Zbirka Solska ura
(Didakticne skice)

Silvo Fatur uvodoma pojasni, da gre v tej knjizici za objavo studij, ki so bile prvic predstavljene na Opcinah in v Trstu na 3. primorskih slovenisticnih dnevih spomladi leta 1992.

Zoltan Jan je avtor studije z naslovom Trivialna literatura v soli. Najprej poudari nenadni uspeh Bartolovega Alamuta v tujini. Ta roman vsebuje veliko potez trivialne literature. Bartol se doslej v nasi solski praksi skorajda ni omenjal, uspeh Alamuta v tujini pa je za ucitelje izziv, da se ukvarjajo tudi s trivialno literaturo. Ravno z obravnavo trivialne literature naj bi pri ucencih presegli razdaljo med bralnimi navadami in cilji pouka knjizevnosti. Pisec navede temeljne lastnosti trivialne literature, potem pa poda svoje pedagoske izkusnje glede obravnavane problematike. Pot je jasno zacrtana in ob ustreznem delu naj uspeh ne bi umanjkal; ucenci naj bi se od trivialnih usmerjali h kakovostnim delom, seveda ob cedalje pozornejsem branju besedil.

Studija je za ucitelje koristno pomagalo tudi pri obravnavi tematskega sklopa Umetniska in trivialna literatura v 4. letniku srednje sole, koncno pa je Bartolov Alamut le dobil svoje mesto v nasi soli, saj je zastopan v Berilu za 3. letnik srednje sole.

Silvo Fatur je prispeval clanek Vladimira Bartola roman Alamut kot domace branje ob metodologiji problemskega pouka knjizevnosti. Pricujoce besedilo bi dal brati dijakom 3. letnika gimnazije v Sloveniji, oziroma 4. letnika slovenskega liceja v Italiji; to utemeljuje s psiholoskim razvojem mladostnika.

V nadaljevanju se sklicuje na Rosandic'ev Problemski pouk knjizevnosti; glede na njegove postavke naj bi obravnavali Bartolovo besedilo. Upostevali bi razlicne dejavnosti ucencev --- vsak izmed njih bo pozoren na dolocene prvine v besedilu. Naloge pokazejo, koliko in kako so ucenci dojeli besedilo.

Na koncu tega prispevka je postavljeno vprasanje, zakaj je roman Alamut uspel. Odgovor: ker je berljiv, ker ima zgodbo. So dela, ki se berejo, in dela, ki se studirajo. Alamut se bere.

Zdenka Blazko je avtorica prispevka Ajdovski mladostniki o alamutskem svetu. Njeni ucenci so v 3. letniku dobili Alamuta za domace branje. Navaja, kaj so ob branju ugotovili, na kaj so bili pozorni, kaj se jim je zdelo pomembno. Ugotavlja, da so delo postavili vise, kot je postavljeno v slovenski literarni zgodovini in med bralci.

Marjan Strancar je izdelal didakticno skico z naslovom Inkvizitorjev svet v Alamutu. Njegovi ucenci so pisali esej, v katerem primerjajo Brate Karamazove Dostojevskega in Bartolovega Alamuta. Pisec ugotavlja, da je v izdelkih veliko citiranja in nepreglednosti, kar daje vtis neenotnosti.

Uvodoma sta ponatisnjena zacetek in konec poljudno napisane brosure agronoma Alojzija Jamnika Gnoj je zlato!. Kot vemo, je bil ravno naslov te knjizice povod za nastanek znamenite Kosovelove konstrukcije. Na naslednji strani je faksimile rokopisa Kosovelove Kons. 5.

V kronoloskem zaporedju si sledijo literarno-zgodovinska in interpretativna besedila, ki govorijo o obravnavani Kosovelovi pesmi. Nekatera so navedena v celoti, druga le delno. Tu so odlomki iz razprav in studij nasih eminentnih literarnih zgodovinarjev in teoretikov (npr. Antona Ocvirka, Franca Zadravca, Alfonza Gspana).

