Heinrich Stieglitz o juznih Slovanih

Konec avgusta 1993, v casu znanih vojaskih in politicnih dogodkov na nekdanjih jugoslovanskih ozemljih, sem iz Hamburga nepricakovano prejel njeno obsezno knjigo z naslovom Iz nemacko-jugoslovenskih veza: Hajnrih Stiglic (1801-1849), s prijaznim posvetilom profesorja Miljana Mojasevic'a, poznavalca nemskega jezika in knjizevnosti ter enega izmed uglednih juznoslovanskih germanistov na beograjski univerzi.

Heinrich (»Hari«) Stieglitz je bil delno nemskega rodu. Po izobrazbi je bil filolog; solal se je v Göttingenu in Leipzigu; v Berlinu se je zaposlil kot kustos drzavne knjiznice in postal (ob zeni Charlotti) aktiven udelezenec v burnem, romanticno nemirnem literarnem in politicnem zivljenju tedanjega casa; pisal je pesmi, eseje in potopise. Kot rojaka pesnika Heinricha Heineja, s katerim je bila Stieglitzeva zivljenjska usoda veckratno povezana, so njegovo pisateljevanje nacrtno podpirali bogati sorodniki.

Po smrti svoje zene Charlotte je kot poliglot in svetovljan brez gmotnih skrbi popotoval po Evropi in Sredozemlju ter napisal vec knjig poezij in potopisov. Za njegovega zivljenja so izsle: Stimmen der Zeit. Lieder eines Deutschen (Leipzig 1831); Bilder des Orient (1883); tragedija Das Dionysosfest (1836); Ein Besuch auf Montenegro (1841); Istrien und Dalmatien (1845): Erinnerungen an Rom (1848); po njegovi smrti pa se: Briefe von Heinrich Stieglitz an seine Braut Charlotte (pisma, posvecena Charlotti, 1859); Erinnerungen an Charlotte (listi iz dnevnika, Marburg 1863); Eine Selbstbiographie (1865) itd. Ukvarjal se je tudi s politicnimi in literarnovzgojnimi vprasanji tedanje Evrope (Deutschland, Österreich, Italien. Ein Zuruf an das deutsche Parlament, Benetke 1848; Die literarnische Bildung der Jugend, Triest 1845). Zapustil je stevilna pisma, dnevniske zapiske, pesmi in tudi nedokoncane rokopise.

Med svojimi potovanji se je seznanil s stevilnimi razumniki (med njegovimi sobesedniki so bili npr. Anastasius Grün, Nikola Tomasseo, Petar II. Petrovic' Njegos, Vuk Stefanovic' Karadzic' itd.) in preprostimi ljudmi, s takrat se zivim ljudskim izrocilom, obicaji, ustnim slovstvom, dobro pa je poznal tudi aktualno strokovno, zgodovinsko, geografsko, politicno in poljudno literaturo. Obiskal oziroma prepotoval je nekatere slovenske kraje (omenja npr. Trst, kjer je nekaj casa zivel in pisal, Koper, Izolo), ki pa jih je pristeval k zanj nezanimivi in nesimpaticni Avstro-Ogrski. Ker niso bili dovolj drugacni, nenavadni in eksoticni, jih pravzaprav sploh ni vkljuceval v svoje spise o popotovanjih po Orientu, Primorju, Istri ali Dalmaciji. To stalisce si danes lahko razlagamo na vec nacinov, npr. da je stel Slovenijo in Slovence za (ze) povsem v nemski kulturni in gospodarski prostor integriran element (oziroma segment nemstva), o katerem je bralcu tako ze vse znano; ali da so bili nasi kraji in ljudje tako navadni, brezosebni, neizraziti oziroma kar neopazni izobrazenemu, nakljucnemu tujcu, da o njih ni imel kaj porocati; ali pa da je bil sam tako povrsen (kot npr. Ernest Hemingway, ko je popisoval boje na soski fronti 70 let pozneje) in je zaradi lastne egocentricnosti prezrl obstoj in ozemlje celega naroda, njegov jezik in kulturo.

