Rojstvo naroda iz duha pesmi

Po koncu vojne marsikateri pisatelj iz gozdov stopi v vladne pisarne. Znani predvojni pesnik in partizan, krscanski socialist Edvard Kocbek, postane podpredsednik vlade in minister v zvezni jugoslovanski vladi, dokler ga nekdanji kolegi ne odstavijo zato, ker se v svojih pesmih, zgodbah in kritiki komunisticne crno-bele estetike noce odpovedati pisateljskemu poslanstvu: iskati resnico, bojevati se za svobodo in varovati jezik pred oblastniskim »novorekom«.

Kocbek si je tudi prvi glasno drznil povedati javno skrivnost: med odporom ni slo le za osvoboditev, ampak do dobrsne mere tudi za drzavljansko vojno med »rdecimi« in »belimi«. Pesnik torej se naprej ostaja ujet v Presernovo dediscino: socialni marginalec in disident, ki prav zato, ker nima direktnega dostopa do mehanizmov moci, lahko govori boleco resnico, vso resnico.

Poezija in disidentstvo

Edvard Kocbek je kljub svojemu velikemu ugledu moral leta 1952 v notranji eksil, zaradi katerega ni mogel kontinuirano objavljati in ohraniti stika s svojim bralstvom. Vendar je bilo seme odpora do komunisticnega rezima ze zasejano.

Joze Udovic, veteran partizanskega odpora proti okupatorju, ki je tako kot Kocbek objavljal ze pred vojno, a je vecji del svojega dela objavil po vojni, je zaradi deziluzije sprico komunisticne politike zavajanja svoje pesmi pisal v skoraj ze patoloski izolaciji od publike in kritik. Zavracal je vse nagrade, ni se udelezeval javnih prireditev in ni dajal intervjujev. Tak je bil njegov Ne, hvala!, s katerim se je izognil posegom politike v svoje ustvarjalno delo. V poeziji je gradil svoj intimni svet pocasnega razpadanja romanticnega subjekta in odmikajoci se ideal lepote, ki je ostala Itaka, ceprav se je zavedal, da je Itaka zanj le »ogledalo sanj«.

Po jugoslovanskem politicnem prelomu z Moskvo leta 1948 se je izteklo tudi obdobje estetsko in moralno nicvredne poezije, ki je hlapcevsko slavila dosezke revolucije. Od pesnikov, ki so leta 1953 prvic resnicno uspesno presegli povojno dogmo o imperativu social-realisticne pesmi o delovnih zmagah in rehabilitirali intimno liricno poezijo, je ohranil (v kasnejsih letih pa originalno razsiril) svoj osebni svet in temno poeticno vizijo samo Kajetan Kovic. Razvil je svojo estetsko uravnotezeno poezijo na osnovi dveh virov: na temelju resigniranega, a ne obupanega soocanja s smrtjo kot dediscino vojne generacije in na osnovi orfejskega motiva, pesnika kot glasu zgodovinske resnice in odresitve.

Pozna petdeseta in zgodnja sestdeseta leta pomenijo izbruh literarne ustvarjalnosti. Ustanovijo se nove neodvisne revije, med njimi so najbolj radikalne Beseda, Revija 57 in Perspektive. Svoje prve knjige, ki morajo zaradi nasprotovanja oblasti iziti v samozalozbi, tiskata pomembna pesnika Dane Zajc in Veno Taufer. Kljub uradnim oviram poezija postaja svobodnejsa. Vizija smrti in metafizicne praznine kot dediscine iz vojnih casov dobi eksistencialisticno in absurdisticno podlago v poeziji Daneta Zajca, Vena Tauferja in Gregorja Strnise, pesnikov, ki so se dodobra seznanili z represijo.

