Predlog raziskave s socialnopsiholoskega vidika

• Slaba iniciativnost pri ucencih

• Zatekanje ucitelja k avtoriteti

• Izboljsanje pedagoske komunikacije

• Povecevanje ucenceve argumentacijske kompetentnosti

Posebnega pomena znotraj kulture je komuniciranje. Tega ne razumemo kot vzrok za znacilno stanje, zaradi cesar ga seveda tudi ne vidimo kot izkljucno sredstvo za njegovo spreminjanje. Pac pa je analiza komuniciranja s socialnopsiholoskega vidika izrednega pomena za uvid v dolocene kulturne posebnosti. Neposredno merjenje kulture je namrec zelo tezko, ker je ena od pomembnih lastnosti kulture njena nezavednost, kar pomeni, da udelezenci procesa najveckrat preprosto ne znajo ustrezno razloziti, kaj jih pri njihovem delu pravzaprav najbolj odlocno usmerja. Ker je kominiciranje osnovno sredstvo izvajanja vzgojno-izobrazevalnega procesa, mora biti iz njega tako ali drugace razvidno, katera prepricanja (vrednote, predstave, stalisca, stereotipi, predsodki ipd.) vodijo v skupnem delu tako ucitelja kot otroka in njegove starse.

Z vidika socialne psihologije ter komunikacije bi bilo smiselno posvetiti pozornost naslednjim temam:

• Kaksne so predstave, vrednote in prepricanja uciteljev o primernih nacinih dela z otroki, o lastni odgovornosti, o primernih oblikah discipline, o tem, kaksno je primerno znanje, ucenceva aktivnost, kaksna je dobra oz. pravilna vzgoja, vodenje ipd.

• Kaksna je uciteljeva samopodoba?

• Kaksna je otrokova samopodoba?

• Kaksni so znacilni komunikacijski vzorci med ucenci in ucitelji?

• Bolj specificno bi nas zanimalo tudi, kaksna je predstava uciteljev o funkciji sporocilnosti v ucno-vzgojnem procesu. Npr., ali je bolj pomembno, da je sporocilo pravilno po svoji vsebini, ali pa je pomembnejse, da je sporocilo jasno, razumljivo, zaokrozeno, smiselno? Prav tako bi bilo zanimivo izvedeti, ali ima otrokovo izrazanje predvsem (kontrolno) funkcijo nabiranja znanja ali pa predstavlja sredstvo, s katerim otrok oblikuje svojo, specificno individualnost.

Nekateri od teh problemov so v nasem prostoru ze obdelani ali pa se resujejo (npr. otrokova samopodoba). V tem delu raziskave bi se zdelo smiselno usmeriti pozornost predvsem na tiste posamezne elemente solske kulture, ki se niso zadostno obdelani in so neposredno ali posredno povezani z izhodiscnim problemom. To so:

• Glavne vrednote in prepricanja, ki vodijo ucitelja pri delu z otrokom (zlasti v povezavi s problemom uciteljeve avtoritete ter otrokove argumentacijske kompetentnosti).

• Uciteljeva samopodoba (razumevanje lastne odgovornosti, cilji, ideali).

• Znacilnosti komuniciranja v solskem prostoru (z vidika solske kulture).

Kot je bilo ze omenjeno, je glavni problem raziskovanja dejavnikov, ki sestavljajo kulturo, stopnja njihove nezavednosti. Zato bi pozornost usmerili predvsem na analizo komuniciranja med uciteljem in otrokom, med ucitelji, otroki in po moznosti tudi na komuniciranje med ucitelji in starsi. Po ugotovitvah sodobnega raziskovanja s podrocja proucevanja kulture (npr. Luckmann) je prav komuniciranje glavno sredstvo za sporocanje, prenasanje in utrjevanje kulturnih dejavnikov. Poleg analize komuniciranja bomo vzporedno uporabili tudi razlicne instrumente za merjenje osebnih vrednot, prepricanj in solske kulture. Vec vrst informacij potrebujemo za bolj zanesljivo interpretacijo. Usmerjenost vseh teh tehnik je dolocena z izhodiscnim problemom: slaba iniciativnost ucencev ter uciteljevo zatekanje k avtoriteti.

Cilj tega dela raziskave je pojasniti dinamicno osnovo obravnavanih problemov, dolocitev realnih ciljev za spreminjanje tega stanja (dolgorocnih, kratkorocnih) ter oblikovanje moznih nacinov za njihovo doseganje.

V letu 1996 bi ob pregledani literaturi oblikovali osnovni instrumentarij.