Kot vecina tujerodnih, zlasti germanskih avtorjev Stieglitz nasprotuje slovanski Rusiji in njenim nacrtom na Balkanu oziroma prodoru slovanske in staroverske velesile v juzno Evropo, a nepricakovano podpira samostojnost balkanskih oziroma juznoslovanskih drzav ter vneto zagovarja sirse sodelovanje med Germani in Slovani ter Germani in Romani, predvsem Italijani.

V Benetkah si je ustvaril drugi dom. V arhivih je raziskoval nastanek tega pravljicno lepega mesta, nastanek, ustroj in razcvet Republike, pospeseno pisal o razlicnih vprasanjih casa in razglasal svoje navdusenje nad soncnim Sredozemljem, klasicno kulturo, nad umetnisko preteklostjo ter sedanjostjo v Italiji; sodeloval je pri domoljubnih italijanskih manifestacijah, celo v bojih proti Avstriji za italijansko samostojnost, in nenadoma, sredi dolgorocnih literarnih nacrtov umrl v Benetkah (ob epidemiji kolere) 1849. leta. Njegova dela so prijatelji iz sirokega kroga somisljenikov izdajali se vec let po njegovi smrti; kot zadnje so izsla Pisma Charlotti, ki jih je vzneseni mladenic in moz pisal od leta 1824 kot romanticni izraz globoke, viharne ljubezni do lepe, umetnisko nadarjene in priljubljene izvoljenke.

Delo Olge Ellermeyer, ocitno sad vecletnega znanstvenega truda, je bilo natisnjeno v okviru izdaj uglednega oddelka za jezik in knjizevnost pri Srbski akademiji znanosti (urednik je akademik Miroslav Pantic'), v privlacni in pregledni zunanji obliki.

Pesnik, pisatelj, svetovni popotnik in raziskovalec juznoslovanskega sveta Heinrich Stieglitz, iskreni obcudovalec Crne gore, prijatelj dvanajst let mlajsega Petra II. Petrovic'a Njegosa in poznavalec patriarhalnega slovanskega sveta, je razmeroma dobro znan prav iz izredno obsezne strokovne literature o crnogorskem vladarju, vladiki in pesniku (prim. Bibliografijo del o Njegosu, Lj. Durkovic' Jaksic', Beograd 1953). Sicer pa sem se pred casom o njem nadrobneje poucil iz razprav nemskega slavista Aloisa Schmausa in ze omenjenega Pera Slijepcevic'a (tudi zato, ker studija prinasa bralcu vrsto novih informacij in primerjav, potrditev se nedorecenega, pa tudi prvic zapisanih tehtnih spoznanj o zgodovini, politiki, literaturi ter sploh tedanjem casu in ljudeh).

Stieglitz je namrec, kot to obravnave besedila potrjujejo, zavzeto in od blizu spremljal zapleteno dogajanje oziroma spore, nastale ob osvobodilnih prizadevanjih Slovanov in agresivnih tendencah Germanov v boju za dediscino turskega imperija na Balkanu, se zavzemal za samostojnost juznoslovanskih drzav (stran 127) in se (kljub nacrtom za nemsko kolonizacijo Dalmacije) osebno zavzemal za miroljubno, ustvarjalno sozitje med Slovani in Germani, predvsem Nemci.

Stiegiltzevo zanimanje za sredozemski svet in njegove slovanske prebivalce, njegova potovanja po Poljskem, Ruskem, Ceskem, Slovaskem, po Zakarpatju, Istri, Dalmaciji, Crni gori, Albaniji in Italiji, njegova humanisticno-klasicisticna romanticna nacela, razvidna iz poezije in publicisticnih ter literarnih del, stvarna predstavitev temacnih razmer v turski Evropi --- in le malo boljsih v fevdalni monarhiji K. und K. --- razmisljajocemu cloveku govori tudi o danasnjem casu, duhovnih in vsakovrstnih razmerah ter posredno tudi o usodah danasnjih prebivalcev juznoslovanskega dela evropskega sveta.

