Razmerje med spolom kot potezo reference in spolom kot slovnicno kategorijo

Namen prispevka je dodatno osvetliti razmerje med slovnicno kategorijo 'spol' kot potezo oblikoslovnih in skladenjskih pravil slovenskega jezika in naravnim spolom kot potezo reference. V tem smislu se prispevek dotika razmerij med slovnicnimi pravili in naceli prikazovanja (reprezentacije). Pokazati zeli, da prikazovanje naravnega spola kot poteze reference vodijo dvoja, sobesedilno in kontekstualno obcutljiva pravila. Slednja omogocajo prilagoditev spolnega zaznamovalca, izrazenega s samostalnisko besedo ali osebno glagolsko obliko, spolu reference. Nasprotno pa skladenjska pravila v stevilnih polozajih spolno razliko nevtralizirajo in jo izrazijo z oblikami za moski spol. Tu se slovnicna pravila in pravila prikazovanja naravnega spola ne ujemajo. Razlikovanje teh pravil govorcu omogoca izbrati polozaju in referenci ustrezen zaznamovalec spolne razlike.

V slovenskem jeziku je mogoce pripisati pomensko potezo 'spol' slehernemu samostalniku; izrazena je s koncniskim morfemom. Vecinoma imajo samostalniki moskega spola v im. ed. nicto koncnico, samostalniki zenskega spola pa koncnico -a, vendar napovedljivost spola na podlagi koncniskih zaznamovalcev ni zanesljiva, saj so nekateri samostalniki z nicto koncnico zenskega spola, nekateri s koncnico -a pa moskega; samostalniki s koncnico -e so srednjega ali moskega spola. Spol se oblikovno obvezno udejanji pri besedilnem navezovanju ter pri ujemalnem izrazanju skladenjskih razmerij, to je v sintagmah osebek-povedek (osebek doloca stevilo in spol povedka), samostalnisko jedro --- prilastek (jedro samostalniske zveze doloca spol, sklon in stevilo ujemalnega dolocila), ujemanje v stevilu in spolu pa je obvezno tudi v nadstavcnih zvezah kot zaznamovalec koreferencnega razmerja med naveznikom in nanasalnico. Tako je 'spol' kategorija oblikoslovnega in skladenjskega sestava ter opravlja dve vlogi: je inherentna kategorija oblikoslovno-skladenjskih pravil, ki omogocajo izrazanje sintagmatskih razmerij in besedilne povezanosti, hkrati pa opravlja prikazovalno (reprezentacijsko) vlogo. Kot poteza zaznamujocega prikazuje naravni spol, spolno razliko med m in z kot potezo reference. Obvezno spostovanje ujemalnih in navezovalnih pravil se kriza s prikazovalnimi pravili, tako da je v nekaterih polozajih pomenska razlika med samostalniki moskega in zenskega spola nevtralizirana v prid samostalnikov moskega spola: Om + Oz - Om. Tako so oblike zenskega spola in njim pripadajoce reference zastopane z oblikami za moski spol, obrnjeno pa ni mogoce, ne da bi bilo izrazanje zaznamovano ali celo nepravilno. Opraviti imamo z nesomernim razmerjem med slovnicnimi in prikazovalnimi (reprezentacijskimi) pravili. Oblike moskega spola so posredujoci dejavnik pri prikazovanju zenskega spola kot poteze reference. Ta pravila so obvezna in v nekaterih polozajih zahtevajo, da se morajo bitja zenskega spola izrazati z oblikami za moski spol. Glede na dejansko referenco se v besedilu pojavi presezek oblik moskega spola in primanjkljaj oblik zenskega spola. Gospodarnost izrazanja se dosega v skodo oblik zenskega spola. Lahko bi rekli, da oblikoslovno-skladenjska pravila in nacela rabe ne omogocajo enakovrednega prikazovanja spolne razlike moski --- zenska, temvec jo prikazujejo prek hierarhizacije. Na psiholosko pa tudi ideolosko-politicno priostreno vprasanje, ali prikazovanje spolne razlike prek hierarhizacije oblik in pravil, s katerimi izrazamo spol, vpliva na oblikovanje spolne istovetnosti zenske osebe, njene morebitne neenakovrednosti, V pricujoci raziskavi ni mogoce odgovoriti, saj ne vemo, kaksne zavedne in nezavedne ucinke ima posredujoca vloga jezikovnih pravil pri prikazovanju dejanskosti in pojmotvornosti.

