Podprojekt Slovenski jezik v pedagoski komunikaciji

Pri projektu Prenova pouka slovenskega jezika in knjizevnosti smo oblikovali tudi posebno skupino, ki naj bi se ukvarjala z vprasanji slovenskega jezika v pegagoski komunikaciji. Skupina, ki naj bi se lotila dela v tem podprojektu na teoreticno-raziskovalni ter aplikativno-razvojni ravni, je zacela delati z zamikom in je sedaj v fazi evidentiranja in analiziranja problemov, posvetovanja in usklajevanja.

Z rezultati svojega dela bo dolgorocno prav gotovo tudi vplivala na izboljsanje druzbene vloge, ki jo ima slovenscina kot materinscina oz. drzavni jezik v vzgojno-izobrazevalnem procesu oz. v prostoru in casu v sirsem druzbenem kontekstu, zlasti se s perspektive samostojne drzave in na uzavescanje o maternem jeziku kot dejavniku identifikacije s samim seboj in druzbeno skupnostjo (ucno nacelo), na kulturno in nacionalno poslanstvo jezika, ki ima narodnozdruzevalno in narodnopredstavno funkcijo.

Ker poteka vzgojno-izobrazevalni proces v nasih solah v slovenskem jeziku (upostevajoc posebnosti na narodno mesanih podrocjih) in ker povezujemo nase delo s predlaganimi spremembami v solski zakonodaji in usmeritvami v Beli knjigi ter stanjem v solski praksi, bi s svojim delom radi vplivali predvsem:

1.1   --- na izboljsanje komunikacije v razredu, ki naj bi v medosebnih odnosih med uciteljem in ucenci (odnosni govor) postala vse bolj svobodna, kriticna, odprta in uzavescena (Brajsa 1993, 63), v spoznavni sferi pa bi temeljila na dialoskem in raziskovalnem govoru (spoznavni govor), kjer bi prislo bolj do izraza argumentiranje in ucenceva iniciativa (O. Kunst-Gnamus, J. Becaj).

1.2   --- na dvig in kultiviranje tvorjenja ustreznih, razumljivih ter jezikovno pravilnih besedil. S posebnimi strategijami in programi bi radi izboljsali

• uciteljevo govorno kulturo kot posebno obliko javnega govora z obvladovanjem kulturno-pragmaticne norme in uzavescanjem o rabi socialnih in funkcijskih zvrsti in podzvrsti v dolocenih okoliscinah,

• obvladovanje spoznavno-logicne norme ter

• obvladovanje jezikovne norme, to je slovnicne (s funkcionalno izbranimi oblikoslovnimi, skladenjskimi in besedilotvornimi pravili za posamezne ravni izobrazevanja), besedne/slovarske ter izrazne norme (s funkcionalno izbranimi pravopisnimi in pravorecnimi pravili za posamezne ravni izobrazevanja).

2  Analiza stanja

Ucenci oziroma dijaki prezivijo vecino svojega aktivnega casa tja do 18. leta starosti v soli. Komunikacija v razredu je pomemben dejavnik njihovega govornega oz. jezikovnega razvoja, s tem pa tudi osebnostnega, socialnega in spoznavnega. Z raziskovanjem pedagoske komunikacije se je v 80. letih zacela pri nas ukvarjati dr. Olga Kunst Gnamus.

Pedagosko komunikacijo, ki naj bi pri ucencih in dijakih razvijala pragmaticno in jezikovno kompetenco, bi moral voditi ucitelj, ki bi se zavedal, da je uspesnost in strokovnost vzgojno-izobrazevalnega procesa odvisna od kvalitete, strokovnosti in uspesnosti komunikacije med uciteljem, vzgojno-izobrazevalno vsebino in ucencem.
(Brajsa, 1993)

Da v praksi doslej glede tega nismo dosegali najboljsih rezultatov, lahko razberemo iz povzetkov nekaterih raziskav in analiz.