Za njimi so celotni ali le delno navedeni prispevki, v katerih avtorji razlagajo in utemeljujejo svoje poglede na Kosovela in zlasti na njegovo Kons. 5. Zelo tehtna in logicno izpeljana je interpretacija Silva Faturja.

Vec avtorjev (Janez Vrecko, Miran Hladnik, Marjan Strancar) opozarja na zelo povrsne in nedosledne zapise Kons. 5 v dosedanjih objavah. Iz njihovih in tudi nekaterih drugih prispevkov razberemo siroko paleto mogocih interpretacij Kons. S oziroma celotnega Kosovelovega pesniskega opusa.

Nives Lapanje - Mohorcic v svojem prispevku dokazuje, da je mogoce s primernim pristopom uspesno obravnavati Kons. 5 tudi v 8. razredu osnovne sole.

Zanimiva je interpretacija Bojana Kranjca z naslovom Matematikov pogled na Kons. 5. Prispevek nas pouci o tem, da je taksno besedilo mogoce razloziti tudi z drugacnimi, ne le literarnozgodovinskimi metodami.

Osrednji in seveda najpomembnejsi del publikacije je prispevek Marjana Strancarja Kons. 5 --- se vedno izziv ucencu in ucitelju. Tu gre za prenos s podrocja teorije v solsko prakso. Pisec podaja svoje pedagoske izkusnje z obravnavano ucno temo.

V razdelku Cilji prikaze svoj namen in pricakovanja ob obravnavanem knjizevnem besedilu. Poudari, da tej temi namenja vec ur, kot ji je namenjenih v ucnem nacrtu. Didakticno izhodisce naj bi bil pogovor med umetnikom in bralcem. Ucenec naj bi dozivel avtorjevo izpoved. To naj bi ga peljalo h kreativnemu pisanju. Pomembna je odprtost za nove in nove interpretacije. Kosovelovi poeziji so v 3. letniku srednje sole namenjene tri solske ure. Marjan Strancar natancno izdela nacrt za vsako uro posebej. Ob koncu 3. letnika predlaga Integrale za domace branje. Tu se nam postavlja vprasanje smotrnosti oziroma izvedljivosti tega predloga. Vemo namrec, da je seznam domacega branja ze zaokrozen glede na veljavni ucni nacrt, zato je vsakrsna siritev obveznosti ucencev sporna.

Za 4. letnik so spet natancno podane naloge ucencev. V prvi ucni uri naj bi ucenci ustvarili predvsem cim duhovitejse oziroma izvirnejse interpretacije obravnavanega besedila. Kot primer navaja nekatere najboljse. V drugi ucni uri naj bi ucenec povzel teze osrednje literature o Kons. 5. Potem naj bi sledila koncna sinteza. Nastala naj bi interpretativna sestavljenka --- to je nekaksen »novi kons«, izdelan v Kosovelovem stilu. Ucenci in ucitelj torej sprejmejo izziv --- Kosovela razloziti na njegov nacin. Pisec navede izdelke svojih ucencev, za katere lahko ugotovimo, da se vklapljajo v koncept, Lahko torej sklepamo, da je bil projekt uspesno izpeljan.

Na koncu je se oblikovno-slogovna razclemba. Marjan Strancar razclenjuje Kosovelovo pesem glede na obliko in slog ter jo skusa umestiti v sodobni cas. lzkaze se, da pesem deluje sveze, da je torej sodobna, saj jo brez tezav postavimo v sedanjost. Kons. 5 se tako prelije v nas cas, govori torej nam in zdaj.

Uvodoma Strnisevo poezijo oznaci kot upesnjeno filozofijo o vesolju. Opozori, da so za dojemanje in sprejemanje te poezije potrebne nekatere umske zmoznosti. Zato predlaga, da obravnavi te poezije posvetimo vec kot eno solsko uro. Svoj prispevek imenuje varianta.