V kontemplativni poeziji Gregorja Strnise se povzpne moderna pesniska imaginacija tega obdobja v vrh, ki spaja nebesa in pekel. Svet Strnisa vidi kot prostor temnih, krutih, skrivnostnih sil, izpoveduje pa ga na nacin estetske pripovedi ali hladne deskripcije, naslonjene na ljudsko pesem, ki je polna mitoloskih podob in pravljic.

Strniseve pesmi poudarjajo dve pomembni postavki. Prvic, da je vsakdanje zivljenje najvecja skrivnost in drugic, da samota ni samo odsotnost drugih, ampak najpoprej zivljenje med ljudmi, ki ne razumejo, kar govoris. Zdi se, da gre pri tem hkrati tudi za sijajno pesnisko definicijo zgodovinskega polozaja Slovencev. Kasneje bo to linijo nadaljevala Svetlana Makarovic in se na izviren nacin povsem predala mracnemu vzdusju ljudskih pesmi, tradicionalno melanholicnih in polnih hrepenenja po necem, kar je od vedno izgubljeno.

Druzbena resnicnost potrjuje tovrstne temne vizije. Rdeci horizonti povojnega optimizma so v zgodnjih sestdesetih letih samo se obledela fotografija iz zgodovinskega albuma. Nebo ni sestopilo na zemljo, sreca in napredek se pojavljajo samo v uradni retoriki. Resnico je treba iskati v pesniskih knjigah. Rezimski tajni agenti, »specialisti za metafore«, vejo, da imajo pesniki med ljudstvom nevarno veliko spostovalcev. Iz literarnih revij, teh trdnjav pisateljev in neodvisne inteligence, prihaja vedno ostrejsa kritika korupcije in politike slepe ulice.

Narascajoci protesti dosezejo vrhunec leta 1964. Na literarnih vecerih se zbirajo mnozice ljudi, vse vre v studentskem naselju, kjer vec noci zapovrstjo berejo pesniki pred stotinami ljudi. Zahtevajo spremembe. Oblast v paniki organizira zapeljane delavce, da brutalno nastopijo proti umetnikom in intelektualcem na predstavi gledaliske drame, ki smesi vodilne politike. Partijski aparatciki morajo najti zrtev. Zaprejo Tomaza Salamuna, vodilnega mladega pesnika avantgardne generacije, ki blasfemicno predela kanonizirano domovinsko pesnitev in postavlja pod vprasaj hipokrizijo oblasti.

Najbolj grozece je dejstvo, da intelektualna nepostenost in izobrazba v partijskem duhu, s katero komunisticna partija sistematicno obdeluje resignirano prebivalstvo, pri Salamunu popolnoma odpove: s svojim smislom za poeticni absurd, ironijo in radikalno igrivost razglasi, podobno kot njegov duhovni oce Rimbaud, vso dogmaticno tradicijo za »igro nestetih idiotskih generacij«. Vodilno revijo Perspektive prepovejo. Za slovensko kulturo je leto 1964 leto prevratov, uporov in disidentstva, z vidika posledic za spremembo kolektivne mentalitete ni samo napovedalo nemirnega maja 68, ampak dalo obliko disidentski imaginaciji prihodnosti.

Med samoto in solidarnostjo

Po disidentskem letu 1964 se zacne cas obnovljene stalinisticne represije in kontrole nad dusami, ki traja do zacetka osemdesetih. Intelektualci in pisatelji so bodisi utisani bodisi v eksilu. Kratek intermezzo leta 71, ko studentje za nekaj tednov zasedejo univerzo, ne zadosca, da bi se ponovno napolnile baterije moralnega revolta in dolgorocnega disidentstva. Po studentskem porazu se umik v zasebnost po sili razmer izkaze za edino resitev.

