Spet prevedene Mickiewiczeve pesmi^*

Ker so se ob novih prevodih starejse poljske poezije vedno zacenjale polemike o vprasanju metricne substitucije poljskega verza, naj bo ta ocena Krakarjevega prevoda bolj verzolosko naravnana. Da bi lahko vsaj priblizno dojeli problem nadomescanja vernega izrazila, moramo najprej pojasniti razmerje med slovenskim in poljskim verzom.

Slovenski in poljski verz se med sabo razlikujeta predvsem tedaj, kadar za svoja verzna izrazila izbereta tiste mere, ki so v skladu z njunim pesniskim izrocilom. V teh dveh jezikih sta se namrec razvila razlicna verzna principa, kar je po mnenju teoretikov posledica razlicnega jezikovnega gradiva pa tudi vpliva evropskih verznih sestavov. Poljske besede imajo ustaljeno naglasno mesto in ne morejo spreminjati svoje pomenskosti glede na dolzino samoglasnikov. Slovenscina pa je jezik, v katerem so tovrstna nasprotja mogoca. Zato je slovenski tradicionalni verz silabotonicen, tj. uposteva tako dolzino verza kot ikticno metricno shemo, poljski pa silabicen in mnogokrat dvodelen: vsebuje stalno stevilo zlogov in besedni premor na istem mestu (cezura), naglasna impulzivnost je prosta, vendar s teznjo po paroksitonicni klavzuli, se pravi stalnem naglasu na predzadnjem zlogu. Prevajalceva naloga torej ni v posnemanju, temvec v ustreznem nadomescanju verznega izrazila --- seveda kolikor gre za merjeno pesnisko besedo.

Krakar se je pri prevajanju Mickiewicza sreceval z naslednjimi tipi poljskega verza:

a) silabicni:

• trinajsterec (7+6)

• enajsterec (5+6)

• osmerec

• preplet enajsterca in osmerca

• prosti silabicni verz

• trohejski osmerec.

Zanimiva je primerjava med Krakarjevim in Pretnarjevim prevodom Gospe Twardowske. Tone Pretnar jo je prevedel v prostem prepletu trohejskega sedmerca in osmerca ter uporabljal tako oklepajoce kot prestopne zenske in moske rime, ki jih je prosto nizal, Krakar pa se je strogo drzal trohejskega osmerca in prestopnih zenskih rim iz izvirnika. V tem pogledu je Pretnarjev prevod modernejsi, Krakarjev pa bolj realisticen (z oznacitvijo »realisticen« in »modernisticen« opozarja Pretnar na razlicne nacine prevajanja Mickiewiczevih sonetov v svoji razpravi O verzu slovenskih prevodov Mickiewiczevih pesniskih besedil). Zanimiv je tudi Valjavcev prevod Ocetove vrnitve iz leta 1867: poljsko raznozlozno kitico je nadomestil z domaco jambsko baladno kitico, v kateri se prepletata po dva devetzlozna in dva osemzlozna verza. Krakarjev prevod je nastal v duhu sodobnejsega prevodnega izrocila; podobno kot Joze Udovic v prevodu ljubezenske pesmi Zaloty (Snubljenje) je enajstersko-osmersko kitico v Ocetovi vrnitvi prevajal izkljucno z jambskimi enajsterci.

V spremni besedi k prevodu pesmi Kochanowskega Krakar pravi, da slovenscina ni vajena poljskega trinajsterca in da bi ga lahko idealno nadomestila z jambskim enajstercem --- vendar bi tako pri vsakem verzu izgubila po dva zloga, kar gotovo ne bi bilo v prid vsebini. Medtem ko je prevajalec pred dvajsetimi leti o tem samo sanjal, pa je pri Mickiewiczevi elegiji Za D. D. odlocno uresnicil svoje nekdanje stalisce. Problem zlogovne omejenosti je ponekod reseval z neupostevanjem nekaterih besed, miselnimi preskoki, metafore je zaokrozal hitreje, iskal je tiste slovenske ustreznice, ki so vsebovale cim manjse stevilo zlogov. Nasprotno je pri Vrnitvi oceta --- tam je v vsakem drugem verzu pridobil tri zloge --- misel razpotegnil, dodajal je besede, ki v izvirniku niso bile uporabljene, cetrti verz Pobonie zmówcie paciórek se v Krakarjevem prevodu npr. glasi lepó pobozno ocenas zmolite. Trinajsterec je Krakar nadomestil z jambskim enajstercem tudi v elegiji Ura, kjer je posegel v kiticno sestavo in po sestem verzu vpeljal vmesno stirivrsticnico, hkrati pa zabrisal kiticno mejo po sestindvajsetem verzu.