V osmih tockah pojasni smisel branja in interpretacije v procesu literarne vzgoje.

Metodicna varianta »A« je naravnana na to, da pesnistvu Gregorja Strnise namenimo tri solske ure. Prvo uro predstavimo avtorjevo osebnost, predvsem njegovo pojmovanje pesniskega vesolja. Kot vir naj sluzi razlaga samega avtorja. Pot od biografskih okoliscin in avtorjeve filozofije k obravnavi konkretnih besedil Kvasova utemeljuje z zahtevnostjo Strniseve poezije.

Za temeljno razumevanje Strniseve lirike navede kljucne zivljenjepisne podatke in pesnikov ustvarjalni opus. Kot pomagalo uporablja avtorjevo spremno besedo k izboru Vesolje (citati pocasi uvajajo bralca v samosvoj pesnikov svet), misli, povzete iz pogovora v Kranju in iz njegove razprave Relativnostna pesnitev.

Ura interpretacije 1: Mozaiki

Avtorica najprej poudari zadrego uciteljev knjizevnosti ob interpretaciji lirike. Predlaga interpretacijo »nekje med gledaliscem in znanstveno delavnico«. Pri solski interpretaciji lirske poezije se izgublja racionalni del, ker je lirska poezija pac subjektivni svet. Za taksno interpretacijo je potrebna predvsem obcutljivost ucencev. Vemo pa, da ucenci raje berejo fabulativno prozo. Ucitelj mora s svojimi spremeniti ucencevo razmerje do poezije. Ce to doseze, bo ucenec zacel poezijo globlje dojemati.

Besedila, primerna za interpretacijo, so vzeta iz kljucnih Strnisevih zbirk. Prvo besedilo, Mozaiki, interpretira ucitelj sam. Sledi vodena interpretacija. Nacrtovana pot pelje od obcutja do interpretacije v ozjem smislu; ta poleg custvenih prvin vsebuje tudi razumske. Ucitelj naj ucenca navaja na sinteticno in kriticno branje. Od besedilnih prvin pridemo do pesniskega jezika. Kasneje interpretacija postane problemski pouk, kjer ucenci problem odkrivajo sami.

Ura interpretacije 2: Vecerna pravljica

Tokrat je intepretacija vodena (dolocena je z ucnim nacrtom). Kvasova to uro imenuje metodicna varianta »B«, ce obravnavamo samo to Strnisevo besedilo. Potek ucne ure je natancno dolocen. Ucenci poprej dobijo natancne naloge. Pesem preberejo vsi, naloge pa dobijo po skupinah. Ucna ura poteka po metodi celostnega ucenja. Interpretacija je vodena, saj ucitelj pripravi teze ali vprasanja. S tem, da ucenci kriticno analizirajo opravljene dejavnosti, se usposabljajo za samostojno interpretacijo. Sledijo vprasanja in navodila za vodeno interpretacijo ter primer miselnega vzorca.

Ura interpretacije 3: Cikli

Tretja ucna ura je izpeljana kot samostojna interpretacija ciklov, ki so jih ucenci ze poprej prebrali. Osredinimo se na idejno razclembo. Delo poteka po skupinah, uciteljeva navodila so le splosna. Vsaka skupina izdela svoj miselni vzorec. Kot sinteza je izdelan pregledni vzorec. V sklepu so zgosceno podane temeljne poteze pesnikovega razvoja, isto pa je potem prikazano se v miselnem vzorcu.

Na koncu avtorica omeni se varianto »C«, po kateri bi se zaradi zahtevnosti izognili obravnavi Strniseve poezije v srednji soli. Vendar je zaradi nedvomne kakovosti njegovega ustvarjalnega opusa taksno pocetje nedopustno.

