Mladinska knjizevnost in ustvarjalno pisanje osnovnosolcev

Del ukvarjanja s knjizevnimi deli na osnovnosolski predmetni stopnji temelji na racionalnem pristopu: ucenec spoznava temeljne prvine, iz katerih je sestavljena knjizevna umetnina, razclenjuje jezik in stil, sledi poteku zgodbe in izloci motive, okarakterizira junake, isce idejo, se uci locevati literarne zvrsti in vrste ter druge literarnoteoreticne pojme. Na kratko: ob branju brska za spoznavnimi prvinami knjizevnega dela, pridobivanje literarnoteoreticnega instrumentarija pa ga usposablja, da bo nekoc zmozen samostojno izbirati, brati in vrednotiti svoje branje. Seveda pa je sodobnemu ucitelju cedalje jasnejse, da daljna perspektiva ucencevega celotnejsega literarnega dozivetja ne more biti edini predmet njegove knjizevne vzgoje, saj bi tako pri otroku le tezko zbudili ljubezen do knjige in ga ne bi popeljali do trajne motivacije za branje. Povecini mu zgolj tako obravnavanje literature knjigo odtuji in je tudi kasneje, ko odraste, ob napol pozabljenem solskem znanju ne zna brati. Ucitelj mora izhajati iz otrokovega stvarnega zacetniskega branja, ne glede na to, kako je to zaradi manjsega stevila zaznanih podatkov nepopolno ali celo napacno, torej iz njegovega osebnega videnja pomena in izbire zanj najpomembnejsih tem. Ne sme mu vsiljevati ze sprejetih interpretacij iz literarnih ucbenikov, »marvec mora poskusati prikazati cel proces gradnje interpretacije, od izbora za posamezno interpretacijo pomembnih sestavin besedila in njihove medsebojne odvisnosti vse do koncne abstraktne ubeseditve teme. Se bolje je, ce prikaze moznosti vec alternativnih interpretacij ...« (Meta Grosman). Dober ucitelj ucence opogumlja, da ubesedijo svoj »pomen« prebranega dela, in v njih utrjuje samozavest, v pahljaco razlicnih interpretacij pa vpleta svoje branje ter s tem in z dodatnimi informacijami otrokom omogoca izpopolnjevati prvotno dozivljanja knjizevnega besedila. »Posredovanje med ucencevimi stvarnimi dozivetji literarnega dela in moznim 'popolnejsim' dozivetjem ... tvori osrednji proces privzgajanja bolj izkusene bralne sposobnosti.« (Meta Grosman)

V soli mladi bralec ni vec le porabnik kulturnih vrednost, ampak skusa biti tudi njihov ustvarjalec. Tako kot je knjizevnost sad ustvarjalnega dejanja, je njeno sprejemanje popolnejse, ce je soustvarjalno, to je, ce otrok iz svojih zanimanj in dozivljanja ter po svojih zmoznostih sledi umetnikovemu ustvarjalnemu procesu. Ob branju literarnega besedila se custveno vznemiri in si zazeli skozi jezik po svoje ustvarjati svet. Ko se igra z besedami, je postavljen v ustvarjalni polozaj, posnema pesnikove ali pisateljeve ustvarjalne postopke. Takrat ni vec ucenec, ki se bojuje s tujim besedilom, temvec se poisti z literarnimi junaki in se kot ustvarjalec pribliza piscu branega dela, postavljajo se mu vprasanja bogatih izraznih moznosti, ki mu jih ponuja jezik, in izbora slogovnih razlicic.

V osemdesetih letih so se pri nas uveljavile delavnice ustvarjalnega (kreativnega) pisanja; za svojo rabo so jih iz Amerike prenesli mladi pisatelji, solniki pa so te izkusnje in metode hitro prevzeli in priredili, saj pomenijo obogatitev tovrstnega pedagoskega izrocila. Besedne igrice in vaje v slogu so ze lep cas nepogresljive prvine dela v razredu in mentorskih prizadevanj v literarnih krozkih ter urednistvih solskih glasil. Ob tem, da z njimi poglabljajo pouk sporocanja in utrjujejo ter dopolnjujejo jezikovno znanje, pa otroke tudi spodbujajo k osebnemu in ustvarjalnemu branju.