2.  Prikaz slovnicnih pravil

2.1.  Spol in podspol

S koncniskim morfemom ne izrazamo samo razlik med moskim, zenskim in srednjim spolom samostalniskih besed, temvec tudi podspol. V to kategorijo uvrscamo pomenski kategoriji 'zivost' in 'cloveskost'. S kategorijo 'zivost' zaznamujemo razliko 'zivo' --- 'nezivo'. Ce primerjamo sklanjatvene vzorce za samostalnike moskega, zenskega in srednjega spola, ugotovimo, da se pri sklanjatvenem vzorcu za samostalnike moskega spola, ce gre za zooloske osebke, imenovalnik ne ujema s tozilnikom (clovek --- cloveka), pri samostalnikih, ki zaznamujejo nezooloske osebke, pa se imenovalnik in tozilnik ujemata (hrast --- hrast). Kategorija 'zivost' ni kodirana v sklanjatvene vzorce za samostalnike zenskega in srednjega spola, ali, kot ugotavlja J. Toporosic (1981: 81), so zooloski osebki zenskega spola »slovnicno seveda nezivi«. 'Zivost' kot kategorija samostalnikov, ki zaznamujejo zooloske osebke m, se iz zooloskega okvira siri v prenesenem pomenu tudi na nekatere druge samostalnike moskega spola.

Druga kategorija podspola je 'cloveskost' ali »personalnost«:

»Slovenska ustreznica k »personalnosti« je cloveskost zato, ker je osebnostnost nekako tezka beseda« (n. d.: 82). Ta poteza je v slovenskem jezikoslovju opisana kot razlika v rabi samostalniskih zaimkov na -k. Vprasalni zaimek kdo je moskega spola. V Slovenski slovnici je opredeljen tako: »Zaimek kdo uporabljamo tedaj, kadar sprasujemo po moski osebi ali sploh po kom iz skupine ljudi, v kateri so moski in zenske« (J. Toporisic, 1984: 244). Podobno velja za oziralni, nedolocni, poljubnostni in nikalni zaimek. O spolu zaimkov sklepamo iz prisojevalnih zvez, sledec pravilu, da spol osebka doloca spol povedka: Kdo je prisel? --- Kaj je prislo? Kdo je moskega, kaj srednjega spola.

S samostalniskimi zaimki na k- po referenci vprasujemo, jo izrazamo nedolocno ali poljubnostno: Kdo je prisel? --- Je kdo prisel? --- Nekdo je prisel. --- Kaj ga je obslo? --- Nekaj ga je obslo. --- Ali ga je kaj obslo? Vendar spol zaimkov ne doloca spola samostalnika, s katerim v odgovoru oziroma v nadaljevanju besedila poimenujemo referenco: Kdo je prisel? --- Ana je prisla, ceprav sta besedi kdo --- Ana v nadomestnem razmerju. Spol poimenovanja se ravna po poimenovanju reference, po kateri vprasujemo.

