Maturitetna pisna naloga esejskega tipa (maturitetni esej) iz knjizevevnosti --- pisanje, ocenjevanje

1.1  Definicija

V tem prispevku bomo nanizali nekaj lastnosti maturitetnega eseja o knjizevnosti (pisne naloge esejskega tipa, ki jo bomo za zdaj, zaradi razsirjenosti izraza v praksi, imenovali maturitetni esej). Maturitetni esej je maturantovo samostojno zaokrozeno pisno (meta)besedilo o knjizevnosti.

Samostojno: nastaja kot sad posameznikovih dusevnih procesov, ki zahtevajo najvisjo stopnjo lastne udelezbe. Gre za t. i. procese sinteze in vrednotenja, ko kandidat iz znanih prvin tvori novo celoto, v kateri po svoje resuje dani problem.

Zaokrozeno: besedilo ima vse potrebne dele (uvod, jedro, zakljucek), poleg tega pa je smiselno (ima prepoznaven namen in temo) in sovisno (tj. povedi se med seboj navezujejo) --- po Krizaj - Ortar, Bester 1994.

Pisno je tako premisljanje o knjizevnosti na maturi zato, ker zahtevni dozivljajsko-miselni procesi, s katerimi se loteva dolocenega z literaturo povezanega vprasanja, in kompleksnost izraza terjajo od kandidata, da si vzame cas za premislek in ubeseditev. Tega je pri pisnem posredovanju na voljo vec kot pri ustnem, poleg tega pa je ocenjevalcu lazje presojati vse razseznosti takega besedila v pisni obliki.

1.2  Namen maturitetnega eseja o knjizevnosti

Kandidat naj bi v takem besedilu pokazal eno od dveh knjizevnorecepcijskih zmoznosti, katerih razvijanje je temeljni cilj srednjesolskega pouka knjizevnosti. Pokazal naj bi bodisi zmoznost literarnega branja (lastne interpretacije leposlovnega besedila na ravni dozivljanja, razumevanja, vrednotenja in izrazanja) bodisi zmoznost literarnega raziskovanja (primerjalno-problemskega obravnavanja prebranih knjizevnih del) na ravni primerjanja, razvrscanja, sklepanja, vrednotenja.

Glede na temeljne spoznavno-sprejemne in ubeseditvene postopke pri interpretaciji enega ali (pri primerjalno-problemskem obravnavanju) vec knjizevnih besedil poznamo dva tipa maturitetnega eseja --- interpretativni in razpravljalni esej.

Interpretativni maturitetni esej je kandidatova lastna kriticna interpretacija dolocenega (odlomka) leposlovnega besedila ob razclenjevanju nekaterih (dolocenih) tipicnih sestavin. Razpravljalni esej pa je sirse primerjalno obravnavanje vec prebranih (interpretiranih) knjizevnih del iz maturitetuega tematskega sklopa z vidika dolocenega »tertium comparationis« (kandidat predstavi svojo tezo, razclenjuje in primerja nekatere tipicne sestavine posameznih del, sklepa, izraza osebno stalisce in utemeljuje svoje sodbe).

1.3  Ustvarjalnost in maturitetni esej o knjizevnosti

Oba tipa maturitenega eseja sta po opisanih lastnostih drugotni besedili (metabesedili), ki kazeta kandidatovo zmoznost za dejavni stik (komunikacijo) s prebranim leposlovjem. Ta se vidi predvsem tako, da kandidat pise (neumetnostno besedilo) o prebranem leposlovju --- s cimer dokazuje zmoznost reflektirane recepcije --- in pri tem smiselno uporablja knjizevno znanje za resevanje postavljenega problema.

Maturitetni esej se torej ne prekriva z ustvarjalnim (t. i. kreativnim) pisanjem (s pisanjem z ambicijo umetniskega ustvarjanja --- »odpiranja in oblikovanja novih svetov« --- Trstenjak 1981: 34), temvec s pisanjem »opisnih polog, ... ki pripadajo od predloge razlicnemu diskurzu, torej drugacni jezikovni 'povrsini'. Metabesedilo torej posamicna protobesedila, njihove skupine in/ali protosisteme parafrazicno opisuje, analizira, sintetizira, komentira, vrednoti, aplicira ...« (Juvan 1991: 63-64). V jezikoslovju bi rekli, da je prvotna vloga takega besedila informativna (predstavitvena), vplivanjska, poeticna itd. pa so drugotne.

