Novo v slovenski imenoslovni literaturi^*

Avtor prirocnika Pavle Zdovc, je koroski rojak in slavist na dunajski univerzi. V spremni besedi je svoj delovni vlozek skromno pomanjsal in zasluge zanj pripisal predvsem nekdanjim in danasnjim prizadevanjem slovenske jezikovne skupnosti, vendar pa je vsakomur jasno, da se za besedami na naslovnici (»gradivo zbral, izbral in uredil Pavel Zdovc«) skriva levji delez celotnega dela. Iz uvoda zvemo, da je neposredno pobudo za ta slovenisticno zasnovani prirocnik krajevnih imen zamejske Koroske spomladi 1972 dal dr. Franci Zwitter, tedanji predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroskem, projekt pa je takoj po ustanovitvi sprejel Slovenski znanstveni institut iz Celovca med svoje delovne nacrte in ga tudi vsestransko podpiral. Prirocnik je zasnovan dvojezicno (slovensko in nemsko), in je --- po Zdovcevih besedah --- v prijateljski dar namenjen tudi vsem tistim nemsko govorecim, ki se ze dolgo zavzemajo za ohranitev slovenscine na Koroskem.

Dosedanja, v primerjavi z drugimi slovenskimi pokrajinami precej obsezna literatura o zemljepisnih imenih na avstrijskem Koroskem, ki se je z novimi publikacijami iz serije Oesterreichische Namenforschung se pomnozila, je bila naravnana predvsem na obravnavo etimoloskih in zgodovinskih vidikov, medtem ko so v Zdovcevi knjigi v ospredju predvsem sociolingvisticni (normativni, slogovni, medjezikovni ipd.) vidiki teh imen. Nastanku in uresnicitvi prirocnika so nedvomno botrovale konference za standardizacijo zemljepisnih imen pri Zdruzenih narodih, ki so bile od leta 1967 na vsakih pet let redno organizirane in jih je bilo doslej ze sest. Ze na prvi (v Zenevi) je bilo namrec vsem clanicam priporoceno, naj poskrbijo za normiranje (standardizacijo) vseh zemljepisnih imen na svojem ozemlju, na drugi (maj 1972, v Londonu) pa so bile postavljene konkretne delovne naloge, npr. izdelava seznamov (gazetteer) z normiranimi imeni; te so clanice v naslednjih letih loceno po vrstah zemljepisnih imen clanice tudi ze objavljale¹. V zvezi s tem so bila izdelana tudi toponomasticna navodila, ki predvidevajo upostevanje izgovora, naglasa in transliteracije teh imen v mednarodni (latinicni) crkopis. Med prvimi je (leta 1975) izslo delo Geographisches Namenbuch Oesterreichs, ki ga je v sodelovanju z avstrijsko kartografsko komisijo (Odsek za kartografsko imenoslovje) pri Avstrijskem geografskem drustvu pripravil J. Breu. Z manjsinskega, slovenskega stalisca je ta seznam za dvojezicno avstrijsko Korosko dopolnila prav Zdovceva knjiga - po svoji vsebini pa ga je se presegla.

Postavljena naloga je spet aktualizirala jezikoslovni pretres imen, saj se razume samo po sebi, da mora biti uradna, normirana imenska oblika hkrati tudi jezikovno pravilna. In jezikovno pravilno je za Zdovca tisto, kar je glede pravopisa, pravorecja, oblikoslovja in tudi skladnje usklajeno s pravili in naceli sodobnega slovenskega knjiznega jezika, kot jih ugotavljajo in predpisujejo slovenska slovnica, pravopis in slovar knjiznega jezika. S tem pa se je tudi odlocno uprl vsem tistim nagibom na Koroskem, ki si prizadevajo koroska krajevna imena znova kar prevec »ponareciti« in jih odtrgati od ze uveljavljenega izrocila ali usmerjenosti zapisovanja. Zdovc se je pri svojem delu zgledoval po Krajevnem leksikonu Slovenije (Ljubljana, I/1968, II/1971, III/1976, IV/1980), ki ob vsakem krajevnem imenu dosledno navaja tudi njegove predlozne zveze, pridevnike iz njega in imena za prebivalce in prebivalke. Prav zato se Zdovceva knjiga kljub razlockom po zasnovi imenika v marsicem ujema tudi s prirocnikom Slovenska krajevna imena (Ljubljana, 1985, Leksikon Cankarjeve zalozbe), v katerem so iz cisto slovenskih jezikovnih potreb in brez notranje povezave s prej omenjenim mednarodnim projektom krajevna imena (in njihove tvorjenke) normirana se natancneje kot v Krajevnem leksikonu Slovenije. Zato se oba prirocnika medsebojno dopolnjujeta tudi v arealnem smislu, tako da danes podobno delo manjka le se za slovensko zamejstvo v Italiji (Furlanija-Julijska krajina) in na Madzarskem (Porabje).