Tako raziskovalki (Sulek,Sket, 1989) pod vodstvom dr. Olge Kunst Gnamus ugotavljata, da je ucencev govor siromasen, njegova socialna vloga v razredu je zanemarljiva, celo delez spoznavnega govora je majhen, jezik v svoji ekspresivni in vrednostni vlogi pa se pri ucencih praviloma ne pojavlja (eksperiment je bil izveden po Jakobsonovem modelu jezikovnih vlog v 1. in 7. razredu osnovne sole). Dominantnost uciteljevega govora se izraza v kolicini in obliki uciteljevega govora, v dolocanju teme in poteka, v vodenju in nadzorovanju govora udelezencev, zlasti v iniciranju govora, v interpretaciji privilegijev, v izrekanju sodb o ucencih in o njihovih dejanjih. Ucenci vecinoma v pogovoru ne sodelujejo samoiniciativno, tako da ne moremo govoriti o dvosmernem, enakopravnem in demokraticnem pogovoru v razredu. Prevladuje tudi zmotno misljenje, da neenakopravna, brezosebna in enosmerna komunikacija olajsuje spoznavni proces in prispeva k vecji strokovnosti pedagoske komunikacije. (O. Kunst Gnamus: Sporazumevanje in spoznavanje jezika, DZS 1993)

Nasa sola gradi vecinoma na govornem prenosu podatkov (ucitelj pove podatke, ucenci si jih zapomnijo in jih ponavljajo) in ne na ustvarjalnem misljenju in raziskovanju.Ucitelji se tudi premalo zavedajo, da je slabo znanje ucencev pri razlicnih predmetih cesto posledica ucenceve slabe sporazumevalne kompetence. Ne razumejo navodil, vprasanj, besedil pri besedilnih nalogah. (Empiricna evalvacija slovenskega jezika v Evalvacija programa zivljenja in dela osnovne sole, ZS 1990).

Na neustrezen polozaj slovenscine kot ucnega jezika (kakor tudi ucnega predmeta) so v sirsem druzbenem kontekstu opozorili ze na posvetovanju Slovenscina v javnosti leta 1979 v Portorozu. V Staliscih in predlogih sekcije Slovenscina v solstvu (Slovenscina v javnosti, RK SZDL, 1984) so bili med drugim oblikovani naslednji predlogi: uvedba slovenscine k strokovnim izpitom, povecanje stevila ur pouka slovenskega jezika, upostevanje nacel ucnega jezika pri vseh predmetih itd.

Poleg razlicnih prispevkov v javnih in strokovnih obcilih za izboljsanje polozaja slovenscine kot ucnega jezika so zanimive se zlasti analize, ki so jih opravili svetovalci Zavoda za solstvo Polozaj slovenscine v vzgoji in izobrazevanju (ZS 1985) ter Slovenscina kot ucni jezik in ucno nacelo (Alenka Kozinc v: Evalvacija programa zivljenja in dela osnovne sole, ZS , 1989, 1990) ter analiza Jezikovno znanje uciteljev pripravnikov (Viktor Majdic v: Usposabljanje razrednih uciteljev pri nas, PA, 1988).

Avtorji teh prispevkov so opozarjali na problematiko rabe ucnega jezika v vzgojno-izobrazevalnem procesu, na nedopustno spuscanje ravni jezikovnega izraza in na neprimerno rabo jezikovih zvrsti pri razlicnih predmetih in dejavnostih v soli, kjer so celo ucitelji in ne le ucenci glede na govorni polozaj neustrezno uporabljali pokrajinski pogovorni jezik, zargon in sleng ali narecje, najveckrat z izgovorom, da to delajo zaradi pristnejsega stika z ucenci. Ta pojav so opazovali svetovalci in ravnatelji predvsem na razredni stopnji, medtem ko so na predmetni stopnji osnovne sole poleg teh odstopanj od predpisanih norm opazili pri nekaterih uciteljih jezikovno hiperkorektnost in pretirano rabo tujk v strokovnem izrazju, zaradi cesar je bilo govorjenje v razredu teze dostopno in celo nerazumljivo.

Ucenci pa pogosto ne najdejo povezave med znanjem in sposobnostmi, ki jih pridobijo pri slovenscini kot ucnem predmetu, in dejansko rabo jezika pri ucenju, v komunikaciji z uciteljem, z ucbenikom oz. ucno vsebino v vzgojno-izobrazevalnem procesu.

Po drugi strani pa so tisti, ki so spremljali polozaj ucnega jezika, ugotavljali, da je po nasih solah veliko uciteljev, ne samo slavistov , ampak zlasti uciteljev na razredni stopnji, ki zavestno skrbe za ustrezen in bogat jezikovni izraz in s svojim dobrim zgledom oblikujejo ucencevo jezikovno kulturo. Pozitiven odnos do ucnega jezika pa je bolj izraz osebnostne uciteljeve strukture kot pa rezultat nekega urejenega programa ali strategij izobrazevalne politike.