V nadaljevanju bi ponazoril nekaj moznosti, kako ob prepletanju ustvarjalnega pisanja in prebiranju mladinskega literarnega dela vecati in ostriti senzibilnost otrokovega branja. Za to sem izbral antologijski pravljici Lewisa Carrolla Alica v Cudezni dezeli in Alica v ogledalu, ta klasicna zgleda literature nesmisla, saj v svoji vecplastnosti omogocata razlicno branje in spodbujata otroke v ustvarjalno igro s pisanjem, kar vse sem z osnovnosolskimi »visjesolci« preizkusil v okviru pouka slovenskega jezika in knjizevnosti (obvezno branje) in interesnih dejavnosti (literarni in dramski krozek, sola kreativnega pisanja).

Druga moznost, ki se ponuja, je, da z grafoskopom projiciram na platno povecavo Tennielove ilustracije cajanke pri prismuknjencih in otrokom pojasnim, da prikazuje deklico Alico, Marcnega zajca, Polha in Klobucarja, ter jih spodbudim, da napisejo, kako in o cem tece njihov pogovor. Otroci sestavijo bolj ali manj duhovite dialoge, najbolj uspele prizorcke izberejo in jih uprizorijo.

Cedalje bolj jih zanima, kaj v knjigi »zares« pise. Preberem del prvega poglavja, da otroci spoznajo deklico Alico, ki zdolgocasena zadrema na travnatem pobocju, pa ji nenadoma vzbudi pozornost zajcek s telovnikom in uro. Radovedna se Alica pozene za njim v luknjo pod zivo mejo in nato pada v globino, dokler ziva in zdrava ne pristane v Cudezni dezeli. Tukaj knjigo zaprem in otrokom predlagam, naj sami napisejo nadaljevanje, vsak pa si lahko izbere eno izmed fotokopiranih ilustracij, da bodo orientir in vir dodatnega navdiha. Nastane kopica zanimivih izdelkov, nekateri so celo opremljeni z novimi otroskimi ilustracijami. Za vse spise je znacilno, da so v njih motivi klasicnih pravljic.

Zdaj je cas zrel za samostojno branje, pogovor in interpretacijo. Nekaterim je tako vsec, da se lotijo ze druge Alicine pravljice. Ustavimo se ob vlozeni poeziji in ne morem se izogniti pojasnilu, da gre za parodije starih angleskih otroskih pesmi in da smo zato bralci, ki te klasike angleskih beril ne poznamo, kljub dobri prepesnitvi Gitice Jakopin pac prikrajsani za se vecji umetniski uzitek. Osmosolcem bi lahko pokazal angleske izvirnike, saj jim posebno krajse pesmi jezikovno ne bi bile pretrd oreh, pri mlajsih pa si pomagam s starejso ponasitvijo Alica v Deveti dezeli, v kateri je Bogo Pregelj angleske parodije nadomestil s slovenskimi premeri. Pregljeva Alica recitira takole:

Sola, bodi pozabljena!
  Nas ne veselis.
  Si za nas pripravljena,
Da nas pogubis.
  Mi se nocemo uciti!
  Prav poredni hocemo biti.

Sola bod' pozdravlena!
  Ti nas veselis.
  Si za nas pripravlena,
  De nas poducis.
  Skerbno hocmo se ucit,
  Pridni, pridni hocmo bit.

Vodnik: Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava; polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupcija tebe rede. (Itd.)

Pregelj: Slovenc, tvoja zemlja je zdrava, pa cedne in trdne postave. Polje, vinograd, strgan rokav, nasel ga bos, prazen bokal. (Itd).