Projekt je bilo mogoce uresniciti samo ob pomoci zanesljive in pregledne imenske podatkovne baze, zato je bila zastavljena zelo siroka akcija. V njej naj bi se izpisala krajevna imena, kot so se pojavljala v periodicnih (bibliografija obsega 40 naslovov casnikov, casopisov, revij in letopisov) in neperiodicnih tiskanih virih (bibliografija obsega 43 naslovov), dalje v uradnih in neuradnih krajevnih imenikih med letoma 1905 in 1985, poleg tega pa tudi v imenoslovni znanstveni literaturi. Po Zdovcevih informacijah je bila za obdobje 1900-1916 temeljito izpisana priblizno polovica vseh virov, za obdobji 1921-1941 in 1945-1982 pa so izpisi skoraj popolni, medtem ko so za cas med letoma 1977 in 1982 izpisani tudi casniki kot so Vecer (Maribor), Delo (Ljubljana) in Primorski dnevnik (Trst). Vzporedno s tem je ob pomoci poldruge stotnije informatorjev iz vseh koroskih narecij potekalo preverjanje krajevnih imenskih oblik, njihovega izgovora in naglasevanja. Sistematicno zbrana in zato nedvomno dotlej najpopolnejsa gradivna zbirka, ki je prakticno prvic zajela tudi bogat izimenski fond, je omogocila razmeroma celovit vpogled v imena in zgodovino njihovega evidentiranja ter zapisovanja v tem stoletju. Tudi v prirocniku je gradivo nazorno podano in prikazano, tako da je zelo lahko spremljati posamezne imenske oblike (s pisnimi ali drugimi razlicicami pa tudi z imenskimi sinonimi) pa tudi ustaljevanje slovenskih nadnarecnih imenskih oblik oziroma tudi nekaj omahovanja pri zapisovanju posameznih sestavin v imenih, npr. zapisovanje ves-vas ali pa v posameznih dobah izrazitejse etimoloske/zgodovinske posege v imena. Prav ti (za sicersnjo naravo prirocnika) dodatni podatki bodo gotovo razveselili tudi imenoslovce ter etimologe, saj se vse prepogosto srecujejo z nezanesljivimi, po razlicnih poteh nastalimi imenskimi oblikami, med katerimi se je velikokrat komaj se mogoce znajti, pa ceprav tudi ta prirocnik ne bo resil vseh tovrstnih tezav. Prim. imenske oblike, ki krozijo (tudi) po literaturi kot izrecno narecne: Zaholmec (za Zahomec), Rinkovlje (za Rinkole), Svojnica (za Osojnica), Olsevnica (za Olsenca), Selje (za Selo) itd.

Knjiga je razdeljena na vrsto poglavij: Spremna beseda/ Vorwort, Uvodna pojasnila/Erläuterungen und Hinweise, Kratice in kvalifikatorji/ Abkürzungen und Qualifikatoren, Imenik/Namenbuch, Seznam variant/Variantenverzeichnis (vsebuje slovenske imenske razlicice, ki niso bile sprejete v geselske clanke in jih ne moremo steti za zelo redke zapise ali celo posebnosti iz imenikov, se pa razlikujejo od gradiva, izpisanega iz periodicnega tiska ali drugih knjiznih del), Deutsch-slowenisches Ortsnamenverzeichnis/Nemsko-slovenski seznam krajevnih imen, Povzetek uradnih in neuradnih seznamov krajevnih imen 1905-1982/Synopsis amtlicher und anderer Ortsnamenverzeichnisse 1905-
-1982 (vsebuje imena 797 krajev na zemljepisnem obmocju, ki ga zajema solska odredba iz oktobra 1945), Dodatki/Nachtrag (z imeni koroskih pokrajin, avstrijskih zveznih dezel in njihovih prestolnic), Tiskani viri in literatura/ Gedruckte Quellen und Literatur ter Priloge/Anhang (Priloge vsebujejo devet najpomembnejsih politicno-pravnih listin, vstevsi avstrijsko drzavno pogodbo, ki so nastale med oktobrom 1945 in septembrom 1977 in urejajo obseg dvojezicnega ozemlja ter dolocajo obseg manjsinskih pravic. Od solske odredbe, s katero je bilo po drugi svetovni vojni kot dvojezicno priznano ozemlje 63 obcin v politicnih okrozjih Velikovec, Celovec, Beljak in Smohor, do Zveznega zakona o dvojezicnih krajevnih napisih na Koroskem z dne 6. julija 1972, s katerim je bila pravica do dvojezicnih napisov enostransko omejena na samo 205 krajev in v zvezi s katerim je prislo do znane afere z napisnimi tablami).