Formalna strokovna usposobljenost ucitelja o njegovem odnosu do ucnega jezika in védenju o teh vprasanjih ne pove dosti. Stari Zakon o osnovni soli (UL SRS st.5/80) je sicer v 95. clenu zahteval, da mora delavec, ki opravlja vzgojno-izobrazevalno delo oziroma sodeluje pri tem delu v osnovni soli, obvladati ucni jezik.

V smernicah ucnega nacrta (Zivljenje in delo osnovne sole, ZS, 1982,11) je bilo se posebej izpostavljeno razvijanje in oblikovanje slovenskega jezika kot ucnega jezika, kar naj bi bila skrb uciteljev vseh predmetov in nacelo vsega zivljenja in dela osnovne sole (Zivljenje in delo osnovne sole, 1. zvezek, ZS 1982,11). Skupina svetovalcev za slovenski jezik pri Zavodu za solstvo je temu vprasanju posvecala doloceno skrb: s popravki v smernicah (Slovenski jezik v osnovni soli, ZRSS 1990) in posebno publikacijo Ucni jezik (Alenka Kozinc, Erika Krzisnik Kolsek, Viktor Majdic, ZRSS 1990).

V solski komunikaciji pa so se pokazale dolocene pomanjkljivosti tudi iz preprostega razloga, ker se na kadrovskih solah (razen na oddelku za razredni pouk in oddelku za vzgojiteljice na obeh pedagoskih fakultetah ter seveda na slovenistiki na filozofski fakulteti v Ljubljani in pedagoski fakulteti v Mariboru) pri drugih predmetnih podrocjih, kjer so izobrazevali ucitelje razlicnih strok in usmeritev, slovenscina ni poucevala. Vecini oddelkov se pac ni zdelo potrebno, da bi med splosnoizobrazevalne ali pedagoske predmete uvedli predmet slovenski knjizni jezik ali slovenscina ali komunikacija v razredu ali kultura ustnega in pisnega sporocanja in podobno.

Zanimivo je, da nekatere nepedagoske fakultete o potrebi svojih slusateljev po teh predmetih razmisljajo drugace. Tako ima Fakulteta za druzbene vede predmet slovenski knjizni jezik I. in II., ki ga poslusajo studentje novinarstva, trznega komuniciranja in komunikologije. Slusatelji na Visoki upravni soli v Ljubljani imajo predavanja in vaje iz predmeta poslovno komuniciranje.

Z analizami znanja pri sprejemnih izpitih iz slovenskega jezika so na Fakulteti za druzbene vede (Tomo Korosec v reviji Traditiones,1994) ugotovili, da prihajajo dijaki iz srednjih sol jezikovnokulturno nevzgojeni in da srednje sole ne posvetijo dovolj casa odpravljanju osnovnih jezikovnih napak. Podobne rezultate so pred leti ugotavljali tudi pri ucencih, ki so se vpisali na slovenistiko.

Prav gotovo s slusatelji na pedagoskih kadrovskih solah razlicnih smeri in strok, kakor tudi s kandidati, ki se s pedagosko-andragoskimi programi dokvalificirajo, ni kaj drugace. Kljub temu potrebe po opisanem izobrazevanju in vzgajanju bodocih uciteljev doslej niso zaznali. Morda jih k temu, da puscajo vnemar ta vprasanja, silijo ze tako prenatrpani programi, preobilica splosnih in pedagoskih predmetov ali pa odpor do strukturalisticno zasnovanega pouka slovenscine.

Tudi kakega permanentnega izobrazevanja s ciljem zavedanja pomena pedagoske komunikacije in izboljsevanja pedagoske komunikacije ali ucnega jezika (razen ob uvajanju novega pravopisa) kadrovske sole in druge za to pooblascene ustanove (npr. Zavod za solstvo) niso ponujale.

