Disertacijska razprava mag. Irene Novak Popov
Lirika Edvarda Kocbeka -- ustvarjalni vidiki pomenske figurativnosti
(Ocena doktorske disertacije)

Zasnova in smer raziskave sta razvidni iz Uvoda, ki ga je uporabila tudi za nekatere splosne biografske in literarnozgodovinske informacije o Edvardu Kocbeku za tiste, ki bi pri poznejsi obravnavi metaforike in metaforicnosti kot specializirane teme pogresali avtorjev portret kot ozadje in personalno ozemljitev pretezno teoretskih razpravljanj. Tezisce razprave je nato v obeh velikih poglavjih, ki sledita Uvodu: najprej Teorija pesniske figure (str. 18-62), srednjedolgo, in zatem zelo dolgo poglavje Pesniske figure v liriki Edvarda Kocbeka (str. 63-316). Skupaj pomenita teoretsko podstavo in njeno uporabno razclenjevalno izvedbo ob sestih Kocbekovih pesniskih knjigah.

Poglavje o teoriji pesniske figure, to se pravi metafore in metaforicnosti v sirsem pomenu besede, temelji na razmeroma sirokih razgledih po novejsi in sodobni strokovni literaturi angleske, ameriske, francoske, nemske, poljske, ruske, hrvaske in slovenske literarne vede. To seveda pomeni mnozico zelo razlicnih pogledov na temeljna vprasanja in mnozico razlicnih strokovnih terminologij. Gre za obsezno panoramo metaforskih teorij, razpostavljenih na ogled in odpirajocih mnoge moznosti za spoznavanje kompleksnih pojavov pesniske rabe besed v razsirjenem, prenesenem in zamenjanem pomenu, ki se iz slovarske privezanosti osvobajajo v nove izrazne moznosti. Na tej »manipulaciji pomenov« seveda temelji ena izmed glavnih ustvarjalnih moznosti pesniskega jezika, saj mu nenehoma dovaja izrazno gostoto in stopnjevanost, s tem tudi estetsko ucinkovitost. Poglavje je bogato v tem, da avtorica uposteva veliko stevilo teorij in izpisuje nesteto pogledov na izhodiscna vprasanja, naporno pa v tem, da velika kolicina izpisov zavaja v razprsenost stvari in otezuje problemsko zbranost. Toda ne glede na nekoliko vodoraven kolicinski pritisk resnicne mnozice informacij pazljivo branje ne more prezreti vsaj dveh temeljnih avtoricinih odlocitev in usmeritev, ki potekata kot globinska os skozi mnozico teorij od Aristotela do danes in osredinjata mozaik razlag k dolocenemu smislu.

To je najprej njena odlocitev, da prestopi tradicionalno »substitucijsko« pojmovanje metafore, formulirano ze pri Aristotelu in Kvintilijanu in temeljece na obstajanju analogije med obema tematskima poloma metafore, primerjajocim in primerjanim, kar vse seveda sodi v obmocje logicne metafore. Mag. Novak Popova se pri izbiri instrumentarija odloca za »interakcijsko« teorijo (Black, Ricoer, Richards, Weinrich idr.), ki vkljucuje tudi moderno, alogicno, asociacijsko metaforo, pri kateri je vse zamenljivo z vsem in ni vec vezana na analogijo. Ne temelji vec na stalni, »etiketirani« semantiki besed, zavedajoc se, da je »logika jezika« nekaj drugega kakor »logika besede«, kot formulira zadevo Gerhard Kurz (Matapher, Allegorie, Symbol, 1993), in so pomeni besed mocno podvrzeni komunikacijski oz. pragmaticni dolocenosti. Teoretska in operativna odlocitev v to smer je bila ob Kocbekovi moderni metaforiki, ki seze vse do nadrealizma in absurdizma, seveda nujna, saj je substitucijska teorija ne bi mogla scela uzreti.