Raziskava samostalniskih zaimkov s pokaznim (deikticnim) pomenom razkrije, da se spol teh zaimkov prilagaja naravnemu spolu nanasalne bitnosti, na katero kazejo. V to skupino uvrscamo osebne in posamostaljene kazalne zaimke. Pri rabi osebnik zaimkov za 1. in 2. osebo ednine se spol prilagaja naravnemu spolu govorece ali ogovorjene osebe. Zaznamovalec spola je koncnica osebne glagolske oblike: Jaz ti ne bom ugovarjal/-a. Podobno velja za osebne, osebnosvojilne zaimke za tretjo osebo in kazalne zaimke: on, ona, ono; njegov/njen denar; ta meje zmotil/-a. Ti zgledi kazejo, da se pri pokazni rabi samostalniskih zaimkov spol kodira v odvisnosti od reference. Nacin kodiranja kategorije 'spol' je tako razlikovalno znamenje med sobesedilnim in polozajskim navezovanjem. Pri pokazni (deikticni) rabi samostalniskih zaimkov pravila prikazovanja prevladajo nad slovnicnimi pravili. Zato na teh mestih govorimo o vdoru t. i. neposredne reference v besedilo (F. Recanati 1993). Podobno velja tudi za rabo lastnih imen: Obiskala na sje Kosceva.

Pozornosti so vredni zgledi, na katere je opozoril J. Toporisic (n. d.: 91): Ta velika baraba mi se do danes ni vrnil dolga. --- Ta velika baraba je umrla. Preseneti nas namrec dejstvo, da se v spolu povedek v enem primeru ujema s spolom osebka (ta velika baraba je umrla), v drugem primeru pa ne (ta velika baraba ni vrnil). Videti je, kot da bi slo za krsitev pravila, po katerem spol osebka doloca spol povedka. Tezavo je mogoce resiti s teorijo povezovalcev, to je samostalniskih besedni zvez, ki so nastale s posamostaljenjem prisojevalnih ali istovetnostnih razmernih stavkov (O. Kunst Gnamus 1995a, b): Ta je velika baraba. Se do danes mi ni vrnil dolga. --- Ta velika baraba mi se do danes ni vrnil dolga. V nasem zgledu imamo opraviti s stikom kazalnega samostalniskega zaimka ta, ki kaze na nanosnik in zahteva prilagoditev spola nanosniku, in povedkovim dolocilom velika baraba, s katerim nanosniku prisojamo lastnosti. Spol povedka doloca referenca, na katero kaze ta, in ne spol samostalnika baraba. Pridevnik velika doloca jedro baraba in se mu v spolu prilagaja. Besedna zveza ta velika baraba je stik dveh samostalniskih zvez, ki nista v ujemalnem razmerju; SZ ta je m. sp., SZ velika baraba z. sp. Zato prihaja do razhajanja med spolom osebka (ta), ki doloca spol povedka (ni vrnil) in spolom samostalniske zveze velika baraba. Stavek Ta velik baraba mi se danes ni vrnil denarja je napacen, razen ce ne predpostavimo, da je samostalnik baraba moskega spola. Nas zgled potrjuje pravilnost podmene, da pokazna raba samostalniskih zaimkov zahteva prilagoditev spolnega zaznamovalca spolu reference in da v osebku vsebovani samostalniski zvezi nista v ujemalnem, temvec v sticnem razmerju. Tako nam jezik sporoca, da zaimek ta ne kaze na veliko barabo, temvec na nanosnik, ki ga govorec poimenuje z veliko barabo. Mimogrede kaze povedati, da to navidez nepomembno slovnicno razlikovanje podpira teorijo neposredne reference, to je mest v jezikovnem sestavu, ki omogocajo neposredni vdor reference v besedilo.

V slovenskem knjiznem jeziku nimamo clenkov, ki bi razlikovali t. i. dolocno in nedolocno rabo samostalnikov. Nasi zgledi kazejo, da je to (deikticno) vlogo mogoce doseci s samostalniskimi zaimki, ki zahtevajo prilagoditev spola (in stevila) referenci.

Oblikoslovna pravila slovenskega jezika se tako uspesno prilagajajo potrebi po prikazovanju naravnega spola. Pokazna raba samostalniskih zaimkov omogoca ujemanje slovnicnega spola z naravnim spolom. Nasprotno teznjo tem, polozajsko obcutljivim pravilom, pa kazejo skladenjska pravila.