In ce si se malo pomagamo s psihologijo ustvarjalnosti: Pri maturitetnem eseju gre, kot receno, za sinteticno oblikovanje ze obstojecih sestavin danega problema v novo celoto. Ta proces pa je (po Trstenjaku 1981) lahko manj ali bolj ustvarjalen. Manj je takrat, kadar je zgolj reprodukcija --- ponavljanje istega, sicer oblikovanje v celoto, ki pa zgolj sledi kliseju. Bolj pa, kadar so opazne razlicne prvine ustvarjalnosti v okviru moznosti. --- V maturitetnem eseju npr. pri izbiri teze v okviru dane teme in v nacinu njenega razvijanja (izvirnost zgradbe), v globini in vsebini razlage in argumentov pri razclembi razmerij in struktur znotraj literarnih besedil in v primerjavah med njimi (odpiranje in resevanje problemov), v izvirnosti pri vrednotenju prebranega, v slogovni izvirnosti (neklisejskosti).

Pisanje maturitetnega eseja se torej po namenu in postopkih loci od kreativnega pisanja. Slednje je namrec pisanje (navadno tudi po tematiki) izvirnega umetnostnega ali polumetnostnega besedila, ki nastaja kot bolj ali manj ustrezen ustvarjalni izid razlicnih faz ustvarjalnega procesa (spoznavanje problema, inkubacija, iluminacija, verifikacija, Pecjak 1975, po Wallasu 1926). Tako nastalo besedilo s prevladujoco poeticno, vplivanjsko itd. funkcijo se tudi v soli vrednoti z (didakticno prilagojenimi) merili literarnega vrednotenja (Blazic 1992) in ocenjuje opisno, ne s stevilcno oceno.

Maturitetni esej je tako le ena od mogocih oblik pisanja o literaturi v soli. (Scasoma se bo po predvidevanjih, oprtih na pricevanja iz tujine in domovine, gojil ob drugih moznostih pisnega izrazanja literarne recepcije in produkcije.) Je pac tip besedila, ki vendarle kaze stevilne bistvene sestavine literarne recepcije, pa tudi sestavine dijakove misljenjske zrelosti in izrazne ustvarjalnosti, in je najblizji objektivni merljivosti, potrebni za zunanje ocenjevanje.

Med pozitivne ucinke vpeljevanja maturitetnega eseja (poleg pouka, ki se, sodec po opazovanjih, zdaj veliko intenzivneje in na razlicnih spoznavno-sprejemnih stopnjah ukvarja z literarnimi besedili, ne le z njihovim kontekstom) spada tudi zacetek iskanja razlik med solskim pisanjem opisnih metabesedil o literaturi in ustvajalnim pisanjem, kamor uvrscamo tudi esej kot polliterarno vrsto. Te razlike so doslej premalo uzavescene (zato profesorji pogosto tudi pri pisanju metabesodil pricakujejo bolj umetnisko izvirnost kot pa dokaz, da je dijak delo res prebral in dosegel dejaven stik z njim.

Ima pa maturitetni esej predvsem zaradi »pragmaticnih okoliscin« zunanjega ocenjevanja nekatere dodatne posebnosti.

2.  Tehnika pisanja maturitetnega eseja (nekaj opazanj)

2.1  Problem navodil

V tuji pedagoski literaturi in knjizevni didaktiki se lahko poucimo o razlicnih moznostih pisanja eseja. Glavni sta dve: kandidati dobijo le naslov (ponavadi z opisnim podnaslovom) in pisejo samostojno ali pa dobivajo (vcasih zelo nadrobna) navodila (tematske sestavine) za pisanje. Vsaj v programu mednarodne mature se pisanje brez navodil zahteva za visjo raven, pisanje z navodili pa za nizjo raven. V obeh primerih, zlasti pri visji zahtevnosti, so kandidati s postopki pisanja take naloge tako dobro seznanjeni, da zmorejo ustreci pricakovanjem in zajeti vse bistvene sestavine problema (dele teme in nacine njenega razvijanja) tudi brez navodil (to se pri ocenjevanju tudi pricakuje, ocenjevalci imajo namrec ne glede na svobodo pisanja kandidatov zelo natancna navodila).