Druga avtoricina odlocitev, ki drzi mozaik stvari skupaj in jim daje smer, je povezana s prvo in je pojmovanje metafore kot »ustvarjalne operacije duha«, ki prestopa obicajno jezikovno normo in krsi »temeljno nacelo neprotislovnosti«, torej logiko standardnega jezika, ceprav tudi nepesniski jezik ne more izhajati brez metafor. Do enake mere, vendar ne cisto sistematicno, se avtorica spusca k vrednotenju metafore, pri cemer locuje leksikalno, konvencionalno, klisejsko in inovativno metaforo. Na podrocju »merjenja« metaforske ustvarjalnosti bi ji utegnila dodatne moznosti odpreti Lotmanova informacijska, Birkhoffova matematicna pa tudi Weinrichova semanticna estetika, ki jo tu pa tam uposteva.

Toda ne glede na posamezne pomisleke je treba ugotoviti, da je teoretska podlaga raziskave skrbna in temeljita in da ze sama po sebi predstavlja tehten dodatek v sodobno slovensko literarno vedo.

Poglavje, ki nato prinasa glavni in najdaljsi del razprave, pomeni uporabo teorije ob Kocbekovi pesniski praksi, natancneje, ob interpretaciji njegovega metaforicnega jezika v omenjenih petih pesniskih zbirkah, od Zemlje (1934) do Neveste v crnem (1977).

Opazovanja pesnikove metafore in metaforizacije v sirsem pomenu besede (priteguje tudi metonimijo, sinekdoho, simbol, alegorijo, kolazno montazo idr.) se loti z izrazito semanticne strani, medtem ko gramaticno formalno stran tako rekoc docela opusca. Postopek je mozen in je utemeljen z odlocitvijo interpretirati metaforo skozi njeno genetsko zvezo z duhovno substanco besedila, kar je pri Kocbekovi izrazito vsebinski poeziji pricevanja in sporocanja razumno in naravno. Tako so metaforicna polja, ki jih avtorica nasteva in obravnava pri vsaki zbirki posebej, cisto vsebinska. Sledi temu, kaksni so konotativni pomeni, ki jih »lirski subjekt« vstavlja v temeljne stvari sveta in zivljenja, kot so na primer: clovek, vesolje, narava, zemlja, zgodovina, cas, prostor, telo, dusa, igra, izgubljenost idr. Iz takih postopkov nastane mreza pomenskih polj, ki med obema tematskima poloma metafore, med njenim »ciljnim in izhodiscnim pomenom«, prebira Kocbekove bivanjske polozaje, zelo razlicne in pogostoma napete v skrajnost. Metaforicna polja so zato razsezna, tako rekoc univerzalna, segajoce od kozmosa od ciste predmetnosti pa od polne do razsute transcendence in od najvisje duhovne katarze do nica. Seveda se s takim pristopom prostor metaforiziranega besedja lahko neznansko siri in potrebno je bilo mnogo moci za obrambo pred semanticno razprsitvijo, do kakrsne obcasno prihaja, ceprav pomembnejsa metaforicna jedra ostajajo razpoznavna.

Drugi krog pogledov na Kocbekovo pomensko figurativnost, ki je poleg tematskih polj najbolj opazen, je usmerjen v strukturo metafore, in sicer k nacinom njenega oznacevanja, tako da uvaja razlocevanja na primer med nakazovalno, konfrontacijsko, fragmentarno, kolazno, paradoksno, absurdisticno pa se kaksno metaforo. Posebno pozorno sledi pojavom paradoksa (ali oksimorona), ki res predstavlja Kocbekovo srediscno »figuro« in kljuc v temeljno duhovno vsebino njegove poezije, pravzaprav v njeno glavno notranjo »zgodbo«, ki ji lahko sledimo od Zemlje pa do zadnje zbirke. Skozi paradoks je avtorica opravila kar daljnosezne posege v filozofsko zaledje pesnikovih pomenskih figur. Do neke mere se njeno strukturalno opazovanje metaforike ujema s poprejsnjo tezo o ustvarjalnosti metafore. Ta opazovanja izhajajo iz interakcijske teorije, vendar dejanska izkusnja kaze, da hkrati ni bilo mogoce opustiti primerjanja clenov metafore in njihove medsebojne analogije ali tujstva, kar pa metodo pripenja se na klasicno substitucijsko pocetje, ki naposled povezuje oba na prvi pogled cisto tuja si pristopa. V obmocje semanticno strukturalne obravnave metaforskih vzorcev sodi naposled tudi uporaba sosednjih pojmov, kot so na primer metonimija, simbol in alegorija. Razvidno je v razpravi potegnjena meja med metonimijo in metaforo, mnogo manj razvidno pa meja nasproti simbolu in alegoriji, ceprav mestoma naletimo na posamicna razlocevalna opozorila.