2.2.  Ujemalna in navezovalna pravila

Spol ni samo oblikoslovna kategorija samostalniskih besed, temvec tudi sestavina skladenjskih pravil, ki vodijo ujemanje med jedrom in dolocilom samostalniske zveze, ujemanje med osebkom in povedkom ter ujemanje med naveznikom in nanasalnico besedilnega navezovalnega razmerja: (1) pridevniska beseda se ujema v spolu, sklonu in stevilu s samostalnikom v jedru samostalniske zveze: velik-o vol, velik-a krava, velik-o tele; (2) osebek doloca spol in stevilo povedka: vol se je pasel-o, krava se je pasl-a, tele se je pasl-o; (3) naveznik se v spolu obvezno ujema z nanasalnico in tako omogoca prepoznavo sobesedilne koreference: Peter se je ozrl in zagledal nedalec na stezi Ano. (i) Stopala je pocasi in previdno krilila z rokami. (ii) Stopal je pocasi in previdno krilil z rokami. V primeru (i) iz glagolskih oblik (je) stopala, (je) krilila, ki kazeta zenski spol, sklepamo na koreferencno poimenovanje zenskega spola (Ana). V primeru (ii) glagolski obliki (je) stopal, (je) krilil kazeta na koreferencno poimenovanje moskega spola (Peter).

Navezovalna pravila zahtevajo obvezno ujemanje koreferencnih poimenovanj v spolu in omogocajo, da prepoznamo navezovalno razmerje med naveznikom in nanasalnico. Toda tezave se pojavijo, kadar so osebek ali jedro samostalniske besede ali nanasalnica priredno zlozeni, sestavljeni iz samostalnikov zenskega in moskega spola. Tedaj se praviloma uveljavi ujemanje s samostalnikom moskega spola v ustreznem stevilu. Spolno razlikovanje se v povedku (ki navezovalne bitnosti »sesteje« in jih koncnisko izrazi kot spolno istovrstne) nevtralizira in uporabijo se oblike za moski spol v dvojini ali mnozini: Mojca in Peter sta prisla kot Janez in Peter sta prisla; Deklice in decki so prisli kot Decki so prisli; Deklice in decka so prisli kot Ucitelji in decka so prisli; Deklice in decek so prisli.

V teh primerih ujemanja povedka z osebkom oblike za moski spol zastopajo tudi oblike za zenski spol; obrnjeno je slovnicno nepravilno: *Deklica in decek sta prisli; Deklice in decki so prisle; Deklice in decka so prisle. Izrazanje v obliki deklica in decek je prisla oziroma je prisel bi bilo sicer mogoce, a bi obcutno podaljsalo besedilo, zato ni v navadi.

Pravilo Oz + Om - Om ima zanimivo posledico. Zenska spolne razlike v dvojinskem izrazanju ne more utajiti, cetudi bi to zelela, moski pa spolne razlike v dvojini ne more izraziti. Ce zenska rece bila sva, v obliki sporoci, da je bila v druzbi z moskim. Ce bi bila v druzbi z zensko, bi morala reci bili sva. Ce moski rece bila sva, je bil v druzbi ali z zensko ali z moskim, spolnega razlikovanja tedaj namrec sploh ne more sporociti. Slovnicno pravilo v tem primeru vsiljuje zenski vecjo natancnost pri prikazovanju spolne razlike.

Pravilo Oz + Om - Om je izpeljano tudi v zaimenskem sestavu, kar omogoca polozajsko in sobesedilno navezovanje. Osebnim zaimkom jaz, ti, on, -a, -o v imenovalniskih oblikah slovenska slovnica sicer prisoja trospolnost (videli smo, da se v teh primerih spol kodira v odvisnosti od reference). Jaz je samo moskega spola, ce ga uporabljamo kot samostalnik, za poimenovanje ega (Njegov jaz je mocan); v vecini drugih sklonov pa se spolno razlikovanje nevtralizira: Jana in Peter sta prisla. Povabi ju v hiso kot Janez in Peter sta prisla Povabi ju v hiso ali Eva in Jana sta prisli. Povabi ju V hiso. Postavlja se vprasanje, ali spol teh oblik dolociti na podlagi koreferencne besedne zveze (v primeru Jana in Petra sta prisli. Povabi ju v hiso je zaimku ju obvezno pripisan zenski spol. Ce pa sta navezni nanasalnici moskega spola, se tudi navezniku pripisuje moski spol. Pri raznospolnih nanasalnicah je naveznik v dvojini ali mnozini, spol pa je po analogiji s splosnim pravilom Oz + Om - Om moski.