Pri nas smo s pisanjem maturitetnega eseja in predesejskih oblik sele na zacetku. Niti profesorji niti dijaki, kot kaze delo na seminarjih in izidi dosedanjih preizkusov, se ne poznajo dovolj ciljev in postopkov tvorjenja maturitetnega eseja. Zato smo se, vsaj v »prehodnem« obdobju, v predmetni maturitetni komisiji odlocili za vsakokratna navodila ob naslova (temi), ki bodo kandidate usmerjala h glavnim vsebinskim problemom (poleg teme so torej dani tudi njeni deli) in sugerirala raven njihove obravnave (da ne bi bila v besedilu le obnova in opisovanje, dozivetij ali posameznih sestavin literarnih del, temvec tudi razlaganje in utemeljevanje). Kandidat tako ve, na kaj mora biti pri pisanju posebej pozoren.

Kompozicija hesedila (tematska koherenca in izbira teze ter nacinov razvijanja teme), poglabljanje v nekatera vprasanja (predstavitev dozivljanja, globina razlaganja --- iskanje logicnih razmerij, vrsta in kolicina argumentov in protiargumentov), sintetiziranje, jezikovno oblikovanje pa so odvisni od kandidatovih zmozosti. --- Kandidat torej, v skladu z zakonitostmi sinteticnega misljenja, tvori iz znanih delov (delov teme, sugestij za nekatere nacine razvijanja) novo celoto (Marentic --- Pozarnik 1991). --- Da je to mogoce poceti na razlicne in svojske nacine, se lahko prepricamo npr. v Fabb --- Durant 1994: 59-60.

Mnenja o navodilih so v praksi sicer razlicna. Vendar odgovori ocenjevalcev in tudi mnenja nekaterih dijakov, ki so jih anketirali studenti v sol. letu 1993/94, povedo, da je med prvimi in drugimi vec zagovornikov kot nasprotnikov takih navodil.

Praksa je tudi pokazala, da kandidat za izhodiscno tezo lahko izbere problem, ki ga sugerira katero koli navodilo, ne pa nujno naslova, ki v formulaciji tudi »ne pokriva« nujno eksplicitno vseh delov teme --- vseh navodil. Nekateri dijaki navodilom sledijo po vrsti, cedalje vec pa se jih problema loteva po svoje. Nekateri so pri tem (ob izpolnjevanju tematskih zahtev) tudi zelo izvirni --- npr. taki, ki v celotno besedilo vpletajo svoje literarno vrednotenje, ki tako postane temeljno ubeseditveno stalisce.

2.2  Navodila in ustvarjalnost kandidatov

Ustvarjalnost kandidatov se v maturitetnih esejih kaze z izvirno in prozno izrabo navodil --- temeljnih zahtevnostnih parametrov. Kaze se torej v tem, kako kandidati postavljajo tezo, kako vpletajo osebne vtise in argumente, zdruzujejo posameznosti, kako se lotevajo vrednotenja --- pa tudi, kako zavestno in argumentirano si »podrejajo« nekatera navodila, kako se v izrazanju presoj odmikajo od klisejev itd.

Posebno vprasanje je, kako je z »ustvarialnim izpuscanjem« navodil v nalogi. Najbrz gre za dve vrsti takih izpustov:

• Prvi tip nalog kaze izdelke kandidatov, ki imajo »ustvarjalne ambicije«. Napisejo sicer »dobro«, izrazno in kompozicijsko zanimivo nalogo, ki napravi na ocenjevalca precejsen vtis. Vendar izpuscenih vsebinskih zahtev v navodilih ne nadomestijo z obravnavanjem teme (predpisanega leposlovja) z drugega, samosvojega zornega kota, temvec leposlovje nekako odrinejo v ozadje oziroma se temi vsaj deloma izogibajo. Tako pogosto ni mogoce presoditi, ali so knjizevna literarna dela po programu sploh prebrali oziroma ali sploh znajo brati literaturo, ki je pred njimi. Tako lahko spretno prikrivajo svoje nebranje in neznanje z izrazno spretnostjo, ki jo bolj blag ali manj izurjen ocenjevalec zamenja z ustvarjalnostjo (to na neki ravni tudi je, vendar se besedilo ne priblizuje ustvarjalnemu dosezku --- umetnostnemu ali polumetnostnemu hesedilu --- toliko, da bi kandidatu spregledali pomanjkljivo povezovanje z literarno predlogo). V takem primeru bo kandidat pac dobil tocke za slog, jezik, zgradbo ter odbitek pri manjkajocih vsebinskih postavkah.

