Polozaj slovenscine pri italijanski narodnostni skupnosti v Slovenski Istri

Predstaviti zelim kakovost in stopnjo znanja slovenskega jezika ter priloznosti za rabo slovenskega jezika pri pripadnikih italijanske narodnostne skupnosti in njihovo razmerje do slovenskega jezika kot jezika okolja.

Hkrati opozarjam na pomembnost vsega tega za manjsino, kajti s slovenscino in s Slovenci se vsak dan srecujejo. Slovenski jezik tudi aktivno uporabljajo, ceprav je njihov materni jezik italijanscina, po Ustavi dolocena kot eden izmed uradnih jezikov na dvojezicnem podrocju v Slovenski Istri v Republiki Sloveniji.

Vsak pripadnik italijanske narodnostne skupnosti je v danasnjem casu tudi dvojezicni govorec in torej nosilec jezikovnega stika, zato v prvem delu postavljam najprej teoreticna izhodisca dvojezicnosti in razmerja med jezikoma v stiku (L 1 --- italijanscina, L 2 --- slovenscina). Teoreticna podstava je podlaga za empiricno analizo in vrednotenje raziskave v drugem delu.

V teoreticnem delu raziskave se opiram predvsem na teorijo Uriela Weinreicha (Jeziki v stiku, Languages in contacts, 1973), upostevam pa tudi aktualna spoznanja, ki so jih v slovenski sociolingvistiki podale Breda Pogorelec, Majda Kaucic-Basa in Elizabeta Bernjak, ter raziskave, ki so jih opravili pripadniki italijanske narodnostne skupnosti (Nelida Milani-Kruljac: La comunita' italiana in Istria e a Fiume, 1990, in Luciano Monica: La scuola italiana in Jugoslavia, 1991).

V empiricni raziskavi, ki je bila opravljena v casu od decembra 1992 do februarja 1993 na dveh odstotkih populacije, ugotavljam jezikovno stanje med pripadniki italijanske narodnostne skupnosti v Slovenski Istri.

V uvodu bi predstavila druzbeni polozaj italijanske narodnostne skupnosti v Slovenski Istri.

1  Uvod

1.1  Pregled zgodovine Istre s poudarkom na povojnem polozaju istrskega prebivalstva

Prvi znani zgodovinski prebivalci Istre so bili Histri in Liburni. Leta 139 so to ozemlje zasedli Rimljani in ga poselili s 15.000 Latinci. V drugi polovici 6. stoletja so se zaceli novi vpadi v Istro: po letu 586 Langobardov, kasneje Obrov in Slovanov.

»Zapletena kolonizacijska zgodovina Istre je oblikovala raznovrstnost kulturnih vplivov in etnicnih sprememb, ki so vplivale na nastanek razlik med jezikovno in narodnostno pripadnostjo istrskega prebivalstva. Migracije niso potekale zgolj s priseljevanjem, temvec so se dogajale tudi znotraj samega polotoka, v kar so jih silili predvsem ekonomski interesi. Stevilne migracije so zato stopnjevale predvsem regionalno zavest in ne toliko narodne zavesti, vendar le-te niso zatrle.«¹

Predvsem je treba poudariti, da sta se skozi zgodovino oblikovali dve etnicni skupini, ki sta bili etnicno, kulturno in jezikovno popolnoma razlicni. Na njuno razlicnost je vplivala predvsem poselitev, njuna kulturna stopnja in druzbeni status. Plast, ki je zivela v mestih ob morju, se je ukvarjala s trgovino, obrtjo in ribistvom. V mestih ob morju je prevladovalo predvsem benesko narecje. Druga plast je zivela v notranjosti, na podezelju, oddaljena od mestnih sredisc in se je ukvarjala predvsem z zivinorejo in poljedelstvom. Na podezelju je zivelo predvsem slovansko govorece prebivalstvo, ki je tu imelo svoje osrednje naselbine. V Istri se poleg slovanskega jezika skozi cas pojavljajo tudi tri vrste romanskih jezikov: vulgarna latinscina, istrscina, s prevlado Beneske republike pa benesko narecje, seveda v skladu z gibanjem prebivalstva. Istrscina je torej nekaksen vmesni clen med vulgarno latinscino in beneskim narecjem, vendar se skozi zgodovino razvija socasno s tedanjim uradnim jezikom.

»Francoska mescanska revolucija in Napoleon sta na marsikaterem podrocju spremenila druzbeno zivljenje. S spretno diplomacijo je Napoleon uspel pregovoriti Avstrijce, s katerimi je 18. aprila 1797 v Leobnu sklenil tajni delitveni sporazum, ki je Avstrijcem dovolil zasedbo beneske Istre. Z mirom v Campoformiju, ki je pomenil tudi dokoncni propad Beneske republike, je bila Avstriji priznana oblast nad temi kraji.«²

Za casa Metternicha (1815-1848) je absolutizem v Istri tlacil tako Italijane, kakor tudi Slovence in Hrvate. Kljub temu pa so bili Italijani v ugodnejsem polozaju, saj so bili vecinoma mescani, torej podjetniki, trgovci, obrtniki, izobrazenci. Imeli so svoje osnovne sole. Italijanski jezik je bil po zakonu iz leta 1815 uradni jezik. Italijani so gojili tudi svoje kulturno zivljenje, saj je iz tega obdobja znanih vec casopisov in revij.³

Po marcni revoluciji 1848 so Istrani pridobili nekaj politicnih pravic, kar je bilo pomembno tako za italijanski kakor tudi za slovenski zivelj. Predstavniki italijanskega mescanstva so se bojevali predvsem za popolno prevlado italijanske miselnosti v Istri. Slovenscina je bila leta 1848 eden od uradnih jezikov v Istri, vendar so si italijanski poslanci v dunajskem parlamentu prizadevali, da bi se v urade in v javno zivljenje uvedla italijanscina.

Avstrija je v 19. stoletju morala obracunati tako z italijanskim iredentizmom, ki je hotel, da bi bila Istra del Italije, kakor tudi s Slovenci in Hrvati, ki so vsak po svoje oblikovali lastno narodno zavest kot posledico zgodovinskih dogodkov in nacionalne pripadnosti, sicer pa so nastopali zdruzeno.

Z Rapalsko pogodbo (19. 11. 1920) med Kraljevino SHS in Italijo je Italiji pripadla skoraj celotna Istra, vkljucno s Trstom, izjemi sta bili le otok Krk in del obcine Kastav, ki sta pripadali Kraljevini SHS. Z Rimsko pogodbo (27. 1. 1924) pa so Italiji prikljucili se Reko, ki so jo prvotno nameravali oblikovati v samostojno drzavo.

V obdobju od 1918 do 1920 zacne Italija v Istri mocno asimilacijsko politiko proti Slovencem in Hrvatom. To je obdobje neoviranih skrajnih nacionalisticnih dejanj, katerih vrh je bil pozig Narodnega doma v Trstu (13. 7. 1920). Razmere so se s prihodom fasizma na oblast (1922) in po prikljucitvi Julijske krajine Italiji se poslabsale. Uradna politika narodnega zatiranja ni bila z nicimer omejena, saj se Italija niti z mirovnimi pogodbami niti z Rapalsko pogodbo ni zavezala, da bo spostovala narodne manjsine. Leta 1923 so prepovedali uporabo slovenscine in hrvascine v upravi, v sodstvu so slovenscino omejevali ze v letih 1918-1920.

S kraljevim odlokom 15.10.1925 je bila slovenscina v javnem zivljenju dokoncno prepovedana. Solska reforma ministra Gentileja (1923) je odpravila slovenske in hrvaske sole v Istri. Leta 1923 so poitalijancili vsa krajevna imena. V letu 1927 so zaceli poitalijancevati ali celo zamenjevati tudi priimke. Za to obdobje so znacilne prisilne drazbe, ki so prizadele predvsem slovansko prebivalstvo. To je bilo naseljeno na podezelju in se je vecinoma ukvarjalo s kmetijstvom.

Leta 1941 zajame druga svetovna vojna tudi istrsko ozemlje. V narodnoosvobodilni boj so bili v Istri vkljuceni tako Slovenci in Hrvatje, kakor tudi Italijani.

Po osvoboditvi Istre so se konec aprila in v zacetku maja 1945 zaceli diplomatski pogovori o vprasanju meje med Italijo in Jugoslavijo. Istro so razdelili po tako imenovani Morganovi liniji ali »modri crti« na cono A (pod poveljstvom ameriske zavezniske uprave) in cono B (pod poveljstvom jugoslovanske vojaske uprave).

10. 2. 1947 so predstavniki enaindvajsetih drzav podpisali v Parizu mirovno pogodbo z Italijo, ki je stopila v veljavo 15. 9. 1947. Istega dne je bilo ustanovljeno Svobodno trzasko ozemlje (STO), ki je bilo ravno tako razdeljeno na coni A in B. 1954. leta je bilo s podpisom londonskega memoranduma odpravljeno. Bivsa cona B je pripadla Jugoslaviji, cona A pa Italiji. Dejansko je Slovenija izgubila veliko vecji del ozemlja, kajti zgubila je tudi del severne Primorske (Benecija, Rezija, Kanalska dolina) ter Gorico z okolico. Do sedanje resitve vprasanja meje med Italijo in Jugoslavijo je prislo sele z Osimskim sporazumom leta 1975.