Ucni nacrt doloca, da v srednji soli obravnavamo dve Kovicevi literarni besedili: Psalm in Juzni otok. Zato osrednji del publikacije sestavlja interpretacija teh dveh pesmi. Interpretacije drugih pesmi so dodane z namenom, da izhodiscni besedili lazje umestimo v Kovicev pesniski opus ali da jih uporabimo, ce njegovo poezijo obravnavamo v vec kot dveh solskih urah.

Prvi del studije ima naslov Pesnik na poti. Tu so navedene nekatere pesnikove izjave, ki naj sluzijo kot kompas na poti k Juznemu otoku. V zgosceni obliki je podan Kovicev pesniski razvoj do zbirke Ogenjvoda.

Drugi, osrednji del, je poimenovan Stopinje k Juznemu otoku. Najprej je naveden Kovicev moto v zbirki Pesmi stirih, sledijo nacelne izjave stirih avtorjev o svojih pogledih na poezijo. Potem se avtorica loti obravnave kljucnih Kovicevih pesmi od Pesmi stirih do zbirke Labrador. Domiselno jih imenuje Pesmi --- stopinje, s katerimi se blizamo Juznemu otoku. Interpretacije so izcrpne; ce je le mogoce, avtorica poisce vzporednice z literarnimi besedili drugih piscev.

Ko pride do pesmi Psalm, v obliki nalog poda prvine interpretacije. Interpretacija pesmi Psalm je natancna in, to je posebno pomembno, vecnivojska. Enak postopek uporabi pri pesmi Juzni otok.

Na koncu je povzetek, v katerem so podane bistvene ugotovitve.

To »ucno uro« odlikuje izviren pristop, preglednost in doslednost pri izpeljavi postavljene naloge.

Marjan Strancar najprej utemelji namen te Solske ure. Voranc je nedvomno pomemben slovenski kulturni ustvarjalec, kar uposteva tudi prenovljeni ucni nacrt.

Janez Mrdavsic monografsko predstavi Prezihovo zivljenje in delo; prispevek je dokaj ilustrativen in pregleden.

Silvo Fatur je avtor clanka Prezihov Voranc, kot ga lahko predstavimo v srednji soli. Gre za ponatis objave iz JiS 1973/74, ki se nanasa na tedaj veljavni ucni nacrt. Takrat se je Vorancu zaradi politicnih razmer namenjalo bistveno vec pozornosti kot zdaj. Fatur za obravnavo Vorancevega opusa nameni kar pet solskih ur. Zanimivo je, da se osredini na manj obravnavano besedilo Prvi spopad in ravno to uporabi za predstavitev pisca.

Clanek je pregleden in metodolosko dosledno izpeljan.

Marjan Strancar je izdelal didakticno skico interpretacije z naslovom Prezihov Boj na poziralniku. Najprej prikaze nastanek besedila in pojasni vzroke za nastanek. Nato navede literarnozgodovinske in interpretativne odkruske (kaj so o tem delu zapisali drugi). Sam izhaja iz grotesknosti kot ene izmed prvin Voranceve pripovedne proze. Iz tega izhodisca gradi tudi svojo interpretacijo. Ob delu z besedilom naj bi ucenci s pomocjo ucitelja ugotavljali in razclenjevali prvine grotesknega v vseh plasteh literarnega dela. Pisec pravi, da je groteskno osrednja odlika tega Prezihovega besedila.

Isti pisec je prispeval tudi studijo Solska ura s Samorastniki (gradivo za analizo in interpretacijo). Uvodoma pojasni nastanek te povesti, na to navede, kako so to delo oznacili razni literarni zgodovinarji in teoretiki. Vprasa se, ali so Samorastniki novela ali povest. O tem naj bi se s pomocjo literarno-teoreticnih pomagal odlocili ucenci. Marjan Strancar delo imenuje povest. Hkrati se odloci za t. i. problemski pristop k besedilu.

