Poskus periodizacije razvoja oblik na -c in -si v slovenskem knjiznem jeziku 19. stoletja

0.1   Pri periodizaciji sem skusal upostevati najpomembnejse literarno-jezikovne vzgibe, ki so v 19. stoletju vplivali na ozivljanje in vnovicno umikanje oblik na -c in -si iz oblikoslovno-skladenjskega sestava slovenskega knjiznega jezika. Osnovni razlog, da so se tvorci besedil zaceli spet zanimati za te oblike, je bila njihova ustalitev v vzhodnoslovenski razlicici knjiznega jezika. Spoznanje, da se je v ogrskem delu cesarstva ohranila slovenska govorica, se vec, da je bila razvita celo bogata knjizevna dejavnost v arhaicnejsi razlicici slovenscine, kot so jo poznali v osrednjeslovenskem jezikovnem prostoru, je odprlo vprasanje o slovenskosti obeh knjiznih norm in pokazala se je potreba, navezati kulturne in jezikovne stike med Slovenci na levi in desni strani Mure.¹ To se je dogajalo v zacetku 19. stoletja, ko do neposrednih jezikovnih vplivov in prevzemanja se ni prislo, jezikoslovci (najprej J. Kopitar in M. Cop) pa so ze opozarjali na oblikoslovno, skladenjsko in besedno arhaicnost vzhodnoslovenskega knjiznega jezika; ta je v panonskem prostoru ohranil nekatere posebnosti, ki jih je bil osrednjeslovenski (narecno mocno razclenjeni) jezik ze izgubil. Zaradi jezikovnega izrocila, ki je bilo na vzhodu ohranjeno, so vzhodnoslovenski knjizni jezik priporocali za vzgled, kaj je lahko v jeziku pravilno in kaj ne.

0.2    Raba deleznisko-delezijskih skladov na -c in -si v slovenskem knjiznem jeziku 19. stoletja ni imela opore v zivem govoru in je v zgodovinskem razvoju slovenskega knjiznega jezika osrednjega tipa od 16. stoletja naprej slabo zastopana.² Zanimanje za staro skladenjsko kategorijo se je nepricakovano povecalo v 19. stoletju, ko so v osrednjeslovenski jezikovni prostor prisla prva sporocila o knjizevnem prizadevanju v Prekmurju, kjer pa so bile oblike na -c in -si dobro zastopane od prvih tiskov naprej.³ Od tam so v 19. stoletju prodrle v osrednjeslovenski prostor⁴ in so pri Levstiku celo presegle pogostost, ki je bila znacilna za vzhodnoslovenski knjizni jezik 18. in prve polovice 19. stoletja. Vprasanje, zakaj so se deleznisko-delezijski skladi na -c in -si obdrzali v prekmurskem knjiznem jeziku, je raziskovalce usmerilo v panonski prostor, ki je bil razvojno-narecno drugacen od jezikovnega izrocila alpske slovenscine. Razlocevalnost se je kazala v besedju in razlicnem glasoslovno-oblikoslovno-skladenjskem sestavu, delno pa je bila dolocena tudi z jezikovno razlicnostjo prvotnih predlog, iz katerih se je prevajalo in ki so pripadale razlicnima kulturnima in jezikovnima prostoroma: grsko-starocerkvenoslovansko izrocilo panonskega in latinsko-nemskega tradicija alpskega prostora. Na taksne vplive je opozarjala M. Orozen ze v sedemdesetih letih,⁵ ko je v slovenskem jezikoslovju se vladalo prepricanje, da so oblike na -c in -si v prekmurskem knjiznem jeziku grski kalk,⁶ ki se je kot tuja privina ohranil v knjizni obliki prekmurscine, mocno odvisne od bliznje knjizne kajkavscine.⁷ Primerjave deleznisko-delezijskih skladov na -c in -si v prekmurskem knjiznem jeziku 18. stoletja (S. Küzmic, Nouvi zakon 1771) s skladenjskimi resitvami v starocerkvenoslovanskih evangelijih so potrdile domneve M. Orozen in pokazale na enake zakonitosti pri rabi oblik na -c in -si v obeh jezikih, ceprav si S. Küzmic pri prevajanju ni pomagal s starocerkvenoslovanskimi predlogami.⁸ Dokaze, da deleznisko-delezijsko izrazanje v stari cerkveni slovanscini ni grsko kalkirano, ampak gre za znacilno slovansko skladenjsko sredstvo, je zbral R. Vecerka in jih predstavil v monografiji,⁹ iz katere je izhajal tudi M. Jesensek, ko je dokazoval kontinuiteto v rabi oblik na -c in -si v panonskem jezikovnem prostoru od stare cerkvene slovanscine do knjizne prekmurscine druge polovice 18. stoletja.^9a V vzhodnoslovenski razlicici slovenskega knjiznega jezika se je ohranila enaka pogotsnost, kot jo ugotavlja R. Vecerka za pisne spomenike stare cerkvene slovanscine, le da so se posamezne funkcijske oblike prilagodile izraznim in oblikoslovno-skladenjskim zakonitostim prekmurskega knjiznega jezika (npr.: absolutni dativ starocerkvenoslovanskega nacina izrazanja je nadomestil prekmurski absolutni imenovalnik). Ozivljanje starih oblik na -c in -si v osrednjeslovenskem knjiznem jeziku prve polovice 19. stoletja in njihov vdor v oblikoslovno-skladenjski sestav enotnega slovenskega knjiznega jezika druge polovice 19. stoletja sta posledica soocanja razlikovalnih skladenjskih sestavov dveh tipov slovenskega knjiznega jezika in normiranja skupnega slovenskega knjiznega jezika sredi 19. stoletja, in sicer ob razvojno-zgodovinskem upostevanju izidov glasoslovno-oblikoslovno-skladenjskih zakonitosti slovenskega knjiznega jezika, upostevajoc pri tem starinski starocerkvenoslovanski deleznisko-delezijski sestav in posnemovalno skladenjsko podobo vzhodnoslovenskega knjiznega jezika na prelomu 18. in 19. stoletja. Pri M. Ravnikarju je sicer se slo za »sorazmerno nesrecen poskus aplikacije«, vendar pa je F. Metelko v slovnici (1825) popravil vse oblikoslovne in funkcijske nespretnosti svojega sodobnika,¹⁰ tako da so se se pred sredino stoletja oblike razsirile na celotno slovensko jezikovno ozemlje. Njihova pogostnost se je v 19. stoletju spreminjala in je bila v primerjavi z rabo v srediscnem tipu knjiznega jezika od P. Trubarja do J. Japlja ter razsvetljenskih in romanticnih leposlovnih prizadevanj ves cas zelo visoka, vendar pa, razen pri F. Levstiku, nikoli taksna kot v prekmurskem knjiznem jeziku 18. in prve polovice 19. stoletja.

1  Casovnozvrstna delitev

Pogostnost deleznisko-delezijskih skladov na -c in -si se je v slovenskih tiskih 19. stoletja spreminjala. Primerjava cerkvenega in posvetnega slovsta (umetnostnih, prakticnosporazumevalnih, strokovnih in publicisticnih besedil) je pokazala,¹¹ da je mogoce govoriti o sestih razvojnih obdobjih, v katerih je prislo do ozivljanja, pogoste rabe in vnovicnega izrinjanja¹² oblik na -c in -si v slovenskem knjiznem jeziku 19. stoletja.

Periodizacija razvoja oblik na -c in -si v slovenskem knjiznem jeziku 19. stoletja

Casovno obdobje	Oznacitev obdobja
do 1815	I. obdobje: Jezikovna zaprtost
1815-1824	II. obdobje: Nekriticno prevzemanje in ozivljanje
1825-1862	III. obdobje: Popravljanje in jezikovna odprtost
1863-1876	IV. obdobje: Normiranje
1877-1897	V. obdobje: Jezikovna moda
po 1897	VI. obdobje: Opuscanje in izginjanje

1.1   Jezikovna zaprtost (do leta 1815)

Za to obdobje je znacilno, da sta se vzhodno- in osrednjeslovenska knjizna razlicica razvijali loceno in da oblikoslovno-skladenjska deleznisko-delezijska shema se ni zacela nadomescati tradicionalne sheme odvisnikov v osrednjeslovenskem knjiznem jeziku. Sprejemanje skladenjskih prvin z vzhoda se ni bilo mogoce, saj so prva sporocila o knjiznem jeziku Slovencev onstran Mure sele zacele prihajati v sredisce. Sicer pa je bila preobrazba osrednjeslovenskega knjiznega jezka dvesto let po Dalmatinovem prevodu Biblije¹³ opravljena brez poznanja Nouvega zakona S. Küzmica in vsaj za kratek cas zadostna, zato jezik se ni bil pripravljen sprejeti nove, ceprav izvirnejse skladenjske prvine. V prvem obdobju razvoja oblik na -c in -si v slovenskem jeziku se pojavljata dva strogo locena sestava: na vzhodu bogata funkcijska razvejenost in pogostnost deleznisko-delezijskih skladov na -c in -si, v osrednjeslovenskem prostoru pa njihova funkcijska zakrnelost in omejitev na posamezne primere klisejske rabe ter skoraj popoln izpad deleznikov in delezij na -si.¹⁴

1.2   Nekriticno prevzemanje in ozivljanje (1815-1824)

Oblike na -si je v osrednjeslovenski knjizni jezik nekriticno prenesel M. Ravnikar, ko se je zanje navdusil pri S. Küzmicu. »Ljubiteljsko« navdusenje pa ni prepricalo vseh njegovih sodobnikov in sprva je imel le malo posnemovalcev, pa se ti so oblike na -si zapisovali v omejenem obsegu --- ponavljali pa so Ravnikarjeve napake: oblikoslovno nepravilno izpeljane in funkcijsko neustrezno rabljene oblike. Oblike na -si pa so vendar bile ozivljene (prenesene iz vzhodnoslovenskega knjiznega jezika) in ponujene Slovencem v osredju. Sprva niso bile navduseno sprejete in zdelo se je, da bo ostalo le pri jezikovnem eksibicionizmu, vendar je jezikovni razvoj kmalu vse presenetil

Preglednica povprecne pogostnosti deleznisko-delezijskih skladov na -c in -si pri posameznih piscih¹⁵
II.obdobje: Nekriticno prevzemanje in ozivljanje

Pisec	Naslov	Leto	D-d/100	Deleznik na		Delezje na
				-c	-si	-c	-si
M. Ravnikar	Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi,	1815-17	209	59	40	27	83
U. Jarnik	Sadje-Reja ali Nauk /.../,	1817	71	47	2	9	13
U. Jarnik	Jedro kershanskih resnic,	1820	77	50	3	15	9
P. Dajnko	Kmet Izidor s svojimi otroki	1824	65	39	1	24	1
Skupaj			422	195	46	75	106