Pesniki, ki svoj ognjeni krst dozivijo v casu zasedbe univerze, Boris A. Novak, Milan Dekleva, Milan Jesih, ki je bil zaradi sodelovanja pri literarnih vecerih med zasedbo postavljen pred sodisce, nosijo izkusnjo poraza v svojih srcih. Cenzura se poostri, mnogi pisatelji so v nemilosti, le redki so zaposleni, druzbeno obrobje postane njihov dom. Ti pesniki zato niso pozabili, da »ce se ti ne ukvarjas s politko, se bo politika ukvarjala s tabo«, kot odrezavo pravi ceski filozof Karel Kosík. Namesto soocenja s standardi druzbenega zivljenja pesniki sepetaje opisujejo notranji svet zivljenja v glavi, pojoc prave pesmi o »minimalnem jazu«. Odtujitev od zunanje resnicnosti jih neizogibno vodi do ponovnega odkritja jezika kot hise biti, kot bi rekel Heidegger. Tako raziskujejo moznosti verza, tehnike verza, formalne strategije in tuje kulture, kot na primer Ivo Svetina. V njegovem delu se modrost in zalost preselita iz vsebine pesmi v njeno obliko, ironija, kult lepote in poeticne duhovitosti nastopijo kot obramba pred zunanjim svetom, ne pa kot vrzena rokavica izziva. Pesnikova samota postane osrednje moralno nacelo: upor se reflektira skoz odsotnost sodelovanja v uradno diktiranem kulturnem in politicnem zivljenju.

Po desetih letih pesniske intime, drzavne represije in zaprtega javnega prostora se potrpezljivost izcrpa. Na zacetku osemdesetih let se tako ustanovi novo revijo, pri kateri ze ime pove, na kaksen nacin skusa odpreti javno debato: Nova revija. Ne po nakljucju iz vrst disidentskih pisateljev in aktivistov za cloveske pravice okrog te revije zraste nekaj sedanjih ministrov nove drzave. Reviji se pridruzijo pesniki sedemdesetih, ki so medtem prehodili pot od neskodljive jezikovne ironije in neobvezujocih »vaj v slogu« do globin eksistence in moralne potrebe po »zivljenju v resnici«. Iz nekdanjih prebivalcev v slonokoscenih stolpih »tekstualnosti« postanejo dejavni v »areni zivljenja«: mnogi, najbolj opazno predvsem vodilni formalisticni pesnik Boris A. Novak, postanejo angazirani v gibanju drzavljanske neposlusnosti skoz socialno obrobne, a moralno potentne organizacije, kot na primer pisateljsko drustvo in PEN Center.

Romani in zgodbe, ki jih uspe pisateljem pretihotapiti mimo uradno neobstojece, a delujoce cenzure, luscijo plasti s prikrite resnice o strahotah stalinizma: na plan pride resnica o Golem otoku, jugoslovanskem Gulagu, kjer so izginili mnogi disidenti, nasprotniki rezima in pisatelji. Pisatelji so ponovno v prvih vrstah kritike. Komunisticni rezim postopoma slabi. Ob koncu osemdesetih let ga pisatelji izzovejo tako, da s sodelovanjem neodvisnih sociologov napisejo predlog ustave. V skladu s spostovanja vredno zgodovino pisatelji tudi tokrat stopijo na mesto politikov.

V sirsem jugoslovanskem okviru Srbi vedno bolj odkrito grozijo drugim narodom, uzurpirajo zvezne vladne sluzbe, nelegalno si prisvojijo vec kot polovico deviznih rezerv federacije, na Kosovu uvedejo apartheid nad etnicnimi Albanci. Tudi slepcu postane jasno, da Slovenija stoji pred alternativo: ali se naprej ostati pod skornjem korumpirane oblasti v Beogradu, ki odkrito zvenketa z orozjem, ali pa vzpostaviti svojo neodvisno drzavo.

Ponovno so pisatelji tisti, ki --- navdihnjeni z zgodovinsko odgovornostjo --- po javnih debatah vodijo skupino disidentov in pripadnikov demokraticne opozicije pri pisanju nic manj kot osnutka deklaracije o slovenski neodvisnosti, ki je takoj dobila siroko javno podporo. Spodbujeni s temi akcijami tudi slovenski komunisti zmorejo dovolj politicnega instinkta in poguma, da se uprejo zveznim oblastem. Po javnem referendumu, ki pokaze voljo prebivalcev Slovenije za svobodnim zivljenjem v svobodni Sloveniji, razglasijo neodvisno drzavo. Pesniki, pisatelji in njihovi bralci slavijo.