Potem jih usmerim se v travestijo, drugo poglavitno etolosko knjizevno vrsto komicnega oponasanja literarnih besedil. Travestija, ki v nasprotju s parodijo ohranja »vsebino« in spremeni pogled nanjo tako, da jo »preoblece«, se mi je ze veckrat izkazala za zelo uporabno pri poucevanju funkcijske zvrstnosti jezika. Otroci si izberejo pisatelje z izrazito prepoznavnim slogom, z mojo pomocjo razclenjujejo njihova besedila in si izpisujejo izrazne prvine, ki dolocajo njihovo poetiko. Po tem postopku skusajo s travestiranjem odgovoriti na vprasanje, kako bi Alico pisali Ivan Cankar, Josip Vandot, Karl May in drugi. Do se mocnejsega komicnega ucinka, ki ga povzroci vecja neskladnost med »vsebino« in »obliko«, pa pride, ko otroci Alico »preoblacijo« v neumetnostne funkcijske zvrsti jezika. S pomocjo dnevnega tiska, jezikovnih vadnic, Slovenskih zvrstnih besedil ter prirocnika Mance Kosir Mladi novinar proucujejo publicisticna besedila in se ucijo stalnih oblik novinarskega sporocanja. Ko so dovolj pripravljeni, zacnejo motive iz Carrollove pravljice prelivati v humoristicni casopis Alica, kjer dobijo obliko dnevne novice, politicnega komentarja, intervjuja, reportaze, sportnega porocila, crne kronike, fotoreportaze, reklame, razpisa, literarnega podlistka, razvedrilne strani itd.

Zdaj nastopi cas, ko se je treba vrniti k pravi Alici. Otrokom povem, kako je pisatelj poglavje o Osaku z lasuljo tik pred tiskanjem izlocil iz Alice v ogledalu, da je bilo dobrih sto let izgubljeno. Prevod teh v 70. letih najdenih strani je bil objavljen v reviji Pionir. Ko ga preberemo, skusamo vstopiti v Carrollov slog pisanja in ponarediti nova »izgubljena poglavja«. Nedavno sem opazil, da nekaj podobnega pocno tudi Anglezi: londonsko kulturno drustvo Barnet Borough Council je spomladi 1994. objavilo razpis za nova poglavja Alicinih knjig, obsegala naj bi okrog 1000 besed, lahko bi bila opremljena z ilustracijami in nic ne bi bi bilo narobe, ce bi v njih nastopali tudi novi junaki. Taka slogovna vaja je tudi vzgojna, saj gre za zeleni, zavestni in deklarirani plagiat. Na koncu izberemo besedilo najuspesnejsega posnemovalca in ga nagradimo.

Miskina zgodba, ki je »dolga in zavita in zalostna kot rep«, je v Alici v Cudezni dezeli tudi natisnjena v obliki misjega repa.

Ta domislica je v izvirniku del besedne igre (tale --- tail), nam pa se ob njej ponudi priloznost za igro z likovnimi pesmimi. Kaj je carminen figuratum, se otroci poucijo v Novakovih Oblikah sveta, do bistva vizualne poezije pa se lahko prikopljejo tudi skozi prevajanje, npr. pesmi Supersmrad Roberta Fromana.

Prevajanje se sploh izkaze za imenitno jezikovno in slogovno vajo; mladi prevajalci gledajo na materinscino skozi strukture drugih jezikov, zavedo se samosvojosti slovenscine in si pridobijo imunost pred nekontroliranim prevzemanjem tujih jezikovnih prvin. Je tudi dobra moznost, kako otrokom priblizati literarno delo in mu poglabljati literarnoteoreticno znanje. Branko Gradisnik v svojem spominskem zapisu Tatek pravi: »Prevajanje je pac najboljsa vaja, ker cloveka prisili, da se s problemom spoprime. Ce je v besedilu temno mesto, ga mora razsvetliti; sifro desifrirati in po potrebi spet zasifrirati nazaj; nejasnost doumeti in potem spet zabrisati. Drugace kot pri pisanju tu ni prostora za umik ali ovinek.«