»Povojna leta (1945 do 1955) so bila za avtohtono prebivalstvo Istre zelo tezka. V Parizu je leta 1946 med Italijo in Jugoslavijo nastal dogovor o tako imenovanem etnicnem ravnotezju, po katerem naj bi ostalo na italijanski strani priblizno toliko pripadnikov jugoslovanskih narodov (opomba avtorja: gre za Slovence in ne za Hrvate, saj obstaja v Italiji slovenska in ne hrvaska manjsina), kot je bilo na jugoslovanski strani Italijanov. Kot merilo je bil postavljen statisticni podatek popisa prebivalstva iz leta 1910. Ta razmejitev je bila v skodo Slovencem, in sicer v razmerju 1 proti 4.«⁴

»Podrocje Slovenske Istre je bilo stalno pod nadzorom haaskega mednarodnega sodisca in na oceh svetovne javnosti, zato si nova oblast ni smela in mogla privosciti nikakrsnih krsitev podpisanih sporazumov. V tem obdobju ne belezimo nobenih diplomatskih sporov ali pritozb na mednarodno sodisce.«⁵

Ceprav je za istrsko ozemlje veljal poseben statut in je bil del tega ozemlja imenovan za svobodno ozemlje, pa se Italijani v Istri niso pocutili enakovredne in dovolj upostevane. Necastna zgodovina italijanskih fasistov nad slovenskim in hrvaskim narodom se ni bila pozabljena, davek zanjo pa so placevali tisti, ki niso bili vpleteni v fasisticni stroj, temvec so delovali v okviru italijanske Komunisticne partije in so hoteli pod njenim okriljem delovati tudi nadalje, zato se niso prikljucili KPJ.

Tisti, ki so v vojni sodelovali na strani okupatorja, so se iz Istre izselili ze pred koncem ali pa takoj po koncu II. svetovne vojne (tako imenovani crni eksodus).

Spor za Istro, Trst in Slovensko Primorje je po drugi svetovni vojni dosegel razseznosti mednarodnega znacaja. Jugoslovanska vlada je morala privoliti v zacasno razdelitev spornega ozemlja na dva dela ter sprejeti pogoje zaveznikov o vojaski upravi omenjenega obmocja. 9. 5. 1945 je bil podpisan Beograjski sporazum in nato 20. 6. Devinski sporazum; v skladu z njima so se morale jugoslovanske cete umakniti iz Trsta in dela Julijske krajine zahodno od Morganove crte. Sporno ozemlje je bilo razdeljeno na cono A in cono B.

»Z mednarodnopravnega gledisca je bila cona B zacasna samostojna upravnopoliticna enota v upravi Jugoslovanske armade in Poverjenistvom PNOO (Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor) kot najvisjim organom civilne oblasti. Nizji organi civilne oblasti so bili okrajni in krajevni NOO (narodnoosvobodilni odbori). Ze leta 1945 je bil v njej vzpostavljen »jugoslovanski« sistem, prilagojen izjemnosti stanja.«⁶

Nova oblast je hotela vzpostaviti umetno sozitje med Italijani in Slovenci, ki naj bi se uresnicevalo v mnozicni organizaciji SIAU (slovensko-italijanska antifasisticna unija, kasneje SZDL).

»Italijansko-slovenska antifasisticna unija (SIAU)je zdruzevala pripadnike razlicnih politicnih usmeritev in je imela nalogo propagirati aneksijo k federativni republiki.

Delovala je kot naslednica OF, katere primarna naloga je bila boj proti fasisticnim elementom. Ker pa se je SIAU izrekla za prikljucitev k Jugoslaviji, pri italijanskem prebivalstvu ni dosegla zeljenega mnozicnega odziva. Pripadniki italijanske narodnosti se niso vkljucevali v njene vrste.«⁷

Italijanska narodnostna skupnost je imela tezave pri integriranju v novo povojno skupnost. Se vedno je delovala v prid prikljucitve k Italiji. V treh obalnih obcinah v Sloveniji (Izola, Koper in Piran) je ilegalno delovala italijanska demokrscanska stranka, ki je hotela doseci razpad SIAU in je izvajala nacionalno propagando v prid Italiji. Njeni privrzenci so bili tako med mescani kakor tudi med mladino. Srednjesolsko mladino je v tem obdobju vzgajala duhovscina, ki je bila zlasti v Kopru izrazito nastrojena proti organom oblasti. »Italijanska manjsina je po vojni dobivala od Italije financno in gmotno podporo (pakete z zivili), ki jo je kler kasneje s pridom izkoristil. Seznam ljudi deleznih podpore je izkoristil tako, da je ljudi prisiljeval k izselitvi.«⁸ Protikomunisticna gibanja so odvracala pripadnike italijanske narodnosti od vkljucevanja v novo druzbo. Gre za cas hladne vojne med Slovenijo in Italijo, v katerem so Italijani nadaljevali svoje pritiske na novo ureditev. Nova povojna oblast je skusala zagotoviti obstoj manjsine z optimalnimi pogoji, na drugi strani pa je skusala pridobiti oziroma prepricati italijansko prebivalstvo za prikljucitev k Jugoslaviji. V tem obdobju se posebej poudarja dosledno izvajanje dvojezicnosti, paritetna sestava oblastnih in politicnih organov ter kontinuiran razvoj italijanskega solstva. V italijanske sole so se lahko vpisovali le tisti, ki so lahko dokazali, da so Italijani. Komur se je priimek koncal na -ic, je moral nujno v hrvaske ali slovenske sole. Problem je bil posebej perec pri otrocih iz mesanih zakonov, ki so se tako morali asimilirati z vecino. V takih razmerah so bili izpostavljeni asimilacijskim pritiskom.⁹

Umetno potegnjena mejna crta je nasilno pretrgala vecstoletno izrocilo gospodarske povezave med Trstom in Istro. Slovensko Primorje in Istra nista bila industrijsko razviti obmocji.

»V juznem delu je bila industrija osredotocena ob obali in se je omejevala na tovarne za predelavo rib. To so bile Arrigoni in Ex Ampelea v Izoli, De Langlade v Kopru. Omeniti velja se ladjedelnici Depangher in Istria v Kopru, premogovnik v Secovljah, soline v Secovljah in Strunjanu, tovarno pralnih sredstev Salvetti v Piranu, tovarno scetk Schnabl v Kopru in opekarno Nardone v Izoli. Vecja industrijska podjetja so bila v lasti italijanskih delniskih druzb, ki so imele sedez v Italiji (Arrigoni, Ampelea, rudnik zivega srebra v Idriji, premogovnik v Secovljah ...). Lastniki nekaterih podjetij so prebivali v Italiji, zopet drugi, ki so poprej ziveli na tem obmocju, so se izselili. Vsa ta podjetja je prevzela v upravljanje Komisija za upravo narodne imovine (KUNI). Oblastni organi cone B so pozvali lastnike, naj se vrnejo in prevzamejo podjetja, oz. naj prenesejo uprave v cono B.«¹⁰ Pomembnejsa industrijska podjetja so kasneje presla pod upravo zveznega ali republiskega ministrstva za industrijo in rudarstvo.

Ker je Trst kot edino pristanisce v severnem Jadranu ostal v Italiji, so v Kopru zgradili koprsko Luko, ki je bila le slaba zamenjava za svetovno znano trzasko pristanisce. Koprska Luka je svoj sloves pridobila sele v zadnjih dvajsetih letih.

Nova povojna oblast se je do prebivalcev Istre ravnala sektasko, vpeljala je sovrazno razmerje med mestom in vasjo, ki je izviralo iz prejsnjega razmerja gospodar Italijan --- hlapec Slovenec (po vojni je bil polozaj obrnjen: Slovenec gospodar --- Italijan hlapec). Zato se je po II. svetovni vojni vecje stevilo pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti izselilo v Italijo. Te izselitve imenujemo s skupnim imenom eksodus. V hise izseljenih Italijanov je nova oblast naselila kadre iz notranjosti Slovenije (pogoj je bil poznavanje italijanskega jezika), iz Brkinov in Krasa. Priseljeni Slovenci so pri avtohtonem prebivalstvu sprva naleteli na zavracanje. Vecja koncentracija italijanskega prebivalstva je bila ze v zgodovini mocnejsa v mestih. Zaledje je bilo kmetijsko, zaostalo in pod novo oblastjo politicno nezrelo. Vse to je otezevalo polozaj italijanskega prebivalstva. Dve nepremisljeni potezi nove oblasti pa sta se posebej povecali nezadovoljstvo in poslabsali polozaj.

Prva je bila menjava denarja leta 1945. Zaradi nepriznavanja jugolire v coni A se je mocno zmanjsala moznost nakupa surovin, zivil in drugega blaga iz cone A. (Opomba: Italija je dobila nalogo, da celotno obmocje STO zalaga z lirami: svoj del, torej cono A, je zalagala v dovoljsnji meri, cona B pa ni bila dovolj dobro zalozena, zato je nova oblast uvedla jugoliro.) Tako so bili prizadeti delavci, ribici in kmetje, torej plasti, na katere se je opirala ljudska oblast.

Druga nepremisljena poteza pa je bilo demontiranje strojev v industrijskih obratih leta 1947, ki so jih nato odpeljali v Jugoslavijo.¹¹

Vecina odnesenega materiala in opreme je bila namenjena na Hrvasko. Odpeljani stroji, naprave in oprema so obravnavani kot vojna skoda.

Vse to je povecalo brezposelnost, ki je bila v Istri vecen problem. Realnost je bila torej precej drugacna od sanj, ki jih je propagirala nova oblast.