Povprecno stevilo deleznisko-delezijskih skladov na -c in -si je 105, vendar je pogostnost tako visoka zaradi Ravnikarjevih delezij. Presenecata samo dve obliki na -si pri P. Dajnku, ki jezikovno izhaja iz panonske narecne baze; vpliv osrednje knjizne norme v avstrijski monarhiji je bil tako mocan, da so se oblike na -si umaknile na jezikovno obrobje tudi v vzhodnostajerski (pokrajinski) razlicici vzhodnoslovenskega knjiznega jezika. U. Jarnik je v koroski (pokrajinski) razlicici osrednjeslovenskega knjiznega jezika pisal predvsem oblike na -c, v manjsem obsegu pa je po Ravnikarju prevzel tudi oblike na -si, in sicer z vsemi vidskimi nedoslednostmi in funkcijskimi pomanjkljivostmi.¹⁶

1.3   Popravljanje in jezikovna odprtost (1825-1862)

Na vzhodu Stajerske je o oblikah na -c in -si vec kot slovnicarji pred njim razmisljal P. Dajnko (slovnica 1824), natancno pa je uredil njihovo vidsko izpeljavo F. Metelko (slovnica 1825) in tako omogocil pravilno rabo in ustaljevanje v knjiznem jeziku. V tem obdobju je potekalo stopnjevano prizadevanje za zblizevanje dveh knjiznih razlicic slovenskega jezika in medsebojno prepletanje jezikovnih pojavov iz panonske in alpske jezikovne podlage je bilo na visku. Oblike na -c in -si so se uveljavile pri vecini piscev kot ucinkoviti skladenjski strnjevalci, ki so uspesno nadomescali odvisnisko izrazanje in obogatili upovedovalne moznosti slovenskega jezika. V boju za individualizacijo slovenskega jezika so deleznisko-delezijski skladi pomenili zivo jezikovno vez z drugimi slovanskimi jeziki, prav ideje vseslovanskosti in s tem povezano prizadevanje za enotni slovanski jezik pa so pogostnost oblik na -c in -si tako povecala, da lahko v petdesetih letih 19. stoletja prav zaradi jezikovne odprtosti govorimo o prvem visku v razvoju teh oblik v enotnem »novoslovenskem« knjiznem jeziku.

III. obdobje: Popravljanje in jezikovna odprtost

Pisec	Naslov	Leto	D-d/100	Deleznik na		Delezje na
				-c	-si	-c	-si	-/aj/e
V. Stanic	Perstavnik nekterih cerkcvenih in drugih pesem /.../	1826	69	46	0	23	0	0
J. Zalokar	Dvoje bukve Tomaza Kempcana, to je Hisa ubozih /.../	1826	18.30	13	0	3	0	2
F. Veriti	Shivljenje svetnikov /.../	1828	33	22	0	8	0	3
J. Burger	Pomoc v sili ali leseni kriz	1832	19.40	9	0	3	0	5
F. Pirc	Krajnski vertnar /.../	1834	2.30	2	0	0	0	0
A. Lah	Leseni krizec	1835	22.40	16	0	6	0	0
J. Cigler	Sreca v nesreci /.../	1836	19	7	0	10	0	2
L. Volkmer	Fabule in pesmi /.../	1836	23.20	5	0	17	1	0
J. Zemlja	Sedem sinov. S sloveco elegijo g. Gnaja	1843	22.20	14	0	6	1	1
F. Malavasic	Erasem is jame	1845	16.36	4	1	1	5	5
J. Volc	Stoletna Pratika devetnajstiga stoletja od 1801-1901 (2. natis)	1847	25	21	0	0	0	4
S. Kocjancic	26 povesti sa mlade ljudi	1848	30	17	0	4	1	8
M. Majar	Pravila kako izobrazevati ilirsko narecje /.../	1848	31.50	4	0	20	6	1
F. Metelko	Raslaganje Svetiga evangelija S. Matevza I. del	1849	59	32	0	21	2	4
J. Mursec	Bogacastje sv. katoliske cérkve	1850	43	15	4	12	10	2
O. Caf	Robinson Mlajsi	1851	103	17	1	19	37	29
M. Vilhar	Slovenski koledar za leto 1851	1851	4.70	2	1	0	1	0
J. Zalokar	Umno kmetovanje in gospodarstvo	1854	31	23	0	4	3	1
I. Orozen	Celska kronika	1854	9.30	6	1	0	0	2
D. Trstenjak	Mesec Marije /.../	1856	32	12	0	14	0	6
A. Wolf	Sveto pismo (nova zaveza)	1856	26	18	0	6	0	2
F. Levstik	Popotovanje od Litije /.../	1858	12.30	7	0	1	1	3
F. Levstik	Napake slovenskega pisanja	1858	17.54	7	0	4	1	5
F. Levstik	Martin Krpan	1858	14.22	3	0	7	1	3
P. Hicinger	Mocni baron Ravbar	1858	1.16	0	0	0	0	1
M. Vilhar	Pesmi Miroslava Vilharja	1860	7.15	2	0	1	2	2
L. Jeran	Postne pridige	1861	8.30	4	0	4	0	0
A. Lesar	Katekizem ali kersanski katoliski nauk	1862	94	23	0	57	0	14
V. Zarnik	Don Quihotte della Blatna vas	1862	7.24	1	0	2	2	2
F. Cegnar	Babica	1862	68	15	0	11	25	17
G. Krek	Poezije	1862	8.15	4	0	1	3	0
Casopisi, revije, zborniki	Novice, Glasnik slov. slovstva, Vedez, Zora, Slovenija, Pravi Slovenec Slovenski glasnik, Uciteljski tovars	1843-62	73	22	4	10	20	17
Skupaj		1826-62	945	393	12	275	122	143

V tretjem obdobju je povprecna pogostost deleznisko-delezijskih skladov na -c in -si na desetih straneh besedila pri piscih, ki so navedeni v preglednici, 4,79; 42,8 % je deleznikov in 57,2 % delezij; oblike na -si sestavljajo 14,1 % delez, vendar je njihova pogostost odvisna od tega, ali so jih posamezni pisci sprejeli ali ne. Zanimivo je, da jih F. Metelko v prevodu Matevzevega evangelija (1849) ni uporabljal v glavnem besedilu, dve delezji pa je zapisal v razlagi, tj. v opombah pod crto. To dokazuje, da se v cerkvenih besedilih oblike na -si niso uveljavile in da se je glede tega drzal izrocila tudi F. Metelko, ki je v osrednjeslovenskem knjiznem jeziku prvi uredil rabo deleznisko-delezijskih skladov na -c in -si. Med cerkvenimi pisci je glede pogostnosti oblik na -si izjema le stajerski duhovnik, prevajalec in slovnicar J. Mursec; leta 1850 je izdal Bogocastje sv. katoliske cerkve in v njem prekrsil nenapisano pravilo, da oblike na -si niso primerno sredstvo v jeziku naboznih spisov. Njegov nastop pa je v zacetku petdesetih let dokaz, da skladenjska shema odvisnikov ni bila zadostna in da je jezikovna odprtost na slovenski vzhod in v slovanski prostor v slovenski skladenjski sistem spet sprejela strnjanje, in sicer z oblikami na -c in -si --- te so se pod Murscevim vplivom razsirile tudi v Novicah, ceprav jih glavni Bleiweisov pisec P. Hicinger ni sprejel. Pogostnost je mocno narastla v dveh (glede rabe oblik na -c in -si) znamenitih prevodih iz cescine (Cafov Robinson --- 1851 in Cegnarjeva Babica --- 1862), ki pomenita prelomnico v razvoju deleznisko-delezijskih skladov v slovenskem knjiznem jeziku 19. stoletja. Prepricala sta sodobnike, da oblike na -si niso slabe in neprimerne, temvec le neupraviceno zapostavljene in pozabljene; ozivljene in prilagojene slovenskim oblikoslovno-skladenjskim zakonitostim lahko pozivijo jezikovno knjizno izrazitev in ucinkovito prenovijo knjizno skladenjsko shemo slovenskega jezika. Taksne moznosti so Cafovi in Cegnarjevi sodobniki v veliki meri tudi sprejeli, le da so opustili nekatere izrazito cesko kalkirane moznosti (npr. vec kot 15 % delez oblik na -o/-v pri Cafu). Delezijsko strnjanje je postalo ucinkovito knjizno skladenjsko sredstvo, znamenje jezikovne kultiviranosti in sorodnosti z drugimi slovanskimi jeziki. Zanimivo pa je, da ga F. Levstik v tem obdobju se ni uporabljal (v Popotovanju, Napakah in Martinu Krpanu je leta 1858 zapisal le tri oblike na -si --- v vsakem delu po eno).

1.4   Normiranje (1863-1876)

Jezikovna odprtost je kljub jezikovno tradicionalnim cerkvenim piscem povzrocila vdor oblik na -c in -si v slovenski knjizni jezik. Sestdeseta leta so bila glede tega znacilna --- pogostost je narascala in Metelkova osnovna predstavitev oblik na -c in -si ni vec zadoscala. Razsiriti in poglobiti je bilo treba vedenje o njihovi rabi v slovenskem knjiznem jeziku in izdelati zanesljive norme in predpise, po katerih se bodo lahko ravnali slovenski pisci. Janeziceva slovenska slovnica (druga izdaja, 1863) je na osnovi jezikovne diahronije, ki je omogocala uspesno ozivljanje, obnovila staro funkcijsko razvejenost oblik na -c in -si in normirala njihovo rabo v sodobnem knjiznem jeziku druge polovice 19. stoletja. Iz nje so dobivali informacije o delezijskem izrazanju rodovi srednjesolcev, pisocim pa je bila zakon, ki je potrjeval zivost in knjiznost oblik na -c in -si v slovenskem knjiznem jeziku. Norme se je sprva drzal tudi F. Levstik, ko je v sestdesetih letih zacel spreminjati svoj sinhroni pogled na jezik in razsirjati »ljudsko osnovo« jezika s sirsim slovanskim in starocerkvenoslovanskim pristopom. Odmik od zivega jezika je pri Levstiku posledica cezmernega prizadevanja za cistost slovenskega jezika, arhaizacija in slavizacija pa sta se kazali tudi v pogosti rabi oblik na -c in -si, ki je v tem obdobju ze dosegla razseznosti, znane v jeziku prekmurskih piscev. Janeziceva slovnica taksnim potrebam ni mogla slediti in Levstik se je glede oblikoslovne podobe oblik na -c in -si po letu 1866 drzal norme, ki jo je postavil v svoji slovnici; vidsko izpeljavo in rabo je podredil pravilom stare cerkvene slovanscine in tako ustvaril svojo razlicico slovenscine, ki jo je edini obvladal.¹⁷ Tudi glede rabe oblik na -c in -si je slo za jezikovno skrajnost, ki je sodobniki niso sprejemali; ceprav je v oblikoslovju pri glagolskih vrstah se do danes najnatancneje predstavljena njihova izpeljava, pa Levstikova slovnica glede tega ni imela sirsega vpliva in so jo uporabljali le redki (glede oblik na -si gotovo J. Jurcic in J. Trdina, saj sta le v njej nasla »opravicilo« za pogostno rabo). Normativnost Janeziceve druge izdaje slovnice je ravno zaradi Levstikovih »cerkvenoslovanskih pretiravanj« ostala v veljavi tudi v ponatisih, ki so oblike na -c in -si ponujali v ravno pravi meri.