Od pisanja in prevajanja se vedno znova vracamo k branju. Vnovicno prebiranje posebej starejsim osnovnosolcem razkrije nove plasti izbranega knjizevnega dela in pod pravljicno skorjo ze razpoznavajo pisateljevo matematicno logiko, ki ta »narobe svet« drzi skupaj. Zadrzijo se ob poglavju, kjer si bela sahovska kraljica najprej obveze prst, potem vzklikne ob pogledu na kri, se nato po nesreci zbode in ob vsem razlaga, kako se zivi nazaj. V knjigi otroci najdejo se vrsto podobno prevrzenih epizod in ugotovijo, da je vse zelo v skladu z idejo ogledalne dezele, po kateri Alica potuje v drugi pravljici. Ce se namrec postavis pred ogledalo z jabolkom v desni, bo drzal tvoj odsev v ogledalu jabolko v svoji levi roki. Tu najdejo otroci kljuc cudovitega fantasticnega pisanja, v katerem je navadni svet prevrnjen, da nic vec ne poteka, kot pricakujemo, da bo. Razclemba Alicinih dozivetij in pogovorov spodbudi domisljijsko pisanje o dogodivscinah v narobe svetu; nastajajo nesmiselne zgodbice, v katerih so posledice pred vzroki, in marsikatera je prav zabavna. Sledec inverzijskemu nacelu zaigrajo improviziran prizorcek, gledalci pa med smehom pomagajo, ce nastopajoci napravijo napako, ko ravnajo po pravilih nasega vsakdanjega zivljenja.

Pri tem se kar sama ponuja priloznost, da predstavim se tretjo knjigo o Alici, izdano skoraj 150 let po Carrollovih pravljicah: Alico v dezeli ugank. Njen avtor je Raymond Smullyan, pisec stevilnih znanstvenih del iz matematicne logike. Smullyan je pri pisanju ubral nasprotno pot kot njegov vzornik. Carrollovo literarno delo je razstavil na probleme, ki se resujejo v okviru stavcne logike. Tako kot mala Alica, ki se ne pozna algebre, tudi osnovnosolci lahko resujejo njegove uganke brez matematicne simbolike, s preprostim in jasnim premisljevanjem. Da je vse se privlacnejse, organiziramo kviz ali tekmovanje v resevanju ugank iz te knjige, ko pa se teh iger nasitimo, se napotimo nazaj k stari Alici, vsi obogateni z novimi znanji in spoznanji, ki nam omogocajo bolj poglobljeno branje. Prav to, da je bil Carroll profesor matematike in logike, je namrec dajalo njegovemu humorju enkratni pecat in mu je bilo orodje, s katerim je oblikoval umetnisko mojstrovino. Formalna logika mu je omogocila sestaviti okvir, v katerem se protislovja kazejo kot neizogibna in kjer so na glavo postavljena razmerja popolnoma prepricljiva. Prav zato imata njegovi pravljici bogatejso vsebino, kakor jo je imela katera druga pravljica.

V Carrollovih dialogih mrgoli besednih iger (na zalost so v prevodu precej prvotnega mika izgubile) in te ucitelja/mentorja ter sposobnejse bralce hitro pripeljejo tudi do razmisljanja o jeziku sploh in o paradoksni funkciji besed, kar nam odpre vrata v branje moderne poezije. Pogovor o tej temi zacnemo ob poglavju druge pravljice, ko se Alica med blodenjem po ogledalni dezeli znajde v gozdicu, v katerem stvari nimajo imena in se zato srnjacek deklice ne boji, dokler se ne spomni svojega imena in dokler Alice na zna poimenovati. Izhodisce razmisljanja je ideja, da svet sam po sebi nima znamenj, da ni povezave med recmi in imeni in da je poimenovanje potrebno cloveku. Alica namrec na nekem drugem mestu v knjigi pravi, da »imena potrebujejo samo ljudje, da reci nekako oznacijo«. Dogodivscina s srnjackom sama sili k pogovoru o denotativni in konotativni vlogi besed. O jeziku z Alico razpravlja tudi jajcasta igraca Glava-Moz, ko se suce okoli paradoksa, kako so besede nasi gospodarji, ker sicer sporazumevanje ne bi bilo mogoce, in kako smo gospodarji mi, ker sicer ne bi bilo poezije. Potem nas kar samo zanese nazaj k pesmi Zlabudron (Jabberwocky):

Zmrzlak pa tak in gravze tacne propoti vrtko zasvrdle; ves host odmeva huje stracne, ojejhe lame srz prhne ...

(Twas brillig, and the slithy toves Did gyre and gimble in the wabe; All mimssy were the borogoves, And the mome raths outgrabe ...)

