|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razgledi |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
|
Vanco Tusevski Prevedla Durda Strsoglavec |
O prvi recenziji v novi makedonski knjizevnosti 19. stoletja:
Zora jugoslavjanska od Radoslava Razlaga. Tecaj II. Zagreb 1853* Konstantina Petkovica
Konstantin Petkovic (1824-1897) se je v Gradcu, tja je odsel iz Zagreba, konec avgusta 1852 srecal z Radoslavom Razlagom (1826-1880). Ogledovala sta si lepote mesta. Razlag1 je bil med stajerskimi Slovenci znana kulturna osebnost in izdajatelj revije-koledarja Zora jugoslavenska2. Kot pove ze naslov, je bila revija prezeta z idejo slovanofilstva. Tudi Petkovicje bil izobrazen in se je gibal v krogih, ki so zagovarjali idejo slovanske vzajemnosti in skupnosti ter v katerih je bila zelja po zdruzitvi in osvoboditvi vseh Slovanov izpod tuje vladavine sredisce njihovega idejnega sveta. Srecanje Petkovica in Razlaga je bilo pomembno za oba. Petkovic je lahko prebiral dva letnika Zore in se se bolj navzel vseslovanskega duha, saj je Razlag v podporo ideje panslavizma3 clanke tiskal tudi v cirilici in v drugem letniku Zore natisnil pripoved Josipine Urbanciceve4 Boris. Razlag se je zavzemal za splosnoslovanski jezik kot obliko zdruzevanja vseh slovanskih narodov --- o cemer je sanjaril tudi Grigor Prlicev5 --- Petkovic pa je objavil svojo prvo razlicico pesmi B
lgarska devojka i nejzina kletva6, prevedel povest Boris in objavil prispevek o drugem letniku Zore.
Petkoviceva recenzija Razlagove Zore je prva te vrste, ker jo je napisal Makedonec o drugem, tujem delu, ki se nanasa tudi na juznoslovanske narode. Pred tem so v novi makedonski knjizevnosti 19. stoletja znani kriticni prispevki Teodosija Sinaitskega o knjigi Kirila Pejcinovi
a Utesenie gresnim7 in Konstantina Miladinova Predgovorot v Zborniku makedonskih ljudskih pesmi,8 vendar gre za makedonska avtorja in makedonski besedili, napisani v posebnih okoliscinah in kot predgovora.
Petkoviceva recenzija je sestavljena iz dveh delov. Prvi govori predvsem o tem, kaj in koliko je v Makedoniji in Bolgariji znanega o drugih slovanskih knjizevnostih. Petkovic na zacetku obzaluje in hkrati negoduje, ker je njegov narod premalo obvescen o dogodkih v drugih. Pravi, da je podobno tudi glede pisanja o njihovih delih. Kot primer navaja zbornik Zora, ki je pisal o povesti mlade slovenske pisateljice Urbanciceve-Turnograjske Boris --- bolgarski cesar in objavil njegovo pesem Blgarska devojka. Petkovic predlaga, naj casopisi obvescajo bralce o vsem, kar je napisano v bolgarscini, se bolje pa bi bilo, ce bi opozorili, »o cemje treba pisati in kaj tiskati« za sole in bralce. Orisal je skromno stanje makedonske knjizevnosti, njene osnovne potrebe, naloge in nerazsvetljenost ter predlagal, naj kateri od bolgarskih casopisov poroca o novih knjigah, ki jik tiskajo v drugih slovanskih dezelah »severni in zahodni slovanski bratje«. Besedna zveza slovanski bratje je zelo znacilna za slovanofilski duh, nekak zascitni znak takratnega casa.9
Za recenzenta Petkovica so bili najpomembnejsi tisti prispevki v Zori, ki pricajo o tem, kaj so drugi slovanski narodi pisali o makedonski knjizevnosti, predvsem pa (zaradi tega je njegova recenzija zelo pomembna za nadaljnji razvoj makedonske knjizevnosti), kaj in kako so drugi slovanski narodi objavljali, katera idejnoestetska merila so prevladovala in kako naj se zgledujemo po razvitejsih knjizevnostih. Zgledovanje po drugih knjizevnostih je temeljna misel Petkoviceve recenzije. Preprican je bil, da bi bilo koristno tiskati prevode prispevkov o »slovanskih literarnih ciljih, lepo napisane in s koristno vsebino«. Tako ravnanje se je Petkovicu zdelo koristnejse kot nekatere druge samovoljne zamisli in zelo razumno. O tej razsvetiteljski in nujni ideji ucenja od razvitejsih knjizevnosti je Petkovic pisal tudi v predgovoru k svojemu prevodu Borisa: »Ce se nimamo svojega, vzemimo kaj od nasih Slovanskih bratov, in se potrudimo, kolikor se lahko, za svoj rod, za splosno in svojo korist.«10
Drugi del Petkoviceve recenzije govori predvsem o koledarju- reviji Zora, in sicer o njenem drugem letniku. Petkovic je najprej predstavil izdajatelja Radoslava Razlaga, »ki je eden najvplivnejsih in najsposobnejsih /slovenskih/ mladih pisateljev«. Nato je, kot je v navadi, nastel, kateri avtorji so sodelovali v drugem letniku Zore, in opozoril na nekaj naslovov, vendar, na zalost, poleg ni navedel avtorjev. Poudariti je treba, da so bili prispevki prezeti z duhom takratnega splosnega gibanja, s panslavizmom. O tem najbolje pricajo naslovi prispevkov, besedne zveze s pridevnikom slovanski, na primer: Slavjanska azbuka, Gramatika (...) vseslovanska, Veroucitelji slovanski ipd.