IV. obdobje: Normiranje

Pisec	Naslov	Leto	D-d/100	Deleznik na		Delezje na
				-c	-si	-c	-si	-/aj/e
F. Levstik	Deseti brat	1863	7.17	5	0	1	1	0
J. Jurcic	Jurij Kozjak	1864	42.50	12	0	4	10	16
B. Tomsic	Lahkoverni	1864	14.20	4	1	3	4	2
M. Majar	Sveta brata Ciril i Metod	1864	66	3	0	51	10	2
M. Pletersnik	Slovo o polku Igorjevé	1866	30.22	3	0	5	5	17
F. Levstik	Kdaj zacne izhajati slov.-nem. slovar?	1866	9.11	6	0	2	1	0
J.Krizaj-Severjev	Tomaz Mor	1866	29.45	6	0	9	6	8
M. Valjavec	Zora in Solnca	1867	29.36	12	0	3	6	8
J. Jurcic	Cvet in Sad	1868	52.50	10	0	6	14	2
J. Vesel Koseski	Mazepa	1868	50.21	19	3	3	16	9
B. Tomsic	Ravni pot najboljsi pot	1868	15.20	1	1	9	4	0
M. Vilhar	To sem bil jaz	1868	5.15	1	0	1	1	2
NN	Poduk, kako najboljso zivo mejo zasaditi	1868	3.15	1	0	0	1	1
J. Majciger	Slovenski Stajer	1868	9.30	1	0	5	3	0
F. Levstik	Clanki v Slov. narodu	1868/69	32.51	12	2	5	6	7
F. Levstik	Dopisi za Slovenski narod	1869	63	26	0	16	12	9
S. Subic	Kaj so hudourni vrtinci?	1869	5.15	2	0	1	0	2
F. Jancar	Umni gospodar	1869	10.10	8	0	0	0	2
J. Pajk	Cujte, cujte, kaj slovenski jezik tirja	1869	11.20	3	0	6	2	0
F. Levstik	Doktor Bezanec v Tozbanji vasi	1870	27.36	7	0	1	1	18
J. Jurcic	Lipe; Pipa tobaka	1870	43.70	11	0	20	5	7
J. Stritar	Zorin; Sol	1870	13.70	6	0	4	0	3
V. Mandelc	Isce se odgojnik	1870	15.35	0	0	1	5	9
J. Vesel Koseski	Razne dela pesniske in igrokazne	1870	278	110	17	10	117	24
A. Umek	Slon	1870	4.7	2	0	0	1	1
F. Levstik	Iz minule srecne mladosti	1871	7.6	3	0	4	0	0
J. Sernec	Nauk o gospodinjstvu	1871	6.45	2	2	0	2
J. Sumper	Slovenski Bucelarcek	1871	20	10	0	5	0	5
NN	Kako ravnati z belim vinom /.../	1871	4.15	3	1	0	0	0
J. Ulaga	Kake ustave je Avstriji potreba	1871	18.50	2	0	11	3	2
J. Lapajne	Kranjsko ljudsko solstvo	1871	12.71	3	0	1	4	4
J. Zima	Telovadba v ljudski soli	1872	27.49	4	0	7	6	10
L. Haderlap, I. Hribar	Brsteje	1872	17.20	7	0	5	4	1
J. Alesovec	Ricet iz Zabjeka	1873	9.20	2	0	3	3	1
F. Levstik	Prevodi in lektorsko delo v Vrtcu	1874/75	132.33	25	7	60	30	10
J. Stritar	Gospod Mirodolski	1876	36.40	15	0	11	9	1
F. Levstik	Tugomer	1876	66.70	18	2	18	19	9
Skupaj		1863-73	1231	368	34	296	318	215

V cetrtem obdobju razvoja oblik na -c (-/aj/e) in -si je njihova povprecna pogostost na desetih straneh besedila pri piscih, ki so navedeni v preglednici, 8,28 in je v primerjavi s prejsnjim obdobjem narastla za 172,8 %. Tako visoko povprecno stevilo je posledica pogostne rabe pri J. Veselu Koseskem, F. Levstiku in J. Jurcicu, medtem ko so drugi pisci v povprecju ostali pod pogostnostjo, ki sta jo v tretjem obdobju dosegla O. Caf in F. Cegnar (8,55). Ta prevajalca iz cescine sta bila glede rabe oblik na -c in -si zgled, spodbujala sta predvsem delezijsko izrazanje, vendar pa se je vecina pisocih zadovoljila z nizjo pogostnostjo in predvsem manj kalkirano rabo. Razmerje med delezniki in delezji je 1:2, oblike na -si pa sestavljajo 28,59 % vseh izpisanih deleznisko-delezijskih skladov na -c (-/aj/e) in -si.

Raba oblik na -si pri F. Levstiku prikazuje tudi njegovo drugacno stalisce do jezikovnega vprasanja; to je v sestdesetih letih zacel opazno spreminjati, v sedemdesetih letih pa je ze izdelal cisto samostojen jezik. Oblike na -si so v Levstikovem pisanju narascale sorazmerno z zavracanjem ljudsko zasnovanega knjiznega jezika: v Desetem bratu (1863) --- snov in jezik sta »ljudska« --- je le eno delezje na -si, v clankih (publicisticni jezik, Slovenski narod 1868/69) jih je ze 18,9 %, v prevodih (Vrtec 1874, 1875; Tugomer 1876) pa ze vec kot 30 %.

1.5   Jezikovna moda (1877-1897)

Ceprav se oblike na -c in -si po letu 1877 niso uveljavile po nacelih, ki jih je predlagal F. Levstik, pa so postale modne in so se razsirile na vse funkcijske zvrsti slovenskega jezika. V petem obdobju je zato treba lociti tri vzporedne smeri v razvoju teh oblik: knjiznega jezika, ki ga je pisal F. Levstik, ni obvladal nihce drug in tudi tako pogosto ni nihce izmed pisocih uporabljal deleznikov in delezij; drugi vodilni slovenski pisci (J. Jurcic, vajevci, J. Trdina, I. Tavcar, J. Kersnik) so deleznike in delezja uporabljali zmerno kot znacilno knjizno sredstvo in znamenje visje jezikovne omikanosti, v neumetnostnem jeziku pa so se pojavljale kot jezikovna moda, ki je bila predvsem pri jezikovno manj izobrazenih piscih uradovalnih sestavkov tako nespretno prenesena v pisno podobo, da so jo naslovniki zaceli zavracati. Obdobje, ki je v umetnostnem jeziku tako uspesno uveljavilo delezijsko izrazanje, da se je zdelo, kot da je v slovenskem jeziku povsem ozivelo, ga je hkrati tudi ze pokopalo. To pa se je zgodilo zato, ker v neumetnostnem besedovanju vecinoma ni bila upostevana normativnost in so se zacele ponavljati Ravnikarjeve napake iz zacetka stoletja. Obvezno posnemanje deleznisko-delezijskega izrazanja pri jezikovno slabo izobrazenih piscih je naredilo veliko skode, saj so bile oblike na -c in -si pogosto neustrezno rabljene, in namesto da bi povecevale razumljivost in krajsale zapletene skladenjske vzorce, so v povedih krsile vse zakonitosti jasnega in jedrnatega sporocanja. Levstikovo ali Janezicevo normativnost je nadomestila modnost za vsako ceno in oblike na -si, ki so imele prvotno pozitivni knjizni predznak ter so kazale tudi jezikovno omikanosti tvorca besedila, so postajale cedalje bolj negativne ter znacilne za pisce s slabim jezikovnim cutom. Taksna dvojnost pa je v obdobju, ko so se oblike na -c in -si v slovenskem knjiznem jeziku najbolj razsirile, kazala, da ni slo za naravni jezikovni razvoj in da bodo predvsem delezja na -si ostala v slovenskem knjiznem jeziku v tako velikem obsegu le krajse obdobje.

V. obdobje: Jezikovna moda

Pisec	Naslov	Leto	D-d/100	Deleznik na		Delezje na
				-c	-si	-c	-si	-/aj/e
D. Trstenjak	Slovanski elementi v venetscini	1877	14.30	3	0	3	7	1
J. Gomilsak	Potovanje v Rim	1878	16.30	6	0	1	5	4
F. Levec	Pravda o slovenskem sestomeru	1878	21.46	1	1	12	4	3
A. Bezensek	Svecanost o priliki sedemdesetletnice dr. Janeza Bleiweisa	1879	6.20	2	0	4	0	0
F. Levstik	Nestorjeva kronika	1879/80	336.56	11	9	107	194	15
M. Pletersnik	Prvi dnevi drugega triumverata	1880	19.20	9	0	3	7	0
M. Cigale	Znanstvena terminologija	1880	9.30	3	0	3	2	1
L. Lavtar	Nekaj o nacrtu za prirodoslovje na srednji stopnji ljudske sole	1880	7.15	5	0	1	0	1
F. Haderlap	Tisoc in ena noc	1880	10.63	1	0	6	2	1
J. Kersnik	Rokovnjaci Luterski ljudje	1881 1882	106	27	3	30	38	8
J. Jurcic	Rokovnjaci	1881	34.20	19	1	2	10	2
J. Mencinger	Mestna gospoda	1881	15.37	2	0	4	7	2
I. Tomsic	Cesarjevic Rudolf, nastolnik avstrijski	1881	10.10	3	0	5	2	0
F. Erjavec	Somatologija ali nauk o cloveskem telesu	1881	19.50	7	0	9	3	0
NN	Bratovscina vednega /.../	1881	3.10	2	0	1	0	0
F. Haderlap	Zbirka ljubimskih in zenitovanjskih pisem	1882	6.20	3	0	2	1	0
J. Mencinger	Cmokavzer in Usperna	1883	12.20	4	0	4	2	2
J. Trdina	Bajke in povesti o Gorjancih Dolenci	1881 1884	188	42	12	35	91	8
I. Macun	Knjizevna zgodovina Slovenskega Stajerja	1883	54	6	2	20	26	0
F. Maresic	Lurski majnik ali molitvenik	1883	19	9	0	7	3	0
I. Tavcar	Slovenski pravnik	1883	49.50	12	0	19	18	0
A. Trstenjak	Fr. Ks. vitez Miklosic	1883	14.20	1	0	5	6	2
J. Babnik	Sledovi slovenskega prava	1883	4.15	2	0	1	1	0
H. Majar	Odkritje Amerike	1883/84	104	12	0	39	31	22
J. Pajk	Crtice iz dusevnega zitka stajerskih Slovencev	1884	18.30	4	0	11	3	0
N. Mozetic	Pot v nebese	1884	25	6	0	8	4	7
I. Vrhovnik	Tisocletnica Metodova	1885	7.15	0	0	4	3	0
I. Skuhala	Duhovnija sv. Kriza nad Mariborom	1886	5.15	0	1	1	3	0
F. Rakusa	Domoznanstvo ormoskega okraja	1886	12.30	3	1	5	2	1
B. Trnovec	Sodni obrazci	1886	41.50	8	3	5	19	6
F. Levstik	Prevodi in uredniski popravki v Vrtcu	1877-86	127.16	25	0	57	38	7
F. Jamsek	Solske drobtinice	1887	6.21	2	1	2	1	0
V. Oblak	Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVII. stoletja	1887	24.20	3	0	20	1	0
I. Krizanic	Zlahtna rozga Slovenskih Goric	1888	14.50	5	0	4	3	2
I. Zeleznikar	Zivotopis Dr. Valentin Zarnik	1888	4.15	0	0	1	3	0
V. Ribnikar	Logasko okrajno glavarstvo	1889	9.15	1	0	2	5	1
A. Levec	Zbirka obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiscih	1889	73.80	18	3	29	17	6
NN	Pouk, kako si moremo pridobiti slovenskih sol na Koroskem	1889	2.15	2	0	0	0	0
F. Nedeljko	Narodne pripovedke in pravljice	1889	9.10	2	0	3	4	0
A. Funtek	Godec	1889	18.20	9	0	7	0	2
I. Krizanic	Bela zena	1890	6.32	3	0	3	0	0
J. Jesenko	Zemljepis za prvi razred srednjih sol	1890	3.20	2	0	0	0	1
F. Jamsek	Napake pri vzgoji v zveriznosteznem vrtu	1890	34	14	0	8	3	9
I. Tavcar	4000	1891	32.84	8	2	14	4	4
I. Vrhovnik	Janez Cigler, slovenski pisatelj	1892	10.20	0	1	5	3	1
M. Cilensek	Nase skodljive rastline	1892	16.30	9	0	4	3	0
A. Askerc	Izlet v Carigrad	1893	21.36	10	2	3	2	4
Petrovic	Ratmir	1893	15.20	3	0	4	7	1
Miklavec	Protivja	1893	28.20	8	1	8	8	3
J. Simonic	Kako postanemo stari?	1893	21	19	0	2	0	0
J. Babnik	Nemsko-slovenska pravna terminologija	1894	17.20	5	0	9	2	1
A. Kosi	Najnavadnejse jezikovne napake /.../	1894	9.12	3	0	4	0	2
F. Gabrsek	Nazorni pouk v ljudski soli	1894	68	10	0	31	9	18
N. Meznaric	Zgodovina cudodelne podobe Matere Milosti /.../	1894	4.20	2	0	1	0	1
S. Gregorcic	Izgubljeni sin	1894	5.10	0	0	4	1	0
A. Benkovic	Gardist	1895	11.20	4	0	3	3	1
Petrovic	V gradu in pod gradom	1895	45.30	5	0	17	23	0
A. Marusic	Epizoda iz kulturne zgodovine goriske /.../	1895	4.15	0	0	1	2	1
J. E. Krek	Crne bukve kmeckega stanu	1895	25	13	1	8	2	1
F. Govekar	V Krvi; Dr. Strnad	1895/96	40.70	11	1	13	13	2
B. Matek	Aritmetika za nizje gimnazije	1896	21	4	0	17	0	0
M. Hostnik	Je li vse »prostarima?«	1896	7.16	1	0	1	4	1
J. Lesar	Doneski za zgodovino Alojzijevisca	1896	7.20	2	1	4	0	0
Casopisi, revije, zborniki	Slovenski prijatelj, Cvetje, Duh. pastir, Slovenec, Vesna, Rogac, Saljivi Jaka, Gospodarski glasnik, Popotnik, Slovan, Angeljcek, Zgodnja danica, Zvon, Lj. zvon, Dom in svet	1877-96	426.535	143	14	134	112	23
Skupaj		1887-96	2344	559	60	780	767	178