Z ene in druge strani, s predmetno tematske in s strukturalne, je avtorica metaforicnost tesno povezala z duhovno oz. bivanjsko vsebino Kocbekove poezije. Metaforicnost v vsej njeni pojavnosti razlaga posledicno, se pravi skozi filozofijo besedil in pesnikovih eksistencialnih polozajev. Postopek torej temelji na pojmovanju pesniskega besedila kot skladno strukturiranega organizma, v katerem »izraz« zrcali »idejo« in narobe, tako da vsi vstopi, formalni in vsebinski, vodijo k isti substanci, vodijo se brez upostevanja »dekonstrukcijskih« motenj ali odstopov s strani gradiva samega. Poenotenje izraza in semantike je pri Kocbeku kljub njegovemu modernizmu v glavnem se mozno in utemeljeno, zato avtorico pripelje do uspesnih izidov. Vendar njeno prevesanje pozornosti od metaforike k interpretaciji vsebin lahko vzbuja tudi pomisleke.

Toda to prevesanje ima nekatere dobre strani. Prinasa, ceprav s presledki, tako rekoc celovito eksistencialno interpretacijo Kocbekovih sestih zbirk in mnogih posamicnih besedil. Razlage se mestoma odlikujejo po svoji lucidnosti, kar velja predvsem za zbirki Porocilo in Zerjavica, in segajo cez dosedanja ne vec redka literarnozgodovinska in esejisticna oznacevanja Kocbekove poezije. Teh dosezkov ne kaze prezreti, ceprav niso v samem srediscu naslovne problematike.

V tem osrednjem poglavju pa so zal najbolj ocitne tudi slabosti razprave, ki sicer ne zadevajo njenih dognanj samih, pac pa nacin predstavljanja teh dognanj. Gre za verbalno preoblozenost formulacij, za negospodarnost izrazanja sploh, tudi v nizanju stavkov, kot da se ne znajo koncati, in vecjih povedi, kot da se ne morejo ustaviti. Te lastnosti zmanjsujejo berljivost besedila, otezujejo razvidnost celote, trgajo in brisejo hierarhijo tez in spoznanj, ki tonejo pod pritiskom vodoravne kolicine pripovedi. Te reci razpravi skodujejo in zabrisujejo prave avtoricine zmoznosti, ki postanejo ocitne, kadar se otrese formulacijske inflacije. [Ob pripravi besedila za natis bo treba o tem najbrz razmisljati, zato tudi dodajamo pricujoce pripombe.]

Na koncu sledi se zelo obsezen Povzetek, ki ne povzema samo glavnih dognanj prejsnjih poglavij, temvec dodaja marsikaj novega. Sem sodi predvsem literarnozgodovinska oz. slogovna oznacitev Kocbekove poezije, dobljena skozi preucevanje njegove metaforike. Kocbekova lirika vsebuje vrsto slogovnih sestavin in smeri: od simbolizma in razlicnih variant ekspresionizma pa do crt nadrealizma, ludizma, popartizma in eksperimentalnega pesnjenja, seveda vse skupaj ujeto v posebno avtopoetiko, ki je nenehoma sluzila avtorjevi osebni eksistencialni izpovedi in njegovim posegom v globinsko problematiko nasega casa.