Samo v nemskih Erläuterungen und Hinweise je Pavel Zdovc reagiral na tudi politicno (negativno) obarvano trditev, ki je bila zapisana v clanku Die authentische slowenische Schreibung der 205 Ortsnamen (Kärntner Tageszeitung st. 186, str. 3; 17. avgusta 1972), da so imena z besedno obliko vas v vec kot 80 krajevnih imenih dvojezicnega obmocja posledica novejse jugoslavizacije. Zdovc na podlagi zapisa teh imen v uradnih in neuradnih virih v casu od leta 1900 naprej ugotavlja dve usmeritvi: zapis vas je prevladoval po letu 1900 in vse v trideseta leta celo v casopisu Koroska Domovina in njegovi naslednici Koroski Domovini/Kärntner Heimat/ (skupaj do leta 1934), nato pa spet po letu 1945, zapis ves pa se je uveljavil v tridesetih letih (do leta 1941) in se nato samo v delu tiska spet uporabljal v petdesetih in sestdesetih letih. V sedemdesetih je celo v publicistiki znova prevladal zapis vas. Zdovc rabe oblike vas ni upraviceval s tradicionalnim razlogom², temvec jo je utemeljeval z dvema sinhronima »koroskima« jezikovnima razlogoma: prvic, oblika vas je znana tudi na majhnem ozemlju stirih obcin na koroskem JV, in drugic, v koroskih govorih se poleg najbolj znane oblike z e (ves) v stranskih sklonih pojavljata tudi obliki z i in (visi/vs). K temu lahko navedemo se pet taksnih imenskih oblik celo iz staroavstrijskih uradnih imenikov: prim. Betinja Vas (1905/1918), Dolinja Vas (1905) poleg Dolinja Ves (1918), Ramica Vas (1905) poleg Ramica Ves (1918) »Ramovca vas, n. Rammersdorf«, Velika Vas pri Smohorju-Presesko jezero (1905, 1918), Zavna Vas (1905) poleg Zavna Ves (1918) »Zavha vas/n. Salchendorf«. Kasneje teh oblik v uradnih imenikih ni vec.

Osrednji del, Imenik, vsebuje okrog 1136 abecedno urejenih geselskih clankov, vendar pa to ne pomeni tudi toliksnega stevila (danasnjih uradnih) krajev. Med geselskimi imeni so namrec zajeta tudi uradna/neuradna imena za (danasnje) dele naselij, kot so Sine/n. Sinach »(neuradno krajevno ime) del kraja Bistrica v Rozu«, Cavje/n. Paradies »del vasi Zgornje Borovlje«, Vetrinj/n. Viktring »predmestje v Celovcu«, poleg tega pa tudi imenski sinonimi (tj. enakovredne imenske dvojnice) za isti kraj. Sam geselski clanek pa po vrsti vsebuje se podatke o naglasu, v spornih primerih o izgovoru (glasovnih sklopov), nemsko ime kraja, podatke o predlozni rabi krajevnih imen (zaporedje: M/T/R), sledijo ugotovljene imenske razlicice, pridevnik(-i) in poimenovanja za prebivalce, cisto na koncu pa se ubikacijski podatki.

Imenske razlicice bi lahko razvrstili v dve skupini: V prvi so tiste, ki so po Zdovcevi presoji (priblizno) enako pogostne in ustrezne (tj. priblizno enakovredne, pri cemer pa ni jasno, ali priblizno enaka ustreznost avtomaticno izhaja ze iz priblizno enake pogostnosti, ali pa je odvisna se od kakega drugega merila). V drugi skupini pa so taksne imenske razlicice, ki jih avtor oznacuje kot pogovorne (krajevne), knjizne, publicisticne, redke, zastarele itd. in se po kaki jezikovni potezi locijo od geselskega imena, npr. Pogôrje/Pogórje; Podjerberk/Pod Jerberkom; Pleserka/M na Pleserki/v Pleserki; Satnica/Sotnica; Lokavica/ Lokovica; Orlaca vas/Orlica vas itd. Merila za uvrstitev v drugo skupino (in vice versa dolocitev geselskega imena) ali za izbiro konkretne slogovne oznacbe bralcu kljub pojasnilom niso vselej povsem razvidna. Jasno je pa le, da normirana geselska imenska oblika ni zmeraj enaka tisti, ki jo Zdovc oznacuje kot knjizno, tj. »izrazito knjizno, omejeno na pisno rabo«, prim. Polane pri Sentlipsu v Podjuni/ n. Polena, za katere obstajajo naslednje razlicice: Polena, Polana in knjiz. Poljana. Imena iz prve skupine se pojavljajo kot geselska, na medsebojno povezanost dveh imenskih razlicic pa opozarja veznik in. V geselskih parih nastopajo tudi nemska krajevna imena, prim. Annabichl in Trnja vas, Afritz in Cobrc, nasproti obema slovenskima dvojnicama: Jezerce in Zgornje Jezerce, Spodnje Kraje in Muta itd. Imena druge skupine so na geselsko ime vezana z besedico tudi in v prirocniku ne nastopajo v samostojnih geslih; vecinoma so evidentirana tudi v Seznamu variant, npr. Juena za Juenna »anticna rimska naselbina med Cepicami in Globasnico«, Vajskra za Landskron, Dhovse za Lendorf, Malnica/Malnice za Mallnitz. V Seznam variant so uvrscene (tudi) redkejse publicisticne imenske razlicice, med njimi celo taksne, ki jih nikjer drugje v knjigi ne moremo preveriti, npr. Kerbasi (Celovec) za Kerbach, glasovno-graficne variante Labience/Labijence(Cajna) za Labence, Otna/Atna vas (Velikovec) za Vata vas (ni pa npr. v seznamu razlicice Ata vas, izpisane na str. 261 iz imenikov iz leta 1905,1918). Med geselskimi krajevnimi imeni prevladujejejo enobesedna, npr. Blato, Borovnice, Krejance, manj je dvobesednih (prevladujejo zveze s prilastki, kot so dolnji in spodnji/gornji in zgornji, mali/veliki, stari/novi, dolgi, suhi, sveti, s samostalnikom vas). V vlogi krajevnega imena so redkejse (v mikrotoponimiji pa precej pogostejse) se razvidne predlozne zveze, npr. Za Mirom/n. Mauern »(neuradno krajevno ime) del Ricke vasi pri Malem Sentvidu«, Pri Dravi/n. Draugegend/Bei der Drau, Pod Pecmi/n. Steinkogel, precej vec pa jih je taksnih po izviru, npr. Zablate, Zabrda, Napole, ki se v krajevni rabi deloma tako se vedno uporabljajo, npr. geslo Zavrh pri Smarjeti v Rozu: Za Vrhom in za Vrhom; geslo Zakamen pri Velikovcu: Za Kamenom in za Kamenom. Ponekod se imenske dvojnice razlikujejo samo po predlogu v predlozni zvezi, npr. Spital ob Dravi/n. Spittal an der Drau ob redkem Spital na Dravi.