Ob koncu osemdesetih let so nujne politicne skrbi in ambicija po graditvi nacije popustile, uporaba ezopskega jezika in skrivnih pesniskih metafor pa prav zato ni bila vec potrebna. Te razmere so bile se posebej privlacne za pesnike, ki so odrasli v osemdesetih letih. Medtem ko so stali starejsi pisateljski kolegi v prvih vrstah boja za neodvisno drzavo, je stala rojevajoca se literarna generacija nekako ob strani: zato je lahko razumeti njihovo nagnjenje k raziskovanju oblikovnih in metafizicnih moznosti pesniske imaginacije, hkrati pa je lahko razumeti tudi njihovo zavracanje literature kot edine platforme za izrazanje politicnih stalisc.

Vendar locitev med politiko in kulturo, ki sicer veckrat rada spita v isti postelji, ni skusala roditi nekaksne kratkovidne verzije larpurlartizma. Ce je moralna drza razvidna ze iz zgodovinskih alegorij in namigov, je odvec neustavljiva gnanost, da bi jo se izrecno poudarjali, trdijo mladi slovenski pesniki. Pesnikova naloga, da mora prepoznati zgodovinsko situacijo, je vedno ze navzoca, kot dokazujejo njihove liricne pesmi. Pesnikova zgodovinska obcutljivost si isce pot v pesem skoz jezik, skupno zakladnico metafor in kulturno tradicijo.

Zavzemajoc se za kriticno locitev --- ki jo je vsa srednja in vzhodna Evropa ze dolgo cakala --- med drzavljanskim angazmajem na eni in avtonomnim literarnim ustvarjanjem na drugi strani so mladi pesniki izpostavljali svojevrstno drzo: pisatelj lahko upa, da bo prica svojega casa le takrat, ko je njegovo pisanje osvobojeno slehernih zunanjih omejitev ne glede na politicno »stvar«, za katero gre.

Zato so mladi slovenski pisci prakticirali nekaksen joycejevski non serviam za stvar drzavne neodvisnosti. Takoj pa je treba dodati, da so svojo drzavljansko in moralno odgovornost, pac v skladu z najboljso tradicijo intelektualcev qua politikov, izoblikovali zunaj literarnega medija, predvsem opazno v casopisnih kolumnah in na drugih javnih forumih. S tem je v srednji in vzhodni Evropi prislo do spremenjenega odnosa do poezije, ki je bila vse preveckrat zaznamovana s politicno ali moralno »plemenitostjo«, ceprav ta po ostri sodbi Czeslawa Millosza nima nikakrsnega pomena za pesnistvo. S tega primernega vidika je mogoce zlahka videti, da so mladi slovenski pesniki prepricani, da ustvarjalni jaz lahko cveti le onstran razlik med progresivnim vs. konservativnim. Ti pogledi se skladno ujemajo s korenito spremenjenim kulturnim polozajem v novi neodvisni drzavi.

Zgodovinsko poslanstvo pisateljev se v pretezni meri koncuje. Slovenci zdaj imajo svojo nacionalno drzavo. Presernovo Zdravljico je danes mogoce peti v svobodni dezeli, ne vec skrivno, marvec na javnih sprejemih, po zelji pa celo na ves glas. V novih druzbenih in politicnih razmerah je zanimanje za poezijo seveda predvidljivo manjse kot za poslovni svet: namesto trgovanja idej dobivamo trgovanje blaga. Knjizevnost v tem druzbenem kontekstu ne predstavlja vec privilegiranega foruma resnice, pravice in lepote, v tej podaljsani perspektivi pa tudi ne nacionalne identitete. Brzkone se zakljucuje tudi pesnikova vloga spostovanega samana ali glasnika ljudstva, ki pripovedujejo zgodbe o tabujih, zamolcani zgodovini in odporu do totalitarizma. Zavesa se zagrinja, nastopi pesnikov in pisateljev kot odlocilnih dejavnikov v javni areni se pocasi koncujejo.

