordskim konkordancnim programom, v nadbesedilnem okolju deluje tudi program za analizo francoskega korpusa.

²¹

Slovenske zalozbe so v tem pogledu konservativne, prim. clanek Drzni znanilci sprememb Miha Mazzinija v Mladini st. 15 (11. aprila 1995), str. 40-42.

²²

Dosegljiv je tudi s seznama hcf prek ftp:ucsbuxa.ucsb.edu.

²³

Dober vir informacij o literaturi na internetu je na naslovu http://www.cis.ohio-state.edu:80/text/faq/usenet/internet/literary-resources/faq.html. S slavisticnimi oddelki univerz po svetu pa se da povezati prek slovenske literarne strani: http://www.ijs.si/lit/naslovi.html.

²⁴

Fazni zamik med novo tehnologijo in njeno optimalno izrabo je znacilen tudi za druge izume: tiskana knjiga je skusala najprej posnemati rokopisne knjige, telefon najprej ni izrabljal moznosti dvosmerne komunikacije ipd.

²⁵

Slovenski izraz ustna pismenost bi se zdel precej neroden prevod angleskega oral literacy, ki ga uporablja Tuman (1992).

²⁶

Branje nadbesedila je v mnogocem podobno danasnjemu gledanju televizije: skoraj nikoli ne gledamo oddaje od zacetka do konca, ampak skacemo od kanala do kanala, od filma do filma, gledamo po dve, tri oddaje naenkrat. To splosno dejstvo je mogoce pospremiti z alarmantno tozbo o povrsnosti in razdrobljenosti danasnje komunikacije, lahko pa recepcijo v okviru novih medijev primerjamo s priporocenim branjem poezije, ki tudi ni linearno, ampak temelji na principu vzpostavljanja paralelizmov med elementi pesemske strukture.

²⁷

Taka »emotikona« sta npr. smejko :-), in :-(, ki je znak za piscevo kislo razpolozenje.

²⁸

Koncept sveta, kakor ga zrcali nadbesedilo, zelo spominja na Kermaunerjev koncept sveta. Taras Kermauner ga ponazarja z metaforo o miceliju.

²⁹

Ce je to kratka pesem, je to redek primer, ko se pokrijeta tradicionalni pojem besedila in novi pojem enote informacije.

³⁰

Intermedia na Brown University v ZDA je tak poskusni literarni nadbesedilni sistem.

³¹

Trenutno je pisanje, ki od samega zacetka nastaja kot nadbesedilo, se redko; obicajno se teksti pisejo na tradicionalen nacin in so sele naknadno preurejena za novi medij.

³²

Dokumentacija v zvezi s SGML se nahaja na Summer Institute of Linguistics (http://www.sil.org/sgml/sgml.html). Debata na temo kodiranja na narocniskem strezniku Illinoiske univerze v Cikagu (uicvm.uic.edu) ima ime tei-l.