Velik ideoloski pritisk se je dogajal tudi v casu spora z Informbirojem. Posledica je bila izselitev precejsnjega stevila italijanskega in drugega prebivalstva, ki je sodelovalo s KP, iz Istre in cone B STO.

Tak polozaj je v letih 1945 do 1956 pripeljal do mnozicne izselitve Italijanov iz Istre. Prvi val izseljevanja je bil ze med vojno in takoj po njej. To je tako imenovani crni eksodus, kateremu je botrovalo predvsem sodelovanje s fasisticnim okupatorjem. Drugi val je bil od leta 1948 do 1954, v njem naj bi se po nekaterih podatkih izselilo priblizno 6700 ljudi. Ti so se izseljevali predvsem zaradi politicnega pritiska nove oblasti (to so bili predvsem tisti, ki so bili nasprotniki KP).¹² Zaprtje mejnih prehodov leta 1953 je izseljevanje se povecalo. Po letu 1954 je dobivalo ze prave elemente psihoze, ces, ce se seli sosed, potem bo ze drzalo, da se moram izseliti tudi jaz. Nastala je prava panika in ljudje so se mnozicno izseljevali. Leta 1945 je bilo na obmocju celotne Istre okrog 240.000 Italijanov.¹³ »Do leta 1945 je bilo na podrocju celotne Istre vlozenih 160.000 prosenj za izselitev, od tega je bilo 90.000 pozitivno resenih.«¹⁴

Istrani so se izseljevali predvsem v Italijo, ne samo v Trst, temvec so se razselili po vsej Italiji. Po neki raziskavi trzaskih zgodovinarjev (raziskava, ki jo je opravil Obmocni institut za zgodovino osvobodilnega gibanja v pokrajini Furlaniji --- Julijski krajini (Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli --- Venezia Giulia), 1980), naj bi se iz Istre izselilo okoli 200.000 oseb. »Beguncev v Trstu in tamkajsnjih begunskih taboriscih ni cakalo blagostanje. V mestu je bila kriticna ekonomska situacija in Trzacani so z nenaklonjenostjo gledali prisleke, ki so jim jemali delo. Eksodus je bil v zacetku planiran za dolocene skupine ljudi, ki so se upirali novi oblasti, kasneje pa je dobival vse vecje razseznosti. Vzrokov izseljevanja je bilo vec. Naj jih nastejem le nekaj:

• politicni: znane so besede De Gasperija, ki jih je izrekel takoj po koncu II. svetovne vojne: La terra e' perduta salviamo almeno le anime. (Zemlja je izgubljena, resimo vsaj duse.) Temu so botrovali fanatizem, ideoloska razhajanja, manipulacija italijanske vlade z istrskim prebivalstvom;

• kulturni: vidna razlicnost med dvema oziroma tremi ali vec kulturami, bojazen pred kulturno asimilacijo;

• ekonomski: socializem je zacel s postopkom popolne modernizacije, ki ni priznavala prejsnjih ekonomskih vrednosti in dejavnosti. Nova meja med Italijo in Jugoslavijo je pretrgala povezavo s Trstom, ki je bil nekaksna moralna prestolnica Istre, v katero so Istrani prodajali svoje blago in delovno silo. Izseljevali so se intelektualci, veleposestniki, trgovci in drugi italijansko govoreci ljudje, ki jih je nova oblast zaradi nesimpatije preganjala ze od konca vojne, komunisti, informbirojevci, ki so bili z informbirojem nezazeleni, pendolari (tako so imenovali ljudi, ki so vsakodnevno hodili na delo v Trst), ker je bila z vzpostavitvijo nove meje ogrozena njihova eksistenca, italijanska duhovscina in ucitelji ter ljudje, ki so prisli v konflikt z novo oblastjo, ribici, ki jih je prizadela odrezanost od Trsta, kmetje, ki so poleg odrezanosti od Trsta obcutili tudi kolektivizacijo in agrarno reformo, italijanski delavci in mescani, ki so s podpisom Londonskega sporazuma izgubili vsako upanje v vrnitev v okvir Italije.

Kot zadnja mnozicna kategorija so se izseljevali Slovenci, predvsem mladi iz priobalnih vasi in notranjosti Istre. Njihovi vzroki niso bili toliko politicne kot ekonomske narave (deagrarizacija, beg iz vasi v mesta). Italija jim je predstavljala mit boljsega zivljenja in visjega standarda.«¹⁵

Zivljenje v Italiji je bilo v povojnem casu boljse kot pri nas, ker je bila Italija delezna pomoci Unre. Mnozicni povojni eksodus je pomenil popolno destabilizacijo Istre.

Kot glavna razloga za izseljevanje tako Italijanov kakor tudi Slovencev z obmocja Slovenske Istre bi omenili spostovanje pravice do svobodne odlocitve in razlastitvene ukrepe v notranjosti Slovenije.

Ne Italija ne Jugoslavija nista v teh letih (1945 do 1956) napravili nicesar, da bi preprecili mocan val izseljevanja prebivalstva iz Istre. Seveda so bile na drugem zasedanju AVNOJ-a manjsinam na ozemlju nove Jugoslavije zagotovljene vse pravice, vendar pa Jugoslavija v casu pomembnih politicnih in gospodarskih sprememb ni znala poskrbeti za ustrezno uresnicevanje teh dolocil in zagotoviti manjsini vseh pravic, ki so ji bile obljubljene.

Mocan val izseljevanja je mocno omajal obstoj italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji.

Meje dvojezicnega obmocja v Slovenski Istri so postavljene po stevilu italijanskega prebivalstva v posameznih predelih po popisu prebivalstva iz leta 1910. Izpostavljeni so predvsem obmorski kraji, kjer je bilo prebivalstvo skozi zgodovino vecinoma italijansko. Z urbanizacijo obalnih mest se pojavi problem razmejitve dvojezicnega obmocja, kajti novejsi predeli mesta (primer predvsem izolske obcine) ostajajo zunaj meja dvojezicnega obmocja.

Izolska obcina je glede razmejitve najbolj sporna, kajti hitra urbanizacija je mesto razsirila se na druge krajevne skupnosti (Polje, Jagodje, Dobrava), ki pa niso dvojezicne. V zadnjem casu se pojavlja teznja po razsiritvi dvojezicnega obmocja tudi na te predele.

Dvojezicno obmocje v obcini Koper obsega naslednje kraje in krajevne skupnosti:

• celotno obmocje mesta Koper,

• celotno obmocje krajevne skupnosti Hrvatini, krajevne skupnosti Ankaran in krajevne skupnosti Bertoki,

• obmocje naselij Skocjan, Bosamarin, Kampel (v krajevni skupnosti Skocjan),

• Salaro (v karjevni skupnosti Olmo-Prisoje) ter zaselek Valmarin ali Spodnje Skofije (v krajevni skupnosti Skofije).

• celotno obmocje starega mestnega jedra,

• krajevno skupnost I (Ulica Okt. revolucije),

• krajevno skupnost II (Livade) do mostu na Rikorvu.

• krajevno skupnost Piran,

• krajevno skupnost Portoroz,

• krajevno skupnost Lucija,

• krajevno skupnost Seca,

• krajevno skupnost Parecag,

• krajevno skupnost Secovlje in zaselek Sv. Onofrij.

Po popisu prebivalstva iz leta 1991 je v Sloveniji 3.064 pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti, od tega 1.439 moskih in 1.625 zensk.

V primerjavi z letom 1981 (2.187) lahko ugotovimo, da se je stevilo pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti v Slovenski Istri povecalo, kar lahko pripisemo vecji odprtosti Slovenije do manjsinskega vprasanja in pa odprtosti Slovenije pred osamosvojitvijo za priseljevanje.

Med podatki, ki jih lahko razberemo iz popisa prebivalstva 1991, je tudi ta, da je pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti, ki od rojstva zivijo v naselju stalnega prebivalisca, samo 1.324, stevilo priseljenih pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti pa je 1.740. Podatka, od kod so se ljudje priselili, nimamo, vendar nam ze odstotni delez (43,2 % pripadnikov, ki od rojstva zivijo v naselju stalnega prebivalisca, in 56,8 % priseljenih pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti) kaze pisano sestavo italijanskega prebivalstva v Sloveniji. Vzroke za zgoraj navedena dejstva lahko iscemo v vzpostavitvi drzavne meje z Republiko Hrvasko, ki je ozemlje celotne Istre razmejila med dve drzavi.

Italijanska narodnostna skupnost je bila namrec v dveh republikah, v Sloveniji in na Hrvaskem, institucionalno, politicno in kulturno povezana, vendar na Hrvaskem manjsina nima toliko pravic kot v Sloveniji. Vzroke lahko iscemo tudi v gospodarskih migracijah in v priselitvi kadrov iz sosednje Hrvaske, ker je stevilo pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji majhno in ne more pokriti razpolozljivih delovnih mest. V treh obalnih obcinah (Izola, Koper, Piran) je po stevilu pripadnikov narodnostne skupnosti najmocnejsa obcina Piran; ze leta 1971 je imela 1.206 pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti, leta 1981 pa 816 pripadnikov italijanske manjsine. Zal novejsih podatkov ni mogoce dobiti, saj obstaja na Zavodu za statistiko Republike Slovenije le podatek za pripadnike italijanske narodnostne skupnosti v celoti. V obcini Koper je leta 1971 zivelo 877 Italijanov, leta 1981 pa 727.