Imenske oblike v geslovniku imenika so praviloma usklajene z oblikami v Povzetku uradnih in neuradnih seznamov krajevnih imen 1905-1982 (dalje: PUNI) celo v »popravljenih« imenih, kot je (Spodnje/Zgornje) Teharce namesto dotlej prevladujocega Tehance. Redka (pisna) neujemanja, npr. Zalha vas in Zavha vas (PUNI 271), je treba steti zgolj za neusklajenost. Vendar pa se v geslovniku PUNI praviloma na drugem mestu navajajo tudi imenske razlicice, ki so izjemoma tudi na prvem mestu Smarkes/ Smarkez.

Geselska imena so torej pisana po nacelih slovenskega pravopisa. Najpogosteje gre za pisanje velike zacetnice v vecbesednih imenih, prim. Lacni Breg, Zgornji Kot, Zgornja Vrata, Stalenska Gora »zbirno ime za domacije, raztresene po juznih pobocjih« (toda Stalenska gora), Smihelska Gora/n. Michaelerberg »vas z raztresenimi domacijami in djesko podruznico Smihel«. Samo v redkih primerih taksne usklajenosti ni, npr. gesli Pri Sedmih studencih in Sentlenart pri Sedmih studencih namesto Pri Sedmih Studencih (kraj) ali Pri sedmih studencih (mikrotoponim). Poenoten je tudi zapis zloznega r, prim. Pogrce namesto dotedanjega Pogerce, Gabrje namesto Gabrije. Verjetno spada v to skupino tudi popravek Zilska Bistrica (DK) v Ziljska Bistrica.

Slovenskim geselskim imenom sta tokrat prvic s foneticnim zapisom v nemsko-slovenskem seznamu dosledno dolocena tudi izgovor in naglasno mesto, v imeniku pa (poleg navedenega izgovora samo za posamezne grafeme/skupine grafemov) se tonem. V koroskih imenih je to smiselno, celo nepogresljivo tudi zato, ker tonemsko naglasevanje avstrijski koroski govori na splosno ohranjajo. Pri tem se je Zdovc popolnoma opiral na informatorje in na zbrano narecno gradivo. V primerih pa, ko tonema ni mogel enoumno dolociti (brez se gostejse mreze ali pa zaradi neenakega izgovora v bliznji in daljni okolici), navaja obe tonemski dvojnici, prim. Toplice, Napole, Rove, Sentjob itd. Da se v nekaterih imenih lahko srecujemo tudi z vec naglasnimi mesti, vidimo npr. v geslu Gorcica pri Vetrinju/n. Goritschitzen z dvojnico Goricica.