V petem obdobju je povprecna pogostnost deleznisko-delezijskih skladov na -c (-/aj/e) in -si 7,8. Deleznisko-delezijski otok je v tem obdobju pogostost pri F. Levstiku, ki je v Nestorjevi kroniki in prevodih ter popravkih v Vrtcu (1877-1886) presegel vse uporabnike oblik na -c (-/aj/e) in -si --- povprecno ima na desetih straneh 64,3 deleznikov in delezij. J. Jurcic, J. Trdina, I. Tavcar in J. Kersnik imajo v tem obdobju 4,6-krat manj oblik na -c (-/aj/e) in -si (13,96), prevodi, ki so konec stoletja izhajali v Slovanski knjiznici, pa 6,2-krat manj (10,4). V devetdesetih letih so bili ti prevodi redki tiski, ki so se pogosteje uporabljali oblike na -c in -si. Upadanje je ocitno tudi v Ljubljanskem zvonu, saj je imel leta 1881 povprecno 9,8 oblike na desetih straneh, deset let kasneje pa le se 2,1. Iz preglednice je razvidno, da je pogostnost opazno upadla po letu 1889, ko ni vec pomembnejsih izpisov iz prakticnosporazumevalnega jezika (A. Levec) in ko se je literarna dejavnost vodilnih slovenskih »romanticnih realistov« omejila le se na redke samostojne izdaje in nastope v literarnih glasilih. Dom in svet, ki je takrat zacel izhajati (1888, prvi urednik F. Lampe) in je ze 1891 leta zacel postajati ilustrirana literarna revija,¹⁸ je v prvih letnikih nacrtno vzgajal pripovednike in epske pesnike, to pa se je poznalo tudi v jeziku. Katoliska revija je glede oblik na -si zagovarjala izrocilo cerkvenega knjiznega besedovanja in zato delezijskega izrazanja ni veliko. A. Hribar, A. Medved in F. Jaklic (Podgorican) so bili sprva vodilni pisci in prva dva --- njiju je urednik F. Lampe jezikovno in literano najbolj usmerjal --- sta le redko zapisovala deleznisko-delezijske oblike na -si. Podgorican jih je opuscal postopoma, ko se je otresal Levstikovih in Jurcicevih vplivov --- v Selski sliki in Luku Vrbcu so za dominsvetovca delezja na -si kar prepogosta; sicer pa je deleznike in delezja na -si uporabljal leta 1890 tudi urednil Lampe v biografiji o Schopenhauerju. Izginjanje oblik na -c in -si je mocno tudi v Vesni (1892, urednik S. Magolic, ustanovitelj J. Vencajz), predvsem pri I. Robidi in R. Murniku, kar kaze odklonilno razmerje nove generacije pisocih do deleznisko-delezijskega izrazanja, in ce ne bi Slovenska knjiznica v prevodih skusala teh oblik obdrzati v knjiznem jeziku, bi lahko ze konec osemdesetih let govorili o njihovem opuscanju. Do leta 1889 je izpisanih 77,4 % vseh deleznisko-delezijskih skladov v petem obdobju, razmerje med oblikami na -c, -si in -/aj/e je 1007 : 687 : 122, deleznikov je 462 (414 na -c, 48 na -si), delezij pa 1354 (593 na -c, 639 na -si in 122 na -/aj/e); po letu 1889 je razmerje med deleznisko-delezijskimi skladi 332 : 140 : 56, deleznikov je 157 (145 na -c, 12 na -si), delezij 371 (187 na -c, 128 na -si in 56 na -/aj/e); do leta 1889 je v skupnem stevilu vseh izpisanih deleznisko-delezijskih skladov 37,8 % oblik na -si, kasneje pa 26,5 %, upostevajoc tudi prevode v zbirki Slovanska knjiznica (brez njih pa 16,8 %). Jezikovna moda se je obdrzala le do konca osemdesetih let in ze pred nastopom I. Cankarja se je zacel spreminjati jezikovni stil pisocih ter vzpostavljanje tradicionalne osrednjeslovenske skladenjske sheme; to pa je tudi pomenilo, da so deleznisko-delezijski skladi na -c in -si zaceli izginjati iz knjiznega jezika --- tak jezikovni razvoj se je pokazal ze v zadnji cetrtini petega obdobja.

1.6   Opuscanje in izginjanje (po letu 1897)

Cankarjev manifest (Nasa lirika, Slovenski narod 1897) je napovedal novo literarno smer na Slovenskem in je pomenil dokoncen obracun z »romanticnim realizmom« in neuspesnim zapoznelim naturalizmom. Slovenska moderna se je uprla »uradn/i/, tedanj/i/ revialn/i/ in knjizn/i/ literarni estetiki in poetiki«,¹⁹ to pa se je pokazalo tudi v jeziku, saj se je prilagodil »zakonom zive resnicnosti« in je opustil tudi nezive deleznisko-delezijske sklade na -c in -si. Opuscanje in izginjanje ni bilo tako dolgotrajno kot poskusi ozivljanja; predvsem oblike na -si so iz slovenskega leposlovja izginile hipoma, in sicer pri vseh modernistih in njihovih sopotnikih. Navidezna postopnost je le privid, ki so ga konec stoletja skusali ustvariti prevajalci (Slovanska knjiznica) in pisci, ki se niso pridruzili literarno-estetskemu programu nove, mlade generacije pesnikov in pisateljev.²⁰ Slovenski modernisti so oblike na -si nadomescali s trpnimi (-n/-t) in opisnimi (-l), in sicer v delezniski vlogi (prilastkovna, povedkovniska), ali pa z odvisniki (namesto delezijskega izrazanja); ker pa so na prelomu stoletja najvec objavljali, so bile oblike na -si izrinjene na jezikovno obrobje. Slovenski jezikoslovci so v drugem desetletju 20. stoletja le se uradno potrdili, kar se je v jeziku zgodilo ze na prelomu stoletja --- oblike na -si so bile mrtve. Prvi je to zapisal S. Skrabec (Cvetje, 1914, XXXI/7), po njem pa je enako ponovil tudi A. Breznik (slovnica, 1916), tako da so bili predvsem deleznisko delezijski skladi na -si v slovenskem jeziku 20. stoletja obsojeni in odsvetovani.²¹ Umaknili so se iz splosne rabe, povsem izginili pa niso --- M. Orozen opozarja npr. na pogostost pri F. Milicinskem (Crtice, 1900-1935 --- objave v raznih slovenskih casopisih), kjer so oblike na -si stilisticno ucinkovito sredstvo humorja in satire.²²

VI. obdobje: Opuscanje in izginjanje

Pisec	Naslov	Leto	D-d/100	Deleznik na		Delezje na
				-c	-si	-c	-si	-/aj/e
F. Malavasic	Nemski Pavliha v slovenski preobleki	1897	23.40	3	0	4	16	0
F. Orozen	Metodika zemljepisnega pouka	1898	5.20	3	0	1	1	0
A. Medved	V Marijinem Celju	1898	8.20	4	0	4	0	0
F. K. Mesko	Bajka o kreposti, Moj prijatelj	1898	27.35	15	0	10	0	2
J. Leban	Na razlicnih potih	1898	29.40	8	0	6	12	3
F. Grivec	Bozicna noc	1899	11.20	5	0	1	4	1
F. Levec	Slovenski pravopis	1899	32.20	9	0	10	7	6
F. Ilesic	Seveda »bralec« in se marsikaj. Matematiski problemi v slovnici	1899	10.10	2	2	5	1	0
M. Napotnik	Blagoslovljenje Cesar Franc Jozef --- Bolnisnice v Ormozu	1899	6.34	2	0	4	0	0
F.S. Finzgar	Smarnic nikar, Kvisku	1898/99	7.10	3	0	4	0	0
Z. Kvedrova	Sam, Tezko	1898/99	2.10	2	0	0	0	0
I. Cankar	Jakob Ruda, Pesmi	1898-1900	8.50	5	0	2	0	1
R. Perusek	O rabi dovrsnih in nedovrsnih glagolov v novi slovenscini	1903	8.10	6	0	1	1	0
K. Strekelj	Nekaj prispevkov k slovenski bibliografiji	1906	6.10	1	0	2	2	1
Revije	Ljubljanski zvon, Dom in svet	1898-1900	23.20	9	0	8	2	4
Skupaj		1897-1906	205	77	2	62	46	18

Iz preglednice je razvidno, da se je delezijsko izrazanje obdrzalo pri piscih, ki so se potrdili ze pred nastopom moderne (Malavasicev Pavliha je ponatis), predvsem pa pri prevajalcih (J. Leban --- naducitelj iz Trebelnega pri Mokronogu --- je prevajal F. Frischa iz nemscine in ima se veliko delezij na -si, F. Grivec pa je za Slovansko knjiznico prevedel Gogoljeve Bele noci in je delezijsko izrazanje prevzel iz ruscine). Veliko oblik na -c, (-/aj/e) in -si v Levcevem pravopisu je zaradi slovarskega dela in primerov, ki ponazarjajo napacno rabo oblik na -si --- deleznisko-delezijskih skladov na -si pravopis ne priporoca, ker je »pisava nedomaca, trda, okorna«. Sicer pa so oblike na -si izginjale iz slovenskih besedil in so postale le se redek strnjevalec v strokovnem in znanstvenem besedovanju.