Do leta 1980 je bila slovenscina zakonsko predpisana kot eden izmed izpitnih predmetov na t.i. strokovnem izpitu. Od kandidata za uciteljski poklic se je zahtevalo prakticno in teoreticno obvladovanje zakonitosti jezika. Po letu 1980 pa opravlja kandidat za uciteljski poklic le prakticen nastop, na katerem se opazuje znanje ucnega jezika oz. se pri predmetih, ki nimajo nastopa, v oceno naloge vkljuci tudi ocena jezika (Pravilnik o pripravnistvu in strokovnih izpitih, UL SRS, st. 20/80). Tako je drzavna uprava zelela polozaj pripravnikov za uciteljski poklic in sam strokovni izpit pedagoskih delavcev izenaciti s pripravnistvom in strokovnimi izpiti drugih delavcev z visokosolsko izobrazbo. Izprasevalec slavist se je s kandidatom na strokovnem izpitu lahko pogovoril le ob primerih z njegovega prakticnega nastopa v razredu oz. o kandidatovi jezikovni nekompetentnosti, ki jo je pokazal na nastopu.

Viktor Majdic je tako iz svoje izprasevalske prakse v prispevku Jezikovni primanjkljaji uciteljev pripravnikov (Usposabljanje razrednih uciteljev pri nas, PA, 1988) analiziral ucni jezik svojih kandidatov, njihove najpogostejse pravopisne napake in slabosti, pravorecne slabosti ter odmike od zborne norme zaradi neupostevanj razlik med zborno in nezbornimi zvrsti ali zaradi pomanjkljivega obvladanja jezikovne norme, slabosti v rabi besedja ter ne dovolj natancno definiranje pojmov, kar dopusca moznosti napacnega razumevanja. Ugotovil je, »da je jezikovna kultiviranost nasih mladih uciteljev dokaj sibka, zelo pomanjkljiva, v posamicnih primerih ze skorajda nikakrsna pa je njihova jezikovna ozavescenost, ki ima --- taksna kot je --- hude negativne posledice ne le pri jezikovni vzgoji, marvec pri vzgojnih prizadevanjih sole sploh.« (Prav tam.)

3  Nacrtovanje sprememb

3.1  Predvidene zakonske spremembe

Nacrtovalci globalnih sprememb v sistemu izobrazevanja v nasi novi drzavi so se zavedali, da morajo ob razumevanju procesov evropske integracije, migracij in politicnih sprememb poudariti tudi oblikovanje in sirjenje nacionalne kulture (Enotnost znanosti in pluralnost kultur ter vednosti, Bela knjiga: Nacela in teoreticna izhodisca, 1995,20). V zvezi s tem so posebej poudarili »izreden pomen poznavanja in vescosti v kominikaciji, zmoznost razumevanja in izrazanja (v najsirsem pomenu besede) tudi (dodala Alenka Kozinc) v slovenskem jeziku« (Bela knjiga, 1995, 20). V poglavju Organizacija solskega casa, program osnovne sole so glede na analizo sedanjega stanja med druge predlagane resitve sprejeli tudi zahtevo, »da se ustrezno uredi polozaj maternega jezika v celotnem predmetniku« (Bela knjiga, 1995,103).

V predlogu novih zakonov s podrocja solstva so bila glede polozaja ucnega jezika sprejeta po drugem branju v parlamentu naslednja besedila:

Ucni jezik v vrtcih in solah je slovenski.

Na narodno mesanih obmocjih, kjer zivi italijanska oziroma madzarska skupnost, se v skladu s posebnim zakonom vzgoja in izobrazevanje izvajata v italijanskem oziroma dvojezicno, v slovenskem in italijanskem oziroma slovenskem in madzarskem jeziku.
(Predlog Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobrazevanja, predlog za tretjo obravnavo, 2.a clen)

Kot zasebnik lahko opravlja izobrazevalno dejavnost, kdor:

--- --- ---

• aktivno govori slovenski jezik
  

Kot zasebnik lahko opravlja vzgojo predsolskih otrok, kdor:

--- --- ---

• aktivno govori slovenski jezik
  

Zaposleni v vrtcu in soli

--- --- ---

Strokovni delavci (vzgojitelji, pomocniki vzgojiteljev, ucitelji, predavatelji visjih sol, svetovalni delavci, knjiznicarji in drugi strokovni delavci)
morajo obvladati slovenski knjizni jezik . . .
Znanje slovenskega jezika se preverja pri strokovnem izpitu. Pri uciteljih, ki niso diplomirali na slovenskih univerzah, se znanje slovenskega jezika preverja ob prvi namestitvi.