Avtorica je zivljenje in delo Heinricha Stieglitza natancno spoznala in preucila. Raziskala je tudi verodostojnost njegovih virov informacij in dela sobesednikov ter zapisala nosilce nekaterih vplivov, idej in pobud (omenjeni so Kopitar, Vraz, Ivan Kukuljevic' Sakcinski, Charles Nodier, Vialla de Sommieres, Ludwig August Frankl, Vuk Vrcevic', Ljudevit Gaj, Ljubomir Nenadovic', Pavel Jozef Safarik, Bozidar Petranovic', Nic'ifor Ducic', Jakob Grimm, Therese Albertine Luise von Jacob itd.).

Monografija je zasnovana po kronoloskem zaporedju in je smiselno razdeljena na stiri dele:
A) Stieglitzevo zivljenje in delo;
B) Po sledeh Stieglitzeve poti do Vuka Karadzic'a in juznih Slovanov;
C) Stieglitzevi potopisi o juznoslovanskih krajih;
D) Sprejem in vpliv Stieglizevih potopisov.

Vsak izmed navedenih delov je razdeljen v vec poglavij, skupno je tematsko in celovito obdelanih 11 pomembnih oziroma osrednjih vprasanj. Obravnave v poglavjih pa se naprej cepijo v podpoglavja in se v posamezne nadrobnejse obravnave raziskovanih problemov in njihovih segmentov; tako ima npr. prvo poglavje dela C (obravnava potopis Ein Besuch auf Monterengro) 10 poglavij (npr. Stiglicov Njegos --- clovek misli i akcije; Njegoseva unutrasnja politika; Njegoseva unutrasnja politika u Stiglicovem vidjenju; Medjunarodni polozaj u kome Stiglic zatice Crnu Goru in Njegosa; Kultura Njegoseve Crne Gore: epska narodna poezija u »Grlici«; Stiglicov Njegos pesnik) in se 22 posamicnih razdelkov (npr. Njegos i Turci; Njegos i Austrija; Njegos i Rusija). (S povzemanjem sestave prispevka oziroma to daljso navedbo sem zelel predstaviti natancnost razpravljanja Ellermeyerjeve in hkrati utemeljiti uvodno misel.)

Srediscni del studije obravnava za juznoslovansko zgodovinopisje in literaturo najpomembnejse Stieglitzevo besedilo, obisk v Crni gori, opis zgodovine, pokrajine, ljudstev, stanja, politicnih aspiracij in upraviceno steje za najpomembnejse, celo usodno, srecanje s crnogorskim pesnikom Njegosem, ki je bilo dolgorocno pomembno za Stieglitzevo zivljenje, srecanje, iz katerega se je pozneje razvilo prijateljstvo. Tudi sicer se v Stieglitzevem pisanju --- ob nekoliko vzvisenem pogledu na preprosto zivljenje Dalmatincev in drugih prebivalcev Primorja --- cuti obcudovanje Crne gore in Crnogorcev. Njegosa pa popisuje z neprikrito simpatijo, poudarja njegovega bogatega duha in telesno lepoto, vrh pa doseze z uporabo svetopisemskega besedja v primerjavi Njegosa in Savla (prva Samuelova knjiga). Takih tonov v drugih delih in opisih pri Stieglitzu ne poznamo.

Ellermeyerjeva je za osrednje poglavje knjige Ein Besuch auf Montenegro (1841) upraviceno dolocila poglavje z naslovom Cetinje, in ne Vladika, kot je to veljalo v literarni vedi doslej (po zaslugi Pavla Popovic'a, ki je v tem poglavju pri Stieglitzu nasel nekaj elementov za svojo pozitivisticno studijo o Njegosu, Mostar 1901). Pri tem je na novo dolocila tudi Stieglitzevo razmerje do ljudske pesmi juznoslovanskih narodov. Stieglitz je ljudsko pesem visoko cenil; ker ni poznal jezika, je bil pri tem odvisen od prevodov in prevajalcev. Hasanaginico je spoznal v Goethejevem in Tommaseovem prevodu, druge pesmi s pomocjo svojih sobesednikov (npr. Tommasea). Posebej je obravnaval ljudsko in Njegosevo poezijo v almanahu Grlica, ki ga je bil ustanovil in sponzoriral Njegos sam (Cetinje 1832), ter napisal o njem tako natancno studijo (v nemscini), da jo vse doslej ni presegla niti domaca, crnogorska literarnokriticna obravnava (str. 214-215). Bil je prvi, ki je opozoril na visoko umetnisko vrednost Njegoseve pesmi Crnogorac k svemoguc'em bogu, pozneje ocenjene za eno najpomembnejsih literarnih del mladega pesnika (Vojislav Nikcevic', Mladi Njegos, Cetinje 1978).