2  Primeri skladenjskega strnjanja z deleznisko-delezijskimi skladi na -c in -si

Skladenjsko strnjanje z oblikami na -c in -si je v slovenskem knjiznem jeziku 19. stoletja dosegalo podobno sporocilnost kot nestrnjeno sporocanje, saj krajsanje besedila praviloma ne vpliva na pomen, ampak odpravlja razblinjenost besedila in povecuje jedrnatost izrazanja.²³

2.1   Delezijsko strnjanje

V slovenskem knjiznem jeziku 19. stoletja je bilo delezijsko strnjanje z oblikami na -c in -si tesno povezano s kategorijo glagolskega vida in vprasanjem relativnega casa, tj. dobnosti. Praviloma so delezja na -c (nedovrsniki) izrazala istodobnost (redki dovrsniki tudi preddobnost), delezja na -si (dovrsniki) pa preddobnost (zelo redki nedovrsniki tudi trajanje) v katerem koli casovnem prostoru; ceprav delezja izrazajo relativni cas, ki ni odvisen od casa v glavnem stavku, pa osebna glagolska oblika v povedi praviloma uvrsca delezijsko dejanje v dolocen casovni okvir.²⁴ Delezja so pomensko enakovredna osebnim glagolskim oblikam, v povedi pa je osebek delezijskega polstavka praviloma isti (obstajajo odmiki od tega pravila) kot v glagolskem stavku --- delezje nima leve vezljivosti.

2.1.1   Glagolski vid

V razvoju deleznisko-delezijskih skladov na -c in -si je imel glagolski vid pomembno vlogo. Vzhodnoslovenski pisci so v 18. stoletju dobro locili izpeljavo in pri njih so bile oblike na -c praviloma izpeljane iz nedovrsnih glagolov, oblike na -si pa iz dovrsnih.²⁵ V drugem razvojnem obdobju teh oblik v slovenskem jeziku 19. stoletja je M. Ravnikar ta sistem porusil, ko je nekriticno prevzemal iz S. Küzmica predvsem oblike na -si,²⁶ kasneje pa se je vidska izpeljava ustalila (najvec zaslug ima F. Metelko) in razmerje med dovrsnimi in nedovrsnimi oblikami na -c in -si je postalo podobno kot v vzhodnoslovenskem knjiznem jeziku pri S. Küzmicu.

V izpisanem gradivu²⁷ je 3049 delezij na -c in -si, izpeljanih iz dovrsnih, nedovrsnih ali dvovidskih glagolov.

Preglednica prikazuje njihovo razvrstitev glede na glagolski vid:

Delezje	Dovrsna oblika	Glagolski vid Nedovrsna oblika	Dvovidska oblika	Skupaj
-c	534	1014	69	1617
-si	1208	177	47	1432
Skupaj	1742	1191	116	3049

Iz preglednice je razvidno, da je 62,7 % delezij na -c izpeljanih iz nedovrsnikov, 33 % iz dovrsnikov in 4,3 % iz dvovidskih glagolov (glagoli zaznavanja). Na videz veliko dovrsnih oblik na -c je zaradi pogosto rabljenega delezja rekoc (411-krat, tj. 76,9 % vseh dovrsnih delezij na -c), sicer pa se delezja na -c, izpeljana iz dovrsnih glagolov, pojavljalo tudi pri S.Küzmicu,²⁸ povsem navadna pa so tudi v drugih slovanskih jezikih.²⁹

Primeri za delezja na -c, izpeljana iz nedovrsnega, dovrsnega in dvovidskega glagola:

Bogatez krivizo DELAJOZH e he kaj sdi: vbóshez pa krivico TERPEZH móre he sa odpuhenje proiti.
(U. Jarnik: Jedro ..., 1820, 89/90.)
S tem namenom nektere mesta PRETEKOC, gder se nigdar ni bil, je nalezel mnoge neznane rastline, ktere je s sobo vzel, da bi izkusil, ce so zajed dobre.
(Caf: Robinson, 1849, 153.)
VIDEC, kako nosijo stari in mladi ljudje ocala, vprasa svojega tovarisa, zakaj nosijo ti ljudje ocala.
(F. Gabrsek: Nazorni pouk, 1894, 210.)

Pri delezjih na -si je 84,3 % izpisanih oblik izpeljanih iz dovrsnih, 12,5 % iz nedovrsnih in 4,3 % iz dvovidskih glagolov. Nedovrsne oblike so v slovenskem knjiznem jeziku 19. stoletja sicer redke, vendar pa niso nenavadne, saj so znane tudi v prekmurskem knjiznem jeziku in drugih slovanskih jezikih. V slovenskem jeziku so delezja na -si znacilno knjizno skladenjsko sredstvo, ki so ga pisci in slovnicarji skusali oziviti; uspeh ni bil popoln, kljub temu pa so oblike na -si postale modne in so se pogosto uporabljale predvsem v drugi polovici 19. stoletja.

Primeri za delezja na -si, izpeljana iz dovrsnega, nedovrsnega in dvovidskega glagola:

USTOPIVSI pa zdaj v ti hram, ciga zvunajsina ze tak mocno povzdiguje in svete misli budi, se razgerne pred nami svet (...).
(J. Mursec: Bogocastje ..., 1850, 51.)
Na mesto g. pristava pl. Gariboldija, spostovanega, slovenscini pravicnega uradnika, prisel je v Ljubljano k delegiranemu sodiscu nekak Zupancic, poslednjic BIVSI v Slovenski Bistrici.
(F. Levstik: Dopisi. Iz Lj. 3. avgusta. V: Slov. narod, 1869, st. 91.)
Zivince se je divje spelo, CUTIVSI hladno breme.
(Zvon, 1877, list 11, 170. I. Tavcar: Valovi zivljenja.)

2.1.2   Dobnost

Delezja na -c in -si izrazajo relativni cas in so znacilno skladenjsko sredstvo za izrazanje glagolskega dejanja, ki poteka hkrati ali pred dejanjem drugega (glagolskega) stavka.³⁰ Pojavljajo se v polstavcnih zvezah in imajo glagolski pomen ter izrazajo drugotno dejanje kot okoliscino, ki pojasnjuje doloceno dejanje glagolskega stavka.³¹ So ucinoviti skladenjski strnjevalci in sredstvo za hierarhizacijo dejanj.

2.1.2.1   Istodobnost

V slovenskem knjiznem jeziku 19. stoletja istodobnost praviloma izrazajo nedovrsna delezja na -c, in sicer v razlicnih casovnih prostorih in eni casovni ravnini,³² tj. v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Manj pogostni so primeri, ko istodobnost izrazajo nedovrsna delezja na -si, in sicer gre za prosto socasno obstajanje trajajocega polstavcnega dejanja z dejanjem glavnega stavka.

Istodobnost v sedanjosti ali preteklosti izrazajo delezja na -c, izpeljana najveckrat iz nedovrsnih glagolov (redkeje iz dovrsnih), in manjse stevilo nedovrsnih delezij na -si:

»Sveti Miklavz,« govori Rozanec, ne MENEC SE za zenske vzdihljaje, »ta je najboljsi svetnik za kmetskega cloveka: on je bogatim jemal pa revezem dejal.«
(LZ, 1882, list 4, 199. F. Detela: Malo zivljenje.)
Profesor Perusek je, ZAVRACAJOC »bravca«, moral tudi dokazovati, zakaj da rabijo stari pisatelji to obliko in zakaj pisejo vendarle tkalec.
(F. Ilesic: Seveda »bralec« ..., 1899, 5.)
Ete nyegov zin, brezi tüvárissa BODOUCSI, prozo je zvojega Sztvoritela, kajbi nyemi dáo nyegovoga pomocsníka (...).
(S. Sijarto: Sztarisinsztvo..., 1807, 4.)
Tode na cistost svojih namemb GLEDAVSI, ino svest si cesarske ljubezni in milosti, se je le malo za vse to menil.
(J.V. Koseski: V jamo pade ... V: Razne dela, 1870, 31.)

V sedemdesetih letih so se v prekmurskem casopisu Prijatel pojavile kontaminirane oblike, ki so nastale s spajanjem nedovrsnih delezij na -c in -si tako, da se je iz kratke oblike (3. oseba mnozine) izpeljani obliki na -v (npr.: zelev) dodala pripona -ci (zelevci). Oblike se pri drugih piscih niso prijele, ostaja pa vprasanje, ali je slo za poskus, ohraniti casovno razmerje, ki so ga nakazovali nedovrsniki na -si in se je v slovenskem knjiznem jeziku sredi sedemdesetih let 19. stoletja skoraj povsem izgubilo. Nenavadne kontaminirane oblike na -vci se zdijo prekmurski poskus,³³ da se »naredi« cetrto delezje (-c, -/aj/e, -/v/si, -vci), ki bi izrazalo dejanje na meji pred- in istodobnosti (zacetek dejanja delezijskega polstavka je v daljnji preteklosti, traja pa se hkrati s preteklim dejanjem, ki ga izraza osebna glagolska oblika):

Dete szlatko mleko 'ZELÉVCSI, pilo materne szrca toplo krv.
(Prijátel, 1875, 8 /15. mihalscsek/.)
Z-velikov szilov sze tá PASCSÉVCSIM mérjavlivo 'zeno najso.
(Prijatel, 1875, 7 /15. mihalscsek/.)
Ob 11-toj vöri kral v --- huszárszkom gvanti med vküpprite poszlavce i velikáse na trónus IDÉVCSI, szkalpagom pokritov glávov, na trónus DOLISZEDÉCSI, na glaszno ZASCÉVCSI csteti králeszko recs.
(Prijátel, 1875, 1 /Szreda, 15. mihalscsek/.)