Mickiewiczevi soneti so napisani kot silabicni trinajsterci s cezuro po sedmem zlogu (7+6), koncujejo jih naglasi na predzadnjem zlogu (paroksitonicna klavzula). Vse od izdaj Pisanic in kasneje Cbelice je pri nas veljalo pravilo, »da se sodozlozni silabicni verzi prevajajo v slovenscino s trohejskimi ekvivalenti iste dolzine, lihozlozni pa z jambskimi« (Tone Pretnar, O verzu slovenskih prevodov Mickiewiczevih pesniskih besedil), zato so tako ravnali tudi nasi prevajalci, pri prevajanju iz poljscine toliko bolj, saj so s tem ohranili paroksitonicno klavzulo. Krakar je o trinajstercu napisal: »Bistvene zanj so zenske rime, ki so v poljscini tudi najbolj naravne in jih izvirnik nikjer ne zamenja za moske enozloznice, tako da jih nekako postavi tudi prevajalcu za pravilo, ceprav temu pravilu slovenski pesnik, vajen enako moskih kot zenskih rim, ne more zmeraj slepo slediti.« Krakar to pravilo v sonetih uposteva, zato --- poleg tega, da nadomesca poljski zlogovni in dvodelni trinajsterec z jambskim brez cezure --- nikoli ne uvaja moske rime, medtem ko Pretnar v svojem prevodu Resignacije nikoli ne uporabi zenske, ter celo vpeljuje naglas na predpredzadnjem zlogu. Pretnarju torej paroksitonicna klavzula v slovenskem prevodu ni bistvena, kot mu tudi ni bistveno ohranjanje razporeditve rim, kar je opazno ze v njegovem prevodu Gospe Twardowske (Trziski tekstilec, 1971).

Rime v prevodih sonetov je Krakar razvrstil po naslednjem vzorcu: abba, cddc, efe, fef (ali fgg). Mickiewiczev vzorec je najveckrat tak: abba, abba, cdc, dcd. Torej se je od rim v izvirniku vedno oddaljil tako, da je v drugi kvartini poiskal nove rime, v zadnji tercini pa je ponekod vpeljal zaporedno rimanje namesto veriznega. Poleg tega je nadaljeval izrocilo inovativnega asonancnega ali necistega rimanja (npr. jocem --- mogoce, vical --- rdecica, balkonu --- zatonu), ki jo je pod Zupancicevim vplivom v prevodno poezijo vpeljeval Vojeslav Mole, toda njegovega rimanja cez besedo (ciprese --- bude se) Krakar ni nikjer realiziral. Opozoriti je treba se na zaporedno rimo v nesonetnem jambskem trinajstercu v prevodu pesmi Do*** (Za ...): rima nebu --- zvedel priklicuje slovensko knjiznopogovorno razlicico [zvedu] in zato spada v posebno kategorijo. Petvrsticnico Poay si zy (Solze sem tocil) je Krakar prevedel brez notranjih rim in jih je nadomestil z eno samo prestopno (otrostvo --- ubostvo); Joze Udovic jih je bil v svojem prevodu iz leta 1952 (Pritekle solze so) ohranil: vroce --- sijoce, majsko --- rajsko, preserno --- nemirno, zorenja --- trpljenja.

Ker pomeni cezura po sedmem zlogu v silabicnem trinajstercu odmor za poudarjeno besedo, je poljski sonet tudi skladenjsko dvodelen. Ceprav se zdi, da je Krakar v sonetu Lauri besedno mejo uposteval (le v dveh izmed stirinajstih verzov je ni), njegova cezura ni skladenjsko utemeljena, npr. v verzu da sem s pogledom te in / s svojim glasom ganil, kjer ne moremo vec govoriti o dvodelnosti verza. Ustrezni poljski verz se glasi: Jeli ci mym spojrzeniem, / jeli gosem wzrusz. Presernu se je taksna dvodelnost posrecila v baladi Prekop, ki je napisana v nibelunski kitici (jambski trinajsterec s cezuro po sedmem zlogu), npr. uvodni verz Bil nekdaj je mlad pevec, / ne bôgat, al' slovec. V nemskih prevodih poljskih pesmi je ni dosledno ohranil: der nicht mehr liebt, da_ er ge/liebt, nicht kann vergessen (Resignation). Zato lahko sklepamo, da ima cezura v silabicnem verzu drugacno vlogo kot v silabotonicnem, saj v prvem, poleg predpisanega besednega premora, mnogokrat odloca o intonaciji verza, hkrati pa se dodatno uklanja normi, ker ni omejena z ikticno metricno shemo.