Sledi interpretacija Samorastnikov. Izhaja iz posameznih sestavin besedila in jih razlozi oziroma umesti v kontekst. Ucence ves cas spodbuja k lastnemu premisleku o posameznih sestavinah besedila. Poudarek je na vec poteh oziroma moznostih interpretacije, vse pa izhajajo iz besedila samega. Ob koncu studije pisec poda sugestije za pisno esejisticno razmisljanje (navede seznam tem za pisanje).

Zinka Zorko je avtorica prispevka Dialektizmi v Boju na poziralniku in v Samorastnikih. Avtorica poudari, da je Prezih pisal v knjiznem jeziku, v pripovedno prozo pa je vpletal stalne besedne zveze, izreke iz ljudske modrosti. Sledi navajanje in obravnava dialektizmov iz Boja na poziralniku in Samorastnikov. Koncna ugotovitev je, da je Voranc presel iz domace govorice v knjizni jezik, vendar pa ni skrival svojih narecnih korenin.

Marjan Strancar na koncu zvezka predstavi naloge, ki se nanasajo na obravnavani Prezihovi literami besedili. Izhajajo iz pozornega branja samih besedil. Nekatera vprasanja so nejasna (niso dovolj definirana), zato bodo ucenci nanje tezko zadovoljivo oziroma pravilno odgovorili.

Prve tri vzorcne razclembe so pripravili avtorji knjizice in so bile uporabljene kot delovno gradivo na seminarjih. Nadaljnje tri so nastale v delovnih skupinah. Dve razclembi sta objavi predmaturitetnega preizkusa v 4. in 3. letniku, na koncu pa je objavljena se pola za preskusno maturo. Vsi primeri razclemb imajo navedene tudi resitve nalog.

Teh devet primerov razclembe neumetnostnega besedila je nastalo v pripravah na maturo. Lahko ugotovimo, da zaobsegajo kar nekaj besedilnih vrst oziroma funkcijskih zvrsti. Tipi nalog so dokaj raznoliki in se skusajo spopasti tudi s problemom razlicnih tezavnostnih stopenj.

Objavljeno gradivo bo zagotovo v pomoc uciteljem in zlasti ucencem pri pripravi na maturo.

V prvem prispevku Branka Lazar najprej pregledno prikaze dosedanje slovensko slovaropisje. Nato predstavi nastajanje Slovarja slovenskega knjiznega jezika od zacetkov do izida zadnje knjige.

Sonja Starc je avtorica prispevka Delo s SSKJ pri pouku slovenskega jezika. Njena izhodiscna teza je, da se dijaki pisno in ustno cedalje slabse izrazajo. Med svojimi ucenci je izvedla anketo, ki je potrdila njeno trditev. Zato predlaga pogostejso uporabo SSKJ pri pouku slovenskega jezika. Sledi prikaz njenih ucnih metod, katerih cilj je, da bi dijaki cim vec uporabljali SSKJ. Navede seznam gesel, ob katerih dijaki odkrivajo, kako v slovarju najdejo razne podatke. Gesla so dovolj raznolika, da ponazorijo bogastvo jezikovnega gradiva. Ob delu dijake usmerja z vprasanji, ki jih uvajajo v pozorno branje. Ob koncu dijaki sami sestavijo geselski clanek oziroma lastni slovarcek. Sklep je logicen: ce se dijak navadi uporabe slovarja, se bo ob tem naucil tudi natancnejsega izrazanja.

Marija Mercina je prispevala sestavek Kam s Pletersnikom? Njen prispevek ima tri dele. V prvem govori o Pletersniku in njegovem delu. Sledi avtoricino samosprasevanje o smiselnosti rabe Pletersnikovega slovarja pri pouku slovenskega jezika, saj ta ni naveden ne v ucnih nacrtih ne v katalogih znanj. Kriticno oceni sedanjo pedagosko prakso glede obravnavane tematike. Nato prikaze svojo resitev, zato predstavi ucno uro s Pletersnikovim slovarjem (najprej naloge ucencem, sama ucna ura, domaca naloga). Sledi prikaz izidov njene ankete med ucenci. Ob koncu avtorica poda svoje razmisljanje o Pletersniku in njegovem casu.