Zgodovina izdajanja uradnih in neuradnih publikacij, ki vsebujejo krajevna (ali druga zemljepisna) imena, je hkrati zgodovina preciscevanja in ustaljevanja njihovega zapisa; ta je mocneje omahoval samo pri zapisovanju dolocenega odstotka imen. Med pregledovanjem prirocnika, ki naj bi po avtorjevih trditvah predvsem sistematicno uskladil zapis imen z normo knjiznega jezika, sem prestela, da se okrog 200 geselskih oblik pisno ne ujema z zapisom v izdaji Dvojezicna Koroska³ (dalje: DK), kjer se je zapisovanje tudi preciscevalo, in da se Zdovc ponekod spet vraca k se starejsim zapisom, npr. iz seznama V. Klemencica Koroska. Stevilo razlockov bi se nedvomno se povecalo, ce bi hkrati upostevali imenske razlicice po geselskih clankih. Ce te razlocke razvrstimo v skupine, se pokaze, da prevladuje zapisovanje velike zacetnice in zapis morfema Sent- (namesto St.), razlike so v (najpogosteje) desnem dopolnilu imen, samo deloma pa gre za univerbizacijo iz predloznih zvez (in tudi narobe, ko spet daje prednost predlozni zvezi). Pri nekaterih imenih lahko bralec tudi ugotovi, da je popravke omogocila za prirocnikovo podlago sestavljena kartoteka. Zdi se, da med taksna imena spadajo npr. Pulpace/n. Pulpitsch (dotlej: Pulpice, ki ga Zdovc niti ne omeni), Zleben/n. Schleben (dotlej Zlebnje), morda tudi Za Mirom (prej tudi ze Zamir). Koliko je tovrstnih popravkov v prirocniku, ni povedano in skoda, da niso kako znaznamovani, saj jih bralec iz predstavljenega gradiva sam tudi ne more zmeraj zanesljivo izlusciti. Med najzanesljivejsa, tradicionalno uveljavljena nacela v prirocniku spada nadomescanje (narecnih) dvoglasnikov s knjiznimi enoglasniki, vcasih z zgodovinsko-etimoloskimi, drugic pa z glasovno najblizjimi knjiznimi ustrezniki. Le malostevilne primere, kot sta Puedab »Pudab« ali Diescice »Descice«, najdemo samo se v seznamu redkih slovenskih variant. Na splosno je mogoce trditi, da Zdovc v prizadevanju za normirano obliko ne posega v imensko obliko tako, da bi imena na glasovni in oblikoslovni ravni dosledno ali strogo »poknjizeval« v etimolosko-zgodovinskem smislu in uveljavljal tip prednarecnih (zgodovinskih) oblik. Dobro se namrec zaveda, da je (vmesni) narecni razvoj neizpobitna stvarnost in da so za prepoznavanje dolocenega kraja prav jezikovne lastnosti imena, kot so njegova (krajevna) zvocna podoba in oblika, nenadomestljive, zato jih pri normiranju ni mogoce spreminjati, temvec le usklajati z dolocenimi knjiznimi pravili. Razlike v zapisovanju med Zdovcevimi in dotedanjimi imenskimi oblikami so nastale predvsem pri podajanju narecnih glasov ali njihovih sklopov, ki jih v knjiznem jeziku ni ali pa se zapisujejo z drugimi ali z vec grafemi, npr. g/h: Gruncice (DK: Hruncice), Gorce/Horce (prej Gorce), Haber (prej Gaber), l/v: Zalha vas/n. Salchendorf (po letu 1970 Zavha Vas), Olsenca pri Velikovcu/n. Oschenitzen (z dvojnico Olsenica, v DK Ovsenica, pred tem tudi se Olsenica/Olsevnica), nj/n: Lesine/n. Lassein (pred tem Lasinje/ Lesinje), Skrbinja nad Grabstajnom/n. Skarbin (pred tem Skrbina), lj/l: Dropolje (Klemencic: Dropole), b/v/l): Skobice pri Sentjurju na Zilji (pred tem Skovce), Vitence pri Goricah v Ziljski dolini/n. Wittenig (ob razlicicah Bitence in Vidence), Zuzabce pri Stefanu na Zilji/n. Sussawitsch (pred tem razlicno, tudi Zuzavce in Zuzalce), a/e: Plasisce (DK: Plesisce). V smeri krajevno govorjene oblike se je odlocil tudi v primeru, kot je Sentozbolt/n. St. Oswald (pred tem St. Ozbald) ali h-:o-: Ovse pri Senttomazu/n. Gottesbichl (narecno Hose pred tem pisano kot Govsje). Seveda pa izbira grafemov neizogibno doloca tudi ustrezno asociativno zvezo z obcnimi imeni, prim. Ivnik (k iva ali ilo-vica), Beznica/n. Wesnitzen (dotlej Besnica, prim. k bez-eg in ne k bes-en). Razmerje med govorjenimi in pisnimi imenskimi oblikami je v prirocniku najbolj uravnotezeno pri demotiviranih imenih (tj. z zabrisanim besednim pomenom) imenih, posebno kadar so se tudi po drugih jezikovnih lastnostih (zlasti pregibanju) oddaljila od obcnih imen, saj prevedbe v najblizje knjizne glasove skorajda nic ne ovira. In koncno Zdovc uposteva tudi dejavnik ustaljenosti imen, ne glede na njihovo (etimolosko) pravilnost ali celo ne glede na medsebojno usklajenost, npr. v primerih Strugarje/n. Strugarjach in Mlinare pri Beljaku/n. Müllnern bei Villach. V celi vrsti primerov pa se omenjeni naceli pri normiranju skorajda nujno v razlicno mocno prepletata, zaradi cesar tudi nobena kodifikacija krajevnih imen doslej ni bila tako dognana, da bi bilo zapisovanje vseh krajevnih imen sprejemljivo za vse.

