Uvod k prvemu javnemu porocilu o delu skupine za prenovo pouka slovenscine

Ker gre za skupno, to je javno vprasanje, je jezik podrocje, ki ga mora v mejah svojih pristojnosti imeti na skrbi tudi drzava --- predvsem na podrocju izobrazevanja in seveda vsega javnega delovanja. --- Odkar smo bili vsaj na pol samostojni, to pa je od leta 1918, se je iz tega v resnici ze izoblikovala posebna tradicija, ki pa nenehno niha med ustreznim in manj ustreznim, pri cemer seveda igra svojo, dovolj pomembno vlogo stroka. Za zacetek je bilo treba, pisem o izobrazevanju, sestaviti dovolj primerne ucbenike, prirocen pravopis, slovnice, berila; med drugo svetovno vojno je bilo treba sploh organizirati skrivno slovensko solo vsaj tam, kjer je to bilo mogoce; potem je bilo treba kar najbolje preveslati usmerjeno izobrazevanje in se potem stranski napad s tako imenovanimi »jedri«. In koncno je iz sicer hvalevredne zelje po kar najbolj temeljiti jezikovni izobrazenosti pa tudi iz pretirane samozavesti prislo do nekaksnega poznanstvenja tega pouka na eni strani in do vse hujsega zanemarjanja oziroma podcenjevanja slovenscine kot ucnega jezika na drugi strani. Posledica: raven funkcionalne pismenosti ni vec sledila sicersnjemu druzbenemu in civilizacijskemu razvoju Slovencev, kar je vzporedno porajalo se odpor do slovenscine kot ucnega predmeta --- v javnosti in seveda tudi med ucenci. Stanje se je nekaj casa skusalo prikazovati kot normalno --- celo odpor do branja, saj po razlicnih znamenjih sodec narasca tudi ta (najbrz ga je deloma mogoce res pripisati navalu »gledalnih« obcil, kibernetiki in podobnemu, kar precej pa vendarle tudi enciklopedisticni neprilagojenosti ucnih zahtev sprejemnim zmogljivostim in simpatijam mladega bralca, ucenca). Poznanstvenje jezikovnega pouka se se zdaj veckrat utemeljuje s sklicevanjem na fiziko, matematiko, kemijo itd., ces da je tudi tam tako; pa ni oziroma je samo za tistega, ki se na fiziko, matematiko, kemijo itd. kar najmanj razume. Povrhu pa je stvar z maternim jezikom druga --- domala vse, kar pocnemo, celo matematika, fizika, kemija itd., je z njim tesno povezano; o obratnem je komajda mogoce govoriti.

V tej zvezi se zdi koristno pomisliti na Irsko, kjer staro irscino od polcetrtega milijona Ircev govori le se nekaj nad 50.000 ljudi, vsi ucenci pa imajo staro irscino v soli za obvezen ucni predmet, saj naj bi bil njihova najintimnejsa narodna rec. Vendar je neskoncno osovrazena. Ko povprasate, zakaj, je pojasnilo kratko in preprosto: ucencem neusmiljeno tiscijo v glave zamotano slovnisko sofistiko, nihce pa jih na primer ne nauci, kako v stari irscini napises prosnjo za delo ali ljubezensko pismo; ali pa da bi se v stari irscini pogovarjal z njimi.

Seveda je dalec od resnice, da se da na javno jezikovno kulturo vplivati samo z izobrazevanjem. Vprasanje je precej bolj zamotano; je moralno: iz »prakticnih« razlogov (Slovenci smo prakticni ljudje) se zdi veliko bolj smiselno uciti se anglescine --- ce je tudi popolnoma zamorska, utegne prej ali slej priti prav, slovenscine pa, kolikor je je potrebne za najnujnejse sporazumevanje, prinesemo dovolj ze od doma; politicno: Kdo mi bo ukazoval, saj sem v vsem svoboden, tudi v jeziku, saj je demokracija!; kulturnozgodovinsko: Kaj potem, ce so predniki tisoc let trepetali za ta jezik, njihova stvar --- pac niso imeli drzave, mi jo zdaj imamo in kdo nam kaj more!; svetovljansko: sodobni »frankovski« jezik, jezik nadnarodnega sporazumevanja, je anglescina --- torej delujmo anglesko, bodimo svetovljani, da nas ne bodo imeli za provincialne butce! In tako naprej. Toda slejkoprej vseeno ostaja, da Janez zna tisto, kar se je Janezek naucil. Ce bo Janezek dobil v usesa, v duha in srce dobro slovenscino, se bo kot Janez puntal na primer zoper stanje slovenscine na televiziji, kjer se ji z vsako novo televizijsko hiso slabse pise, na celu pa koraka drzavna televizija; ali pa se bo znal vsaj podpisovati (se zmeraj se celo tretjina slavisticnih novincev ob vpisu ne zna); bo znal napisati dovolj kulturno poslovno pismo; bo sem in tja le vzel kaksno knjigo v roke; in bo kot ucitelj dal kaj na svoj jezik, s katerim si tudi pri telovadbi ali sociologiji sluzi svoj kruh.

