Vitomil Zupan, uredil Ales Berger
(Ljubljana: Nova revija, 1993, Zbirka Interpretacije)

Zbornik uvaja prispevek akademika Janka Kosa Zlocin in kazen Vitomila Zupana. Kos izhaja iz predpostavke, da sodi Zupan med pisatelje, katerih literaturo je nemogoce lociti od osebne zivljenjske zgodbe, saj so se celo bralci za njegovo zasebno ali napol javno zivljenje zanimali prav toliko kot za njegovo knjizevnost. Po Kosu je prvi vtis, ki se odpira razgledu po Zupanovi biografiji, vtis o izjemni vitalnosti, ki se razodeva tako v telesni (cezmerna seksualnost) kot v duhovni sferi (nenasitna bralna strast). Nadalje opisuje Janko Kos nekatere dejavnike Zupanove spolnosti, ki jih dopolnjuje z odlomki iz Javorskovega spominskega dela La mémoire dangereuse. Spolna slast je postala samostojna vrednost v pisateljevem razumevanju zivljenja in ne zgolj volja do moci. Kasneje pa razmerje do spolnosti prehaja v obmocje ironije ali elegicne nostalgije. Vendar je Zupanov clovek s svojo spolno mocjo nasproti socloveku, s katerim se meri v moci, zmeraj sam. V nadaljevanju je govora tudi o Zupanovem nenaklepnem uboju in njegovem odmevu v njegovih delih, o dogodku torej, ki je povzrocil, da Zupan ostaja uklet v nesmisel svojega »zlocina in kazni«.

Alenka Koron je v svojem prispevku Nemirno iskanje moderne proze raziskovala Zupanovo pripovednistvo do Menueta za kitaro.

Koronova je zlasti natancno obdelala prvi Zupanov roman Tah, ki je izsel pod naslovom Zasledovalec samega sebe, v katerem dramaticni zlocin na zacetku vzbuja asociacije na Poeja, Dostojevskega in Gida, vendar Zupan ne razpira eticnih, idejno vrednostnih vidikov problema. Roman Klement pa je zanrsko bolj heterogen, saj se v delu ljubezenski roman z melodramatskimi poudarki mesa z konverzacijskim in kriminalnim romanom, celo z grajsko kroniko in (drobno)mescanskim romanom. Vrhunec prvega romanopisnega obdobja po Koronovi predstavlja ironicen roman Tajsi --- blisk v stirih barvah, ki je izsel s spremenjenim naslovom Potovanje na konec pomladi, in vzbuja asociacije na Voyage au bout de la nuit Louisa-Ferdinanda Célina. Alenka Koron je mnenja, da je primerjava s tem francoskim romanopiscem, pri katerem gre za groteskno potovanje junaka skozi najbolj zavrzene postaje clovekovega tostranskega bivanja, za Zupana precej laskava, saj je njegova skepsa blazja, hkrati tudi njegovo eksperimentiranje z jezikom ni tako radikalno kot pri Célinu.

Nadalje zanima Koronovo Zupanovo prozno ustvarjanje, ki je bilo objavljeno tik po koncu vojne. Gre vecinoma za zgodbe, ki so pisane realisticno, z znacilnim smislom za veristicni detajl. Napovedujejo kasnejsi Menuet za kitaro, v katerem vidi Koronova tudi izrocilo pikaresknega romana. Pomembna je avtoricina ugotovitev, da Zupanov slog v Menuetu ni bistveno drugacen od zgodnejsih del, le da je v tem romanu razvejan, radikaliziran in osvobojen.

Na Zupanovo medvojno ustvarjalnost se navezuje tudi clanek Kako pisati ideoloski kic in pri tem uzivati? Marjana Dolgana, ki uvodoma predstavi ideologijo partizanske »sole kreativnega revolucionarnega, antiburzujskega pisanja«, ki je terjala agitacijske verze in propagandne skece. Zlasti s slednjim zanrom se je srecal »partizanski dramatik po narocilu« --- Vitomil Zupan. Pisatelj se je sicer podredil predpisanim sablonam v agitkah, ki so z danasnjega vidika ideoloski kic, ceprav ni mogoce v njih prezreti sledi poznejsega samosvojega literarnega sveta.

Medtem ko je Tomaza Toporisica zanimala Zupanova tragedija Ladja brez imena, ki je kot izrazito alegoricna drama z zapleteno strukturo izraziti novum petdesetih let slovenske dramatike, pa se je Denis Poniz sreceval s poezijo Vitomila Zupana. Ceprav je pisatelj objavil le eno pesnisko zbirko (Polnocno vino, 1975), se je vendar vse zivljenje ukvarjal tudi s poezijo. Njegova lirika se nam po Ponizu kaze kot integralni del njegove literature; ceprav jo dopolnjuje ali dodatno pojasnjuje.