V nadaljevanju bi rada na konkretnih imenskih oblikah iz prirocnika, ki se po zapisovanju locijo od zapisov po dosedanjih seznamih (ne vezano na veliko zacetnico), ponazorila nekaj Zdovcevih vodil in znacilnosti pri normiranju koroskih slovenskih imen.

Primerov za predlozno zvezo oziroma ze univerbizirano ime je v imeniku veliko in tudi z normativnega stalisca sta obe nesporno pravilni. Z razvojnega vidika pa so predlozne zveze seveda starejse in navadno izvirajo iz mikrotoponimije. Med obravnavanim prirocnikom in starejsimi imeniki je glede tega (celo v obeh smereh) vec razlik. Bralec iz primerov, kot je Gora(1x) (z dvojnico Na Gori), lahko domneva, da se je polozaj prve imenske oblike okrepil, ne more pa zmeraj presoditi, kako upraviceno se v geslu (tj. na prvem mestu) pojavlja imenska oblika kot je Drava (2x), saj je starejsi viri sploh ne izkazujejo (medtem ko se samo kot njena dvojnica pojavlja dosedanje edino ime Na Dravi). Razumljivejse je enakovredno pojavljanje imen, kot sta Podpeca in Pod Peco/n. Koprein Petzen (pred tem samo v predlozni obliki Pod Peco). Skozi koliksne zagate mora krajevno ime na poti do svoje ustalitve --- in z njim vred jezikoslovec --- se vidi tudi iz imenskih gesel, kot sta Pod Turjo in Poturje na Zilji/n. Neuhaus an der Gail, za katere obstajajo se razlicice Podturje R Podturja, Podturja R Podturje, pod Turjo (pricakovali bi ^*Turja), pri cemer v knjigi navedeni viri ne izkazujejo oblike Poturje s poenostavljeno skupino dt>t.

Med najopaznejsa in dosledna spadajo v prirocniku (stevilcno redka) poknjizenja, ki imajo svoje korenine ze v zacetku tega stoletja in pri katerih se del (prvotno vecbesednega) imena nadomesca s knjizno (etimolosko drugacno) pomensko ustreznico. Med taksne se uvrsca npr. zamenjava prilastka zvrhnji s prilastkom zgornji, npr. Zgornji Kot (ob se navedeni krajevni razlicici Zvrhnji Kot), ki je ze pred Zdovcem skorajda prevladala. Za primer posega, ki pa se povecini ni ustalil v predlozeni obliki, so krajevna imena iz svetniskih. Tako vsebuje geslovnik imenika samo 7 geselskih imen s prilastkom sveti, 66 s sent- in 37 z obrusenim s-. Stevilo vseh treh bi se nekoliko zraslo, ce bi pritegnili imenske razlicice iz geselskih clankov. Iz zapisov v PUNI se vidi, da se je samo v imenikih iz let 1905,1918 (tedaj tudi drugod po Slovenskem) dosledno zapisovalo Sv./Sveti, nato pa je po drugi vojni zacel prodirati zapis St. (n. St.) in je kot Sent- koncno skoraj povsem prevladal. Ce je pred desetletji za narecno veljalo ime s Sent-, se danes (v prirocniku) kot izrazito narecna stejejo le imena, ki hkrati kazejo svetnisko ime v narecni obliki, npr. Sentvoranc (za Sentlovrenc), Sentvamprat ali celo Skvamprat (za Sentlambert pri Vovbrah), Sentanjel (za Sentdanijel nad Grabaljo vasjo) ipd.