V obcini Izola je bilo leta 1971 485 Italijanov, leta 1981 pa 358 pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti. Na Skupnosti Italijanov obcine Izola so nam povedali, da je v letu 1993 v tej obcini priblizno 550 pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti. Podatek je priblizen, kajti na skupnosti imajo natancne podatke le za volilne upravicence, niso pa vsteti solski otroci in mladina pod 18 let.

Se vedno obstaja veliko ljudi, ki se zaradi strahu pred negativnimi posledicami, ki izvirajo se iz neslavne povojne zgodovine v Slovenski Istri, ne upajo opredeliti za pripadnike italijanske narodnostne skupnosti.

Med leti 1971 in 1981 lahko opazimo upad stevila italijanskega prebivalstva. Tovrstno demografsko gibanje nam dokazuje asimilacijski proces v italijanski narodnostni skupnosti, ki mu botrujejo predvsem mesani zakoni in nedosledno izvajanje dvojezicnosti, vendar pa ne vemo natancno, ali gre res za avtohtone Italijane.

Na tem podrocju se ni bila izvedena nobena podrobnejsa raziskava.

1.3.1  Razmerje med pripadniki italijanske in madzarske narodnostne skupnosti po popisu prebivalstva iz leta 1991

1.4  Vzgoja in izobrazevanje v okviru italijanske narodnostne skupnosti

V vseh treh obalnih obcinah delujejo vzgojno-izobrazevalne enote, v katerih je italijanscina upostevana kot ucni jezik, slovenscina pa ima polozaj jezika okolja. V okviru italijanske skupnosti delujejo vrtci (11), osnovne sole (9), srednje sole (4) in pedagoski fakulteti v Kopru in Pulju. Dijaki imajo po koncani srednji soli moznost studija italijanskega jezika in knjizevnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ravno tako se lahko vkljucujejo v vse programe fakultet tako v Sloveniji in na Hrvaskem, kakor tudi v maticni domovini.

Od popisa prebivalstva 1910. leta se je do 1975. leta solska populacija v solah z italijanskim ucnim jezikom manjsala. Kasneje so v te sole dovolili vpis tudi tistim, ki niso pripadniki italijanske narodnostne skupnosti in je njihov materni jezik slovenscina; tako so sole lahko ohranile doloceno stevilo populacije (normative) in si obdrzale mesto v mrezi solstva. Ker na Hrvaskem nimajo vseh ustreznih sol v italijanskem ucnem jeziku, obiskujejo italijanske srednje sole v Sloveniji tudi pripadniki manjsine s Hrvaske.

V solah z italijanskim ucnim jezikom ima slovenscina vlogo L 2, torej jezika okolja.

Krizanje dveh jezikovnih sistemov pri ucencih povzroca interference iz maternega jezika v jezik okolja.

Ucitelji se v teh solah srecujejo z najrazlicnejsimi problemi, od organizacije diferenciranega pouka za dijake iz Hrvaske, do pomanjkanja ustreznih ucbenikov, predvsem za jezikovni pouk in sporocanje (na osnovnosolskem podrocju se je v zadnjem casu nekaj premaknilo, kajti izsel je ucbenik Jelke Morato Vatovec: Veselo v slovenscino).

1.5  Dejavniki razvoja italijanske narodnostne skupnosti v Slovenski Istri

Kulturna dejavnost narodnostne skupnosti poteka v okviru Skupnosti Italijanov, ki jih zdruzuje Unija Italijanov Istre in Reke. V Sloveniji tovrstno dejavnost podpira tudi ZKO Slovenije. Kulturna dejavnost se izraza v razlicnih prireditvah pri nas in v Italiji.

Na sedezih posameznih skupnosti imajo pripadniki posebne knjiznice, v osrednjih knjiznicah obalnih obcin pa so bralcem na voljo oddelki z italijansko literaturo.

V okviru Italijanske skupnosti deluje na Reki Stalno gledalisce Ivan Zajc (Il teatro stabile Ivan Zajc).

Casopisna in zalozniska hisa EDIT skrbi za izdajo italijanskih casopisov, revij, knjig, predvsem pa ucbenikov za sole z italijanskim ucnim jezikom, v zadnjem casu tudi za ucbenike italijanskega jezika za slovenske sole.

Italijanska kulturna dejavnost v treh obalnih obcinah ni dosegla visoke kulturne ravni, kajti njen namen je predvsem ohranjati narodno zavest tistih pripadnikov narodnostne skupnosti, ki so po razburkanem obdobju stevilnih selitev se ostali na ozemlju Slovenske in Hrvaske Istre.

Mnozicna obcila v okviru italijanske narodnostne skupnosti:

• dnevniki in revije: La Voce del popolo, Panorama, Il Piccolo ...,

• Radio Koper Capodistria, ki oddaja tudi v italijanskem jeziku,

• Televizija Koper Capodistria, ki oddaja predvsem v italijanskem jeziku.

• Center za zgodovinsko raziskovanje v Rovinju (Centro per le ricerche storiche di Rovigno);

• Obmocni institut za istrsko kulturo (L'istituto regionale per la cultura istriana) s sedezem v Trstu;

• Unija italijanov za Istro in Reko (UIIF, Unione degli Italiani dell'Istria e di Fiume). (Danes deluje Unija Italijanov kot nestrankarska organizacija in zdruzuje posamezne skupnosti Italijanov v istrskih krajih. Je skupna organizacija tako za Slovenijo kakor tudi za Hrvasko, vendar v Sloveniji se ni registrirana);

• Skupnost Italijanov (Comunita' degli Italiani). Skupnost Italijanov je lokalna organizacija, clanica Unije Italijanov za Istro in Reko. Njena vloga je strankarska, delovanje pa omejeno na obcinsko raven.

2.1  Jezikovni stik

»Dva ali vec jezikov so v stiku takrat, kadar jih govorec uporablja socasno in jih izmenjuje.«¹⁶

Do jezikovnega stika prihaja v razlicnih druzbenih okoliscinah:

a) znotraj enega samega jezika,
b) ob stiku dveh razlicnih jezikov.

Znotraj enega samega jezika prihaja do stikov pri enem samem govorcu, ki obvlada vec jezikovnih zvrsti; najveckrat gre za stik med dvema socialnima zvrstema, npr. med knjiznim jezikom in narecjem. Posledica tovrstnega jezikovnega stika je nastajanje stevilnih razlicic pogovornega jezika, ali se vec, nastajanje idiolektov v okviru pogovornega jezika.

»Stopnja obvladovanja knjiznih zvrsti jezika je pri vecini govorcev odvisna od izobrazbe, predvsem pa od vrste in kolicine formalnih polozajev, za katere si kdo razvije svoje komunikacijske zmoznosti. Do najmocnejse interference iz narecja v knjizni jezik prihaja predvsem na ravnini izrazne podobe in na oblikoslovni ravnini, knjizno vplivanje jezika na narecje pa se kaze predvsem v vplivu medijev na leksiko.«¹⁷

O dvojezicnosti govorimo takrat, kadar sta v stiku dva razlicna jezika. Najpreprostejsa dvojezicnost je stik dveh jezikov, ki pripadata razlicnima jezikovnima skupinama, npr. slovansko-romanski stik. Do jezikovnega stika lahko prihaja na vec nacinov. Dvojezicen je praviloma posameznik, ki je sporazumevalno kompetenten v jeziku A in B. Redka je dvojezicnost v obeh smereh, torej taksna dvojezicnost, kjer bi tudi pripadnik jezika B poznal jezik A tako dobro, da bi bilo mogoce obojestransko sporazumevanje v obeh jezikih.

2.2  Dvojezicnost

Po Chomskem¹⁸ je idealni dvojezicni govorec tista oseba, ki popolnoma obvlada dva jezika, usvoji dva nacina misljenja in navade, ki so vezane na dve kulturi. Vemo pa, da idealni dvojezicni govorec ne obstaja in da dvojezicni govorec najveckrat le delno usvoji drugi jezik ter se tako le delno »infiltrira« v drugo kulturo in drugi nacin misljenja.

Locimo vec tipov dvojezicnosti:¹⁹

»Poljezicnost ali semilingvizem je nasprotje dvojezicnosti. Kaze se v pomanjkljivem obvladanju maternega jezika in drugega jezika. Nastanek in razvoj semilingvizma je druzbeno pogojen. Na semilingvizem ne smemo gledati kot na osebni primanjkljaj, temvec kot na pojav, ki je tipicen za manjsine v polozaju razlikovanja in spornosti identitete.«²⁰

Glede na stevilo govorcev locimo posameznikovo (individualno) in skupinsko (kolektivno) ali mnozicno dvojezicnost. Znotraj skupinske dvojezicnosti, ki zajema strnjeno skupino, locimo se podtipe, kot so otroska, mladinska, dvojezicnost odraslih.

Glede na stik med jezikoma locimo sticni ali nesticni tip dvojezicnosti. Sticna dvojezicnost je takrat, kadar na nekem obmocju sobivata dva naroda ali deli teh dveh narodov. O nesticni dvojezicnosti govorimo takrat, kadar se govorec drugega jezika nauci ali v soli ali kako drugace, dalec od avtohtonih govorcev tega jezika. Glede na razsirjenost jezikov locimo obmocno (regionalno) in narodno dvojezicnost.

O obmocni dvojezicnosti govorimo takrat, kadar se na dolocenem zemljepisnem obmocju uporabljata dva ali vec jezikov, za narodno dvojezicnost pa gre, kadar gre za obstajanje dveh ali vec razlicnih jezikov pri istem narodu.