Pomen pisateljske vokacije se je s tem nepovrnljivo spremenil. Ce namrec pisatelj danes ne gre vec v zapor zaradi svojih objavljenih del, potem tudi njegova beseda nima vec tiste moralne teze, kakrsno je imela prej. Dokler bo na pisateljsko vprasanje po »svetlobi z Vzhoda«, ex oriente lux, bralska mnozica veselo odgovarjala z zahtevo po ex occidente luxus, »razkosju z Zahoda«, ostaja edina resna moznost za pisatelje pac v tem, da zavrzejo neskoncne debate o socializmu s cloveskim obrazom in njegovi radikalni kritiki. Namesto tega se morajo usmeriti na sam cloveski obraz. Z drugimi besedami, politicna tematika nic vec ne more preskrbeti zazeljenega zgodovinskega in estetskega alibija.

To spoznanje je danes bolj ali manj skupno vsem slovenskim pisateljem. Tako soglasje ni majhen dosezek. Do mere, do katere svoboden clovek ne razmislja o svobodi, sodobna slovenska poezija, noseca z zgodovinskimi spomini na represijo, stopa na najboljso pot, da bi postala svoboden izraz svobodnih ljudi.

V uvodnih delih (Terra incognita; Nacionalna zgodovina, literarna zgodovina; Pisatelji kot govorniki ljudstva; Zdravljica; Iskanje neodvisnosti) Debeljak esejisticno zgosceno orise prostorske in zgodovinske koordinate Slovencev, hotec pri tem vzbuditi tudi zanimanje in naklonjenost ameriskih bralcev, ki jim je Slovenija pac »neznana dezela«. Tako npr. opozarja na emigrante --- zlasti na L. Adamica, ki je postal ameriski pisatelj --- kot zivo druzbeno vez med Ameriko in njihovo staro domovino (ki je pustila sledi tudi v ameriski toponimiji, npr. mesto Krain v Pennsylvaniji, Bahovec Peak na Aljaski) ter na demokraticni karantanski obred ustolicevanja, ki je menda posredno navdihnil T. Jeffersona pri pisanju deklaracije o ameriski neodvisnosti. Debeljakovo esejisticno pripoved zgodovine Slovencev od Karantanije, prek reformacije, razsvetljenstva, presernovske romantike, »pomladi narodov«, zivljenja v prvi in --- po osvobodilnem boju --- drugi Jugoslaviji ter do osamosvojitve z julijsko vojno 1991 povezuje ideja t. i. slovenskega kulturnega sindroma: »kultura, literatura in jezik so bili trije stebri, ki so podpirali krhko, a trdovratno identiteto malega naroda«. Debeljak se pozorneje zaustavlja pri uveljavljanju slovenskih intelektualcev, filozofov, diplomatov, politikov, umetnikov in znanstvenikov »na tujih dvorih in pod tujimi pokrovitelji« (od Hermanna de Carinthia, Zige Herbersteina, do Friderika Pregla in Jozefa Plecnika), pri vztrajnih poskusih organiziranja kulturnih, solskih in znanstvenih ustanov na Slovenskem, pri bojih za uveljavljanje in kultiviranje slovenskega jezika, oblikovanju moderne nacionalne zavesti in zavzemanju za enotni kulturni prostor drzavno razkosanega naroda, ki je preraslo v zahtevo po drzavni samostojnosti.

Objavljamo zadnji del spremnega eseja, ki se loteva pesniskega dela sodobnih avtorjev, izbranih v antologiji, in njihovega duhovnega ter druzbenega konteksta.