Strokovna, administrativna, tehnicna in druga dela opravljajo delavci . . . ki morajo (tudi) obvladati slovenski jezik . . .
(Zaposleni, Predlog Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobrazevanja, predlog za tretjo obravnavo, 91.clen)

Podobno kot ta predlog Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobrazevanja govore o ucnem jeziku tudi

• Predlog Zakona o osnovni soli v 6. clenu,

• Predlog Zakona o gimnazijah v 8. clenu,

• Predlog Zakona o poklicnem in strokovnem izobrazevanju v 8. clenu:

Na narodno mesanih obmocjih, kjer zivita italijanska oziroma madzarska narodna skupnost, se v skladu s posebnim zakonom osnovnosolsko izobrazevanje organizira in izvaja tudi zgolj v italijanskem jeziku oziroma dvojezicno, v slovenskem in madzarskem jeziku .

S posebnim predpisom, ki ga izda minister, se v gimnaziji lahko del posameznega predmeta zaradi mednarodnih izmenjav ali priprav na mednarodno maturo dodatno izvaja tudi v tujem jeziku (vlozeni amandma).

Podobno je v strokovnih in poklicnih solah, kjer se del izobrazevalnega programa, pri katerem sodeluje priznan tuji strokovnjak, lahko izvaja v tujem jeziku, seveda v soglasju z ministrom.
(Temeljne oz. splosne dolocbe, Zakon o osnovni soli, Zakon o gimnazijah, Zakon o poklicnem in strokovnem izobrazevanju, predlogi za tretjo obravnavo)

Odprta vprasanja:

Predlog, da naj bi se izobrazevanje na narodno mesanem obmocju na Obali lahko izvajalo za italijansko manjsino tudi samo v italijanscini, je naletel na odpor in strokovne ugovore.

Izvajanje pouka v tujem jeziku na gimnazijah in strokovnih ter poklicnih solah ima lahko za posledico, da bodo nekateri ravnatelji in ucitelji nekaterih predmetov pri tem pretiravali.

Polozaj ucnega jezika v pedagoski komunikaciji pa s temi zakoni ni resen v kadrovskih solah, ki izobrazujejo za uciteljski poklic, niti ni resen v pedagosko-andragoskih programih za dokvalificiranje in ne v programih za permanentno izobrazevanje.

In od kod pripravnikom uciteljem in tistim, ki se bodo dokvalificirali za ta poklic, pa morda nimajo zakljucene slovenske osnovne in srednje sole, imajo pa slovensko univerzo ali potrdilo o pedagoski dokvalifikaciji, licenca, da postanejo ucitelji v slovenski soli?

3.2  Nacrtovanje vsebinskih in organizacijskih resitev

Glede izboljsanja druzbene vloge, ki jo ima slovenscina kot materinscina in drzavni jezik, so potrebna prizadevanja sirse druzbe in najvisjih nacionalnih institucij, ne le solnikov in strokovnjakov za jezik (komisija pri skupscini drzavnega zbora, SAZU , drustvo pisateljev, svet univerze in ne nazadnje slovenska javnost). Podobno je pri uzavescanju o materinscini kot dejavniku identifikacije. »Jasno je, da razumevanje slovenscine kot pedagoskega nacela izvira iz dejstva, da je materinscina osrednja prvina posameznikove identifikacije z narodom, in da je zavoljo tega v Ustavi opredeljena kot uradni jezik .«
(Silvo Fatur : Slovenski jezik kot pedagosko nacelo, Solski razgledi, st. 12, 1993)

Pri uzavescanju o kulturnem in nacionalnem poslanstvu jezika lahko veliko store tudi javna obcila, z nacionalno televizijo na celu.

Strokovne usmeritve v Beli knjigi in tudi konkretne resitve v predlogih solskih zakonov omogocajo pozitivne premike pri resevanju problematike slovenscine kot ucnega jezika. Nekatera vprasanja so izrazito strokovna vprasanja sodobne pedagoske komunikologije oz. specialne didaktike slovenskega jezika kot jezika sporazumevanja v razredu.

Pot do izboljsanja komunikacije v razredu in resevanja zastavljenih ciljev pa vodi prek dobro pripravljenega dela na teoreticno-raziskovalni in aplikativno-razvojni ravni za pripravo programov ter prek uzavescanja in izobrazevanja uciteljev.