Glede na razmerje posameznik-druzba locimo dva tipa dvojezicnosti: posamicno ali individualno ter druzbeno priznano ali institucionalno dvojezicnost. Pri institucionalni dvojeznicnosti gre za zakonsko priznavanje dveh jezikov. Jezika sta enakopravna in ju lahko posameznik uporablja tako v zasebni kakor tudi v javni sferi. Posamicna dvojezicnost je lastnost enega govorca in je pogosto omejena le na zasebno sfero. Pri skupinski dvojezicnosti razlikujemo stiri osnovne tipe:

• Druzinska dvojezicnost je znacilna za mesane zakone. Otrok je ze od rojstva v stiku z dvema jezikoma in ju bo osvojil spontano, po naravni poti. Dveh jezikov se bo otrok lahko naucil socasno ali zaporedno.

• Zemljepisno-politicna dvojezicnost zajema neko jezikovno skupnost ali vec jezikovnih skupnosti, ki zivijo na nekem zemljepisnem ali politicnem obmocju. Gre predvsem za zgodovinsko dvojezicnost, imenovano tudi stacionarna dvojeznicnost, ko na nekem obmocju zaradi zgodovinskih vzrokov sobivata dva jezika.

• Tehnicno-ekonomska dvojezicnost, lahko bi jo imenovali tudi dvojezicnost potrebe, saj je to dvojezicnost narodnostnih in regionalnih skupin, ki zaradi ekonomskih potreb sprejmejo jezik vecine. V tem jeziku poteka informiranje in izobrazevanje.

• Imigracijska dvojezicnost je znacilna za osebe, ki spremenijo bivalno okolje in se z ze usvojenim znanjem nekega jezika (maternega) preselijo v tujejezicno okolje, tu pa se morajo nauciti drugega jezika. To je tako imenovana izolirana dvojezicnost.

Pri diglosiji gre za pojav, ko na mesto nekaterih, navadno visjih zvrsti maternega jezika (zborni in knjizni pogovorni jezik), stopijo ustrezne zvrsti drugega jezika. Pojav je znacilen predvsem za pripadnike etnicnih skupnosti, ki niso razvile lastnega knjiznega jezika.²¹

Ob diglosiji govorec torej v maternem jeziku (L 1) razvija za dolocene govorne polozaje nekatere socialne zvrsti jezika, npr. v zasebni sferi uporablja narecje, medtem ko sporazumevanje v visjih ali drugih govornih polozajih poteka v L 2.

2.3.1  Razmerje med dvojezicnostjo in diglosijo

2.3.1.1  Dvojezicnost

2.3.1.2  Diglosija

Po Fishmanu²² obstajajo med diglosijo in dvojezicnostjo sledece razlike:

• Pri diglosiji sta jezika v hierarhicnem razmerju, pri dvojezicnosti pa sta jezika bolj ali manj enakovredna.

• Pri dvojezicnosti govorec enakovredneje obvlada dva jezika (jezik A in jezik B). Pri diglosiji pa govorec obvlada lasten jezik (torej jezik A) samo v nizjih zvrsteh, za visje govorne polozaje pa uporablja drug jezik (jezik B) ali pa funkcijo omejuje na zasebnost.

• Diglosija pogosto izraza vlogo razlicnih jezikovnih podrocij in razlicne polozaje jezika, dvojezicnost pa s stalnim menjavanjem jezikovnih kodov ne izraza posebnih polozajev in jezikovnih vlog. Jezika (A in B) sta uporabljena enakovredno.

»Posameznik lahko ohranja svoj jezik le, ce ga uporablja in ce ima za uporabo lastnega jezika ustrezne priloznosti. Priloznost za rabo jezika je naslovnik, ki jezik pozna in ga je pripravljen govoriti. Na obmocjih, kjer sta v stiku dva jezika, je eden od njiju v podrejenem polozaju, zaradi tega ga govorec manj uporablja in je bolj izpostavljen procesu asimilacije.«²³

»Jezikovna lojalnost je odvisna od spleta individualnih govorcevih lastnosti in druzbenih razmer:

• od odnosa do jezika (jezikovne zavesti), to je od sistema vrednot, ki se oblikuje z izobrazevanjem;

• od motivacije za rabo jezika, ki je povezana predvsem z odnosom do jezika, a tudi z njegovim ugledom in druzbeno priznanostjo (primer negativne motivacije, ki blokira rabo jezika, je zavest o jezikovni neenakopravnosti in obcutek jezikovne in sicersnje manjvrednosti);

• od posameznikove komunikacijske potrebe, da rabi dolocen jezik in ne drugega (ta potreba je odraz komunikacijskih navad in je tako neposredno odvisna od pogostosti rabe jezika, torej tudi od priloznosti zanjo).«²⁴

Do sedaj smo obravnavali jezike po njihovi funkciji in rabi in smo jih imenovali L 1 ali materni jezik in L 2 ali jezik okolja.

Nehote se nam postavi vprasanje, kaksno je razmerje govorca do obeh jezikov, ce domnevamo, da oba pozna in ju lahko uporablja v enaki meri. Po Weinreichu²⁵ bi prevlado nekega jezika lahko dolocili po naslednjih merilih:

• poznavanje jezika,

• nacin rabe jezika,

• vrstni red ucenja jezika,

• starost pri ucenju jezika,

• uporaba jezika za sporazumevanje,

• ohranjanje dolocenega jezika pri posamezniku,

• custveni element pri jezikovnem prevladovanju,

• druzbeni polozaj jezika,

• literarna in kulturna vrednost jezika.

Merila za prevlado nekega jezika so lahko notranja, izvirajo iz posameznika, ali zunanja, izvirajo iz okolja ter se med seboj ne izkljucujejo in so enako pomembna za dolocitev jezikovnega prevladovanja pri posamezniku.

3  Polozaj slovenscine pri pripadnikih italijanske narodnostne skupnosti v Slovenski Istri

»Etnicna manjsina je skupina ljudi, ki se razlikuje od druge skupine ali od sirse druzbe na podlagi enega ali vec faktorjev. Ti so jezik, kultura, religija ...

Pripadniki skupine smatrajo, da so medsebojno povezani in razlicni od pripadnikov sirse druzbe; prav tako jih ima za pripadnike razlicne skupine tudi sirsa druzba. Poleg tega ima etnicna manjsina na razpolago manj druzbene moci in je torej v podrejenem druzbenem stanju, ki je bolj ali manj izrazito. Lahko bi celo rekli, da ima nizji druzbeni status.«²⁶

Pojem etnicna manjsina oziroma narodnostna skupnost je torej zelo zapleten. Proucujejo ga stevilne humanisticne in druzbene vede: psihologija, filozofija, etnologija, antropologija, sociolingvistika ... Raziskave in studije s tega podrocja spadajo med tako imenovane etnicne studije.

»Iz psiholoskega in socioloskega vidika bi pojem narodnostna identiteta lahko poenostavili v 'zavest o samemu sebi'«.²⁷

Obstoj narodnostnih manjsin ima druzbene, politicne, gospodarske, etnicne, jezikovne in druge razseznosti. V zadnjem casu, v casu splosnih politicnih sprememb in sprememb drzavnih meja, je problem narodnostnih manjsin se posebno aktualen. Etnicna ali narodna identiteta se navezuje na zavest pripadnosti doloceni etnicni skupini ali narodu. S spremembo drzavnih meja pa ni nujna tudi sprememba etnicne in jezikovne meje in tako se zunaj maticnih meja ustvarjajo tako imenovane etnicne oziroma narodnostne skupnosti. Za problem narodnostnih manjsin se v zadnjem casu cedalje bolj zanima tudi sirsa javnost. Prav za to stvarnost sta posebej pomembna in znacilna dva procesa: asimilacija in integracija.

»Ta dva procesa se pojavljata vselej tam, kjer vlada neko medskupinsko neravnovesje v druzbeni moci, kjer se skupine razlikujejo v manjsine in vecine. Asimilacija in integracija se bistveno razlikujeta. Lahko bi rekli, da pride do asimilacije na individualnem nivoju takrat, ko pripadnik etnicne manjsine spremeni identiteto. To pa se uresnici tako, da se identificira s pripadniki vecinske, dominantne skupnosti, ko nima vec zavesti pripadnosti izvorni manjsinski skupnosti.«²⁸

Na razvoj posameznikove dvojezicnosti vpliva tudi socializacijski proces, s katerim posameznik postane druzbeno bitje, si pridobi kulturo neke skupine oziroma skupnosti: prevzame njena druzbena pravila, nacin misljenja, vzorce obnasanja, vero, znanje, kulturo ...

Dejanska dvojezicnost v nekem prostoru zahteva tudi uradno priznavanje obeh jezikov v enaki meri, torej vzporedno uporabo obeh jezikov na vseh ravneh druzbenega zivljenja. Stik dveh jezikov namrec pomeni tudi stik dveh kultur; to lahko posameznika in druzbo, v kateri narodnostna manjsina sobiva, bogati in ji daje drugacno interpretacijo sodobnega sveta. Predmet nase raziskave bo italijanska narodnostna skupnost, ki zivi na obmocju Slovenske Istre.