2.3.  Nacela rabe

Potem ko smo razclenili oblikoslovno-skladenjska pravila, ki vodijo rabo slovnicnega spola, in tista, ki omogocajo prikazovanje spolne razlike kot poteze reference, si oglejmo se nacela rabe, ki vodijo izbiro pravil pri nastajanju besedil raznih fnnkcijskih zvrsti. Medtem ko so oblikoslovno-skladenjska pravila sestavina jezikovnega sestava in v tem smislu razmeroma nespremenljiva in obvezna, so nacela rabe izbirna; prilagajati jih je mogoce enakovrednejsemu upostevanju spolne razlike kot poteze reference.

2.3.1.  Mnozinski osebek

Mnozinski osebek uvrscam med pogosto rabljena retoricna sredstva, z njim se govorec med sporazumevanjem istoveti z drugimi udelezenci govornega polozaja. Pogosto ga uporabljajo ucitelji v razredu (Danes bomo spoznali samostalnik), vodstveni delavci v institucionalnem govoru, pisci knjig se istovetijo z bralci, politiki z ljudstvom. Ne glede na to, ali je skupina sestavljena iz moskih ali zensk ali pa je spolno mesana, se uporabljajo oblike za moski spol mnozine: pogovarjali se bomo in ne pogovarjale se bomo. Oblike za zenski spol so mogoce le, ce so sporocevalka in vse udelezenke zenskega spola. Ce bi se sporocevalka v spolno mesani skupini izrekala v oblikah za zenski spol, bi bilo njeno izrazanje zaznamovano; nagovarjala bi samo zenske. Ucinek enotenja in istovetenja spolno razlikujoce se skupine je praviloma mogoce dosegati le z mnozinskim osebkom v moskem spolu. Mnozinski osebek v zenskem spolu je mogoce uporabiti v tej vlogi le v spolno istovrstni zenski skupini, vendar celo v teh polozajih zenske govorke pogosto uporabljajo oblike za moski spol.

Ce bi hoteli poudariti spolno razlicnost skupine, njeno sestavljenost iz moskih in zensk, bi lahko rekli Smo se zbrali oz. zbrale. Vendar bi se moski tezko tako izrazil; zanj je izrazanje v oblikah za zenski spol slovnicno nesprejemljivo, saj bi se v besedi feminiziral; za zenske je izrazanje v oblikah za moski spol sprejemljivo in nezaznamovano. Nevtralizacija razlike moski --- zenska v sestavu slovenskega jezika je dosezena z opustitvijo oblik za zenski spol v prid oblikam za moski spol v vseh »sestevnih« polozajih, kjer se raznospolni referenti izrazijo v skupni dvojinski ali mnozinski osebni glagolski obliki. Ali bi govorke zenskega spola v polozajih, ki vkljucujejo neposredno referenco nanje (na primer ogovorna mnozina), lahko uporabljale oblike za zenski spol? Lahko, vendar bi tako izrazanje moske naslovnike izkljucevalo. Pri raznospolnih referencah in poimenovanjih zanje so oblike za moski spol vkljucevalne, oblike za zenski spol izkljucevalne. Ce zenska raznospolno skupino nagovori z obliko za zenski spol, iz nagovora izkljuci moske clane skupine. Pravila prikazovanja naravnega spola v kategorji slovnicnega spola v tistih oblikah, ki poimenovanja in pripadajoce nanosne bitnosti »sestevajo« (nadpomenska poimenovanja kot otroci, starsi, ucenci, ucitelji; osebne glagolske oblike v dvojini in mnozini; samostalniski zaimki v dvojini in mnozini, razen kadar gre za pokazno rabo), vkljucujejo operacije nevtralizacije spolne razlike na temelju hierarhizacije, vkljucevanja in izkljucevanja. Spolna razlika je nevtralizirana v prid oblik moskega spola, oblike za moski spol vkljucujejo tudi oblike za zenski spol; oblike za zenski spol izkljucujejo oblike za moski spol. V stevilnih samonanasalnih polozajih zato govorka zenskega spola ne more izraziti svojega naravnega spola, medtem ko moski lahko prek oblike svoj spol posplosi tudi na zenske. Slovnicna pravila in pravila prikazovanja se v tem primeru ne skladajo.