Ce v razvitem svetu vsakega prodajalca ali uradnika izobrazijo za komunikacijo s kupcem oz. s stranko, je utemeljeno nase prizadevanje, da zelimo pri nas bodoce in sedanje ucitelje izobraziti za cim bolj uspesno komunikacijo z ucenci.

Ob svojem delu naj bi zato clani podprojektne skupine za ucni jezik razmislili tudi o tem:

• kako koncipirati samostojni izpit iz slovenskega jezika znotraj strokovnega izpita,

• kako koncipirati izpit za tiste, ki niso diplomirali na slovenskih univerzah,

• kako bodoce programe za pripravnike izpolniti s to vsebino,

• kako v programe strokovnega izobrazevanja in usposabljanja vseh vrst strokovnih delavcev v solah (tudi v sole za ravnatelje) vmestiti slovenski jezik v pedagoski komunikaciji,

• kako pritegniti senata obeh univerz, ki sprejemata oz. dajeta soglasje k studijskemu programu, oz. svet za visoko solstvo, ki opravlja enako funkcijo pri studijskih programih visokosolskih zavodov, ki ne spadajo pod univerzo, da vkljucijo to vsebino,

• kako s temi vsebinami obogatiti programe za pridobitev pedagoske oz. andragosko-pedagoske izobrazbe.

Podprojektna skupina za slovenscino v pedagoski komunikaciji nacrtuje za svoj prispevek k izboljsanju komunikacije v razredu in za ustreznejsi ucni jezik delo na treh ravneh:

3.2.1 Na teoreticno-raziskovalni ravni

Za zacetek predstavljamo nacrta dveh raziskovalnih projektov, predviden pa je se prispevek dr. Barice Marentic Pozarnik.

Olga Kunst Gnamus s sodelavkama Mojco Schlamberger in Bredo Sivec nacrtuje na osnovi teorije sporazumevanja, kognitivne lingvistike, pragmaticnega in funkcijskega jezikoskovja in teorije argumentacije raziskavo

Konceptualizacija intersubjektivnosti v pedagoskem govoru, v kateri se bo lotila nekaterih temeljnih vprasanj, kot so:

• razmerje med custvi, misljenjem, kakovostjo medosebnih odnosov in odlocanjem,

• razmerje med zahtevo, avtoriteto in ubogljivostjo,

• od pojma ponotranjanja k pojmu metakognicije in metakomunikacije.

  Oblikovanja sociolingvisticnega modela uspesnih oblik sporazumevanja se bo lotila s pojmi:

• predpostavke govornih dejanj s pravili,

• pogajalsko sklepanje,

• sporazumevalna nacela in strategije,

• pogajalska komunikacija,

• argumentacija v jeziku,

• prepoznavanje spoznavnih modelov.

Predlog raziskave ucnega jezika v pedagoski komunikaciji s socialnopsiholoskega vidika je pripravil dr. Janez Becaj.

Raziskavo bo vezal na dva problema:

• slabo iniciativnost pri ucencih,

• zatekanje ucitelja k avtoriteti.

3.2.2 Na razvojno-aplikativni ravni

Priprava programov, katalogov, ucbenikov in vaj

Z uvedbo strokovnega izpita, na katerem se preverja znanje slovenskega jezika --- strokovni delavci v solah in vrtcih (vzgojitelji, pomocniki vzgojiteljev, ucitelji, predavatelji visjih sol, svetovalni delavci, knjiznicarji in drugi strokovni delavci) morajo namrec obvladati slovenski knjizni jezik --- se odpira vprasanje izbora vsebin znanj in vescin, ki naj bi jih v katalogih znanj o teoriji pedagoske komunikacije in vaj za razvijanje jezikovne oz. sporazumevalne kompetence (prirocnik, ucbenik) ponudili v programih za pripravnike in za pripravo na strokovni izpit oziroma na preverjanje znanja ob prvi namestitvi, ce niso diplomirali na slovenski univerzi.

Podobne programe, kataloge znanj in sposobnosti ter ucbenike z vajami naj bi pripravili tudi za pedagosko-andragosko doizobrazevanje in za permanentno izobrazevanje uciteljev vseh stopenj in usmeritev, ki naj bi v roku petih let usvojili ta znanja, prav tako pa tudi za dodiplomsko izobrazevanje uciteljev.