• Drugi tip predstavljajo zares izredne naloge, ki prebrano literarno gradivo izrabljajo za lastno ustvarjalno pisanje. Nastane najverjetneje esej kot polliterarno besedilo (npr. »Kmeclovega tipa«), ki zdruzuje interpretacijo prebrane literature in njeno nadgradnjo v skladu s tvorcevim sporocilnim hotenjem, s svojevrstno idejno --- tematsko sestavino in s prevladovanjem vplivanjske, poeticne idr. vloge v besedilu nad informativno (Hudej 1994).

3.  Vrednotenje in ocenjevanje maturitetnega eseja

3.1  Namen

Maturitetni esej vrednotimo glede na to, ali je kandidat v njem pokazal zmoznost ubeseditve literarne interpretacije ali raziskovalnega (problemsko-primerjalnega) pristopa h knjizevnosti.

3.2  Postopek ocenjevanja

Postopek je razclenjen V KM (Knjizevnost na maturi 1994). Kot je ze tam povedano, gre za kombiniranje dveh ocenjevalnih metod, sinteticne (holisticne) in analiticne, ki sele skupaj zagotavljata relativno objektivnost ocenjevanja (absolutna pri takem besedilu ni pricakovana). Za tako ocenjevanje maturitetnih esejev (in drugih besedil ucencev) je torej potrebno vsaj dvakratno branje vsakega besedila.

V KM smo prvo branje izenacili s sinteticnim ocenjevanjem besedila kot celote (po vtisu), drugo pa z nadrobnejso razclembo in tockovanjem hesedila po prilozenih merilih (ki se po vsebini ujemajo z navodili kandidatom).

Vendar nadaljnje izkusnje kazejo, da se sinteticna in analiticna bralna tehnika v praksi pogosto prepletata. Tako ze pri prvem branju tudi analiziramo (iscemo v kandidatovem besedilu posamezne sestavine in zapisujemo pripombe o njihovi kakovosti v ocenjevalno shemo) in tudi pri drugem branju vrednotimo besedilo kot celoto. (Tako ravnanje kazejo tudi zapisniki nekaterih ocenjevalcev.) Tak preplet obeh ocenjevalnih metod je ustrezen in odvisen od posameznega ocenjevalca. Pomembno je le, da vsako besedilo ocenjujemo na oba nacina, torej:

• sinteticno, kot celoto, ki je na nas napravila bolj ali manj ugoden vtis zaradi zrelosti literarnega sprejemanja, prepricljivosti, izvirnosti v obravnavanju tematike, koherentnosti in izkazanih izraznih zmoznosti kandidata; svojo sodbo opisemo (opiramo se na KM: 36-38) in izrazimo z okvirno stevilcno oceno (od 1 do 5);

• analiticno --- torej tako, da kandidatovo besedilo razclenimo --- ugotavljamo prisotnost/odsotnost in kakovost z navodili zahtevanih sestavin v njem ter to tudi tockujemo.

3.3  Ocenjevalna merila

Merila za ocenjevanje vsebinske plati eseja so precizirana v navodilih vsakokrat sproti. Merila za jezikovno plat ocenjevanja so V KM: 46-47. Z narascajocimi izkusnjami in opazanji ocenjevalcev pa bo mogoce dopolnjevati seznam nekaterih splosno veljavnih meril za obe plati eseja in z dogovorom poenotiti ravnanje v nekaterih dvom zbujajocih primerih.

3.3.1  Nekaj predlogov in opazanj

• Za vsebinske napake odbijemo po 0,5 tocke pri najblizji vsebinski postavki, npr. pri oznaki oseb.

• Cetudi gre za poskus literarnega vrednotenja, ki torej v argumentacijo vpleta literarne sestavine iz besedila, ne dajemo najvisjega stevila tock, kadar je vrednotenje povrsinsko, omejeno le na eno literarno sestavino in v celoti ucinkuje naivno, le malo manj kot zgolj dozivljajski opis.

• V primerih, ko del besedila ni v celoti odvec, temvec deloma (npr. natancna obnova), in ceprav posredno, le izpolnjuje doloceno vlogo, ravnamo po presoji --- upostevamo, kar se pac da.

• Kadar kaksna napacna nadrobnost celote ne moti prav posebno (npr. napacno poimenovanje posameznega stilnega sredstva), tega ne stejemo nikamor.