Razlike med prekmurskim in osrednjeslovenskim knjiznim jezikom so se kazale tudi pri izpeljavi delezja iz pomoznika. Na vzhodu so poznali samo delezje bodoucsi (preddobnost) v osrednjeslovenskem prostoru pa le obliko bivsi, F. Levstik tudi sonc/soc (istodobnost):

BIVSI tako cetert ure se obernejo hipoma na desno, prejdejo potok, in zginejo brez ledú.
(J. Bleiweis: Slov. berilo IV, 1855, 84. Po Sedlacku: Zracne slike.)
Nihzher ní videl Boga: edinorojeni in BIVHI vkrilu ozheta, je sosnanil na s'njim.
(U. Jarnik: Jedro ..., 1820, 22.)
BIVSI doverseno to, k obedu pripravljena, hrana,
So pirovali na moc, vertíjo se radosti serca.
(J.V. Koseski: Iliade pervi spev. V: Razne dela, 1870, 233.)
Enak je bil tretji crnorizec (menih), po imenu Isakij, kateri je se med svetom zivoc, bogat kupec SOC, ze mislil iti v crnorizce, in zato je razdal imenje svoje potrebnim in samostanom ter prisel k velikemu Antoniju v pecero, molec se mu, da bi ga stvoril v crnorizca.
(F. Levstik: Nestorjeva kronika V, Vrtec, 1880. V: ZD IV, 372.)

2.1.2.2   Preddobnost

Delezja na -si so izpeljana iz dovrsnih glagolov in v slovenskem knjiznem jeziku praviloma izrazajo preddobnost v preteklosti, redkeje tudi v sedanjosti in zelo omejeno v prihodnosti; v zadnjih dveh primerih je preddobnost redko izrazena tudi z dovrsnimi delezji na -c. Omejevanje oblik na -si predvsem na izrazanje preddobnosti v preteklosti je vplivalo na redkejso rabo v besedilih, to pa je bil se dodatni vzrok za njihovo umikanje in izginjanje iz slovenskega knjiznega jezika.

Jezikovni primeri za delezja na -si, izpeljana iz dovrsnih glagolov, ki izrazajo preddobnost v preteklosti in sedanjosti (redkeje v prihodnosti):

Ne davno k njemu stopil sem v zapor,
iz strasne omedlev'ce SE ZBUDIVSI
Komaj je v mene stermo vperl oko,
(J. Krizaj Severjev: Tomaz Mor, 1866, IV. d, I. p, 60.)
PRESTOPIVSI prag smrtnonosne dvorane, objema se z zadnjimi pogledi oskromno knjiznico, v kateri si ti, France Preséren, pred vec nego 2000 leti zdruzil vse zarke svoje, po Bógu oblagodarjene duse!
(I. Tavcar: 4000, 1891, 67.)
Ne obhodi e s'tim, ki je mogozhnejhi, ko ti. Kako sméri lonez s'kotlam? trupil e bo POTERKNUVHI --- E na-nj.
(U. Jarnik: Jedro ..., 1820, 89.)

V 19. stoletju se je skoraj povsem izgubila moznost, da se preddobnost izraza z dovrsnimi delezji na -c. V tej funkciji se pojavljajo predvsem delezja, izpeljana iz dvovidskih glagolov, dovrsniki so zelo redki in so najpogostnejsi v prevodih iz cescine. Zanimivo je, da taksnih moznosti ni izrabljal F. Levstik, ceprav so bile znacilno starocerkvenoslovanske in potrjene tudi v drugih slovanskih jezikih:³⁴

VIDEC pak, da bi ga samo jedna red-versta drevesc se zadosti ne varovala, se je opet sajenja lotil (...).
(Caf: Robinson, 1849, 45.)
Ravno v tem hipu pritece tudi preplasena Beta in VIDEC kri na mozevem licu, pade omedlevico.
(Podjavorinska /(Miklavec): Protivja, 1893, 46.)
Dali so tüdi privat audijenco vogrskim klerikom, pri steroj so njim narocili, da naj se vcijo po dühi castitlivoga Don Boska, ka potem je oni domo v svojo püspekijo spravijo, POKAZAJOC tak, da prevec zelejo meti salezijancev, ki tak nevtrüdno skrbijo za blagor düs, (...).
(Novine: 14. junij 1914, 3 /Visesnji pastir v Verzeji/.)
Posle se je oblekel, PADNOC na kolena je opravil /.../.
(O. Caf: Robinson, 1849, 160.)

V knjiznem jeziku 19. stoletja je med izpisanimi delezji na -si tudi 4,6 % oblik na -o/-v. Prekmurski pisci jih niso poznali, v knjizni slovenscini so se razsirile prek prevodov iz drugih slovanskih jezikov, zlasti iz cescine. Znacilen je Cafov prevod Robinsona (1849), v katerem je skoraj 70 % vseh izpisanih oblik na -o/v; najdejo se tudi pri F. Levstiku, J. Jurcicu, J. Kersniku, I. Cegnarju in se pri nekaterih drugih piscih, vendar je raba zelo omejena in pri nikomer ne dosega niti 1 % oblik na -si.

Potem to IZPOVEDEV se je cutom-obcutkom hvaleznosti do svojega osvoboditelja-resnika oddal.
(Caf: Robinson, 1849, 335.)
IZUCIV SE, moral je po svetu,
(Nmcova/Cegnar: Babica, 1862, 112.)
Konstantin POVRATIV SE od Saracenov se poda k svojemu bratu Metodu take na goru ilimsku.
(M. Majar-Ziljski: Sveta brata ..., 1864, 6.)
PRISED mimo hrasta, ogledal si je s silnim strahom obesenega oficirja.
(LZ, 1881, st. 10, 585. J. Kersnik: Rokovnjaci.)
(...) pak kmelu se je vernol, SE PRESVEDCIV-PREPRICAV, da je otec bil od medlobe troho legel.
(Caf: Robinson, 1849, 301.)
Motiko brusi, koso kleplji, orji,
gnoj kidaj, v kosu ga OPRTIV nosi
ter gledaj v tla in vsem pokoren bodi,
od koder kak ukaz ti veter dahne!
(F. Levstik: Tugomer, 1876. V: ZD V, (2. d. 9. p), 125.)
STRASLJIV se je odgovoru odtegnil.
(F. Levstik: Tugomer, ZD V, 163.)

2.2   Deleznisko strnjanje

V slovenskem knjiznem jeziku 19. stoletja je deleznisko strnjanje z oblikami na -c dobro zastopano, medtem ko deleznikov na -si v izpisanem gradivu ni veliko --- razmerje je skoraj 20 : 1 in kaze, da so se oblike na -si poskusale uveljaviti predvsem kot skladenjski strnjevalci za preddobnost. Deleznisko strnjanje z oblikami na -si je se najpogostejse v casopisih, revijah in zbornikih, predvsem v leposlovju, prav nic pa ga ni v strokovnem besedovanju. Oblike na -c in -si so pridevniske besede, ki se v stavku uporabljajo prilastkovno, povedkovnisko, posamostaljeno in poprislovljeno:

Oblika	Prilastkovna	Posamostaljena	Raba Povedkovniska	Poprislovljena	Skupaj
-c	1425	156	126	107	1814
-si	50	19	2	13	84

2.2.1    Prilastkovna raba

Ta vloga je najpogostnejsa, gre za levi in desni obsamostalniski prilastek in za povedkov prilastek, in sicer v predmetni zvezi ob glagolih zaznavanja:

Ako si skoz drobnogled (POVEKSUJOCI glaz) ogledamo kapljo mostva, ki vreje, vidimo v njem vse polno malih gljivic (...).
(Kako ravnati z bolenim vinom ..., 1871, 8.)
Na mojo pot ne trosi roz DUHTECIH --- temna in strasna pred menoj lezi;
(LZ, 1899, st. 5, 280. I. Cankar: Resignacija.)
Zacudil se je, VIDEC svojega prijatelja mirno STOJECEGA poleg kobile Vande, skocil z biciklja ter se mu s prijaznim nasmehom na ustih priblizal.
(SN, 1895, st. 156: Govekar: Doktor Strnad.)

2.2.2   Posamostaljeni delezniki

V gradivu so pogosti. Razvili so se iz prilastkovne vloge oblik na -c in -si in se pojavljajo v vseh sklonih moskega in zenskega spola ednine, dvojine in mnozine:

Temu sledijo molitvice za UMIRAJOCE --- dvorni kaplan stisne UMIRAJOCEMU mrtvasko sveco v roko --- in mirno je izdihnil svojo preblago duso --- apostelj Slovencev.
(F. Jamsek: Solske drobtinice ..., 1887, 24.)
»Za LJUBECA poskrbimo, ti pa, starica, pridi jutri ob tem casu k meni,* pristavi tiho.
(Nmcova/Cegnar: Babica, 1862, 264.)
Baron. (...) A PRITOZIVSEMU SE, da je vsak dan slabejsi, i da v tezavnem poslu mnogu TRPEC potrebuje vendar kake postrezbe, svetoval mu sem, da vzame kako postrezno, staríco k sebi.
(B. Tomsic: Ravni pot ..., 1868, 8.)
:a tako POTUJOCEMU duhne krepek veter in odnese korabelj, Bog zna kam, da tri mesece ni mogel priti na svoj pravi pot.
(F. Levstik: Zasluzeni novec. V: Vrtec 1874, st. 7, 104.)

2.2.3   Deleznik kot povedkovnik

V 19. stoletju se je ta vloga oblik na -c in -si razsirila med slovenskimi pisci, ceprav raba ni slovenska.³⁵ V izpisanem gradivu se delezniki na -c in -si pojavljajo kot povedkovo dolocilo ob predmetnopomenskih in pomoznih veznih glagolih:³⁶

Jesu Kritu, vezhna ozhétova beeda, OTANE MOLZHEZH in
reniza e nozhe pravizhiti:
(F. Metelko: Razlaganja ..., 1849, 245.)
BILA JE v rísni BOGABOJA in dobrótliva, pr tm vsa pohlvna in ponina, in vse po sossk jo je v aste imlo in lubilo.
(J. Burger: Pomoc v sili, 1832, 3.)

Zanimivo je, da so se v prekmurskem knjiznem jeziku 18. stoletja ohranile predvsem zveze, v katerih je pomoznik izpuscen,³⁷ v 19. stoletju pa so taksni primeri osamljeni:

Povejte hceri Sionski: Glej! tvoj kralj PRIDE k tebi krotek in SEDEC na oslici, in na zebetu podjarmene oslice.
(A. Wolf: NZ, 1856, Mat. 21,5.)
Bolj teh radovednost pece,
Ko nad svojim jim LEZECE.
(B. Tomsic: Lahkoverni, 1864, 47.)
Eni so mu stali na desnici z veselimi in svetlimi obrazi, drugi pa na levici v strahu in obupanji, in krog njih hudobni duhovi s peklensko radostjo CAKAJOCI hudobnih svojih peklenskih prebivalcev.
(Zgodnja danica, 1872, list 1, 2.)