Otroci z novimi ocmi berejo sodobne pesnike in avanturo nadaljujejo v svojem pisanju. Zdaj si izmisljajo fantasticne metafore in sklapljajo ter zlagajo nove besede, ki po starih podedujejo vec pomenov in hkrati pomenijo cisto nekaj novega. Le kaksna pesem bo npr. nastala iz cudnih besednih iznajdb: zatonce, gromihta, crnjak, crnoc, srhoza, toplecno, zelenovo, svecno? Po takih igricah se spet lahko zatecemo k prevajanju. Ker je Carroll zanje pretezak, polistamo po Knjigi nesmislov njegovega vzornika Edwarda Leara. Za zacetek poslovenimo nekaj Learovih saljivih »herbarijev« z izmisljenimi rastlinami.

Tole je »Piggiawiggia Pyramidalis«;
po mnogih zabavnih predlogih,
se dogovorimo, da bo na
Slovenskem odslej znana kot
puisivea pyramidalis, saj ji
na koncu vejic cvetijo pujski.

Z nastetimi metodami in vajami ukvarjanje s Carrollovima Alicama se zdalec ni koncano. Mogoce so seveda tudi druge poti do te knjige. Stirinajstletna bralka se bo hitro vzivela v delo, ko se ji bo odkrilo, kako so kreature iz nenavadne dezele v marsicem podobne odraslim, saj Alico venomer kam posiljajo, jo poucujejo, kako naj se vede, ji vse po vrsti prepovedujejo, skratka --- z njo manipulirajo, dokler ne zrase in se jim ne upre. Ob Alici v ogledalu pa se vprasujemo tudi o njeni problematicnosti, saj deklica ogledalnemu svetu trmasto vsiljuje svoja pravila in sili v konflikte. Organiziramo »sodisce«, kjer otroci skusajo prepricljivo zagovarjati nasprotna stalisca, kasneje pa jih tudi zapisejo. Izberemo razpravi, v katerih ucenca najbolj utemeljeno dokazujeta pravilnost prve in druge interpretacije, in ju za nagrado objavimo v solskem glasilu.

Ze v prvi knjigi Alicinih prigod se osrednja junakinja sreca z vec kot tridesetimi nadvse razlicnimi literarnimi osebami. Z nekaterimi se zaplete v pogovor (z Misko, Vojvodinjo, Macko Rezalko, Gosenico, Klobucarjem ...), druge so bolj ali manj redkobesedni statisti (kuharica, Papagaj, Orlic, Bill ...) ali pa so le omenjene v monologih, dialogih ali pesmih (Dina, Marjana, tri sestrice ...). Vse so v Carrollovi pravljici predstavljene tako, kakor jih dozivlja Alica. Mladi bralci si napravijo popoln seznam vseh teh bitij, se o njih pogovarjajo in jih okarakterizirajo. Nato si vsak izmed njih izbere po eno in iz njenega zornega kota na novo popise kako Alicino prigodo. Otrokom pomagam, da se odlocijo za najustreznejso besedilno vrsto: monolog, dialog, intervju, pismo, dnevnik, porocilo itd. Tako npr. v fiktivnih fragmentih iz Klobucarjevega dnevnika, Zajcevega porocila Srcni kraljici in Svizceve izpovedi psihiatru predstavijo razlicna videnja in interpretacije istega dogodka: prismuknjene cajanke.

Dramatizacija ali priredba za zvocno igro bi zaradi zivih dialogov v obeh pravljicah lahko pritegnila clane literarnega in dramskega krozka. Otroci si prizore iz knjig tako plasticno predstavljajo, da jih zamika uprizoriti Alico v razredu ali na solskem odru. To so sprva le improvizacije, kasneje pa skupaj oblikujemo dramske dialoge, otroci si razdelijo vloge ter izberejo reziserja, ki napravi skice uprizoritvenih moznosti, izbere scensko glasbo ter tehnicna sredstva.