Se nekaj besed o prevajanju Mickiewiczevega enajsterca. Tone Pretnar ugotavlja (Tone Pretnar, O verzu slovenskih prevodov Mickiewiczevih pesniskih besedil), da so Mickiewiczeve dvodelne lirske enajsterece (5+6) slovenski prevajalci najveckrat nadomescali z jambskimi brez cezure (Trnovec, Debeljak, Udovic, Stefanova), s prepleti jambskih desetercev in osmercev (Udovic), s poljubnimi prepleti jambskega enajsterca z desetercem (Udovic, Stefanova), s prostim jambskim verzom (Preseren, Udovic), redkeje z dvodelnimi padajocimi naglasnimi cetverci (Debeljak) ali prepletom daktilskega enajsterca in deseterca (Stefanova). Krakar je omenjeno mero vedno nadomestil z jambskim enajstercem, vendar ga je dojel precej svobodno in ga »v prevajalski stiski« --- kot je napisal ob izidu Kochanowskega --- ponekod zamenjal z dvanajstercem, npr. verz med vlado in ljudstvom sprava spet nastane (Materi Poljakinji). Rozka Stefan pa je v istem jambskoenajsterskem prevodu iz leta 1985 z naslovom Poljski materi tri verze podaljsala v trinajsterce. Glede drugih Krakarjevih prevodov enajsterca je vredno omeniti, da so od stiriindvajsetih verzov v Velemojstru stirje dvanajsterci, ostali pa enajsterci. Medbesedno mejo je tu uresnicil v 66,6 %, vendar ni skladenjsko utemeljena; Tine Debeljak jo je leta 1943 v prevodu iste pesmi z naslovom Mojster mojstrov v 54,5 %. Kiticno zgradbo v prav tako enajsterskem verzu Kesanja zapravljivca je Krakar razbil na dve oktavi, rimo je ohranil --- le v zadnjih stirih verzih je namesto stalne prestopne uporabil oklepajoco.

Silabotonicni verz je pri Mickiewiczu redek, vendar opazen in »dosledno stroficen verz spevnega tipa«, kot ugotavlja poljska verzologinja Lucylla Pszczoowska. Slovenski prevajalci so doslej prevajali samo njegova jambska in anapestovska pesniska besedila; Krakarjev prevod se kar dvakrat loteva trohejskega osmerca ter mu v domaci podobi daje povsem ekvivalentno obliko v dveh razlicicah istega pesemskega besedila --- To rozkwite wieo drzewa (To razcvelo sveze drevje) in Pie pielgrzyma (Romarjeva pesem) --- le da se v Romarjevi pesmi lirski subjekt ne identificira z avtorjem.

Za konec se tole. Poljski glagol pltac' si pomeni zapletati se in ga je Krakar pomotoma zamenjal z glagolom pakac' (jokati), ker imata glagola podobno sedanjisko osnovo. Od tod napaka pri prevajanju naslovnega in hkrati uvodnega verza Mówi z sob, z innymi plcz si w rozmowie v S teboj se pogovarjam, a ob drugih jocem. Toda v tem verzu se skriva se ena napaka: Mówi z sob je prevedeno kot S teboj se pogovarjam, prav bi bilo Govorim s seboj. Nerazumljiva je tudi prevodna mnozina v naslovu pesmi Przyjaciele (Prijatelji?), ko pa pesem vendar govori o prijateljstvu med Mieszkom in Leszkom, torej o dveh osebah, na kar nas opozarja verz Tam y Mieszek, kum Leszka, i kum Mieszka Leszek, ki ga je Krakar nerodno prevedel v Tu Mieszek, kum Leszka in Mieszkov je kum zivel. Nekatere mnozinske oblike v tej pesmi bi moral Krakar spremeniti v dvojinske, vendar jih ni (Ziarnko dzielili na dwoje / zrnce lepó so razklali), ceprav bi to lahko hitro opazil v devetem verzu Rzekby: dwój duch w jednym ciele, ki ga je prevedel recimo: srce je dveh v enem bilo.

Opombe

^*

Adam Mickiewicz, Zbirka Lirika, prevedel Lojze Krakar (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994; Lirika).