Sestavek Metoda igre pri slovarskem delu jezikovne vzgoje je prispevala Vera Tuta Ban. Avtorica opozarja, da je zlasti v manjsinskih solah nujno posvetiti skrb sirjenju besednega zaklada, saj se tako izognemo obcutku manjvrednosti. Razlozi svojo metodo slovarske vzgoje pri pouku v osnovni soli. Kot temeljno nalogo uporabi igro, saj tako ucenci lazje pridobivajo jezikovno znanje.

Boris Pangerc je avtor prispevka Nekaj misli o vlogi in pomenu narecja v ucnovzgojnem procesu obveznega solanja. V njem podaja svoje desetletne pedagoske izkusnje na nizji srednji soli v Dolini pri Trstu. Tamkajsnji otroci zivijo v jezikovno zelo obcutljivem obmocju, zato so pri jezikovnem pouku potrebni zelo pretehtani postopki. Pangerc predlaga (oz. prakticira), da v soli uporabimo narecje kot didakticno in pedagosko prvino. Ucenec tako postopoma preide pot med narecjem in knjiznimi jezikom. Tudi to je ena od poti, ki pri mladem cloveku utrjuje obcutek narodne zavesti.

V prilogi pisec poda nekaj primerov, ki dobro ponazorijo njegovo delo v razredu.

Silvo Fatur je prispeval esej Zivljenje nasih besed. Gre za pregled dodatka k zadnji knjigi SSKJ, kjer so navedene besede, ki jih je uveljavil najnovejsi cas. Fatur razvrsti besede glede na posamezna pomenska podrocja, hkrati pa jih duhovito komentira. Ob koncu eseja je premisleka vredna ugotovitev, kako hitro posamezne besede, ki so v nekem obdobju povsem navadne, odidejo v »ropotarnico zgodovine«.

Avtorica uvodoma pojasni, da je knjizica namenjena uciteljem in ucencem kot pomozno gradivo pri ucenju besediloslovja in sporocanja. Pri tem uposteva zahteve, ki jih predpisujeta Predmetni izpitni katalog za maturo in Katalog znanja iz slovenskega jezika in knjizevnosti na stiriletnih srednjih solah. Poudari, da je pri obravnavi treba dosledno upostevati postopnost in sistematicnost, ce hocemo doseci postavljene cilje.

V prvem poglavju zgosceno razlozi temeljne pojme besediloslovja. Drugo poglavje obravnava pomensko razclenjevanje in razumevanje besedila: Natancneje so doloceni termini propozicija, vsebovano in sklepanje ali podmena. V tretjem poglavju je prikazana analiza slovnicne povezanosti v besedilu. Cetrto poglavje nakazuje stiri mogoce oblike razvoja teme v besedilu (tipi tematske strukturiranosti). V petem poglavju se obravnava funkcija (vloga) besedila. Temeljna teza tega poglavja je, da je sestava besedila podrejena namenu avtorja v dolocenih okoliscinah.

Teoreticna dognanja publikacije so prakticno preverjena v sestem poglavju, kjer avtorica razclenjuje eseja M. Rozanca Katolicizem in M. Kmecla Staromodno posvetilo.

Zvezek, ki ga je prispevala Sonja Hudej, je napisan zelo sistematicno, zgosceno, v preglednem in logicnem zaporedju. Posebno odliko mu dajejo stevilni primeri, ki dobro ponazarjajo teoreticna dognanja. K razumevanju in nazornosti prispevajo tudi graficni prikazi nekaterih primerov.

• Solska ura s Kalkovo Preobrazbo

• Solska ura z Grumovirn Dogodkom v mestu Gogi

• Solska ura s Pavletom Zidarjem.

Nacrtovalcem zbirke bi priporocil le, naj v prihodnje bolj upostevajo razmerje med zvezki z literarno in jezikovno tematiko.