Po branju te studije bi bilo krivicno, ce porocevalec ne bi zapisal, da je bogato primarno in sekundarno gradivo izcrpno in analiticno predstavljeno po nacelu casovnega sosledja, opremljeno s casovno ali vzrocno pomembnimi navedbami filozofskih idej, literarnih tokov, avtorjev in del v srednjeevropskem prostoru, ki bralcu omogocajo primerjalno percepcijo tako Stieglitzevega pisanja kot njegove obravnave, kar je vsekakor terjalo siroke priprave, seznanjanja z mnogimi avtorji in njihovimi deli, ceprav sicer niso neposredno udelezena v analiticnem postopku, disciplinirano odbiro in smiselno razvrscanje gradiva iz vec obdobij, iz razlicnih interesnih, politicnih in jezikovnih podrocij (umetnost, knjizevnost, literarna kritika, zgodovina, publicistika, etnografija-folkloristika), dosleden znanstveno-raziskovalni pristop in ne nazadnje tudi ogromno manualnega in minucioznega dela. To velja tako za vsebinski del monografije kot za obsezni in izcrpni znanstveni aparat, natancne in stevilne opombe (skupaj jih je 1058; podane so po klasicnem nacinu pod crto), izdelavo seznamov natisnjenih in tudi neobjavljenih del in pisem Heinricha Stieglitza, imenskega registra oz. seznama citiranih oseb, seznama zaobsezene literature, uporabljenih kratic, kazala in povzetka (samo v nemscini).

Ob vnovicnem prebiranju podatkovno in miselno polne studije Olge Ellermeyer Zivotic' sem si postavil naslednja vprasanja, ki utegnejo zanimati slovenskega bralca:

• Koliko je za ugled juznih Slovanov, zlasti se Srbov in Crnogorcev oziroma njihove ljudske in umetne poezije zasluzen danes prezrti pesnik in dramatik Sima Milutinovic' Sarajlija, po abbéju Albertu Fortisu (Viaggio in Dalmazia, Benetke 1775) in Vuku Stefanovic'u Karadzic'u (Mala prostonarodna slaveno-serbska pjesnarica, Dunaj 1814, ter Montenegro und die Montenegriner, Tübingen 1836) neposredni informator najuglednejsih oseb v Evropi tedanje dobe o juznih Slovanih in njihovi knjizevnosti, predvsem ustnem izrocilu in poeziji? Ocitno je s prihodom v nemsko govoreco zahodno in srednjo Evropo zaradi svoje izjemne, impulzivne osebnosti in literarnega dela spodbudil Herloszohnovo (Karel Reginald Herloszohn) zanimanje za »turske« Slovane, torej posredno tudi Stieglitzeve potopise. Ali je na podlagi gradiva, analiziranega za knjigo, to mogoce ugotoviti?

• Kaksno vlogo je v tej zvezi nemska literarna zgodovina pripisala Jerneju (Bartolomeju) Kopitarju, ki je z Dunaja z dobesednimi prevodi iz srbskohrvaskih, juznoslovanskih ljudskih pesmi v nemscino /in drugim gradivom/ zalagal svoje prijatelje, najuglednejse ustvarjalce, poznavalce knjizevnosti (Goethe) in jezikoslovce Evrope (Jacob Grimm)? Vecina prevodov/prepesnitev v nemscino in druge evropske jezike je nastala prav na podlagi njegove rokopisne predloge (npr. Theresa Albertina Luisa von Jacob je uporabila za svoje odmevne prevode v Nemciji in pozneje v Ameriki vec kot 100 Kopitarjevih dobesednih prevodov Karadzic'evih besedil; med njimi so tudi najbolj znane oziroma cenjene pesmi, npr. Hasanaginica, Banovic' Strahinja, Zidanje Skadra, Smrt majke Jugovic'a, Pocetak bune na dahije itd.).