3.1  Dolocitev vrste dvojezicnosti pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti

Dvojezicnost pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti v Slovenski Istri lahko pojmujemo kot kolektivno dvojezicnost. »Gre za funkcijsko bolj ali manj popolno dvojezicnost (bilingvalnost) s popolno ali delno kompetenco dveh diasistemov:

L 1 ni omejen samo na zasebno sfero, ampak je zaradi vecje kompetence in nenazadnje tudi identitetne zavesti govorcev, uporabljan tudi v javnosti, kadar je taka raba mogoca in nujna.«²⁹

3.2  Metoda raziskave --- anketa o slovenskem jeziku

Predmet raziskave je bilo 50 nakljucno izbranih pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti razlicne starosti, ki zivijo v Slovenski Istri, na obmocju treh obalnih obcin. Merilo izbire je bilo, da mora biti anketiranec pripadnik italijanske narodnostne skupnosti, ne pa nujno tudi dvojezicni govorec. Zajeli smo sirok starostni obseg anketirancev: najstarejsi je bil rojen leta 1919, najmlajsi pa leta 1976. Metoda raziskave je bila metoda anketiranja. Vprasalnik je bil anonimen, napisan v dveh jezikih. Obsegal je 49 vprasanj, ki so bila razdeljena po posameznih podrocjih raziskave:

• sposobnost ucenja L 2,

• sposobnost preklapljanja iz L 1 v L 2,

• polozaj obeh jezikov pri dvojezicnem govorcu,

• dejansko poznavanje obeh jezikov,

• nacin rabe obeh jezikov,

• vrstni red ucenja jezikov,

• starost ob zacetku ucenja obeh jezikov,

• uporaba obeh jezikov pri komunikaciji,

• jezikovna lojalnost pri posamezniku,

• custveni vpliv na rabo obeh jezikov,

• druzbena funkcija obeh jezikov,

• literarna in kulturna vrednost obeh jezikov pri posamezniku,

• dominantnost enega od jezikov,

• stopnja bilingvizma (bilingvizem/diglosija),

• polozaj L 1, L 2, narecje,

• posameznikovo mnenje o manjsini in upostevanju njenih pravic.

3.3  Opredelitev polozaja pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti v Slovenski Istri glede na dane teoretske postavke in analizo ankete o slovenskem jeziku

V Slovenski Istri lahko govorimo o dvojezicnosti, saj tu sobivata dva naroda, slovenski in italijanski, ki uporabljata dva jezika. Slovenscina in italijanscina se kolikor toliko enakovredno uporabljata, italijanscini pa je z zakoni dolocena enakovrednost v javni in zasebni sferi, torej v formalnih in neformalnih govornih polozajih. Glede razmerja posameznik --- druzba lahko govorimo o druzbeno priznani ali institucionalni dvojezicnosti. V mesanih zakonih se otroci ze od rojstva ucijo obeh jezikov, torej gre najveckrat za socasno dvojezicnost. Veliko je tudi primerov zaporedne (sukcesivne) dvojezicnosti: pri otroku nastane najveckrat v stiku z vrstniki pri igri, pri odraslem pa v stiku s kolegi na delovnem mestu ali iz nujnosti poznavanja slovenskega jezika pri iskanju dela v slovenskih delovnih organizacijah.

Poleg ze navedenih vrst dvojezicnosti lahko pri nekaterih pripadnikih italijanske narodnostne skupnosti govorimo tudi o semilingvizmu ali poljezicnosti. Ta se pojavlja predvsem pri govorcih z nepopolno osnovno solo in pri govorcih hrvaske narodnosti, priseljenih iz Hrvaske Istre, ki se predvsem zaradi prestiznosti italijanskega jezika izrekajo za pripadnike italijanske narodnosti, kot materni jezik pa navajajo italijanscino in ne hrvascine, kot bi pricakovali. Ti govorci se morajo slovenscine sele uciti, ravno tako pa se morajo uciti in izpopolnjevati tudi v italijanscini, ker je njihovo poznavanje obeh jezikov nepopolno. Lahko bi govorili o semilingvizmu ali poljezicnosti. Analiza ankete o slovenskem jeziku je pokazala, da manjsinski govorci v pogovor v slovenscini vpletajo tudi italijanske besede (12 % anketirancev pogosto, 48 % anketirancev vcasih), najveckrat zato, ker se ne morejo spomniti ustreznega slovenskega izraza, vendar pa tudi v pogovor v italijanscini vpletajo slovenske izraze (32 % pogosto, 44 % vcasih), najveckrat zato, ker se ne morejo spomniti ustreznega izraza v italijanscini. To je neka vrsta semilingvizma ali poljezicnosti.

V nekaterih primerih bi lahko govorili tudi o tehnicno-ekonomski dvojezicnosti, saj italijanscina velja za nekaksen jezik prestiza, zato se tudi veliko pripadnikov vecinskega naroda odloca za ta jezik predvsem iz gospodarskih razlogov (solanje, boljsa delovna mesta, boljsi zasluzek ...).

Po stevilu govorcev je dvojezicnost v Slovenski Istri delna, saj zajema le del obmocja od Debelega rtica do drzavne meje z Republiko Hrvasko na Dragonji, ter mnozicna ali koletivna, kajti v vecji meri je omejena na tri obalne obcine: Koper, Izolo in Piran. Glede stikov med jezikoma lahko govorimo o sticni dvojezicnosti, saj med slovenskim in italijanskim narodom obstaja ze stoletja dolga tesna povezanost in sozitje. Vecinoma gre danes za dvosmerno dvojezicnost, saj se italijanskega jezika v solah uci tudi vecinski narod, slovenskega jezika pa se ucijo v solah z italijanskim ucnim jezikom.

Glede na razsirjenost jezikov bi lahko govorili o obmocni ali regionalni dvojezicnosti, saj se dva jezika uporabljata na dolocenem zemljepisnem prostoru.

V okviru italijanske narodnostne skupnosti bi lahko govorili o vseh treh tipih diglosije po Fishmanu oziroma lahko opazimo, da gre pri njih za posebnost, kajti govorimo lahko o triglosiji:³⁰

• Triglosija in bilingvizem: govorci obvladajo tri narecja, slovensko, italijansko in hrvasko ter dva knjizna jezika. Triglosija je lastna predvsem hrvaskim pripadnikom italijanske narodnostne skupnosti, ki so se priselili v Slovenijo.

• Bilingvizem in dvojna diglosija: govorci govorijo dva knjizna jezika (slovensko in italijansko) in dve narecji (npr. triestino in istroveneto).

• Trilingvizem: govorci obvladajo tri knjizne jezike.

Italijanska narodnostna skupnost v Sloveniji je delezna vseh pravic, ki so ji dolocene po Ustavi Republike Slovenije (5., 11., 64., 80. clen in Zakon o uresnicevanju posebnih pravic pripadnikov italijanske in madzarske narodnosti na podrocju vzgoje in izobrazevanja, Ur. l. SRS st. 12, 9. 4. 1982, str. 805): ustrezno izobrazevanje v maternem jeziku, italijanski jezik je eden od uradnih jezikov v Republiki Sloveniji, narodnostna skupnost ima tudi svoje politicne pravice, tako v organih lokalne samouprave kakor tudi v drzavnem zboru.

V vsakdanji praksi je italijansko govorecemu pripadniku manjsine omogocena raba maternega jezika tako v javni (posta, banka, trgovina ...) kakor tudi v zasebni rabi. Italijanskemu govorcu je z dvojezicnimi publikacijami, bancnimi in postnimi poloznicami in ostalimi dokumenti, ki so napisani v obeh jezikih, omogocena nemotena raba italijanskega jezika. Pomanjkljivost pa je v tem, da v razpisih za posamezna delovna mesta, za katera je znacilno delo z ljudmi, ni posebej izrazena zahteva po obvladanju tudi italijanskega jezika.³¹ Tako so na taksnih delovnih mestih zaposleni ljudje, ki ne obvladajo italijanskega jezika in tako onemogocajo dosledno izvajanje dvojezicnosti.

Na dvojezicnem obmocju je moznost uporabe obeh jezikov izrazena tudi javno. V obalnih krajih se namrec pojavljajo dvojezicni napisi; ti so sicer doloceni z zakonom, vendar pa jih je mogoce zaradi bliznje meje z Italijo, torej zgolj iz prakticnih razlogov, zaslediti tudi na obmocjih, ki z zakonom niso dolocena kot dvojezicna. Tudi uradno poslovanje (banka, posta, obcina, trgovine ...) je dvojezicno. S tem je omogocen osnovni pogoj za uporabo italijanskega jezika, ki ga pogojuje dvojezicni napis. V obalnih mestih je zaslediti italijanscino tudi v vsakdanjem sporazumevanju tako na ulici kakor tudi v trgovini in na drugih javnih mestih. Italijanscina postaja v mestnem okolju jezik prestiza in gospodarske blaginje, zato jo uporabljajo tudi govorci, ki niso pripadniki italijanske narodnostne skupnosti, ki pa na obmocju Slovenske Istre zivijo ze od rojstva.

V druzini se vecina pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti pogovarja izkljucno v italijanscini. Starsi z otroki vecinoma govorijo italijansko. Ucenje slovenskega jezika nastopi najveckrat sele z vstopom v solo, kjer je slovenscina obravnavana kot jezik okolja (20 % informatorjev navaja, da se je slovenskega jezika naucilo doma, v pogovoru s starsi, 30 % v soli, 36 % v druzbi s slovenskimi sovrstniki, 20 % pa v stiku s slovenskimi kolegi v sluzbi).

Knjizno italijanscino bo pripadnik italijanske skupnosti uporabljal predvsem na delovnem mestu v italijanskih institucijah in v soli. Dejstvo je torej, da bo pripadnik italijanske narodnosti uporabljal standardno italijanscino (knjizni jezik --- la lingua) samo v 10 % komunikacije, medtem ko je ostalih 90 % komunikacije porazdeljenih med narecje in jezik vecine.