2.3.2.  Nagovarjanje druge osebe

Navodila in napotki v ucbenikih najpogosteje nagovarjajo ucence in ucenke z oblikami za moski spol:

Moderna fizika je tako mikavna, da se bos z veseljem lotil dela, ta ucbenik in tvoj ucitelj pa ti bosta pomagala na vsakem koraku do novih spoznanj (F. Plevnik, Fizika, Ljubljana: DZS, 1990:5).

Oblike, ki zaznamujejo spol (se bos lotil, tvoj ucitelj), so rabljene pokazno. Dejanski naslovniki nagovora so ucenke in ucenci, vendar pisec ucbenika slovnicno nagovarja samo ucence, vsakega posebej, ucenke pa le, ce so uvrscene v mnozico ucencev. Kadar gre za pokazno rabo (bos, tvoj ucitelj) in neposredni nanosnik, pravila slovenskega jezika sicer omogocajo spol zaznamovalca prilagoditi naravnemu spolu. V neposrednih nagovorih je dvospolno poimenovanje znamenje posebne pozornosti in povsem v duhu pravil slovenskega jezika.

2.3.3.  Strokovna in znanstvena besedila

Da strokovno izrazje ne izraza spola kot poteze reference, je razumljivo, saj je za strokovno izrazje znacilno, da nebistvene poteze zanemari. Kot nebistvena poteza je obravnavan naravni spol, medtem ko slovnicni moski spol prevzame vlogo nadpomenke.

(1) Moskega spola so nadpomenke, ki predstavljajo mosko in zensko referenco: moski + zenska --- clovek; decek in deklica --- otrok; ucenci in ucenke --- ucenci; ucitelji in uciteljice --- ucitelji; oce in mati --- starsi.

Pri tem pogosto prihaja do neskladja med dejanskostjo in obliko. Pisec govori o tvojem ucitelju, cetudi predmet poucuje uciteljica. Uciteljice namrec danes prevladujejo, ucitelji pa so na solah kdaj prava redkost. Ceprav je vecina uciteljic, stavkajo ucitelji; ceprav je ucenk in ucencev enako stevilo, govorimo o ucencih.

(2) Kadar avtorica strokovnega ali znanstvenega besedila izraza splosno veljavno trditev, se izraza v obliki za moski spol, ceprav ima izraz pokazno vrednost in kaze na avtorico:

Kako bom zahtevo izrazil, je odvisno od tega, kako naslovnika z njo obremenjujem. Poved bi govorka lahko izrekla v obliki za zenski spol, ne da bi krsila pravila slovenskega jezika: Kako bom zahtevo izrazila, je odvisno od tega, kako naslovnico z njo obremenjujem. Druga razlicica nedvomno bolj poudari spolno istovetnost govorece.

V strokovnem upovedovanju se pomenska razlika moski --- zenska navadno nevtralizira v prid oblik moskega spola: govorec, tvorec besedila, sporocevalec, naslovnik, pisec. Kadar so strokovna poimenovanja rabljena pokazno in zaznamujejo osebe moskega in zenskega spola, je priporocljiva raba samostalnikov moskega in zenskega spola, ce so ti v jeziku na voljo.

2.3.4.  Druzbena polozajskost

Pomembni polozaji v mrezi druzbenih razmerij so poimenovani s samostalniki moskega spola. Ce tako mesto zasede zenska --- to se danes ne zgodi ravno pogosto --- jo lahko doleti »diskurzivna spolna kastracija«, postane predsednik, rektor, doktor.