• Jeseni 1895. leta je bil H. Stieglitz citiran pri znanstveni obravnavi Dusanovega zakonika (znanega tudi kot Liber Sclavorum oz. Slovenska /slovanska/ knjiga), sprejetega na ljudski veci v Skopju 1349., dopolnjenega 1354. leta. Zapisal naj bi, da je to tudi v casu 19. stoletja humanejsi pravni akt kot vecina veljavnih ustavnih listin demokraticnih zahodnih evropskih drzav njegove dobe. Dalje je ugibal (kot tudi danes pogosto slisimo), kaksna bi bila razvojna pot Evrope, ce bi bilo v njenih temeljih vzidano tovrstno juznoslovansko izrocilo. Ali je v knjigi oziroma gradivu Olge Ellermeyer kaj, kar bi taksno Stieglitzevo mnenje potrjevalo?

• Ali je v Stieglitzevem delu kar koli o Sloveniji in o Slovencih? Nemski (pa tudi drugi) porocevalci o juznoslovanskem prostoru so o Slovencih pisali kot o delu nemskega rimskega cesarstva, Avstrije oziroma pozneje Avstro-Ogrske; prekrscevali so nase priimke in imena, imena pokrajin, krajev, mest, rek in gora v nemska (ne le pravopisno), vendar pa se jim niso mogli izogniti: Feistritz za Bistrico, Metling za Metliko, Adelsberg za Postojno (postojna je staroslovensko orel), Gurk za Krko, Urhlberg za Vrh, Bleiweis za Plavec (plavec, plaviti platno), Felix za Srecko, Hans Hase za Janez Zajec, Thaltscher za Dolnicar itd.

Ali pa morda ravna tako kot nekateri avtorji iz sosednjih pokrajin, ki Slovencev ne stejejo med juzne Slovane?

Iz odgovorov na navedena vprasanja, ki sem jih spomladi 1994 prejel od cenjene kolegice iz Hamburga, je razvidno, da je Stieglitz --- kljub svoji humanisticni izobrazbi in svetovljanstvu --- ostal vase in v germanski, nemski svet zaverovani fantast, ki kljub stevilnim lastnim stikom s slovanskimi (in romanskimi ter drugimi) sodobniki ni mogel ali ni hotel opustiti pangermanskih nazorov in tezenj.

Opombe

¹

O juznih Slovanih pa so od konca 18. stol. izsla naslednja pomembnejsa dela:
Alberto Fortis, Viaggio in Dalmazia, Benetke 1775,
Leopold Ranke, Die Serbische Revolution, I-II, Hamburg 1829,
Otto D. Pirh, Reise in Serbien im Spätherbst 1829, I-II, Berlin 1830,
Bertolomeo Biasoletto, Relazione di viaggio, Trieste 1841,
Heinrich Stieglitz, Ein Besuch auf Montenegro, Stuttgart 1841,
Alphonse Lamartine, Voyage en orient, souvenirs, impressions, pensées et paysages, Paris 1835,
Ami Boue, La Turquie d'Europe, Paris 1840,
Cyprien Robert, Les Slaves de Turquie, Serbes, Montenegrins, Bosniaques, Albanais et Bulgares, Paris 1844,
Andrew Archibald Paton, Servia, the youngest member of the european family, London 1845,
  Highlands and Islands of the Adriatic, including Dalmacia, Croatia and the southern Provinces of the Austrian Emipire, London 1849,
Aleksandr Popov, Putesestvie v Cernogoriju, Peterburg 1847,
John Gardner Wilkinson, Dalmatia un Montenegro, London 1848;
juzni Slovani pa so bili obravnavani v delih Ludwika Bystszconovskega, Waclawa Maciejowskega, Andrzeja Chucharskega, Izmaila Ivanovica Sreznjevskega, Petra Lavrova, Pavla Rovinskega, Prokopa Hoholouska, V. S. Karadzic'a, Johna Bowringa, G. A. Wimmerja, F. S. Chrismarja, J. Mullerja, Prosperja Mériméeja, Clauda Fauriela in stevilnih drugih.