Na te stvari javnost in se posebej stroka opozarjata ze kar lep cas. Tako je minister za solstvo dr. Gaber sestavil ter imenoval delovno skupino, ki naj bi skusala poiskati nove nacine in sestaviti nove nacrte za slovensko jezikovno izobrazevanje v celotnem solskem sistemu od vrtcev do univerz. Skupina se je zacela sestajati pred letom dni, decembra 1994, in v prvi fazi pripravila strateske osnove, od strokovnih izhodisc do casovnega oziroma zaporednostnega nacrta. Sporazumela se je, da si bo prizadevala v svoje delo vkljuciti vse delne projekte, ki na tem podrocju obstajajo od prej --- seveda v mejah tistega, kar bo tudi njena usmeritev, najrazlicnejse strokovnjake --- doslej jih je zbrala okoli 50, med njimi tudi iz zamejstva.

Zdaj je prvo obdobje, v katerem je prevladovalo zbiranje in urejanje »mostva«, delitev »del in nalog« ter priprava nacelnih, »filozofskih« izhodisc, zaokrozeno. Nastalo je obsezno gradivo, ki je samo deloma predstavljeno v tej stevilki JiS. Morda bo na prvi pogled komu ucinkovalo precej abstraktno (taksno je zal tudi zaradi nekoliko preucenega jezika, v kakrsnem je izrazeno), je pa po nasem prepricanju nadvse potrebno in koristno, saj predstavlja na eni strani pregled stanja, na drugi pa iz taksnega pregleda ze lusci generalno usmeritev. Ce bi to usmeritev, kot se zdaj kaze, skusali kar najkrajse povzeti, bi bilo mogoce reci takole: jezikovni pouk in vzgojo bo treba vsaj deloma preokreniti v dovolj zadostno in uporabno funkcionalno pismenost, literarno solanje pa v --- preprosto --- pridobivanje veselja do branja (kar seveda niti najmanj ne izloca ustreznega literarnovednega znanja). Tudi ni nujno, da je zadeva na smrt dolgocasna in resna; ne tu ne tam.

Zaradi javnosti dela in odgovornosti zanj naj dodam, da podprojekt jezikovne vzgoje v osnovni in srednji soli vodita mag. Martina Krizaj in dr. Marja Bester, podprojekt bralnega pouka dr. Sonja Pecjak, podprojekt zacetnega opismenjevanja dr. Lidija Magajna, podprojekt slovenscine kot ucnega jezika prof. Alenka Kozinc, podprojekt knjizevnosti v srednji soli dr. Boza Krakar, podprojekt knjizevne vzgoje v osnovni soli dr. Metka Kordigel, podprojekt knjizevne vzgoje v prvem in drugem triletju mag. Igor Saksida, podprojekt knjizevnosti v tretjem triletju osnovne sole prof. Mohor, podprojekt pouka slovenscine na narodno mesanem ozemlju pa prof. Jelka Morato; v podprojektu jezikovnega solanja v srednji soli svetuje in ga pomaga voditi dr. Janez Dular; celoto vodi dr. Kmecl, operativni vodja je dr. Metka Kordigel, generalna koordinatorica prof. Alenka Kozinc, strokovna tajnica projekta pa je prof. Mojca Poznanovic. (V okvirih Ministrstva za solstvo so idejo pripravili prof. Stane Cehovin, prof. Silvo Fatur in prof. Bostjan Zgonc.)

V naslednjem letu namerava skupina izoblikovati tako imenovane vsebinske cilje in cimprej zaokroziti delo z vsemi nujnimi konkretnimi prvinami, tako da bi po novem lahko vsaj na nekaterih solskih stopnjah zaceli poskusno uciti v kaksnih dveh letih. --- Vsi, ki menite, da bi bilo treba delo kakorkoli dopolniti ali spremeniti, ste naproseni, da nam svoje misli in zamisli sporocite na naslov --- Zavod za solstvo RS, ga. Mojca Poznanovic, 61000 Ljubljana, Poljanska 28 --- ali pa da se udelezite javne razgrnitve dela v ljubljanskem Cankarjevem domu 12. decembra letos. Naj ne zveni obrabljeno, ce zagotavljamo, da vam bomo resnicno hvalezni.