Petkovic je bil zelo navdusen, da Zora tiska prispevke tudi v cirilici, saj je okolje, v katerem je izhajala, poznalo samo latinico kot uradno pisavo. To se mu je zdela posrecena poteza, ki je izrazala slovansko solidarnost za mocno zdruzitev in zblizevanje bratskih narodov. Petkovic je cirilico poveliceval kot najstarejso in najpomembnejso pisavo vseh Slovanov. Razumljivo je, da je bil nad zdruzitveno idejo, ki je bila odsev evforicnosti casa in visokih idealov, izvirajocih iz mocne ogrozenosti zaradi tuje vladavine, zelo navdusen.11 Takratni viharni casi so lahko rodili tudi take utopije. Ceprav tezko uresnicljiva, pravi Grigor Prlicev, je taka ideja nuja casa.12 Ravno ta nuja casa je ideoloska potreba po zdruzevanju vseh slovanskih narodov v najmocnejsem duhovnem sredstvu --- jeziku. V zvezi s tem je Petkovic napisal clanek Crtica za seruskata carica, objavljen v Zori, v katerem hvali moc in lepote ruskega jezika, ki ga govorijo po neskoncnih sirjavah Evrope in Azije.
Petkoviceva recenzija zbornika Zora je kratka in informativna. V prvem delu je kriticen do nerazsvetljenosti svojega malo znanega naroda in navaja konkretne primere. V drugem delu pa bralce zelo na kratko obvesca o vsebini zbornika. Ni ga toliko zanimala sama vsebina, ukvarjal se je predvsem s pisavo in jezikom prispevkov v Zori, osnovnima posebnostma takratnega gibanja. Pogresamo vsaj kako osebno stalisce do prispevkov, predvsem literarni, saj je bil Petkovic tudi sam pisatelj. O Zori, ki jo je oznacil kot zoro jugoslovanske federalisticne ideje, je pisal predvsem zaradi vprasanja skupnega slovanskega jezika.
Kljub temu je Petkoviceva recenzija, prva v novi makedonski knjizevnosti 19. stoletja, pomembna, saj je kriticno obravnavala domaco intelektualno gluhost in z naprednimi mislimi spodbudila vzvode, ki jih premika knjizevnost --- prezemanje, ter je domoljubnemu bralstvu predstavila, ceprav povrsno, delo iz drugega slovanskega okolja. Pri tem ne smemo pozabiti, da je Petkovic sele zacel delati prve literarne korake, saj je bil ravno diplomiral iz slavistike (1851) pri znanem Sreznjevskem in seveda ni imel dovolj literarnih izkusenj, cetudi se je ze izkazal z umetnisko in znanstveno besedo.
Srecanja Konstantina Petkovica s slovenskimi kulturnimi delavci poleti leta 1852, kako so nasega prvega diplomiranega slavista sprejeli tamkajsnji pisatelji, spoznavanje njihovega prosvetnega in javnega zivljenja, prevod pripovedi Josipine Urbanciceve Boris v makedonscino, recenzija Zore, objavljena v carigrajskem casopisu, poznanje slovenskega jezika in drugo dovolj nazorno prica o poganjkih prezemanja med makedonsko in slovensko knjizevnostjo 19. stoletja.
Opombe
dugog tumaranja nasao sam mladog i vatrenog slavjana R. R. i poslv podne s njime razgledao razne cérkve ...« »Drugi dan, t.j. 30. Kolovoza, rano u 8. satih, posetio me je vr
dni slavenski domorodac i spisatelj R. R. s kojim sam ugodno proveo skoro dva sata, razgovarajuc'i se s njime o jeziku i knjizevnosti nasoj, zatim i o ostalih stvarih ...« (Poslanica uredniku Nevena M. B. »Neven«, Zagreb, Tecaj 1, br. 47, 1852, 18. Studenoga, str. 747); poudaril V. T., Kiril Sobrani tekstovi, ur. Blaze Koneski, Skopje 1974, str. 51-52., Todor Dimitrovski, Skopje 1983, str. 7-11.vaju --- daj o Boze slogi i vzajemnosti srec'en naprdek! G. Stojan Dimitriev Petkovic me pohodise pocetkom ovoga meseca. Dobro dosli pobratimi! (...) iz prostrane Slavii« (poudaril V. T.). Ocitno je Razlagovo navdusujoce razmerje do slovenstva in kot njegov prijatelj Petkovic se je tudi sam trudil izbrati primerne in lepe besede.
, prvy hristiansky car6 na Blgaryty. Poblgarena istorijska prikazka, pisana po Slovensky ot Josifine Turnogradske, Carigrad. V Typografie-te na Thaddeja Diviciana. 1853, str. 29.