Manca Kosir v prispevku Zenska pokazi, kdo sem ocenjuje Zupanovo osebnost se s feministicnega vidika. Izhajajoc iz Scholesove predpostavke, da »je arhetip celotne knjizevnosti spolni akt«, Kosirjeva ugotovi, da je pisanje za Zupana uzitek, pricakovanje, zadrzevanje in radost orgazma. S pisateljskim Erosom bi rad pregnal Thanatos in se zapisal v vecnost. Manca Kosir analizira Zupana tudi v luci dela Sexual personae, v kateri avtorica Camille Paglia zapise, da so hormoni nasa vez s pogansko naravo, kar lahko sovpada z Zupanovim zanimanjem za prvinski, naravni clovekov svet.

Clanek Mance Kosir v marsicem dopolnjuje spominski prispevek Vitomil, Vitomil --- moski, ki me ni prizadel, ki ga je napisala pisateljeva sopotnica Ifigenija Simonovic'. V clanku, ki ga sestavlja vec anekdot o pisatelju, avtorica dodobra orise pisateljev odnos do zensk, druzine, politike in zivljenja. Tone Pavcek pa opisuje svoje zalozniske izkusnje z izdajanjem Zupanovih romanov in s tem razkriva usodo nekaterih pisateljevih del.

Prispevek Gorana Schmidta Zlodej v mestu razkriva Zupanove zgodbe, ki jih je pisal kot filmske scenarije, po katerih je bilo posnetih sest celovecercev. Po Schmidtu jih je mogoce razdeliti v pet tematskih sklopov: vojni, pustolovsko-akcijski, psiholoski trilerji, satiricni in filozofski sklop. Najpomembnejsi film vojnega opusa je Pet minut raja, v katerem je mogoce zaznati bipolarnost Zupanove politicne antropologije --- uziva v vojni in je strastno zoper njo. S scenarijem Kranjec v Parizu, satiricno refleksijo dveh civilizacij, kultur in misljenj pa je Vitomil Zupan anticipiral Lipschuetzev film Krapacuk. Svojemu clanku je Goran Schmidt dodal bibliografijo filmskih in televizijski scenarijev.

Vilmo Stritof so zanimale zlasti Zupanove radijske igre. Po njenem mnenju je pisatelj nedvomno pomemben za zgodovino in razvoj slovenske radijske igre, saj je v tovrstno produkcijo vnesel tri bistvene elemente: kozmopolitizem v snovi, tematiki in novih dramaturskih prijemih.

Omeniti velja tudi prispevek Vladimirja Bitija Protislovna ideologija izvirnosti, v katerem je avtor na izviren nacin ocrtal Levitanovo pot od vklenjenega Prometeja do modreca, ki ponuja svojemu naslovljencu kot »sojetniku neumnosti sveta, v kateri ziviva«, odresilni kljuc za razumevanje njegovega lastnega izrojenega, zasuznjenega okolja. Hkrati pa je junak tudi kronist, ki brez ovinkarjenja in zamud opisuje dogodke in pojave, ki se zdijo povprecnemu mescanskemu okusu nespodobni ali celo ostudni. Temeljno vprasanje Vladimirja Bitija je, ali se navsezadnje v taksnih okoliscinah tudi kronistovo jamstvo za izvirnost in resnicnost ne sprevraca v domiselno manipulacijo.

Zbornik prispevkov o Vitomilu Zupanu je gotovo izcrpno delo, saj na Slovenskem se ni izsla knjiga, ki bi osvetljevala pisateljev opus tako natancno in interdisciplinarno. Ceprav je na ljubljanski slavistiki kar 8 diplomantov zagovarjalo svoje diplomske naloge iz Zupanovih del in ceravno sta na Oddelku za primerjalno knjizevnost leto dni po romanopiscevi smrti kar dve studentki raziskovali vzporednice med Zupanom in Célinom ter eroticno literaturo Henryja Millerja, je literarna zgodovina z redkimi izjemami tega samosvojega pisca skoraj dosledno zapostavljala. Leta 1984 je sicer v zbirki Hram izsla Zupanova mojstrovina Menuet za kitaro s spremnima studijama Alesa Bergerja in Urszule Kowalske. Medtem ko je Berger to delo razglasil za »najsilovitejse pisateljsko dejanje Vitomila Zupana«, pa je Kowalska raziskovala Menuet v luci Lotmanovega komunikacijskega modela, poudarjajoc, da »gre za eno najvecjih knjig slovenske in evropske knjizevnosti«.

Ales Berger, Zupanov kronist izpred desetih let, je tudi tokrat urednisko nalogo opravil uspesno, saj prinasajo prispevki poglede na Zupanovo ujetost med resnicni zlocin in kazen, razkrivajo zgodnje dejavnike, ki so izoblikovali Zupanov pozni partizanski roman, odstirajo nekatere pisateljeve manj znane zvrsti ali dela, hkrati pa se enkrat prikazujejo njegov odnos do Erosa ali tudi Thanatosa. Zupanov zbornik bo torej nepogresljiv prirocnik za vsakogar, ki bo v prihodnjih casih skusal razumeti tega potovalca na konec pomladi ali za tistega, ki ga bo zanimalo, kaj so o njem pisali sodobniki, ki so se pravocasno zavedali njegovega pomena.