Katere vsebine ponuditi?

Nekateri nacrtovalci bi najraje imeli le pravopis in pravorecje, drugi bi zaceli kar pri indoevropskih jezikih, vkljucno z jezikovnimi spomeniki, z vecino poglavij iz strukturalne slovnice itd. Nekateri mislijo, da bi se moral ta izpit dogajati na ravni oz. standardu mature za predmet slovenski jezik. Ali pa naj bi bile te vsebine res iste kot za maturo oz. zakljucni izpit? Drugi se bojijo, da bi bili ucinki teh prizadevanj, ce bi postavili previsoko raven, lahko le negativni.

Prav gotovo bodo morali o izboru vsebin premisliti razlicni strokovnjaki, ki se ukvarjajo z naceli svobodne, kriticne, odprte in uzavescene komunikacije v razredu ter s teorijo odnosnega in spoznavnega govora. To so psihologi, pedagogi in jezikoslovci, zlasti pa tisti, ki se ukvarjajo s teorijo sporazumevanja, s pragmaticnim in funkcijskim jezikoslovjem in s teorijo argumentacije in se praktiki. Vsi ti naj bi poskrbeli za nepreobsezen funkcionalen izbor vsebin za dvig in kultiviranje ustreznega, razumljivega in jezikovnopravilnega tvorjenja besedil.

Izbrati pa bo treba glede na stopnjo in smer uciteljeve predizobrazbe tudi funkcionalne vsebine slovnicne, besedno-slovarske in izrazne norme. Za bodocega ucitelja pa bi bila prepotrebna tudi vedenja in vescine iz nekaterih poglavij retorike.

Na tej stopnji dela podprojekta smo sele pri zbiranju predlogov. za nekatere teme moramo pocakati tudi na rezultate raziskav.

Clani podprojektne skupine naj bi izdelali usmeritve za nacrtovanje vsebine, obsega, metod dela v programih za pripravnike, za pripravo katalogov in gradiv za strokovne izpite oz. preverjanje znanja ob prvi namestitivi, za pedagosko dokvalifikacijo in permanentno izobrazevanje uciteljev razlicnih stopenj in predmetov, zlasti pa se za dodiplomsko izobrazevanje bodocih uciteljev.

3.2.3 Na organizacijsko-aplikativni ravni

Kultiviranje ucnega jezika in komunikacije v razredu (pri vseh predmetih) je bistvenega pomena za razvoj sporazumevalne kompetence ucenca. To vedenje in sposobnosti za zagotavljanje pogojev, da se ta cilj lahko cim bolje uresnicuje v razredu, pa morajo najprej pridobiti ucitelji.

Za kakovostno uciteljsko izobrazevanje bo treba najprej uskladiti pedagoske studijske programe, ki jih poleg obeh pedagoskih fakultet oblikujejo in izvajajo tudi drugi razlicni visokosolski zavodi. V pedagoskih studijskih programih bo potrebno doreci razmerja med ozje strokovnimi, splosnoizobrazevalnimi in profesionalnimi sestavinami. Po mednarodnih standardih priporocajo za osnovnosolske ucitelje vsaj 25%, za srednjesolske ucitelje pa 15% pedagosko-psiholosko-metodicnih sestavin.(Izobrazevanje uciteljev in uciteljic, Bela knjiga 1995, 132).

V teh splosnih sestavinah programov ali pa v programih specialne didaktike posameznih predmetov na kadrovskih solah bo moralo biti dovolj mesta tudi za ucni jezik v pedagoski komunikaciji.

Clani podprojektne skupine naj bi sodelovali pri predlogih in pripravi programov za izvajanje osnovnega in permanentnega izobrazevanja uciteljev, pri izobrazevanju za pedagosko dokvalifikacijo v pedagosko-andragoskih programih ter v seminarjih za pripravo na strokovne izpite ali izpite ob prvi nastavitvi v soli.

4  Zakljucek

Predvidene zakonske spremembe in usmeritve v Beli knjigi omogocajo nacrtovanje vsebinskih in organizacijskih resitev ter pripravo programov, katalogov, ucbenikov in vaj za osnovno in permanentno izobrazevanje uciteljev, za dokvalifikacijo v pedagosko-andragoskih programih, za pripravniske programe, za pripravo na strokovni izpit in podobno.