Zdovc je v smislu priblizanja knjiznim obcnoimenskim ustreznicam poknjizil koroska krajevna imena z zivimi narecnimi obcnoimenskimi korelati, cetudi so se oblikoslovno od teh morebiti oddaljila. Tako je v prirocniku potrdil odlocitev, da se namesto ves v normirani obliki zapisuje vas, kar je bilo kot vseslovensko pisno nacelo (ze drugic) sprejeto na pravopisnem dogovoru leta 1972. Krajevna imena Nograd/Nogradi je dosledno poknjizil v Vinogradi(3x), ceprav viri iz prirocnika po letu 1970 izkazujejo samo obruseno imensko obliko. V geslovniku imenika se vsi kraji imenujejo Dole(16x), in ne Dole/Dule. Pri tem se samo pri sedmih krajih kot krajevna navaja tudi oblika Dule, medtem ko sta v PUNI obliki razvrsceni takole: od 14 taksnih krajev imajo trije navedeno samo obliko Dole, pri osmih (vstevsi hiperkorektno Dolje, ki se pri sestih krajih pojavlja od leta 1970) oblika Dole prevladuje, le pri treh prevladuje oblika Dule. Statisticno se »poknjizevanje« teh imen skozi cas vidi v zmanjsevanju pogostnosti oblik Dule (npr. v imenikih iz let 1905 in 1918 se pojavlja se v polovici primerov, tj. 12x od 24 pojavitev, v virih po letu 1970 pa manj kot v cetrtini primerov, tj. 10x od 42 pojavitev). Tudi kraji z imenom Dobrova/Dobrava(12x) so v geslovniku imenika zapisani vsi kot Dobrava. V virih po letu 1970 najdemo zanje samo 25 zapisov (od 33 potencialnih), in to 23x Dobrova in samo 2x Dobrava; nasprotno pa je v imenikih iz let 1905 in 1918 ter neuradnih virih 1945, 1963 pri 18 zapisih teh imen (od 22 potencialnih) nesporno prevladala oblika Dobrava(12x, medtem ko se Dobrova pojavlja samo 6x). Da je spreminjanje imenske oblike povezano s knjizenjem, se vidi iz naglasnega mesta v toponimih Dobrava (in ne kot v obcnem imenu dobrava). V imenu Brege R mn Breg je krajevno Breje R mn Brej (tj. s posplosenim Brej-e, narecno nastalim iz T mn ^*Brege) ponovno »prevedeno« in zblizano s knjiznim breg. Med imena s »prevedeno« obliko sodijo se imena Smarten; prirocnik jih navaja samo pri delu krajev kot krajevne imenske oblike (prim. geslo Smartin pri Rozeku) in Zdovc jih dosledno zapisuje kot Smartin. Popolne enotnosti v smeri knjiznega laz ni pri zapisovanju in tudi ne pri vrednotenju krajevnega imena Laze(2x). Tako je npr. za Laze pri Kostanjah/n. Laas kot samo krajevno navedeno Vaze, medtem ko imajo Laze pri Beljaku/n. Vassach (Gross-/Klein- vassach) enakovredno imensko obliko Vaze. Nasprotno pa je Zdovc ohranil narecju blizjo obliko v imenih Ladine(2x).

Tudi pri podajanju morfemske sestave imen Zdovc praviloma ne etimologizira. To se opaza na stevilnih imenih oziroma na njihovem korenskem morfemu, npr. Tuce pri Radisah/n. Tutzach (samo tako po letu 1970 v neuradnih virih; v novejsih uradnih imenikih je Tulce, kar zagovarjajo tudi nekateri jezikoslovci⁴). Tudi nekorenskih morfemov Zdovc ne zapisuje zmeraj enako, vendar pa jih v se ne ustaljenih imenskih oblikah praviloma priblizuje njihovi govorjeni podobi, v ustaljenih pa knjiznim morfemskim oblikam. Tako izkazuje npr. nenaglaseno pripono -ica vrsta geselskih imen, kot so Ribnica(2x), Bistrica(5x), Breznica(3x) itd., ki jih stejem za ustaljene zato, ker za nobeno med njimi v citiranih imenikih in virih ni drugih oblik. Za del imen pa poleg geselskih imenskih oblik, npr. Timenica/n. Timenitz, Teholica in Dholica/ n. Techelsberg itd. v geselskih clankih lahko najdemo se (pogovorne) oblike Timenca (tak je tudi uradni zapis iz leta 1905), Tholca in Dholca. Del imen pa je predstavljen tudi v geslu samo v obliki s pripono -ca: Partovca/n. Portendorf (toda DK Partovica), Stopca/n. Stobitzen (poleg Stopce in Stobce, vendar pa v DK: Stobice). Tudi imena s pripono -ec so praviloma uvrscena med geselska, npr. Rjavec (tako od leta 1970 naprej, prim. Rjavec in Rejavec), Zahomec (tako v imenikih po letu 1970) poleg pogovornih Rjavc, Zahomc, navedenih v geselskih clankih. Podobno veckrat ohranja nenaglaseni -ic v imenih, kot so Skobice/M v Skobicah (s citiranimi razlicicami Skubice in Skovice, ceprav se pred tem pise le Skovce), Srepice pri Gospe Sveti/n. Stuttern (z dvojnico Srepce), vendar pa tudi obrnjeno, tj. Tresce/n. DrÖschitz (dotlej v neuradnih virih po drugi vojni le Tresice).