Tudi slusna igra je lahko privlacna in delo z njo koristno, saj pri snemanju na magnetofonski trak otroci vadijo in preverjajo svoj govor. S tehniko, ki je danes solam na voljo, posnetek lahko razmnozijo na vecje stevilo kaset in ga prodajajo kot zvocno literarno glasilo in mu prilozijo knjizico s svojimi zvrstno raznovrstnimi besedili na temo Alice.

V povezavi s knjiznicarjem v solski knjiznici pripravimo razstavo. Povecamo in fotokopiramo fotografije, gradivo, ki prica o nasem pisatelju, ter ilustracije njegovih del, ob nekaj knjiznih izdajah v izvirniku pa seveda predstavimo vse slovenske prevode in priredbe. Clani knjiznicarskega krozka pripravijo za sosolce predavanja in vodstvo po razstavi. S pomocjo videa si ogledajo filmske ekranizacije Alice v Cudezni dezeli, lahko pa tudi odidejo na predstavo Tauferjeve gledaliske priredbe, saj je ze celih osem let na repertoarju SMGL.

Izdelava didakticnih druzabnih iger in igranje z njimi otrokom pomenita sprostitev, ob tem pocetju pa razvozlavajo skrivnosti branja in si lajsajo korake v svet knjizevnosti. Alico v Cudezni dezeli razclenimo in jo po zgledu priljubljenega »clovek, ne jezi se« preoblikujemo v literarno druzabno igro: zapletajocim in razpletajocim zgradbenim prvinam, negativnim in pozitivnim dejanjem knjizevnih oseb itd. pripisemo »kazni in nagrade«, kakrsne sestavljajo podobne druzabne igre. Alicino pravljicno popotovanje s krozci in vmesnimi postajami izrisemo na velike kartone ter jih pozivimo s fotokopiranimi Tennielovimi ilustracijami ali z lastnimi risbami. Te nase igre pa ne delajo zanimive le bliznjice, zapore in slepe ulice, ampak na njej zaznamujemo se tocke, s katerih igralci brez zastojev napredujejo proti cilju le, ce prej resijo logicne uganke, ki smo jih iz prej omenjenega Smullyanovega dela prepisali na posebne kartice. Poglavitni cilji so dosezeni ze z branjem, razclembo knjizevnega dela ter s sestavljanjem druzabne igre; med otroki, ki se bodo s pomocjo kocke in fizolckov igrali z njo, pa bo zbudila zanimanje za knjigo in marsikdo, ki je se ni imel v rokah, se bo spravil k branju.

Naj za konec se enkrat poudarim, da sem z nanizanimi metodami in oblikami pouka zelel spodbujati ucence k osebnemu in ustvarjalnemu branju ter jim razvijati kulturo pisnega in ustnega izrazanja. Z literarnimi igrami in vajami sem jih peljal v posnemanje umetnikovih ustvarjalnih postopkov in jim vecal ter ostril bralno obcutljivost.

Viri in literatura:

Lewis Carroll: Alica v Deveti dezeli. Prevedel Bogo Pregelj, ilustracije John Tenniel. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1951.

Lewis Carroll: Alicine dogodivscine v Cudezni dezeli. Prevedla Gitica Jakopin, ilustriral John Tenniel. (Biseri). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

Lewis Carroll: The Annotated Alice. Martin Gardner: Introduction and Notes. New York: Clarkson N. Potter, 1960.

Lewis Carroll: Izgubljene in spet najdene strani Alice v ogledalu. Prevedel Miha Mohor. Prepesnil Tone Pretnar. Pionir, 1985/86, st. 5, str. 12-13.

Majda Stanonik: Carrollov literarni nesmisel na Slovenskem. Otrok in knjiga, 1984, st. 19, str. 35-49.

Milena Blazic: Kreativno pisanje. Ljubljana: ZRSSS, Domus, 1992.

Lavonne Mueller/Jerry D. Reynolds: Creative Writing. Lincolnwood: National Textbook Company, 1990.

Miha Mohor: Mladinska knjizevnost in delo v literarnem krozku. Mentor, 1980, letnik II, st. 2, str. 1-8.

Meta Grosman: Bralec in besedilo. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije, 1992.

Metka Kordigel: Mladinska literatura, otroci in ucitelji. Ljubljana: ZRSSS, 1994.