Naj zakljucim z besedami Silva Faturja:

»Celotne skrbi za kultiviranje slovenscine v soli (v okviru pedagoske komunikacije, dodala A. K.) ni moc prepustiti le slovenistom, ceprav bodo ti seve prej ali slej osrednji nosilci te naloge; sodelovati morajo ucitelji vseh vrst in stopenj ter prispevati svoje k splosni jezikovni kulturi, se posebno pa k razvijanju ustreznih strokovnih jezikov. Zato jih je treba usposobiti ze v preddiplomskem izobrazevanju in potem njihovo jezikovno ozavescenost trajno poglabljati.« (Silvo Fatur: Slovenski jezik kot pedagosko nacelo, Solski razgledi, st. 12/ 1993)

Izhodisce

• za nacionalni kurikularni svet,

• za vseh pet podrocnih kurikularnih komisij (za predsolsko vzgojo, osnovno solo, gimnazijo, strokovne in poklicne sole ter za izobrazevanje odraslih),

• za vse predmetne kurikularne skupine,

• za vse kadrovske sole, ki izobrazujejo ucitelje,

• za vse zavode in centre, podjetja in ustanove, ki se ukvarjajo z izobrazevanjem uciteljev, naj bo:

Bela knjiga o vzgoji in izobrazevanju v Republiki Sloveniji, uredil J. Krek, 1995, izdalo Ministrstvo RS za solstvo in sport, Ljubljana

Brajsa, Pavao, 1993, Pedagoska komunikacija, Glotta nova, Ljubljana

Fatur, Silvo, 1993, Slovenski jezik kot pedagosko nacelo, Solski razgledi, st.12, Ljubljana

Kozinc, Alenka, 1990, Slovenscina kot ucni jezik in ucno nacelo: Evalvacija programa zivljenja in dela osnovne sole, Zavod RS za solstvo, Ljubljana

Kozinc, Alenka, Krzisnik, Erika, Majdic, Viktor, 1990, Ucni jezik, Seminar za ucitelje v 3. razredu osnovne sole, Zavod RS za solstvo, Ljubljana

Kozinc, Alenka, 1991, Bralne sposobnosti in sporocanjske zmoznosti ucencev v osnovni soli, (Poskus analize, odmev iz prakse) v: Zbornik Zborovanja slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovsa, Zavod RS za solstvo

Krizaj Ortar, Martina, Bester, Marja, Krzisnik, Erika, 1994, Pouk slovenscine malo drugace, Different, Trzin

Kunst Gnamus, Olga, 1984, Govorno dejanje- druzbeno dejanje, PI, Ljubljana

Kunst Gnamus, Olga, 1992, Sporazumevanje in spoznavanje jezika, DZS, Ljubljana

Marentic Pozarnik, Barica, 1987, Nova pota v izobrazevanju uciteljev, DZS, Ljubljana

Majdic, Viktor, 1988, Jezikovno znanje uciteljev pripravnikov v: Usposabljanje razrednih uciteljev pri nas, PA, Ljubljana

Podbevsek, Katja,1995,Interpretativno branje kot del uciteljevega govornega nastopa, Jezik in slovstvo 1994/95, st. 3-4, Ljubljana

Pogorelec, Breda, 1984/85, Izhodisce in teoretske osnove slovenskega jezika, Jezik in slovstvo, st. 6

Predlog Zakona o organizaciji in financiranju izobrazevanja- tretja obravnava, gradivo Ministrstva za solstvo in sport, 1995, Ljubljana

Predlog Zakona o osnovni soli, tretja obravnava, gradivo Ministrstva za solstvo in sport, 1995, Ljubljana

Predlog Zakona o gimnazijah --- tretja obravnava, gradivo Ministrstva za solstvo in sport, 1995, Ljubljana

Predlog Zakona o poklicnem in strokovnem izobrazevanju --- tretja obravnava, gradivo Ministrstva za solstvo in sport, 1995, Ljubljana

Program zivljenja in dela osnovne sole, 1994, 1. in 2. zvezek, Zavod RS za solstvo

Slovenscina v javnosti, zbornik, 1984, RK SZDL, Ljubljana

Slovenski jezik v osnovni soli, 1990, uredila A. Kozinc, Zavod RS za solstvo, Ljubljana