Starsi, ki z otroki govorijo slovensko, navajajo, da se je otrok obeh jezikov naucil hkrati in v enaki meri (36 % istocasno kot italijanscine, 32 % ko je znal dobro italijansko, se je naucil tudi slovenscine). To so predvsem otroci starsev iz mesanih zakonov ali pa so ze njihovi starsi iz mesanih zakonov. Samo v slovenscini se v druzini pogovarja le malo pripadnikov italijanske narodnosti (4 % samo v slovenscini, 60 % samo v italijanscini, 36 % delno v slovenscini, delno v italijanscini). Izbira jezika v druzini je odvisna tudi od tega, s kom v druzini se manjsinski govorec pogovarja.

Analiza ankete kaze, da so pripadniki italijanske narodnostne skupnosti dovolj motivirani za jezikovno lojalnost in so precej dosledni pri izvajanju dvojezicnosti. Za rabo jezika imajo govorci priloznosti tako v javni kakor tudi v zasebni sferi. V javni omogocata rabo italijanscine dvojezicni napis in sogovorec, ki ponavadi (ne pa vedno) obvlada italijanscino. Zmoznost jezikovnega izrazanja v slovenscini se pokaze tudi pri izbiri tem; pripadniki italijanske narodnostne skupnosti se lahko pogovarjajo le o vsakdanjih, manj zahtevnih temah (o gospodinjskih zadevah, o znancih, o vsakdanji potrosnji, o sportu, o ribistvu, o prometu, o otrocih). Od zmoznosti izrazanja v slovenscini je odvisno tudi branje slovenskih casopisov, literature in spremljanje slovenskih televizijskih programov. Ugotavljamo, da manjsinski govorci precej prebirajo slovenske casopise (84 %), vendar je odstotek tistih, ki berejo italijanske casopise, vecji (98 %). Zelo majhen odstotek manjsinskih anketirancev prebira slovensko leposlovje (16 % da, 16 % vcasih). Vzrok je morda dejstvo, da slovenske knjige prebirajo le soloobvezni anketiranci. Slovensko televizijo in radio spremlja 89 % manjsinskih govorcev: najbolj sta spremljana televizijski in radijski dnevnik.

Slovenscino uporabljajo v pisni obliki predvsem v uradnih in pravnih spisih, ki ne zadevajo dvojezicnega obmocja (66 %), v zasebnem dopisovanju pa najveckrat uporabljajo italijanscino. Na ozavescenost slovenskega jezika vplivajo predvsem sola in mnozicna obcila, kajti druge institucije, ki jih obiskujejo pripadniki italijanske narodnostne skupnosti, so ali izkljucno v italijanscini ali pa so dvojezicne.

Kot nevarnosti za asimilacijo pripadniki italijanske manjsine navajajo neskrb manjsine za ohranjanje lastnega jezika, nepovezanost manjsine zunaj maticne dezele, premocan vpliv slovenskega okolja, mesane zakone, premajhno povezanost manjsine z Italijo, premajhno zanimanje Italije za manjsino, pomanjkanje italijanskih sol in kulturnih ustanov, trenutno politicno situacijo in celo neposluh slovenske drzave za manjsinsko vprasanje.

Za pripadnike italijanske manjsine je znanje slovenscine zelo pomembno (76 %) in ga skusajo izpopolnjevati (68 %). Italijanscine zaradi slovenskega okolja ne zanemarjajo (54 %). Zavedajo se, da morajo poleg govora obvladati tudi pisno obliko slovenscine (74 %). Dobro so seznanjeni z moznostmi izpopolnjevnja v italijanskem jeziku in se v njem tudi izpopolnjujejo (68 %). 36 % anketirancev meni, da je slovenscina jezik, ki zdruzuje Slovence v narod, 28 %, da je jezik kot vsi drugi jeziki, 14 %, da je jezik, enakovreden evropskim jezikom, 18 %, da je jezik, ki se ga tezko naucimo. Za 82 % vprasanih je materni jezik italijanscina, vendar s predpostavko, da samo 58 % vprasanih pozna pomen pojma materni jezik (jezik, ki sem se ga naucil kot prvega v otrostvu). 62 % anketirancev se zaveda, kdaj govori v slovenscini pravilno, oziroma kdaj dela napake, medtem ko so manj kriticni do sogovorcev: 44 % hitro opazi, kdaj dela napake sogovorec, 48 % pa to opazi samo vcasih.

3.4  Podrocja rabe L 2 (slovenscine)

L 2 (slovenscino) bo torej pripadnik italijanske narodnostne skupnosti rabil povsod tam, kjer mu bo raba L 1 iz kakrsnegakoli vzroka onemogocena. Eden najpogostejsih vzrokov, da je pripadniku italijanske narodnostne skupnosti onemogocena raba L 1, je nepoznavanje manjsinskega jezika s strani vecine.

Vzroke za nepoznavanje lahko iscemo predvsem v zgodovinskem dogajanju takoj po drugi svetovni vojni:

• V casu fasizma je bila raba italijanscine na obmocju celotne Istre obvezna, po vojni pa zahteva po znanju italijanscine ni vec tako ostra. Znanje italijanscine ni pogoj za sprejem na delovno mesto, za katero je znacilno delo z ljudmi.

• Romanizacija in nacrtno zatiranje slovanske kulture v casu fasizma je zbudilo odpor do italijanscine.

• Po drugi svetovni vojni je nova oblast na obmocje Slovenske Istre nacrtno priselila vecje stevilo ljudi iz notranjosti Slovenije, in ceprav se je od njih zahtevalo znanje italijanskega jezika, tega najveckrat niso obvladali.

Pripadniki italijanske narodnosti, ki so se na obmocje Slovenske Istre priselili iz sosednje Hrvaske in niso obiskovali sol s slovenskim ucnim jezikom, so se jezika naucili kasneje iz okolja in prav gotovo nimajo enakovredne jezikovne kompetence, kot jo imajo v L 1.

»Samo govorna vrsta rabe pomeni neuravnotezen bilingvizem, saj gre vecinoma za obvladanje narecja ali pokrajinskega pogovornega jezika, torej za dvojezicnost digloticne vrste.«³²

Jezikovna nelojalnost oziroma upadanje jezikovne lojalnosti lahko privede do zadnje faze integracijskega procesa, do asimilacije.

3.4.1  Raba L 1 in L 2 glede na govorna podrocja

3.4.2  Raba L 1 in L 2

Za pripadnika italijanske narodnostne skupnosti bi bilo idealno, ce bi lahko uporabljal oba jezika v enaki meri, tako v formalni kakor tudi v zasebni sferi.

Vendar pa je zal v vecji meri prisiljen uporabljati L 2, torej slovenscino, pa ne zaradi tega, ker mu raba L 1 (italijanscine) ne bi bila dovoljena. L 2 mora uporabiti povsod tam, kjer mu je zaradi nepoznavanja italijanscine pri vecini sporazumevanje v L 1 onemogoceno. Formalnost polozaja v italijanskih ustanovah pripadniku italijanske narodnosti implicira rabo L 1.

Na delovnem mestu, na Skupnosti Italijanov, v cerkvi, na kulturnih prireditvah in seminarjih v okviru Skupnosti Italijanov bo govorec govoril v L 1, torej v knjizni italijanscini (la lingua).

Tudi v polformalnih polozajih (pogovor s kolegi na delovnem mestu) bo uporabljal L 1.

V okviru L 1 bo izbiral med narecjem in knjizno italijanscino. Najveckrat se bo v polformalnem polozaju odlocil za narecje. V zasebni sferi pa bo uporabljal izkljucno L 1 in sicer ponavadi narecje. Merila za rabo dolocenega jezika pri Slovencih v Italiji je v svoji magistrski nalogi natancno podala M. Kaucic-Basa. V prvi vrsti se postavlja vprasanje, ali ima dvojezicni govorec sploh priloznost za rabo nekega jezika. Priloznosti za rabo jezika so dejavniki ohranjanja jezika v najsplosnejsem smislu.

Drugi pogoj za rabo jezika je jezikovna lojalnost. Ta mora biti tem vecja, cim manj je priloznosti za rabo jezika.³³

Najpomembnejsi pogoj za rabo jezika pa je vsekakor znanje jezika.

Pogoji, ki jih je postavila M. Kaucic-Basa, veljajo tako za govorca kakor tudi za naslovnika. Pripadniki italijanske narodnosti bodo najveckrat uporabili narecje: knjizno varianto (la lingua) bodo uporabili predvsem v formalnih polozajih, pa se to tisti s srednjo, visjo- in visokosolsko izobrazbo.

L 2 bodo uporabili takrat, kadar ne bo mogoce uporabiti L 1, torej najveckrat takrat, kadar sogovorec ne bo obvladal L 1.

Ravno tako lahko pricakujemo slabso kompetenco v L 2 pri tistih govorcih italijanske narodnosti, ki imajo osnovnosolsko izobrazbo ali nepopolno osnovnosolsko izobrazbo.