2.2.4   Prislovni delezniki

V tej vlogi se obliki na -c in -si praviloma ne sklanjata, spolsko pregibni pa sta v Cafovem prevodu Robinsona (vpliv ceske predloge). Delezniki so prava prislovna dolocila ali pa so obcuteni kot prislovni stavki, ki se lahko izrazajo nacin, cas in vzrok glagolskega dejanja:

STRMEC me opazujejo od nog do glave in si pripovedujejo,da je prisel tujec, ki hoce v sveto mesto.
(I. Tavcar: 4000, 1891, 26.)
Tu je bilo radosti za mladi lamicki! skakale, becale ino zdaj k materi, zdaj k svojemu gospodi TEKAJOCE ste ju sprejemale vitale ino lizale.
(Caf: Robinson, 1849, 100.)
Se enkrat se je UMIRAJOC na-njo ozrl, vzdahnol --- in duso pustil.
(Nmcova/Cegnar: Babica, 1826, 89.)
Uze GREDÓC je pri vecjih nastávnikih (mojstrih) dela iskal.
(F. Levstik: Sirota Barica: V: Vrtec 1874, st. 6, 88.)
Ker je pa NEUTRUDLJIV skerbno delal, je v malo dneh vse naredil (...).
(Caf: Robinson, 1849, 98.)
Groga je STRMEC zrl v GOVORECEGA; pri zadnjih besedah je prebledel, in tezka sapa mu je dvignila prsi.
(LZ, 1881, st. 7, 398. J. Kersnik: Rokovnjaci.)
Kmeckih posestnikov otroci morajo TESC v solo.
(J. Krek: Crne bukve ..., 1895, 221.)
Dober otrobov kruh zdrobi se v ustih kakor prhek mocnik, otrobi pa vplivajo prijetno in SPODBUJAJOCE na drob ter pospesujejo redno menjavo snovi.
(J. Simonic: Kako postanemo stari? 1893, 41.)
Od kar zivím, HLEPECE vedno sem
Upirala le va-nj oci...
(J. Krizaj Severjev: Tomaz Mor, 1866, V. D, II. p, 83.)
Frida je PROSECE uprla vanj svoje temne oci, a stari knjigovodja ni opazil nje bojazljivega pogleda.
(LZ, 1899, st. 1, 6 Z. Kvedrova: Tezko.)

Opombe

¹

Prim. razprave o teh vprasanjih v Panonskem zborniku (Murska Sobota 1966) in Svetu med Muro in Dravo (Maribor 1968) ter V. Novak: Kulturni stiki do osvobojenja. V: Slovenska krajina, Beltinci 1935. Isti: Slovenstvo prekmurskih pisateljev. V: Cas, 1936/37, 255-259. Isti: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana 1976.

²

M. Orozen ugotavlja, da je od 16. do 19. stoletja za osrednjeslovenski knjizni jezik znacilen razpad deleznisko-delezijskih skladov; zlasti oblike na -si so postale neproduktivne in redke (Aktivne participske konstrukcije. V: Naucni sastanak slavista u Vukove dane 6. Beograd 1977, 123-124).

³

Prva tiskana knjiga je Temlinov prevod Lutrovega Malega katekizma (Mali Katechismus, Halla 1715), deset let kasneje je izsel Abecedarium szlowenszko (anonimno), leta 1847 Réd zvelicsánsztva, ki ga je priredil in prevedel M. Sever, v petdesetih letih pa se ze pojavijo tiski S. Küzmica (1754 v Halleju izide Vöre krsztsánszke krátki návuk; pred tem verjetno se kaj --- prim. neohranjene tiske iz 1752. in 1753. leta v Bibliografiji prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, Ljubljana 1978, avtor I. Skafar, za tisk priredil V. Novak), in sicer pomeni njegov Nouvi zákon (v Halli Saxonskoj, 1771) jezikovni zgled za vse kasnejse protestantske in katoliske pisce in prevajalce v Prekmurju --- «stari slovenski jezik« se je potrdil v prvem slovenskem prevodu svetega pisma nove zaveze iz izvirnika (grscina) in je zlasti z oblikoslovno-skladenjsko podobo imel na razvoj prekmurskega knjiznega jezika enak vpliv (ker prekmurska knjizna razlicica slovenskega jezika ni bila popisana v jezikovnih prirocnikih tistega casa, je bil jezik Nouvega zakona tudi norma in predpis) kot Dalmatinov prevod Biblije (1584) na osrednji tip slovenskega jezika 17. in 18. stoletja.

⁴

Na tak »prodor« z vzhoda opozarja M. Jesensek (Skladenjski sistem /.../, magistrska naloga, Ljubljana 1989) ob primerjavi dveh prevodov svetega pisma nove zaveze (S. Küzmic, 1771; J. Japelj, 1784) in razsiritvi oblik na -c in -si v osrednjeslovenski knjizni jezik (M. Ravnikar, Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi, 1815-1816).

⁵

Opozorila je, da »se na vsem ozemlju panonske narecne baze v vseh knjiznih variantah pojavlja vec ali manj ista sintakticna struktura, ki se od osrednje slovenske tipolosko razlikuje.« (O vzhodnoslovenskem knjiznem jeziku. V: Zbornik Stefan Küzmica, Murska Sobota 1974, 120). Postavila je tezo o povezavi knjizne prekmurscine s panonsko staro cerkveno slovanscino (prek glagoljaske jezikovne tradicije), ter jo v dvajsetletnem sistematicnem jezikoslovnem raziskovanju tudi potrdila. Prim. njene razprave, povezane z vprasanji panonske teorije o izviru stare cerkvene slovanscine, Brizinskih spomenikov in vzhodnoslovenskega knjiznega jezika (iz tega podrocja so temeljni Molitveni obrazci /.../, Slavisticna revija 1986, 37-57; Prekmurski knjizni jezik, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 1989, 37-60, in Brizinski spomeniki in njihovo razmerje do stare cerkvene slovanscine, Obdobja 10, 1989, 87-101).

⁶

»V mocnem nasprotju s tradicionalnim knjiznim jezikom glede rabe ptcp. praet. act. I je v Novem zakonu 1771 Stefan Küzmics. Ker je prevajal po grscini, je zelo velikokrat grski aoristov particip slovenil s tem deleznikom.« (F. Tomsic, Poglavje iz slovenske historicne sintakse, Slavisticna revija 1958, 59.) A.Vratusa vendar dopusca prevajalcu nove zaveze vec samostojnosti: »/.../ kajti, ceprav je posnemal v pretezni meri posebnosti grske skladnje, je vendar podal tu in tam kaksen grski participialni sklad s podredjem.« (Jezik »Nouvoga zákona« in »Szvéti evangyeliomov«. V: Zbornik Stefana Küzmica, Murska Sobota 1974, 68.)

⁷

Tesno odvisnost od kajkavscine zagovarja V. Novak, vendar ne sprejema teze o stikih z glagoljasko knjizevnostjo in zveze prekmurskega knjiznega jezika s staro cerkveno slovanscino. Raziskave deleznisko-delezijskih skladov na -c in -si v jeziku S. in M. Küzmica (prim. M. Jesensek, Skladenjski sistem /.../, magistrsko delo, Ljubljana 1989) so taksne povezave potrdile; pristevati oblike na -c in -si med »glavne kajkavske prvine pri prvih prekm. pisateljih« (V. Novak, Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja, v: Slavisticna revija, 1972, 95) ni upraviceno in prav tako ne z nicimer dokazana trditev, da je raba oblik na -c pri S. Küzmicu (»zelo pogosti so del. na -c«, 98; od kod so oblike na -si, ki so v Nouvem zakonu navdusile M. Ravnikarja?) »povzeta po kajk. vzorcih (npr. Krajacevic')«. V. Novak vidi kajkavske vplive v oblikoslovju (oblikovje, besedne oblike), ne uposteva pa razlikovalne skladenjske sestave prekmurskega in kajkavskega knjiznega jezika, ki je glede funkcijske razvejenosti oblik na -c in -si ocitna --- to potrjuje tudi primerjava deleznisko-delezijskih skladov pri S. in M. Küzmicu s skladenjskimi ustrezniki v Svetih evangeliomih N. S. Krajacevic'a (1651) v magistrskem delu M. Jesenska (prim. tudi njegov clanek v Znanstveni reviji, 1989, st. 2, 215-234). Dokazano je, da so te oblike izvirno slovenske in slovanske, ceprav V. Novak misli drugace: »Tuje so tudi nekatere stavcne konstrukcije, zlasti delezniski skladi namesto odvisnikov, pri cemer je imel /J. Kosic/ vzor ze v obeh Küzmicih /.../, zlasti pogosto uporablja deleznike na -vsi.« (V. Novak, Jozef Kosic prekmurski pisatelj, Razprave SAZU, Ljubljana 1958, 273). Znacilna je tudi Novakova neodlocenost, ali je jezik prekmurskih pisateljev 18. in prve polovice 19. stoletja narecje (Pisano je v prekmurskem narecju /.../.« Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976, 12.) ali knjizni jezik, (»Podati moremo le splosen pregled glavnih znacilnosti knjiznega jezika, to oznako je sprejelo tudi ze danasnje slovensko jezikoslovje prekmurskega slovstva.« Izbor /.../, 13).

⁸

M. Jesensek: Skladenjski sistem /.../, magistrsko delo, Ljubljana 1989.

⁹

R. Vecerka: Syntax aktivních participií v staroslovnstin, Praha 1961.

^9a

M. Jesensek: Od stare slovanscine do vzhodnoslovenskega (prekmurskega) knjiznega jezika. V: Znanstvena revija, Maribor 1994, 153-164.

¹⁰

Poskus je bil »nesrecen« (M. Orozen, Participske konstrukcije, 132) zato, ker se M. Ravnikar ni zavedal oblikoslovnih zakonitosti in skladenjskih moznosti, ki so jih ponujale oblike na -c in -si; pri izpeljavi ni uposteval glagolskega vida, prav tako pa ni poznal pravil za izrazanje casovnih razmerij z delezji, ki so ga navdusila predvsem kot ucinkoviti skladenjski strnjevalci, medtem ko dobnosti z njimi ni znal pravilno izrazati. Bolj kot »nesrecen« pa je njegov poskus pomemben, saj je bil Ravnikar prvi, ki je soocil dva razlicna slovenska oblikoslovno-skladenjska knjizna sestava, povzrocil vdor vzhodnih starinskih jezikovnih prvin v osrednji slovenski prostor, neposredno sodeloval pri prepletanju dveh knjiznih norm slovenskega knjiznega jezika v zacetku 19. stoletja in tako posredno omogocil njuno nadaljnje medsebojno vplivanje in normiranje enotnega slovenskega knjiznega jezika v sredini 19. stoletja.

¹¹

Prim. M. Jesensek: Razvoj deleznisko-delezijskih skladov na -c in -si v slovenskem knjiznem jeziku 19. stoletja. Doktorska disertacija, Ljubljana 1994.

¹²

O tem prim. M. Jesensek, Deleznisko-delezijski skladi na -c in -si v zvrstnih besedilih slovenskega knjiznega jezika 19. stoletja. V: XXX. Seminar slovenskega knjiznega jezika, literature in kulture. Ljubljana 1994, 35-51.

¹³

M. Orozen: Gramaticna in leksikalna preobrazba Dalmatinovega knjiznega jezika ob Japljevem prevodu Biblije (1584-1784-1802). V: Wiener slawistischer Almanach 13. Klagenfurt und Ljubljana 1983, 153-179.