• Za zastranitve v eseju, ki niso povezane z navodili in nimajo nobene vloge (sociologiziranje, moraliziranje), pa odbijamo tocke. Za vsako zastranitev, ki je cela poved ali vec, odbijemo pri slogu ali vsebini eno tocko.

• Za vec kot dve zastranitvi v besedilu odbijemo tudi eno tocko od zgradbe.

• Za slabo upovedovanje (tvorjenje povedi ali delov povedi) odbijemo 0,5 tocke pri slogu ali pri jezikovni pravilnosti.
  (Pazimo, tako kot povsod, da za isto napako ne odbijamo tock pri dveh postavkah, ampak le pri eni.)

• Za klisejsko izrazanje, ki obsega celo poved ali jo celo presega, odbijemo pri slogu 0,5 do 1 tocko.

• Kadar se katera jezikovna napaka (npr. raba vejic) prevec ponavlja (vec kot desetkrat), naj se odbije polovica vseh tock za jezikovno pravilnost (torej 3,5 t. samo za vejice).

• Za izviren vsebinski dodatek (prispevek k argumentaciji, povezan s temo), ki presega zahteve iz navodil, dodamo na koncu po lastni presoji do 2 tocki k vsebini.

Ze ti predlogi pa so namenjeni zmanjsevanju razlik v ocenjevalni tehniki med posameznimi ocenjevalci.)

• Samostojno, zakljuceno, pisno (meta)besedilo o knjizevnosti.

• Dokaz kandidatovih sposobnosti recepcije enega ali vec literarnih besedil (interpretacije, primerjanja-raziskovanja: interpretativni, razpravljalni esej).

• Namen besedila pogojuje drugacen tip ustvarjalnosti kot pri ustvarjalnem pisanju.

• metabesedilo --- opisna pologa (dokaz zmoznosti lit. recepcije);

• informativna/poeticna. vpliv. vloga;

• ustvarjalnost v elementih (preoblikovanje znanega v novo celoto):
  • izbira teze

  • izvirnost zgradbe

  • globina in vrsta razlage in argumentov pri analizi in vrednotenju razmerij in struktur

  • izvirnost sloga (neklisejskost)

  • izvirnost v izrazanju dozivetja in vrednotenju leposlovja;

• izvirno umetnostno/polumetnostno besedilo (dokaz nadarjenosti za lit. »produkcijo«;

• poeticna/vplivanjska, informativna vloga;

• ustvarjalnost (spontano odpiranje in oblikovanje novih svetov) --- poglavitna sestavina procesa in izida:
  • izvirnost vsebine in izraza

  • nekonformizem

  • odprtost

  • svobodnost...

• tema in sestavine so dane;

• vrednotenje; sinteticno (po vtisu), analiticno (razclemba besedila po sestavinah, vidnih iz navodil, v izrednih primerih z merili za um. ustvarjalnost, ki so dodatna);

• ocenjevanje: stevilcno;

• tehnika pisanja: mogoca navodila (tema in deli, sugestije za razvijanje).

• tema in sestavine so proste (v soli vcasih deloma dane);

• vrednotenje: literarno --- iskanje umetniskosti (subjektivno in z didakticno prilagojenimi merili lit. vrednotenja);

• ocenjevanje: opisno;

• tehnika pisanja: spontano (v soli so mogoca navodila).

Daniel Bergez, Le commentaire composé au baccalauréat. Hachette 1986.

Milena Blazic, Kreativno pisanje. Zavod RS za solstvo in sport 1992.

Nigel Fabb, Alain Durant, How to write Essays, Dissertations and Theses in Literary Studies. Longman, New York 1993.

Sonja Hudej, Solske ure besediloslovja. Zavod RS za solstvo in sport 1994.

Janko Kos, Ocrt literarne teorije. DZS 1994.

Barica Marentic - Pozarnik, Poglavja iz didaktike. N. mesto 1991.

Boza Krakar - Vogel, Nada Barbaric, Rafka Kirn, Knjizevnost na maturi. Zavod RS za sol. in sport 1994.

Martina Krizaj - Ortar, Marja Bester, Erika Krzisnik, Pouk slovenscine malo drugace. Zalozba Different d.o.o, Trzin 1994.

Vid Pecjak, Psihologija spoznavanja. Drz. zal. Slovenije 1975.

Anton Trstenjak, Psihologija ustvarjalnosti. Slovenska matica 1981.