»Za dejansko uporabo jezika v dani priloznosti je potreben dolocen pozitivni odnos do jezika in ne samo znanje. Stopnjo jezikovne lojalnosti je mogoce ugotavljati po notranjih dejavnikih, torej po stopnji jezikovnega znanja, ki pogojuje obliko rabe, po mnenju o uporabnosti jezika, custveni navezanosti nanj in literarno-kulturnem vrednotenju, po zanimanju za tisk v L 1 in dejanskem branju. Kaze se tudi v izbiri jezika glede na drugega dvojezicnega govorca. Menimo namrec, da prihaja do razlikovanja zaradi predpostavljanja, da ima dvojezicni sogovorec majhno jezikovno znanje in da govori enega od jezikov raje, pa tudi zaradi navajenosti in zgledovanja po drugih dvojezicnih govorcih ipd. Za spremembo v taksnem vedenju je potrebna visoka jezikovna lojalnost.«³⁴ Jezikovna nelojalnost oziroma upadanje jezikovne lojalnosti lahko pripelje do zadnje faze integracijskega procesa, do asimilacije.

Pri pripadnikih italijanske narodnosti moramo poudariti predvsem pragmaticni pomen italijanskega jezika. Raba italijanskega jezika pospesuje stike z Italijo, torej z Evropo, in govorcu ponuja nekatere ugodnosti oziroma prednosti (gospodarsko sodelovanje z Italijo, solanje v Italiji, sluzba v Italiji ...).

V tem primeru lahko govorimo o prestiznosti italijanskega jezika, ki je znacilna tako za pripadnike manjsinskega naroda kakor tudi za pripadnike vecinskega naroda. V prestiznosti lahko iscemo vzroke, da se v zadnjem casu cedalje vec pripadnikov vecinskega naroda odloca za ucenje in rabo italijanskega jezika. Priloznosti za rabo L 1 se torej sirijo. V druzini in v krogu prijateljev so priloznosti za rabo L 1 bolj ali manj stalne. Ravno tako so stalne priloznosti za rabo L 1 v italijanskih ustanovah. Moznost za rabo L 1 pa se z novim polozajem italijanskega jezika (italijanscina kot prestizni jezik) sirijo tako na formalni kakor tudi na neformalni ravni. S siritvijo priloznosti za rabo L 1 pa je okrnjena moznost rabe L 2.

4  Sklep

Analiza ankete je pokazala jezikovno stanje med pripadniki italijanske narodnostne skupnosti na podrocju Slovenske Istre, njihovo jezikovno rabo in tudi razmerje med L 1 (italijanscino) in L 2 (slovenscino).

Vecinsko okolje vpliva na pripadnika italijanske narodnostne skupnosti, zato se nenehno trudi za ohranjanje maternega jezika, italijanscine, vendar pa je raba slovenscine v dolocenih govornih polozajih nujna.

Na jezikovno znanje in rabo v prvi vrsti vpliva druzina. V druzini je mogoce sozitje dveh jezikov, v vecji meri pa se uporablja italijanscina.

Poleg druzine vpliva na govorno vedenje italijanske skupnosti tudi okolje. Ze majhen otrok se pri igri sreca tako z italijanskim kakor tudi s slovenskim jezikom. Kasneje mora pri vkljucevanju v sirso druzbeno skupnost veckrat uporabiti slovenski jezik, zato je znanje slovenscine nujno.

Na razmerje med rabo L 1 in L 2 vplivajo razlicne institucije in organizacije tako v slovenscini, kakor tudi v italijanscini. Priloznosti za rabo obeh jezikov je veliko, izbira jezika pa je v veliki meri odvisna od govornega polozaja in od izbire govorca.

Vecina pripadnikov italijanske narodnostne skupnosti se lazje izraza v italijanscini kakor v slovenscini, vendar v italijanscino vpleta slovenske besede, najveckrat zato, ker se ne more spomniti ustrezne italijanske besede. Ravno tako pri govorjenju slovenscine uporablja italijanske besede, ker ne najde ustreznega slovenskega izraza. O slovenscini imajo pozitivno mnenje in se zavedajo, da morajo slovenscino poznati tako v pisni kot v govorni obliki.

Jezikovna kompetenca v italijanscini je omejena na narecje in zborni jezik, izbira posamezne zvrsti pa je odvisna od govornega polozaja.

Italijanscino je mogoce ohranjati z delovanjem italijanskih ustanov (sami pripadniki italijanske narodnostne skupnosti cutijo potrebo po vecjem stevilu italijanskih ustanov), z intenzivnejsim stikom z maticno drzavo, z boljso kvaliteto pouka italijanskega jezika v solah z italijanskim ucnim jezikom, z boljsim znanjem italijanscine tudi pri vecinskem narodu, z razlicnimi kulturnimi in drugimi prireditvami v italijanscini, predvsem pa je pomembna vecja narodna zavest in obojestransko upostevanje bilingvizma.

Pri vsakem pripadniku italijanske narodnostne skupnosti je stik jezikov izviren, neponovljiv: pri vsakem se pojavlja nekoliko drugace, kljub temu da gre za kolektivno dvojezicnost.

Menimo, da rezultati raziskave vodijo k potrebi po nadaljnjemu proucevanju jezikovnega stika na dvojezicno mesanem obmocju Slovenske Istre. Odprta je moznost raziskave jezikovnega stika glede na socialni polozaj, izobrazbeno strukturo, mesane zakone ... Jezikovni stik bi bilo mogoce raziskati tudi s pomocjo magnetofonskega zapisa in analize govora dvojezicnih govorcev.

Opombe

¹

D. Darovec: Pregled zgodovine Istre, Annales 1, Koper 1992, str. 53.

²

D. Darovec: Pregled zgodovine Istre, Annales 1, Koper 1992, str. 55

³

Vec o tem B. Baloh: Polozaj slovenscine pri italijanski narodnostni skupnosti v Slovenski Istri, diplomska naloga, 1994.

⁴

D. Darovec: Pregled zgodovine Istre, Annales 1, Koper 1992, str. 76.

⁵

M. Zagradnik: Pokrajinski arhiv Koper, ustno, 1994.

⁶

M. Zagradnik: Nacionalizacija industrijskih podjetij v slovenskem Primorju in slovenski Istri, Viri 5, Objava arhivskih virov, Ljubljana, 1992.

⁷

Slovensko primorje in Istra, 1953.

⁸

Okrogla miza. Vsi nasi eksodusi, Koper, junij 1993.

⁹

Prav tam.

¹⁰

M. Zagradnik: Nacionalizacija industrijskih podjetij v slovenskem Primorju in slovenski Istri, Viri 5, Objava arhivskih virov, Ljubljana, 1992, str.152.

¹¹

Vec o tem B. Baloh: Polozaj slovenscine pri italijanski narodnostni skupnosti v Slovenski Istri, diplomska naloga, 1994.

¹²

Novi arhivski viri kazejo, da je bilo teh ljudi precej manj, tudi ce obravnavamo Istro v celoti, vsekakor pa je bilo manj izselitev, kot jih prikazujejo italijanski podatki.

¹³

Natancnega stevila Italijanov ni mogoce dolociti, saj je lahko sprememba priimka ze tudi sprememba identitete. Okrogla miza. Vsi nasi eksodusi, Koper, junij, 1993.

¹⁴

Okrogla miza. Vsi nasi eksodusi, Koper, junij, 1993.

¹⁵

A. Jerman: Etnicno ciscenje ali rdeca revolucija, Primorske novice, 2. 4. 1993.

¹⁶

Uriel Weinreich, Lingue in contatto con saggi di Francescato Grassi Heilmann, 1974, Serie di linguistica Boringhieri.

¹⁷

Breda Pogorelec: K vprasanju bilingvizma in diglosije iz slovenske izkusnje, Dvojezicnost, individualne in druzbene razseznosti, Ljubljana, 1984.

¹⁸

Noam Chomsky, Syntactic structures, Hagg, Mouton, 1957.

¹⁹

Tipologija povzeta po Elizabeti Bernjak: Kontrastivna obravnava dvojezicnosti s posebnim poudarkom na slovensko-madzarski dvojezicnosti na narodnostno mesanem obmocju Prekmurja, magistrska naloga, Ljubljana, 1990.

²⁰

E. Bernjak, prav tam.

²¹

Z. Gruden: Poglavje iz govornega jezika trzaskih Slovencev, JiS, Ljubljana, 1975.

²²

A. Joshua Fishman: Sociologija jezika, Sarajevo, 1978.

²³

M. Kaucic-Basa: Slovenscina kot jezik soseke v Trstu, Mag. naloga, Ljubljana --- Trst, 1991.

²⁴

M. Kaucic-Basa: Slovenscina kot jezik soseske v Trstu, magistrska naloga, Ljubljana --- Trst,1991.

²⁵

U. Weinreich: Lingue in contatto con saggi di Francescato Grassi Heilmann, 1974, Serie di linguistica Boringhieri.

²⁶

E. Sussi: Vpliv socializacijskih dejavnikov na etnicno identiteto, Zbornik IRRSAE, 1986/87.

²⁷

E. Sussi, prav tam.

²⁸

E. Sussi, prav tam.

²⁹

B. Pogorelec: Sociolingvisticni problemi slovenske etnicne skupnosti v Italiji, 1989.

³⁰

Nelida Milani-Kruljac: La comunita italiana in Istria e a Fiume, Trieste --- Rovigno, 1990.

³¹

Izjema so turisticne organizacije.

³²

U. Krevs: Govorno vedenje pri Slovencih v Nemciji, diplomska naloga, Ljubljana, 1992.

³³

M. Kaucic-Basa: Slovenscina kot jezik soseske v Trstu, magistrska naloga, Ljubljana --- Trst,1991.

³⁴

U. Krevs: prav tam.