¹⁴

Za vzhodnoslovenski jezikovni prostor prim. pogostnost v cerkvenem slovstvu (npr. v Küzmicevem Nouvem Zakonu je D-d/100 371, in sicer deleznikov na -c 170, na -si 9, delezij na -c 120, na -si 72) in se Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo /.../ (1807), kjer je na 49 straneh 37 oblik na -c in -si (11 deleznikov in 26 delezij); med osrednjeslovenskimi pisci je bila odsotnost oblik na -si znacilna za vse prevajalce in prirejevalce slovenskih besedil --- V. Vodnik (Kuharske bukve, 1799), J. N. Primic (Prava pot k'Dobrimu Stanu, ali Ena beseda ob pravim casi), tudi ponatis Gutsmanovih Evangelijev in branj (1839) kazejo, da so med oblikami na -c prevladovali delezniki (78), med delezji pa vecinoma klise rekoc.

¹⁵

Stolpec D-d/100 prikazuje stevilo oblik na -c, -si in -/aj/e, izpisanih s stotih strani besedila; ce besedilo ni tako obsezno, je stevilo strani navedeno takoj za piko (22. 11 --- tj. 22 oblik, izpisanih 11 strani). V drugih petih stolpcih je prikazano (loceno) stevilo posameznih oblik na -c, -si in -/aj/-e.

¹⁶

Prim. M. Orozen: Aktivne participske konstrukcije, 133.

¹⁸

Zgodovina slovenskega slovstva (ur. Lino Legisa), Realizem (A. Slodnjak). Ljubljana 1961, 260.

¹⁹

J. Pogacnik, F. Zadravec: Zgodovina slovenske knjizevnosti. Maribor 1973, 318.

²⁰

Voditelj »starih« je bil I. Tavcar, uveljavljen literat in ugleden politik, ki pa se je literarno cedalje manj oglasal ravno v casu, ko so zaceli objavljati I. Cankar, D. Kette, J. Murn in O. Zupancic (leta 1894 izidejo stiri novele V zali, nato pa sele1905-1908 roman Izza kongresa in tik pred Cankarjevo smrtijo in po njej se Cvetje v jeseni /1917/ in Visoska kronika /1819/). Svoj jezikovni stil je oblikoval v casu arhaizacije in slavizacije slovenskega jezika (M. Orozen, Participske konstrukcije, 139) in naucenih skladenjskih shem ni mogel v celoti zamenjati z novim nacinom izrazanja; pogostnost oblik na -si je tudi pri njem upadla, kljub temu pa so se ostale zgled tistim, ki so se ucili jezika od njega. Deleznisko-delezijsko izrazanje je ostalo pogosto tudi pri Tavcarjevem gimnazijskem sosolcu F. Deteli.

²¹

Izginjanje oblik na -si v 20. stoletju ni znacilno samo za slovenscino, ampak tudi za cescino, iz katere so nasi prevajalci (O. Caf, F. Cegnar) v petdesetih letih 19. stoletja prevzemali pogoste deleznisko-delezijske sklade na -c, (-/aj/e) in -si.Nekoliko pozneje kot pri nas so jih razglasili za mrtve oblike (»/.../ prechodník je v moderní cestin tvar mrtv.« Nase rec XV, 1931, 54.), vendar pa se zdi, da so taksne sodbe prehitevale jezikovni razvoj, saj so ceski jezikoslovci ze konec sestdesetih let trditve popravili (»V dnesní cestin jsou prechodníky jazykovm prostredkem málo bznm, ale nikoli zanikajícím.« Nase rec LII, 1969, 320). Enako velja tudi za slovenscino, ta je deleznisko-delezijske sklade na -c obdrzala v znanstvenem jeziku, v publicisticnem besedovanju pa so, redko, prisotne tudi oblike na -si (»V Panoniji in na Moravi sta se srecala knjizna prototipa --- v prostoru ze OBSTAJAJOC, in soroden z juznoslovanskega /makedonskega/ mejnega obmocja na sticiscu z grsko-bizantinskim krscanstvom.« Prim. M. Orozen, Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedisca, Slavisticna revija, 41/1993, 144. »Pac pa je isto leto izsla Tomsiceva periodizacija slovenskega knjiznega jezika, LOCECA naslednja obdobja: /.../.« Prim. J. Toporisic, Periodizacija slovenskega knjiznega jezika, Slavisticna revija, 41/1993, 137. »V PRICUJOCI razpravi se nadaljuje raziskovanje problematike daljsanja starega akuta v Dravski dolini vzhodno od Dravograda do Maribora /.../.« Prim. Z. Zorko, Daljsanje akuta v severovzhodnih slovenskih narecjih, Slavisticna revija 41/1993, 194. »Nic vec ne bo, kot je bilo prej.« To REKSI je odsel Milan Kucan na obisk k papezu.« Prim. Toti list /Vecer/, 20.2.1993, 37. »Po mnenju dr. Grafenauerja pa je BIVSA drzava bolj ali manj uspesno obvarovala Slovenijo.« Prim. Vecer, 20. 1. 1993, 13).

²²

M. Orozen: Aktivne participske konstrukcije, 139-140.

²³

J. Toporisic: Enciklopedija slovenskega jezika, 315.

²⁴

Prim. Mluvnice cestiny 2 (Tvarosloví), Praha 1986, 166.

²⁵

Prim. M. Jesensek: Skladenjski sistem /.../, magistrska naloga, Ljubljana 1989, 67-79. Prikazana je vidska izpeljava oblik na -c in -si v Nouvem zakonu S. Küzmica, ki je postala normativna za vse prekmurske pisce (primeri za dovrsne oblike na -c so na straneh 75 do 78; za nedovrsne oblike na -si, ki so zelo redke, pa na straneh 86-89).

²⁶

M. Jesensek, nav. d, 351-354.

²⁷

Jezikovno gradivo je izpisano iz 266 knjiznih izdaj in iz 36 razlicnih casopisov, ki so izhajali v 19. stoletju. Naslove prim. v preglednica, ki so prikazane v podpoglavjih 1.1 do 1.6.

²⁸

O tem prim M. Jesensek, Razlikovalni skladenjski vzorci vzhodnoslovenskega in osrednjeslovenskega knjiznega jezika 18. stoletja. V: Zbornik Slavisticnega drustva Slovenije, Sedemdeset let Slovenske slavistike, Ljubljana 1990, 131.
Meja med dovrsnostjo in nedovrsnostjo je bila zabrisana tudi v dvojnici erkoucsi : govorecsi, saj je S. Küzmic v priblizno petini primerov zapisal namesto nedovrsnika govorecsi dovrsni sinonim erkoucsi, ki je prvotno izrazal preteklost in je sele kasneje dobil pomen sedanjosti. Prim. magistrsko nalogo M. Jesenska, 74-78.

²⁹

O tem je pisal ze F. Miklosic (Vergleichende Syntax der slavischen Sprachen, Wien 1868-1874, 818-819), ki je navedel take primere za slovenscino, cescino in ruscino. M. Skaric (Tvorba i poraba participia (gerundija) prezenta aktiva I. u cakovskoj knjizevnosti XV. i XVI. vijeka. V: Nastavni vjesnik 10, 1902, 18 19) navaja take primere za cakovscino; E. Dvorák (Prechodníkové konstrukce v nové cestin, 1978, 60-70) za cescino; J. Ruzicka (O pouzívaní prechodníkov. V: Slovenská rec 21, 1956, 289-292) za slovascino; J. Sedlácek (Polovtné vazby v slovanskch jazycích, disertacija, Praha 1952, 61-70) za druge slovanske jezike.

³⁰

J. Toporisic: Slovenska slovnica, Maribor 1976, 339, 340. Slovenske slovnice so v 19. stoletju vprasanje dobnosti v primeru delezijskega izrazanja slabo raziskale in so delezjem prisojale predvsem casovni pomen; oblikoslovno so locile sedanjiske in pretekliske oblike, delezja nedovrsnih glagolov so izrazala istodobnost, dovrsnih glagolov pa preddobnost. Taksne razlage so pomanjkljive, saj delezja nimajo samo casovne vloge, ampak so lahko tudi drugi prislovni polstavki (nacinovni, vzrocni). Ceska slovnica (Mluvnice cestiny 3, Skladba, Praha 1987) opozarja na primere, ko delezijskih polstavkov sploh ne moremo nadomestiti s casovnimi odvisniki (112), na drugem mestu (169) pa celo priporoca, da je delezja, ki so prislovni polstavki, bolje razumeti vzrocno kot casovno.

³¹

E. Dvorak: Prechodníkové konstrukce v nové cestin, Praha 1978, 10. Podobno je oznacil razmerje med delezijskim polstavkom in glagolskim stavkom J. Sedlácek (Polovtné vazby v slovanskch jazycích (disertacija), Praha 1951, 47), ki govori o delezju kot »sekundarnem predikatu«, to je o prehodni obliki med stavcnim clenom in stavkov. Polstavcna vloga delezij je predstavljena tudi v Toporisicevi slovnici (1976, 501-503), in sicer gre za sporocilo, ki mu je jedro neosebna glagolska oblika --- v tem smislu gre za »polpredikacijo« kot jo razlagata tudi J. Sedlácek in E. Dvorak.

³²

J. Toporisic govori o »dogajanj/u/ v istem odrezku casa« (Enciklopedija slovenskega jezika, 62, geslo: istodôbnosti).

³³

Oblike je tezko razloziti drugace, izkljucujem pa tudi tiskarsko napako, saj primeri niso osamljeni; prav tako oblikoslovno ne gre za poprislovljanje, ki je bilo v prekmurskem jezikovnem prostoru pod kajkavskim vplivom (Po tom je naravnoszt vöoznáno, da 'snyim naj nisce zvün Érsekov i Püspekov SZEDECSKI negucsi, ovak sze nyegov sztolecz ze'sge. J. Kosic, Zgodbe ..., 1848, 36) in se je preneslo (v omenjenem obsegu, ob pogostejsih oblikah na -e, -c in -v) tudi v osrednjeslovenski prsotor (A drog se zlomi, in kmetic se GLAVICKI zvrne v Dravo. I. Krizanic, Bela zena, 1890, 25).

³⁴

Prim. F. Miklosic, Skladnja, 820. I. Nmec: K otázce staroslovenskch participií praes. act. sloves dokonavch. V: Slavia 26, 1957, 1-12. J. Sedlácek: Polovtné vazby v slovanskch jazycích (disertacija), Praha 1951, 57-69.

³⁵

Prim. F. Miklosic, Skladnja, 822 in 833. Na »morfolosko sintakticno crto, ki ni povsem slovenskega izvora« opozarja tudi M. Orozen (Sekundarna derivacija prislovnega deleznika /.../, 345).

³⁶

Prim. J. Toporisic: Besedne zveze ali stavcne fraze. V: Nova slovenska skladnja, Ljubljana 1982, 103-110

³⁷

O tem prim. M. Jesensek, Delezniski in delezijski skladi v Küzmicevem in Japljevem prevodu Nove zaveze. V: Slavisticna revija XXXI, 1991, 183-198. Za 19. stoletje je v prekmurskem jeziku potrjeno jezikovno izrocilo --- prim. M. Jesensek, Primeri jezikovnega strnjanja pri Jozefu Kosicu. V: Kosic in njegov cas, Budimpesta 1994, 171-186.