(1)

Na seji sta bila tudi rektor profesor dr. Boris Sket in glavni tajnik Univerze Marjeta Vilfan.

(2)

Predsednik mladinske organizacije je postala Meta Drzaj.

(3)

Kot clan komisije za oceno magistrskega dela sem oblikovala naslednje porocilo.

(4)

Sonja Lokar, izvrsni sekretar, je v nedeljskem intervjuju razkrila domala vse sibke tocke slovenske politike.

(5)

Pregledala sem poimenovanja za nazive v svojih diplomah in ugotovila naslednje: 1967 - profesor, 1975 - magister, 1981 - doktor, 1987 - izredna profesorica.

(6)

Ce se drzimo jezika novega statuta, potem je treba reci, da je bil za predsednico oziroma predsednika LDS izvoljen Jozef Skolc, za generalno sekretarko oz. generalnega sekretarja pa Roman Ravtar... Statut daje vecja pooblastila predsednici/predsedniku stranke.

Socasno je izpod peresa skupine »Zenske za politiko« prisla celo kritika Ustave:

(7)

Neupostevanje zenske in zenskega vprasanja kaze ze jezikovna dikcija osnutka ustave. Predlagamo, da se poleg moskih oblik posameznih besed (npr drzavljan. tujec, obdolzenec, tolmac itd.), ki vecinoma predstavljajo neformalno normo ustavne dikcije, zapisejo tudi ustrezne zenske oblike ali pa naj tovrstne izraze nadomestijo spolno nevtralni pojmi.

(8)

Prisegam, da bom spostoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi mocmi deloval(a) za blaginjo Slovenije.

Naslednji zgled je vzet iz razprave J. Toporisica (1981):

(9)

Danes bom jaz kuharica, ti, zena, pa kosec.

3.  Sklep

Razclemba pravil, ki omogocajo prikazovanje spolne razlike, je pokazala, da je kodifikacija kategorije 'spol' v oblikoslovno-skladenjska pravila pripeljala do nesomernega razmerja med slovnicnimi pravili in prikazovalnimi naceli. Kadar v skladenjskem razmerju samostalnike moskega in zenskega spola zastopa skupna oblika, je ta moskega spola. Razlika v spolu se na teh mestih nevtralizira v prid moskih oblik. Spol na teh mestih zaznamujejo oblike za moski spol. Zato se v stevilnih polozajih osebe zenskega spola poimenujejo z oblikami za moski spol.

Vendar obstajajo tudi pravila, ki v besedila omogocajo prilagajanje oblik naravnemu spola nanosnika: (1) to je razvito (hkratno) dvospolno poimenovanje vlog, poklicev, polozajev, naslovov (kmet/kmetica, predsednik/predsednica); (2) pri pokazni rabi samostalniskih zaimkov se spol poimenovanja in osebne glagolske oblike prilagaja naravnemu spola pokazane bitnosti (ti si bila poslanka/ti si bil poslanec); (3) spol samostalnika, ki poimenuje naslove, vloge ali polozaje, se ravna po spolu samostalnika, ki poimenuje nanosni, ki to vlogo ali polozaj zaseda.

Literatura

Guenthner, S. (1992): Sprache und Geschlecht: Ist Kommunikation zwischen Frauen und Maennern interkulturelle Komunikation? Linguistische Berichte 138: 123-143. Westdeutscher Verlag.

Hepworth, 3., Griffin, C. (1990): The »Discovery« of Anorexia Nervosa: Discourse of the Late 19th Century. Text 10: 321-333.

Kunst Gnamus, O. (1995 a): Teorija sporazumevanja. Ljubljana: Center za diskurzivne studije.

Toporisic, I (1981): K teoriji spola v slovenskem (knjiznem) jeziku. Slavisticna revija 1981: 79-94.

Toporisic, J. (1984): Slovenska slovnica. Maribor: Zalozba Obzorja.