Geselske imenske oblike se ponekod razlikujejo glede vrste in celo stevila ugotovljivih pripon; pri tem niti ne mislim na primere, kjer bi tovrstne razlocke povzrocili etimoloski posegi v govorjeno imensko obliko. Vzroki za taksno stanje iz prirocnika navadno niso razvidni, lahko pa so razlicni. Tako je Brezje pri Mohlicah/n. Pirk nadomestilo dotedanje Breza, kar je verjetno drugotni prevod iz nemskega imena, tudi pri Brankovec/n. Frankenberg namesto doslej doslednega zapisa Brankovca se zdi, da gre le za odpravo napake, saj je po Zdovcevih podatkih Brankovca bliznje gorsko ime. Besedotvorne razlike v geselskih imenskih oblikah lahko nastajajo tudi zaradi preferiranja genetsko starejse oblike, prim. geslo Trebljenje/M v Trebljenjah in v Trebljenju (vendar pa variantno tudi Treblje, kar se po letu 1970 sicer uveljavlja kot edina oblika). Manj razvidno pa je za bralca, kako so nastali razlocki, kot so npr. Mostic pri Kotmari vasi/n. Mostitz (toda krajevna dvojnica Mostec, ki prevladuje po virih od leta 1970 naprej), Lipovo (toda starejse Lipova in se starej se tudi Lipje), Brezje nad Grebinjem/n. Wriesen (v geselskem clanku tudi dvojnica Brezovje, ki je edina v imenikih pred letom 1970).

Glede slovnicnega stevila zemljepisna imena pogosto omahujejo, saj je zanje to le se formalna slovnicna kategorija, ki praviloma doloca samo sklanjatveni vzorec/ vzorce, torej se priblizujejo tistim obcnim imenom, ki ne poznajo vseh treh spolov. Taksni primeri so npr. geslo Lipica pri Radisah/n. Lipizach (v imenikih prevladuje mnozinsko Lipice) ali geslo Brege pri Pliberku (v imenikih prevladujeta edninski obliki Na Bregu in Breg), ali pa se kot variantni navajata celo obe, npr. Mocidle z razlicico Mocidlo/n. Matschiedl (tudi v imenikih ze obe moznosti).

S tem porocilom sem zelela se posebej opozoriti na dragoceno in kulturno dejanje tako gospoda Pavla Zdovca kot tudi Znanstvenega instituta v Celovcu. Na koncu pa naj se omenim, da je prirocnik tudi v tiskovnem oziru precej skrbno pripravljen. Nekaj napak (ali nedoslednosti) se je budnemu korektorskemu ocesu vendarle izmaknilo in rada bi na tem mestu opozorila tudi nanje. Str. 35: v geselski besedi Brodi je naglasno mesto napacno zaznamovano na o namesto na i; str.59: v geslu Laze pri Beljaku/n. Vassach ni opozorjeno se na geslo Vaze pri Beljaku/n. Vassach, kjer pa taksno opozorilo najdemo; str. 63: v geslu Lovanke je napaka v na samen namesto na samem; str. 75: v geslu Pod Pecmi ni naveden tonem; str. 75: v (sinonimnih) geslih Podpeca in Pod Peco ni usklajeno desno dopolnilo v p.d. pri Riepelnu na Gorici; str. 91: v geslu Srednje Libuce naglasno mesto ni zaznamovano v Libuce; str. 154: geslo je zapisano kot Malpace (namesto Malcape), kot ga zahteva navedeni izgovor; str. 250: v geslu Scedem, Sentjanz (Rozek) je napacen zapis Scedem; str. 273: v geslu je krajevno ime zapisano kot Zuzalce namesto pricakovanega Zuzalce; str. 283: francoske besede niso tradicionalno pisane, npr. europeen (namesto européen), Slov'enes (namesto Slovenes), val'ee (namesto vallée).

Opombe

^*

Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroskem/ Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. --- Pisava, izgovarjava in naglas, vezava in sklanjatev, ter izpeljava slovenskih koroskih krajevnih imen. --- Gradivo zbral, izbral in uredil Pavel Zdovc. --- Dunaj: 1993. --- Izdal Slovenski znanstveni institut v Celovcu, 347 str.

¹

Do leta 1982 so podobne sezname standardiziranih imen objavile se Grcija, Bolgarija, Romunija in Madzarska (ta je prevzela tudi pripravo teh seznamov za vse Podonavje), medtem ko za Jugoslavijo do njenega razpada podobni seznami niso bili objavljeni.

²

Uvajanje zapisovanja krajevnih imen s sestavino vas v tej obliki na vsem slovenskem jezikovnem ozemlju je bilo povezano z zavestnim prizadevanjem in vseslovenskim soglasjem, da se zapis (in oblika) krajevnih imen kar najbolj pribliza slovenski knjizni normi. Prvic se je to zgodilo ze ob pripravljanju Zemljevida slovenskih dezel pri Slovenski matici in drugic leta 1972 v zvezi s pripravami nacel za novi pravopis, prim. A. Sivic-Dular, Slovenska matica in akcija za zbiranje zemljepisnih imen, XXV. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 3.-15. julij 1989. Zbornik predavanj, Ljubljana, 1989, str. 90.

³

Seznam dvojezicnih krajevnih imen juzne Koroske. Celovec, 1982. Prim. se Vladimir Klemencic, Koroska. Karta in imenik slovenskih in nemskih krajevnih imen. Maribor, 1972

⁴

D. Cop, Onomastica jugoslavica VI, 1976, str. 99, je zagovarjal obliko Tulce kot pravilnejso.